Part

1002 II  |               vname. Sdaj su se začele jaja vbijati, kokoši klati, testo
1003 II  |          branil i zoperstavljal jegovi jakosti, roki za hrbtom križem zveže,
1004 I   |         njegovimi vsrečijami. – Ne vem jali me bolj glava boli, ali
1005 IV  |                svetu i narodam, da smo janaki, da smo Slovenci, da smo
1006 V   |                ne bom!" ~"Tudi ja ne!" Janec zaničljivo dodá. ~"Tudi
1007 VI  |               daljavu gledal, stopi na Janezev vzdihljej k postelji, da
1008 V   |           sramôte krvjoj ne opere. ~Na Janezevem čelu se je grbančila globoka
1009 IV  |             Tona bolj na glas: "Kaj ne Janež to je bila lepa komedija
1010 IV  |               je bila posebej stala, s Janežem v sredi. Šimekov Tona spred
1011 V   |                iz zelenka. Neki turski janičar to opazivši, mu uže namiri
1012 V   |              Nazaj!" – zaukaže jaderno janičarjem – "Stojte! Ta je moj!" Janičarje
1013 V   |                Brž sabere silnu vojsku janičarjev i spajev, da si reši Beligrad
1014 V   |               branivšega se deseterimi janičarji, drugač bi bilo gotovo po
1015 V   |             Turki proti njem. Sdaj sám janičarski baša na njega namiri. Janez
1016 V   |            branil Miha sebe i ranjenca janičarskih napadov. Še v pravem času
1017 VI  |         Zgubila je uže več od polovice janičerjev, svojih naj čvrstejih vojščakov. ~
1018 IV  |                Urno gore v kuhinju, si jankicu rumenim pasom spodpasha
1019 I   |            Delavno je bila opravljena. Janku na zelene ruče, ktere su
1020 III |           zamorem spodmuznuti carjevem jarmu, ki mi od dneva do dneva
1021 I   |                druge kozice ne bodu od jaslic odrivale." ~Pengarjevih
1022 VI  |            preočito resnicu vsega toga javljale. Pogleda svoje oveze od
1023 I   |                ne bi bil on sám začel, jaz ga bi bila počasih uže na
1024 V   |                ga hočem tedaj tudi sam jašiti – je djal. ~Listje je začelo
1025 VI  |             rešenju iz turskih groznih ječ. Čul je od njih trpljenja
1026 VI  |            Algiru zdihujeju po turskih ječah. Mene bi pa toliko bogatstvo
1027 II  |             pesem slivkaju. I oni trdi ječni stolp se Ti naj razpoči
1028 II  |           zagledale i tako skoro vsaku jed napčno nanašale, da je polno
1029 V   |               vojske. Kakor pleve prot jedernomu zrnju su bili Turki proti
1030 IV  |             kakšne i kako pripravljene jedi su imeli, v kakem redu su
1031 II  |             mizu i komaj su se poedine jedila nanašati jela, se prikhaže
1032 II  |                 posodba, žlice i druga jedilna orodja prati, na mizi v
1033 I   |            besede pobirati. Kar su kje jedli, kje su se skregali, kar
1034 II  |                dolgo nisam vlovil tako jedrne srnice!" – je nek grof Urh
1035 II  |             povedali od njene lepote i jedrote. V grofu se strašno sbudi
1036 VI  |               sužen, na Janeza kazaje, jegov. Arabčan reče, da je; ter
1037 VI  |       Arabčanov služe. ~"Hvala Alahu i jegovomu svetcu!" – reče – "da si
1038 IV  |              zavidila brhki Teharčanki jejnu krasotu, i Janezu marsikteri
1039 IV  |           razlegalo, da bi bilo celó v jeklenem srcu našlo skrivnu čutljivo
1040 IV  |                orjaška viteza s sivo - jeklenimi oklepi i črnimi spredobrazniki.
1041 V   |               i se razjokava, da bi se jeklo moralo raztopiti v njenih
1042 II  |                poedine jedila nanašati jela, se prikhaže meniška postava
1043 IV  |            zmed celoga ljudstva. Kakor jelen preskoči zapregu. Ponosno
1044 IV  |               svoj klobuk i brže kakor jeleni, kada se gredu v jutro v
1045 IV  |             dečaka sàm Te zmiraj seboj jemala, na pašu, na perišče, v
1046 V   |           skočiju na nogé i hité slovó jemati od svojih dragih, ter se
1047 VI  |           veselo gledal krepko i brhko Jenezevo ponašanje. Ne daleč od njega
1048 V   |               brusi, i nobeden prej ne jenja, dok da se nista oba eden
1049 IV  |                vbije, je zastonj da bi jenjal. I akoravno nas povzdigne
1050 V   |          začelo rumeneti, nastopala je jesen i približal se je uže težko
1051 VI  |              reče: "ako mi daste deset jeser za njega, ga Vam dam, drugač
1052 VI  |           Janez glavoj majoč ponovi. ~"Jest! Moj gospodar Te je dal
1053 V   |                ječnih vratah odpiralo, jesti i piti; i nazadnje, ko je
1054 V   |              iz Celja, da imaju stražu jetnikov teharskomu načelniku predati.
1055 IV  |                 odvrati Janez – "kakor jetniku, kter še ni pred sodbi stal,
1056 V   |           nemškoga vitezlina je svojoj jevševoj sulcoj iz sedla vzdignul
1057 II  |                i Voglajna je šumeč čez jez v globočinu vrela. Poleg
1058 V   |                kaže sled, po kterem da jezdi teharska četa. Ko su uže
1059 V   |              pa zmiraj nekoliko za Vam jezdil kar mi obraniti ne morete!
1060 V   |                predá, vès bled postane jeze i sramote. Za mizu se vsede
1061 I   |              pa, ko su ju zavolj njene jezičnosti iz grada odpravili se je
1062 VI  |           prijatlja, objela. Slovenski jezik nima izrazev, da bi se š
1063 I   |               ter prične navadni svoji jezižnosti ji tako revno nekaj pripovedvati,
1064 V   |              tako nad tom, da su se mu jeznomu bojda ustnice razklale.
1065 IV  |                Pa moli za verne duše v jicah i za najinu sreču!" Pri
1066 VI  |                š njima govoriti, vsaki jihne dožvitke slišati. Na slemen
1067 II  |                trsje nikada ne vsahne, jihni krov čuvaj ognja, pred vsem
1068 III |           svitlomu grofu! Vsaka zadrga jihnog omrežja mi je bila poznata –
1069 II  |              jihno daj roditi stotrno, jihnu čedu daj se množiti od roja
1070 V   |               Ti treba bati mogočnih i jihovih začasnih hudobij i preganjanj –
1071 VI  |                 al zastonj je bilo vse jihovo iskanje! Zelenka su našli
1072 III |           Frideriku IV. preklel – tako jo pismo govorilo. ~Strašno
1073 Pred|                ko ne v gračkom arhivu (Joaneumu) hranuje, kjer su bile Teharje,
1074 II  |               pleza proseč za posluh i jočeč kakor malo dete. Srdit se
1075 V   |             okno i pogleda, kdo da je. Joj! kaj vidi! Urh je s celi
1076 V   |              bi ju sram bilo, da se je jokala, si obriše predprtom solzeni
1077 II  |           zgubljenem edincu žalovati i jokati zamore. Šele čez mesec dni
1078 IV  |               Janez!" – ga v radostnem joku vgovori – "pa mi ne smeš
1079 IV  |                štrene, ki jih je vrela juha po loncu sukala. "Janez!" –
1080 V   |           storim!" ~"To je lepa, to je junačka beseda" – ga Arabčan pohvali. – "
1081 V   |         opazivši, mu uže namiri sulcoj junačke prsi prebosti – al v tem
1082 IV  |              mojega najslavnejšega naj junačkejšega bojnoga krdela! Vodi ga
1083 IV  |              ojstrem pogledu, jakost v junačkem stopanju sn ga odlikovale
1084 IV  |             izvolila načelnikom našega junačkoga krdela. Svedoki ste bili
1085 V   |                pogovarjal o slovenskih junakih, o starih slavnih bojih,
1086 V   |                Bog nam pomagaj i sveti Jur! ~I meči se zabliskaju,
1087 IV  |              proti sveti Ani okreneju. Juterna hladna sapa je uže pripihala;
1088 V   |                po ukanju. Zarano, kada juternju molitvicu odpravim – zaukam
1089 I   |              vsako leto, tako kakor na juteršni dan za romarje pri sveti
1090 II  |              Celó na zdraveje i srečnu juteršnje voliteve novoga načelnika
1091 V   |                Pengarjevi Marjetici za juteršnju! – S bogom tedaj moji dragi
1092 VI  |            prevelika žalost ne bo dala jutra dočakati. Srce mu je htelo
1093 III |                vabilo velikim zgonom k jutrnem opravilu. Al grofa spred
1094 V   |           plemstvo štel. Po trgovini v jutrove dežele si je s časom neizmerno
1095 I   |            Gotovo se uže sdaj umiva za jutršnji dan. Potem ga gremo pa koj
1096 II  |             ktere je bil na skrivnem v jutršnu namenil za Frančkinu možitev.
1097 II  |             stopi na ta kraj ki naj le kačam i gadom za gnezdo služi!
1098 II  |             Vaših kletih sod za sodom, kad za kadi stoji i ki morda
1099 IV  |               su uže dolgo pod rudi al kadagod su imeli kakšno važneje
1100 II  |            kletih sod za sodom, kad za kadi stoji i ki morda nadomestuju
1101 II  |              tudi ravno toliko sodov i kádi solz! – Mi imamo zlata dovolj
1102 VI  |               su se še popoldan veselo kadili, – no saj su danas povsod
1103 II  |               fantje popevali veselice kadkada vmes zaukaje. Martnačka
1104 I   |           svetoanskem v teharski fari, kake majhne pol ure hoda od staro
1105 V   |          straneh se strašen boj vname, kakoršnoga najstareji vojščaki pomnili
1106 V   |           stražimo, da bomo saj vedli, kakošne ptičke da ima grof v svojih
1107 IV  |               kada su imeli v grajšini kakvi posel, su se vsakokrat vrnuli,
1108 III |             kraljeviča, da bo imel bar kakvu igraču, kjer drugač se mu
1109 I   |              Al morebit misliš da imam kakšnih skrivnost pred Teboj? Skrivnosti,
1110 V   |               naj še nocoj Marjeticu h kakšnomu voglaru v Pečevnik odpraviju,
1111 II  |             hišu prišle, malo postale, kakšu reč pobrale, ter ju hitro
1112 V   |                še ljuteje turske glava kala kakor poprej. Al tudi on
1113 V   |               da ju še enkrat otipljem kalior sàm ju jezero i jezero krat
1114 IV  |               srce teži, kakor mlinski kamen." ~"Mislila sàm Te pa vendar
1115 III |             vsaki jegovi besedi še bol kamenelo. Beriči svežeju poslancu,
1116 II  |            lovila, i za brani pleval i kamenje v torbu nabirala! – No kaj
1117 V   |                pa turbani i dragocenim kamenjem i biserjem okinčani opasi;
1118 V   |               nad grofovi berički četi kaml po vasi razgasila. Dekleta
1119 V   |           razkalaje. Kakor dva mlinska kamna, kada sta žito zmlela, eden
1120 VI  |             barku nakudljenih sužnjev, kamo še s tim hočete!" ~Turk
1121 II  |             izza mize vstaneju, zelenu kapicu, ki su ju navadno doma nosili,
1122 V   |               je sprejel. Šel jim je s Kapistranom i s vsimi svojimi vitezi
1123 I   |              jih bodu naši novi gospod kaplan obhajali. Toga gospoda pa
1124 III |                 ni še spretekla zadnja kaplja Savine spod mojega grada! –
1125 II  |                ki su mu čez sivu bradu kapljale, zastonj jegova darila,
1126 II  |            Bila je pa zares tudi dobra kapljica! Starina, kteru su Pergarjev
1127 V   |         Četirdeset dolgih let nisàm ne kapljice vina v ustih imel, i zato
1128 III |                katu se je bila grofica Katarina probudila od grofovih težkih
1129 III |               Al mi je zbedarili nocoj Katinka! Al kaj? Pazite grofica
1130 III |             trmastih misel. V spodnjem katu se je bila grofica Katarina
1131 IV  |          živiju. ~Tu je eden grdu ranu kazal, da se je človeku gabilo
1132 VI  |            celjskoga grada svoje rebre kazala. Vihari, tepeni od nevidljive
1133 III |             zadaviti, bi bila prelahka kazen – al prikovati vas hočem
1134 II  |               zaslužujete, da zapadete kaštigajoči pravici!" Grof v eni sapi
1135 VI  |            kakor šolarček spred svojim kaštigajočim učiteljem. ~Ko ga na barku
1136 III |            bogatoga nadarenje, al pa – kaštige. Prvo je, da mi zveš danas
1137 III |       obotavljal ga predati, mu kratko kažite, da drugač ni pri meni pristopka.
1138 I   |               plotom Martnačka oglasi, ker je zmiraj hotla zadnu besedu
1139 II  |          prišli." ~Menih pa, to čuvši, kihne i se popraska, da kuružina
1140 V   |      Mlinarjevim Janezem na čelu kakor kij zagojzdila v tursku postaju,
1141 V   |                reče ponosnim glasom – "kilavca nočem!" – Idi v boj, kjer
1142 II  |               naj lepši, naj žlahtneji kinč za kmeta je žulovi dlan!
1143 I   |               Nehote se prime za svoja kipeča nedra, kakor da bi ju kaj
1144 I   |             njenem bitju je tako rekši kipelo življenje! – Življenje sdruženo
1145 III |               po solnčnih žarkih ravno kipeti i se dvigati začela. Vse
1146 I   |              njenem obrazu. Dve debele kiti, v kterima su bili rudeči
1147 I   |             vrgla. Pa saj mu ju tudi s kitico vred lahko daš, škodovalo
1148 I   |         kuharica cele okolice slovela: Kjerergod so kakšnu pojedšinu imeli,
1149 I   |           enaka godila" – doda Šimekov kladivcem zdrobljene opeke v možnar
1150 IV  |              gospodičci su se vrteli i klanjali okol našopirjenih Celjank,
1151 II  |            začele jaja vbijati, kokoši klati, testo mesiti, voda donašati,
1152 V   |                Celi dan sàm se po vasi klatil, kjer se nisàm upal domu;
1153 II  |               ne pa po gojzdih se okol klatiti! – Al kakor se mi zeló dozdeva
1154 IV  |              to mi je srce skoro čisto klaverno napravilo. Daj, razjasni
1155 II  |              Pravi menih bi moral sdaj klečati v svoji izbici spred britki
1156 V   |               še manj pa pred človekom klekal! Za oprostjenje ga moli
1157 I   |          morebit še več tako v enu mer klepetala, da ne bi bili Pengarjev
1158 V   |               Le brže zasukaj svojega, kleseta, pa nam še enkrat lepo pozdravi
1159 VI  |                po nekdašnih orožnjicah kleti ima. Strašna zares je šiba
1160 II  |            srebru. Kteroga nek v Vaših kletih sod za sodom, kad za kadi
1161 V   |            ptičke da ima grof v svojih kletkah!" ~Ko do prvih ječnih vrat
1162 V   |               opasi; tukaj su Kristusa klicali tam pa svetca Mohameda.
1163 III |         potegne ž nje veliko papeževim ključastim pečatom črno zapečateno
1164 V   |             pravi, nobeden se ni dal v ključavnici sukati, i vendar se je skoz
1165 V   |                Ko mu tedaj vikši berič ključe predá, vès bled postane
1166 V   |              vrat pridši, sta ključ za ključem poskušavala, od najmanjšega
1167 V   |               besedami vrže Janez snop ključev, ktere mu je vikši berič
1168 V   |          tolikoga rekli zavolj bornoga kljuseta, saj imaju takih mrh zadosti,
1169 I   |               visoki škorni, ter nizki klobuček iz zajčne klobučevine na
1170 I   |               nizki klobuček iz zajčne klobučevine na levoj strani glave s
1171 II  |            vsaki svoj desni kazivec na klobučno obrobje postavi, –tudi menih
1172 II  |              vsi prste okol Tonetovoga klobuka držali. Nobeden ni htel
1173 IV  |               vikalo i jezero i jezero klobukov se je v zraku sukalo. Veselja-klici
1174 II  |         dirnulo, da su se koj mogli na klop za peč vsesti. Na celem
1175 V   |                bi se dal, naj bolje ta klopčič izvozljati? Molim Vas, Vi
1176 II  |                sveh kotah, kakor miš v klopki, hi rešivnu luknicu išče.
1177 I   |             lotila kuhinskoga posla, i kmalo je ko prva kuharica cele
1178 II  |              verna v ljubezni, vajnomu kmečkomu stanu i domačiji! Sdaj pa
1179 II  |           lepši, naj žlahtneji kinč za kmeta je žulovi dlan! Podučevajta
1180 II  |            viditi čemo kdo bo zmagavec kmetiči al beriči!" ~"Juter, svete
1181 V   |                 onda naj bo moja, cela kmetija Pengarjevi Marjetici za
1182 I   |             treba gospodinje pri tvoji kmetiji, kakor vratam podvoje. Izberi
1183 VI  |               od leta do leta po umnem kmetovaju. Svoje bogatsvo pa nista
1184 IV  |             grof celjski, ortenburžki, knez zagorski, ban hrvatski,
1185 III |       grofovinu v samostalnu neodvisnu kneževinu, za druge naše sozarotnike
1186 Pred|            današnji sploh v slovenskih knjigah rabi; ampak, da sàm se v
1187 III |           pristopka. Konja postavite v knjišnicu, mostove gor potegnite i
1188 Pred|                Vsaki začetek je težek, književni morda naj težeši. Bez podpore
1189 Pred|          miriju dela naših uže vedenih književnikov. ~Kar se jezika tiče, bo
1190 Pred|      obilodarno podvpirali v tom mojem književnom podvzetju. Vsaki začetek
1191 Pred|             skušnja na polju slovenske književnosti ne bo onim mirilom mirila,
1192 VI  |               od kod drugač Pengarjeva kobilica, ki ju je jašil; od kod
1193 Pred|              mojemu stricu gosp. Ivanu Kočevar-u, farmeštru v Št. Vidu pri
1194 VI  |              sejm med divje narode, od kodar mu celó up bo odvzet, še
1195 IV  |           prileze iz svojega gnezda, s kodrastimi lasami i rudečimi očmi.
1196 V   |              Naj nas tedaj do tačas od kogargod drugoga nadomestiti dá,
1197 II  |                se začele jaja vbijati, kokoši klati, testo mesiti, voda
1198 V   |          drugač Vas dam vse poredom na kolce nabiti!" – Tone je med beriči
1199 V   |                opletali okol Janezevih kolen, su vse oslobodili. Nazadnje
1200 II  |               luči ni bilo več viditi. Kolesi su bili zavolj svetoanskoga
1201 IV  |           izvohati, i se nad nam kakor koli maščevati. Ni me strah zavolj
1202 VI  |       slovenski običaj je, da se vsaka količkaj važneja zgodba gostvanjem
1203 III |        pogojene plače, zmiraj za vsako kolikanj važneje izsledjivanje posebne
1204 VI  |            jezer dajati! Toliko zlata, kolikar ga še cel sužen ne tehta!" ~"
1205 III |            zapletkov sam ga uže rešil! Kolikokrat je segala jegova nedositljiva
1206 I   |              na več sedmij, venčanjev, kolin i furežev kuhala kakor ja,
1207 II  |                vse šlo v redu kakor na kolovratu, ena je drugi stregla kakor
1208 I   |               skregali, kar i koliko i kom je kdo kaj dolžen, kdo se
1209 V   |                 ju na kose razkomadi i komadami rahlo rane oveze; bandero
1210 IV  |               ne Janež to je bila lepa komedija snoč pri mlinu!" – To čuvši
1211 V   |           zakon veljavnosti več. Vsak, komurkoli pod roke pride, ga slobodno
1212 IV  |            hišni gospodar, naj prvi po koncu. Prvo ko duri odpreju se
1213 V   |                iz barke izkladati i na konje natovoriti. Pet sto konj
1214 V   |                fantje spodbodeju svoje konjiče i viharu enak prihrume na
1215 V   |                lovci su svojimi čilimi konjiči vse zapreke preskakali.
1216 V   |               v orožji, vsi na bistrih konjičih, kteri su uže nevztrpljivo
1217 IV  |             okol skakal ter se lesenim konjinkom igral, ki su mu ga kakšni
1218 V   |           takšnim početjem zarani grob kopati lastnomu roditelju! Ne ne!
1219 V   |                prijezdil. Prav živo še kopita vzdiguje, akoravno morda
1220 V   |              uže nevztrpljivo hrzali i kopitanjem tratu razkopavali. Vsakomu
1221 IV  |               pa donesi bokal vina, pa kopuna nam nareži, saj bez toga
1222 I   |           primernem odstavku za težaki koračiju sám Pengarjev oče. Vidilo
1223 V   |            vcimila, imam pa toliko več korajže," – Fantje smeh posili. – "
1224 I   |              množica Teharčanov jim je korajžu krotila. Med teharskimi
1225 IV  |            naredi. Za Tonetom pa Janez koraka se smelo po ljudstvu ogledvaje,
1226 III |              kakor nalašč izbu dolgimi koraki gor i dol miriti. Včasih
1227 IV  |             drugem po ozki sem ter tje koreninami preraščeni stêzi. Vsak je
1228 V   |                celini brazdu reže, vse korenine raztrga; tako je Mlinarjev
1229 V   |               stavim, da se resnično i korenito nikada ne bo spokoril i
1230 V   |             pokazati mu hočemo, da smo korenjačkoga plemena! – Al na jetnike
1231 IV  |              ne bo ušel! Smo uže druge korenjake po niti vodile, kaj ne bi
1232 IV  |               potegne sdaj svoj meč iz koricah, ga trikrat š njim plošnati
1233 III |               bo pri ti stvari naj več koristiti mogel. "Vas četiricu" –
1234 I   |                 kada nam bo ona luna z Koroškoga ostajala, kada se bo solnce
1235 V   |            postelje, prej ko me smrtna kosa ne pokosi; saj si Ti moj
1236 I   |       trumafantičev i dekličev s srpi, kosami, motikami in grabljami se
1237 V   |           ostane lesjak, dok mu je rep kosmat! – Zmiraj se bo v njem želja
1238 I   |             bila brat i sestra, obadva kosmatimi bradovicami obraščena. Nasproti
1239 II  |               na ravnost prek Savine v kosničku okolicu. Zagorčeva Frančika
1240 IV  |               pasom viseti vidil. Beli kosteni križec, gosto nabrane tolste
1241 III |            kupe, nakupičenih človečkih kosti, od gnjusobnoga gomazna
1242 II  |              preti. – "Koj si poravnam kosu, no iz črtala sulcu skujem;
1243 II  |               bila. Švigala je po sveh kotah, kakor miš v klopki, hi
1244 II  |              tje digala, da ju je vseh kotov polno bilo. Vsaka dekla,
1245 I   |          napihavale, kakor stari meh v kovačnici! No vendar su stari ljudi
1246 V   |              junaka! Boljega načina se kovarnomu grofu omaknuti, bi si ne
1247 II  |              stana pozabil. Kozarec za kozarcem mu je kaj gladko i brhko
1248 II  |               Janezeve je meniha koj v kozji rog vgnalo. Trese se od
1249 IV  |             stara babca zraven svojega koša, mrljivo prebiraje jagode
1250 I   |               ženite, ktera deklina je košata, i od koga; celo to je vedla,
1251 III |                 Oči mu narasteju izpod košatih obrv kakor zmaju tak otrpne!
1252 II  |               je Zagorčevu Frančiku iz Košnice siloj odnesel v svoje, bog
1253 II  |                lovu bil, kakor danas v Košnici!" – Dolgo ni vedel stari
1254 II  |              na ukanju spozna. ~"To je Koštomajev Andrejc! Pa uže drugoč gre
1255 V   |                bilo, kakor zgol kost i koža. Obleka su mu bile stare
1256 IV  |         beračev od bljižnjih i dalnjih krajev, to je ljudjih, ki ne sejeu
1257 V   |         pomikali tržaški tovorniki čez krajnske strme goré. Po mnogih težavah
1258 VI  |              jima je dolgo težavno pot krajšala, i kakor po lastavičnih
1259 V   |              tako obogatel, da je celó kralje i care v dolžnike imel.
1260 II  |           celjski grof, strah carjev i kraljev, grof Zagorski, ban Hrvatski
1261 III |         svojega skrčenoga položaja. – "Kraljeve i careve" – spregovori nekakim
1262 IV  |             stal grofovi bogati šator, kraljevem prestolu enak. Vrh njega
1263 III |                Do sdaj su le carjevi i kraljevi poslanci mi v grad dohajali.
1264 II  |              nadaril ne bode, kakor le kralji i cari nadarujeju verne
1265 I   |             nošnji, su ga kaj izvrstno krasili! – V njegovem obrazu se
1266 IV  |              ju je ravno v gradu bilo. Krasni čvrsti mladenč se ji je
1267 I   |                mladike, obraza pa tako krasnoga, da je na daleko ko naj
1268 I   |         vpredmetjenim uzorom zemajlske krasôta. I oči! o oči je imela tako
1269 IV  |        zavidila brhki Teharčanki jejnu krasotu, i Janezu marsikteri celjskih
1270 V   |          kalior sàm ju jezero i jezero krat v ječi tipal. ~Janez, ki
1271 IV  |        pogostokrat v gradu opravke, za kratek čas mu obve mreže stavile!" ~"
1272 V   |               si na ta način dolgi čas kratili. Janezu ni bil nobeden vkos.
1273 I   |                izvila. ~"Ni." – Je bil kratki odgovor. – Janez Te ljubi.
1274 II  |               v svojih mladih letah le kravam repe vihala, čaple lovila,
1275 V   |               se pa preju domá motaj i krave pasi; meč še ni za Tvoju
1276 III |                mu mrtud ude polomil. – Krčevito ga obema rokama drži. Oči
1277 I   |            večerni tihi zrak. Naj veči krdeli su prihajali od bežigradske
1278 II  |                v svojih nedostigljivih krempljah odnaša. Al opet ga je to
1279 V   |              tudi Šimekovoga Toneta, i krene s ti četici proti Bežigradu. ~
1280 VI  |         pričakoval. Od dana do dana je krepeje prihajal, i čez mesec dni,
1281 I   |               izrekši se nehoté jegova krepka desna milo okol njenih nježnih
1282 III |               njo nasloni. Celi jegovi krepki život, vsa jegova cenjena
1283 II  |               mlačen kakor obično okol kresa. Polna luna obsjana od stotinah
1284 II  |               kakor du bi jih iz jekla kresal, je ravno naj više stala
1285 IV  |              pripeljala. Na Marjetični krič je vse iz hiše privrelo,
1286 V   |            strahu peté pobereju ter se kriče: "beži grad! beži grad"
1287 V   |                njim prijezdi, od daleč kričeč, naj ga vendar počakaju. ~
1288 IV  |               soseda ste obe na so moč kričele; ena je drugu vthela prekričati;
1289 V   |                uže od daleč na križare kričeli, jih garjeve pse psovaje. "
1290 VI  |              štrepost na krovu, vse je kričelo, "Čuješ Marjetica! Sdaj
1291 V   |                i cela berička drhal se krikom v dvorišče vsuje.  "Grof
1292 II  |              delali, ko še ni bila luč kristjanska prisvetila, spred kteri
1293 II  |               žulovi dlan! Podučevajta kristjansko vajin zarod, da me ne bo
1294 V   |               okinčani opasi; tukaj su Kristusa klicali tam pa svetca Mohameda.
1295 III |          Hvaljeno bodi i slavljeno ime Kristusovo na veke vekov!" – tako pozdravi
1296 IV  |          visokem čelu hrabrost na lepo krivem nosu, predrznost v ojstrem
1297 IV  |                trikrat zatrobši v svoj krivi zlatom pozlačeni i srebrom
1298 V   |          opraščam, ki su mi kada zlo i krivice včinjali; vsim opraščam.
1299 IV  |             vznemiril, ali morda še po krivici strašil. To da predvzel
1300 II  |              Vašem le prevelikokrat po krivičnem pridobljenem zlatu i srebru.
1301 II  |              se ne reši to dolženje, – krivično, ali nekrivično. Godrnanje
1302 V   |            spolnovanje svoje dolžnosti krivicoj nazivalo. ~"Duhoven ste!" –
1303 II  |        podstopi mi le eden las žaljivo kriviti! Gorjé mu! – Občutit hoče,
1304 VI  |              Nobeden jima ni mogel kaj krivoga, kaj nepoštenoga al nepravičnoga
1305 I   |                zapazil plena. Na mirno krivom nosu mu je bilo junačtvo
1306 V   |                i ravno ko se za naskok križarske vojske v posamezne čete
1307 V   |            bilo moč razločiti meje med križarskimi i turskimi vojščaki. Tukaj
1308 IV  |            okol prs oklopiju, mu dolgi križasti meč opašiju, mu bronastu
1309 V   |            desnicu. Ko starček boga na križcu ošlata, hrepeni na blede
1310 III |              nadzračju, ter ju krog za krogom zasukala okol grada, se
1311 I   |                se trikrat v fantovskom krogu zakriči. ~"Ona mi je pa
1312 II  |               vrže, i s drugimi vitezi krohotaje odide. Pri teh besedah pa
1313 II  |               donašati, ražni brisati, krop pristavljati, posodba, žlice
1314 I   |            pžrla." ~Kakor da bi ga bil kropom polil, ga žarjavica oblije,
1315 VI  |           komaj svoje notrajno nemirje krotil. ~"Kaj ne, da se Vam dopada!" –
1316 I   |              Teharčanov jim je korajžu krotila. Med teharskimi fantini
1317 II  |       pripetila. Vsaki je imel svojega krotitelja, da si nista sáma sebi,
1318 I   |             imela tako milomodre, tako krotke i vendar tudi tako bistre,
1319 VI  |              veliki hrum i štrepost na krovu, vse je kričelo, "Čuješ
1320 VI  |              rešiti, – al vse zastonj! Krstjani su stali nepremakljivo kakor
1321 VI  |             čul, da je nek sila veliko krstjanov v Algiru vsužnjenih, ki
1322 VI  |            predelih. Obilo je darovala krstjanska ljubezen i kmal se je bilo
1323 V   |               vzdignuti čez sovražnika krstjanstva; naj se vdeleži velikih
1324 V   |              bi mu trdjavu predali bez krviprelivanja. Al Turki su bili tako s
1325 II  |                da si onda moreš lastno krvjo svoje črne grehe opirati!" ~"
1326 V   |            zauka, "da! na vojsku zoper krvoločnoga Turka, ki je mojega rajnoga
1327 VI  |        kakšnoga okrutneža, na kakšnoga krvopivca je prodan! Bog ve kam i
1328 IV  |             brade, i cela, kakor ju je krznar naredil, mu pade na tla.
1329 IV  |              iti, pastiru veli naj gre krščanski nauk poslušat, doma ostalim
1330 V   |                naj bi ga opet vobčil v krščansku društvu, da se hoče rad
1331 I   |             morda Ti bo vino razpodilo kržele iz Tvojih možgan." ~Janez
1332 I   |             obrazu. Dve debele kiti, v kterima su bili rudeči i modri traki
1333 VI  |               nježnost i ljubeznivost, kteroj mu je tako skrbno i rahlo,
1334 III |                obsojonoga spred seboj, kteromu je le še malo časa za življenje
1335 I   |           akoravno misliju, da su se s kuhačo v roki narodila. – Samo
1336 I   |               namenjena. Saj veste, da kuham vsako leto, tako kakor na
1337 II  |           drugomu napiti. Na zadnje še kuharicu Martnačku v hišu prisiliju
1338 I   |               Živel. V ti službi se je kuharije izučila. Pozneje pa, ko
1339 I   |          dozvolim, da Ti Marjetica pri kuhariji malo pripomore! Samo ne
1340 IV  |               Marjetica ji je v njenem kuharijskem poposlu lepo pripomogla.
1341 I   |               je mogla stara Martnačka kuhati. Zraven je pa tudi ko babica
1342 II  |            spred hišu pride, je vse iz kuhinje privrelo kakor mravlinci
1343 II  |               vrgla. Dekle su sámo pri kuhinskih vratah stale ter ju smejaje
1344 I   |              sama na svoju roku lotila kuhinskoga posla, i kmalo je ko prva
1345 I   |               gornjem gradu za to malu kuhinsku služila, ko je še grof Erman
1346 II  |                sebi. Dekla donese celi kup ognja na pokrovalki, al
1347 VI  |              Arabčan se še ne zmeni za kupčiju. Nazadnje mu je uže pet
1348 III |         prisvetila! Tam bote našli uže kupe, nakupičenih človečkih kosti,
1349 VI  |             Papežev sporočnik si tedaj kupi bogatu tursku opravu, nabije
1350 IV  |              stric al pa bôter za sejm kupili i ki je vzad piščalku imel
1351 I   |           druge okolice se možnarju al kurišču približal, kmal bi mu bili
1352 II  |           trije z njegovoga gnjezda." ~Kurižina zašumi, i Marka privleče
1353 I   |                tudi tako odlikuje Vaša kuruza od mejašne, ki ju gojite,
1354 I   |               da si celi dan v vročini kuruzu okopavala, še prelasta nažela!" ~"
1355 II  |                kihne i se popraska, da kuružina zašumi. Htel je tim zašumenjem
1356 II  |                ni, al nimata meče spod kutami! Pa meč je morda v Vajni
1357 II  |               mu jegovi dolgi meč spod kute potegne, i grof mora gledati,
1358 II  |                je zapazil spod njegovi kuti velika dva noža za opasom. –
1359 III |                besedah si strgne svoju kutu iz sebe. Leno i vtrudeno
1360 VI  |        poklekali, mu rob jegove obleke kuševaje, ter mu s solzami v očeh
1361 II  |            Vajne beričke bi Vam ljudje kuševali! – I ako tudi na kaj resnobnog
1362 I   |              še svojimi zadnjimi žarki kuševalo pozlačeni križ na stolpu
1363 III |            misel i čistoga srcá!" ~"Ne kvantaj mi dolgo!" – ga grof nareží. – "
1364 IV  |        Današnja volitev mi po možganah kvasi. Mislim i spremišljujem
1365 III |                 Gotovo su opet kakšni "lačenbergari" tu. Človek nima ne po danu
1366 III |           kakor tim več zavolj mladoga Ladislava, ogerskoga kraljeviča, da
1367 VI  |               mojega gospodara prišel. Lagal bi, ako bi rekel, da ni
1368 V   |             ovezami kmal kri ostavila, lagleje je začel dihati, i čez nekoliko
1369 III |                pa tudi košta! – Raje i laglje dam vplemenitivno pismo
1370 Pred|             besede bo vsakomu Slovencu lahka, kter se je le malo čez
1371 III |         pohujšivnoga življenja, zavolj lahkomišljenoga razsajanja, zavolj nepokoršine
1372 III |             Tje vam bom poslal morivca lakotu, da bote spoznali kaj se
1373 IV  |           poglodavši, nasloni glavu na lakte, ter se dela, kakor da bi
1374 Pred|          Teharje, kolikor mi je znano "landtafeladelig." Pisal sàm v ti zadevi
1375 II  |        Mlinarjevem kozolcu je še dosta lanske kuružine; lahko se skrijemo
1376 II  |              ki se podstopi mi le eden las žaljivo kriviti! Gorjé mu! –
1377 IV  |           svojega gnezda, s kodrastimi lasami i rudečimi očmi. Počasih
1378 II  |              zatilnik zlezla, da su ji lasje kar strašno okol frleli. ~
1379 V   |            siromašno zakrival. Brada i laslje su ga bili divje obrasli –
1380 VI  |               naj lepše cveteli i prve lastavice po zraku plavale. Vaščanska
1381 VI  |               pot krajšala, i kakor po lastavičnih peruticah sta hitela proti
1382 VI  |              Te je dal ranjenoga svoji lastni nosilnici iz bojišča v svoj
1383 VI  |            ogen po njem bil razsajal. ~Lastnina je postal sosednoga kmetiča,
1384 V   |               i sicer preko mej jegove lastnine, kamor ne doseže več jegova
1385 II  |              zakoljem da si onda moreš lastno krvjo svoje črne grehe opirati!" ~"
1386 V   |            početjem zarani grob kopati lastnomu roditelju! Ne ne! Nikada
1387 V   |               Sanjal sàm uže od zmag i lavora, od prsnih ran i bojnih
1388 IV  |                ji je bil rajni brat iz Laškoga prinesel, ko je grofa Miroslava
1389 III |         omrežja mi je bila poznata – i laž je, da ne bi še te okorne
1390 II  |              prijel. Marka naj pa toga laž-meniha čuva!" ~Ta predlog je vsim
1391 V   |              moju Micu v Trnovljah!" ~"Laže, kdor to pravi, da sàm še
1392 I   |                ne boš mislil, da se ti lažem i bedake iz tebe delam. –
1393 II  |                bila tako vtogotila nad lažnivim menihom, da su ga zares
1394 V   |              se nikada ne obrača proti ledenem severu. – To ne gré, to
1395 IV  |              sem ter tje raztrešene po ledini sedele. Šemarsko opravljeni
1396 I   |      odredjenem kraju rante i prekle v ledinu, kakor da bi hteli selo
1397 I   |            basni, soseda Martnačka pri Lemeževem prelazu nasprot. Pengarjev,
1398 V   |                turski Beligrad. – Glej lepe prilike skazati se junaka!
1399 I   |                  Glejte, koliko i kako lepih rožic je mnes! Kako jih
1400 III |              grofa! I kjer ga nočeš po lepim ižročiti, ga bodeš pa siloj
1401 IV  |             Šentjurčan svojemu dekletu lepotaril! Akoravno ni umel ljubeznijske
1402 V   |              povrnuti bez nevarnosti v lepu slovensku zemlju, v ljubljene
1403 V   |                ktero drugo ždrebe nosi lepšega junaka od mene! ~"Sdaj še
1404 I   |              male žabice vesele! S naj lepših evetlic sàm pa sama za se
1405 V   |          načelnik, se je pripravljal v les iti, kar mu nenadoma pride
1406 IV  |               trati okol skakal ter se lesenim konjinkom igral, ki su mu
1407 III |                pestjoj po mizi, da kar leserbica po nji poskakuje! Naglo
1408 II  |          Včasih je tudi kakšna, gladna lesica v Srebrotniku zalajala,
1409 II  |          grmenja, al kaker narod pravi lesičilo se je. ~Pol ure su morebit
1410 IV  |                Al grof, zvit ko trta i lesičji od lesjaka, bo gotovo med
1411 V   |              poboljšal. Lesjaki ostane lesjak, dok mu je rep kosmat! –
1412 IV  |              zvit ko trta i lesičji od lesjaka, bo gotovo med tem dvem
1413 V   |               bo spokoril i poboljšal. Lesjaki ostane lesjak, dok mu je
1414 V   |              cenu. Sámo enkrat je pela leskavka po moji zadnjici, i onda
1415 V   |               nisàm upal domu; očetove leskavke se preteglo bojim! Zato
1416 V   |                s očetom malo računa. – Leskavkoj su me hteli pošvrkati, pa
1417 V   |               kada od daleč vide mečev lesket." ~Nadušen po Marjetičnih
1418 IV  |              jejnih očeh su se solzice lesketale, solzice veselja i angeljskoga
1419 V   |                čelade i železni oklopi lesketali v juternem solncu, tam pa
1420 I   |                 V desnoj roki je imela lesketeči srp, v levoj je pa motiko
1421 VI  |             mrtve menila. Martnačka je letala od hiše do hiše od soseda
1422 III |             poslušati, i evangelije, i letanije i vigilije i kakor se vse
1423 Pred|               od moje strani navedenje letnice. Tudi nekoliko anakronizmov
1424 I   |               deteljcu, prvu ki sàm ju letos našla, da bodem zvedla,
1425 II  |           vštric kozolca. Ko razjareni lev skoči Janez spred nje, sgrabi
1426 II  |                približa Zagorc grofu v levi s klobukom spod pashi v
1427 III |              gmahu. Brlela je še luč v lešerbi, akoravno je uže više stalo
1428 III |          težkih stopajev, ter iz svoje ležnice gledat prišla, kaj nek pomeni
1429 I   |              med nosom i brado. Usnate lica su se pa razpihavavale i
1430 IV  |               žarica ji je rudečicu na ličcah vžgala. Globoki ždihljeji
1431 I   |           Rudeča kakor kri i beleja od liljana nedolžnoga ni samo oči teharskih
1432 IV  |            peče i robce poganjale. Pod lipama su bili večidel domači.
1433 V   |                 Se oboroživši hiti pod lipo, zatrobi v rog i kmal prihiti
1434 I   |           stopi š njoj malo v stran za lipovje, "Marjetica" – začne pol
1435 I   |             naenkrat žasliši za gostem lipovjem Tonetov glas – "pri moj
1436 IV  |            svoj prsnik, potegne široki list ž njega, ga izmota, se malo
1437 II  |            vetra, saj je vse mirno, še listek na jagnetu se ne trese;
1438 V   |       zagledaju križari Turkov kolikor listja i trave. Čez noč su se bili
1439 V   |            tudi sam jašiti – je djal. ~Listje je začelo rumeneti, nastopala
1440 V   |           napadom, odbran za odbranom. liZeče sta imela uže oba skrhane
1441 IV  |           izgled hrabrosti i junačtva. Lišpaj se pred njim ko prvak od
1442 I   |              sám pri sebi misli, je na ljepši prilika š njoj govoriti,
1443 I   |             kterimi besedami? Povejte, ljuba Martnačka, povejte!" Marjetice
1444 I   |           tatek, da mi naj prvo mojega ljubčeka črnorogeca napasete, da
1445 I   |                je uže nekoliko časa to ljubezkovanje od stani gledalo. Janez
1446 IV  |               v štepih si ogledvaje od ljubeznih sanjah vneli obraz v čistem
1447 IV  |            lepotaril! Akoravno ni umel ljubeznijske rešetke plesti in pred dekletom
1448 I   |     pripovedvati, koliko i kako brhkih ljubeznikov je imela, koliko snubačev
1449 VI  |               kod drugač ta nježnost i ljubeznivost, kteroj mu je tako skrbno
1450 V   |           naloženi pokori! Poslanec ga ljubeznjivo za roko primši od tal vzdigne –
1451 VI  |              čutiti bi se dali občutki ljubezno okloplenih, pa ne izreči.
1452 V   |                Ne matere, ne sestre ne ljubice si nisu upale svojih odgovarjati
1453 V   |           svojimi sini i hčeri, mojimi ljubimi vnučki! Kdo drugi bi me
1454 VI  |                neizrečeno eden drugoga ljubita!" ~"Al ni moj tovarš nobenoga
1455 I   |                kaj ne, da tudi Ti mene ljubiš, da morda tudi Ti občutiš,
1456 V   |                težavah prideju do bele Ljubljane. Od tod su vzeli dalji pot
1457 V   |               lepu slovensku zemlju, v ljubljene Teharje, na dragi stari
1458 V   |               rodbine, svojih dragih i ljubljenih. Saj si Ti, ki Te sdaj za
1459 V   |               Fantje obklopiju svojegu ljubljenoga načelnika; i vse pregovarjanje
1460 I   |                ga Marjetica tolaži, mu ljubopitno i milo v oči gledaje – "
1461 VI  |            nevaršin nazaj pripeljala v ljubu domačiju. ~Po poti sta tudi
1462 V   |          večkrat rekel – "su mi vendar ljubši kakor polovica ostale vojske.
1463 I   |            časa pa le samoten hodiš se ljudeh izogibaje! Ti moraš biti
1464 IV  |                i dalnjih krajev, to je ljudjih, ki ne sejeu i ne, žanjeju
1465 IV  |              grda sova sprestrašena od ljudskoga šuma iz sred naše lipe izfrfetala.
1466 IV  |              njega stalo, da se to med ljudstvom zve. Zato molčimo vsi, kteri
1467 IV  |               Janez koraka se smelo po ljudstvu ogledvaje, od kteroga je
1468 V   |                po sekiri sgrabi, pa še ljuteje turske glava kala kakor
1469 III |            vedil, da ste mi danas tako ljuto napičeni, bil bi gotova
1470 V   |                Voglarjev od svoje četa ločena. – Hrabro je branil Miha
1471 V   |               se. Ne obupaj! saj to ni ločitev za vekomaj. Prišli bodu
1472 VI  |             domače trate, mirne i tihe loge, znance i prijatlje; posebno
1473 IV  |              premikavala pogledavši po lonceh je li uže zavira, sdaj je
1474 I   |            donesla, ter ju v posamesne lončice nalivala. Martnačke ni bilo
1475 IV  |                ki jih je vrela juha po loncu sukala. "Janez!" – ga tretjikrat
1476 II  |            imela ga je v kuhinji polni lonec v ormaru, bilo ji je le
1477 I   |                me pogleda i noga mu na lopati obstane. S prvoga je tajil.
1478 III |      Slovenskim, ako se v resnici boja loti; ni ga poljedelca, gospodarja,
1479 I   |               se je sama na svoju roku lotila kuhinskoga posla, i kmalo
1480 V   |        skušnjave, ki se mojih domišlij lotiti hočeju!" Duhoven stopi ginjen
1481 II  |               pustim čest, da se grofa lotiš; ja bom enoga Ti Jaka boš
1482 V   |            zapirale. Lahko kakor divji lovci su svojimi čilimi konjiči
1483 II  |              kravam repe vihala, čaple lovila, i za brani pleval i kamenje
1484 IV  |                 vaši požigali, dekleta lovili, i še več drugih! – Sdaj
1485 IV  |               še čutila ne bi š njim v lovpu odhititi. Janez je malo
1486 V   |              Poznal je turske bojničke lukavnosti! Čakal je tako dolgo miren
1487 II  |               miš v klopki, hi rešivnu luknicu išče. Sáma ni vedla kaj
1488 II  |             lov. S psimi, s škanjci, s lukom i strelami, s sulcami, i
1489 III |               uže više stalo solnce od lune. Grof Urh je zraven slonel.
1490 V   |             oželeznjenoj rokoj po njih lupaje, da su se kar tresle v svojih
1491 II  |            zavrne – "je bila pa kakšna mačka na mišljem lovu. Vam se
1492 VI  |                O mraku se priškrepčiju mački iz morskoga dna, jadra se
1493 IV  |              hoče, da odide, – al v ta mah se čuti zadje za zatilnih
1494 Pred|                Mecén! ~V Zagrebu mesca maja 1859. ~Pisatelj. ~ ~
1495 I   |      svetoanskem v teharski fari, kake majhne pol ure hoda od staro rimljanskoga
1496 VI  |               i podporu. Vsaku še tako majhnu želju jim hočem izpolnivati,
1497 VI  |                Algiru!" – Janez glavoj majoč ponovi. ~"Jest! Moj gospodar
1498 IV  |          nikada ne bom pozabila, da še makar sto let živim, kako su se
1499 I   |           rožic je mnes! Kako jih bodo male žabice vesele! S naj lepših
1500 II  |            mostu bližaju, bolj malo po malem vtihkaju. ~Tik voglajnskoga
1501 III |       zaškripljeju. Spanec ga premaga. Malko zadrmlje. Pol ure še ni