Part

2511 III |               vdolgočasili i življenje oskudilo. Celo dane se tudi ne da
2512 IV  |                za njega neprikladno mu oskudno društvo zapustil. Komaj
2513 V   |              le zguba tolike krvi tako oslabéla. Arabčanov služe opet s
2514 V   |                po hrabrih prsah. To ga oslabi, da začne omagvati. Rama
2515 V   |                 i nazadnje, ko je celo oslepel i oglušel, v celem gradu
2516 V   |               je po vsi priliki v ječi oslepila. I vrh vsega toga je bil,
2517 V   |              svoje strani. ~"Oprosten! Osloboden!" – – stareček zdihne, – "
2518 V   |                to vino znamenje mojega oslobodenja?! – Akoravno Vas okol stoječe
2519 IV  |             sragu krvi prolili v Tvoje oslobodenje!" ~"To je junačko govorjenje,
2520 II  |         vitežka desnica. – Od sdaj Vas oslobodimo." – Janez mu vezilo z rok
2521 VI  |                 da je le igrača v roki osode, ki nima ne uma ne razuma,
2522 VI  |           bezbrojnimi minareti na lepo osolnčnom brežiču! – Arabčan je bil
2523 IV  |          pužica cele roke, kakor da bi osrapena bila. Šentjurski fantalin
2524 I   |                bo ona luna z Koroškoga ostajala, kada se bo solnce pred
2525 V   |           vendar ljubši kakor polovica ostale vojske. Vsi su, pravi junaki
2526 VI  |             poslal. Turki v Algiru i v ostalih berberskil državah su ta
2527 VI  |               kmal drugi dan s svojimi ostalimi vojščaki od tod odrinul.
2528 II  |               moj vnuk, moja vnukinja. Ostanita verna v ljubezni, vajnomu
2529 V   |              biti! Glej, oče su Ti uže ostareli, od dana do dana bolj hrepaju,
2530 V   |                je pod ovezami kmal kri ostavila, lagleje je začel dihati,
2531 V   |              Janeza ter š njim bojišče ostavita. ~V dragoceni Arabčanov
2532 III |               ukažem, da me koj samoga ostaviš, i da se mi ne predrzneš
2533 IV  |              kada Te bodem samicu doma ostavljati i v bojeve iti moral!" ~
2534 V   |           Voglarjevoga samoga v šatoru ostavši v priranjencu. Ta vzame
2535 I   |          Martnačka bliže k Pengarjevim ostopi – pa si ne upam prav reči."  "
2536 I   |              Zato še enkrat, ne malo v ostrejem naglasu ponoviju svoje vprašanje
2537 II  |              pravice pri bogu." Vsi su ostrmeli, ki su čuli te jegove kletve.
2538 III |               reši trojnoga zamotka, – ostrmi, skoro da zatrepeče, kakor
2539 II  |              noža iz opasa zdrgne. Vsi ostrmiju. "Al kaj je to, dragi moj
2540 V   |            odmevaju Vsak svoga konjiča ostrogami spodbode. Podkove se zabliskaju,
2541 V   |            nazivalo. ~"Duhoven ste!" – osupnjeno Janez za njim ponovi. "Ravno
2542 IV  |              živ, i vendar je še svoje osušene roki stegoval po zemaljskem
2543 II  |      zadovoljen, da si se gotove smrti otel, ako si resnicu govoril.
2544 VI  |            Beligrad. Turki su uže bili otepeni. Na bojišču se je pripetilo,
2545 II  |               Ančki. Trikrat su ga uže otepli trnovlčanje, pa vendar nič
2546 II  |             prosim, Te zarotim, daj mi oteto dete nazaj, edince moje,
2547 V   |                zatrobi v svoj rog. Vse otihne. "Teharčanje!" – ogovori
2548 V   |              veter potegnul, – opet je otihnulo, – i opet se čulo. - - Marsiktera
2549 V   |                v roke, da ju še enkrat otipljem kalior sàm ju jezero i jezero
2550 IV  |            storil, da mi Urh Marjeticu otme –––. Vidiš, dragi Tone,
2551 IV  |        Marjetica je na Janezu koj neku otožnu zamišljenost spoznala, kar
2552 I   |               sihmal bo gotovo drugač, otročjih nog si uže odrasla! Skora
2553 VI  |                namenil učitelja svojih otrok v vaji orožja i vitežkih
2554 III |           košatih obrv kakor zmaju tak otrpne! Pohlepno bere i prebira,
2555 III |                preda pismo bez daljnih over, ter grofa prosi, da ga
2556 V   |              obleče. ~Janezu se je pod ovezami kmal kri ostavila, lagleje
2557 V   |             moreš mirno v mojem šatoru ovezati razjenca svojim banderom."
2558 V   |              sužnosti!" Ravno je hotel ovezu proč vreči, kar na nji zagleda
2559 VI  |         spreobleki svojoj srajcoj rane ovezuje. – Al težka glava i skeleče
2560 V   |           njegovimi falati Janezu rane oveže, kar mu ta hip druga misel
2561 V   |              bojišča nesti, da mu rane ovežem; morebit je še moč ga smrti
2562 IV  |                Okol neder si je umetno ovila rudeči svilnati robec, kteroga
2563 I   |                Sámo razodeni se mi bez ovinkov. Ako je zares v moji zmožnosti,
2564 IV  |          vznemirivale. Zatoraj se opet ozdigne i na ravnost v farnu crkev
2565 VI  |          gospodar do Tvojega popolnoga ozdravljenja tukaj ostavil." ~"Rad, rad,
2566 VI  |               skoro obdvojil na Tvojem ozdravljenju. ~"Tak ne sanjam več! –
2567 V   |                je hrbtom na dvoriščino ozidje naslanjal, i se tako Janezu
2568 IV  |               na vse strani po beračih oziral, al tistoga ni mogel najti,
2569 III |                mehkih blazinah ležalo. Oziralo se je po raznobarvnih šipah
2570 IV  |               Pengarju i pogosto se je ozirjal na pengarjevo kuhinjsko
2571 IV  |          napredujeta eden za drugem po ozki sem ter tje koreninami preraščeni
2572 I   |                boben, ki prvi za vsako oznanilo ve. – Al drugač, kar se
2573 I   |         osivele, ter si robcem brišeju oznojeno čelo, kakor da bi hteli
2574 II  |              pri teh besedah se plašno ozreju jegove nemirno trepteče
2575 VI  |                v pomoč priskoči, ki je ošabnoga slavehlepnoga Celjana čez
2576 V   |              Ko starček boga na križcu ošlata, hrepeni na blede svoje
2577 V   |            primi me za rokó, da Te saj ošlatam, kjer mi je zabranjeno Te
2578 II  |              vtihne, pričakvaje kakšne oštroumne napitnice. Al Tona ni vzdignul
2579 I   |               Marjetični obraz se sdaj ožarival, sdaj obledeval. ~Nehote
2580 V   |         preklinja spred vratami svojoj oželeznjenoj rokoj po njih lupaje, da
2581 IV  |          rudečimi očmi. Počasih se vse oživi po celem pohištvu, vse se
2582 II  |               bi bila Janezeva pest še ožje zavratnik zazajnkala. ~"
2583 II  |                 kteri je Janezu v pest padel, se ozre po svojima hlapcama;
2584 IV  |              al očitnem v grofovu pest padeš, čem ja sáma Tvoju zastavu
2585 V   |               raji bom mrtvoga menila, padšega pod udarcem nadsilnim, kakor
2586 V   |             sakramentov posluživati, – pahnjen je iz crkvene občine i človečkoga
2587 V   |              božji, ki je v kotu vès v pajčevinu opreden visel, ter ga duhovnu
2588 II  |            kakor vročina vmeči tepku v pajštbi. Hladokrvno sám pri sebi
2589 I   |           govoril. To mi obljubi. Glej Pangarjeva Marjetica! – pri tom Tvojem
2590 I   |                Martnačku i tik za njoj Pangarjevu Marjeticu, se nekako dirnjen
2591 IV  |               se začne gibati, kakor v panju, kada v spomladi solnce
2592 V   |              mesto pridigovaje v imenu papeževem: naj narod prime za orožje,
2593 III |               ter potegne ž nje veliko papeževim ključastim pečatom črno
2594 V   |               da se spokorite i odvezu papeževu doslužite!" ~Čudno su te
2595 III |             kotu, kakor maček, kada na parni na vrabče pazi. Grof mu
2596 V   |            vzel, sámo ta svetinica pod pasdihi skrita mi je ostala. Daj
2597 V   |               preju domá motaj i krave pasi; meč še ni za Tvoju pést!
2598 V   |               Take su naše povelja!" ~"Pasja duša! Kdo Te je učil tako
2599 II  |         okolicu. Zagorčeva Frančika je pasla ravno v ta čas svoje ovčice
2600 IV  |             Dekli zaukaže v crkev iti, pastiru veli naj gre krščanski nauk
2601 IV  |          mlečne posodice. Na srebernem pasu ji je visel na desni strani
2602 IV  |               dozdevalo, da je beračev paternošter čisto tistomu spodoben bil,
2603 IV  |           poprosi, jima roko s debelim paternoštrom proživši. Janez seže v žep,
2604 IV  |            mrljivo prebiraje jagode na paternoštru. Ta i jejna soseda ste obe
2605 III |                kada na parni na vrabče pazi. Grof mu je vse naprej vlekel,
2606 V   |               plemena! – Al na jetnike pazihati i beričiti – toga ne znamo. ~"
2607 I   |               vestno na svojega edinca pazili. ~"Srečno tatek, dok se
2608 V   |              Teboj iti v boj, da na Te pazim, da Te ranjenoga obvezujem
2609 III |       zbedarili nocoj Katinka! Al kaj? Pazite grofica da Vas smeh ne zaduši." –
2610 IV  |                zmiraj seboj jemala, na pašu, na perišče, v crkev, v
2611 II  |                se koj mogli na klop za peč vsesti. Na celem životu
2612 III |            veliko papeževim ključastim pečatom črno zapečateno pismo rekoč: "
2613 IV  |                ni ne juhe zasolila, ne pečenke zasmodila. Dvakrat ga je
2614 IV  |                zabelj pazila, vilicami pečenku nabadala, je li je uže zadost
2615 V   |         Marjeticu h kakšnomu voglaru v Pečevnik odpraviju, da tudi za njo
2616 V   |                bil. ~"Voglarjev sàm iz Pečevnika, Miha mi je pa ime. Danas
2617 V   |              proti tridesetimi! –Kakor pečina, ki se vrh strme planine
2618 V   |             vojski vdala, nobena ni za peden se omaknula. Na obeh straneh
2619 II  |          oskrunjenje moje osebe na dno pekla." ~Ko se opet vsesti hoče,
2620 II  |              me dotaknuti žal rokoj! – Peklenske kazni ga bodu čakale zavolj
2621 II  |                   je nek grof Urh djal peklenskim posmehljajem – "uže dolgo
2622 V   |           svoju četu v vojske v bojeve peljati! Sanjal sàm uže od zmag
2623 VI  |       milosrčne daritelje, ki su svoje peneze darovali v odkupljenje svojih
2624 II  |          edince moje, moju Frančiku." ~Pengarjevem su pri teh besedah solze
2625 IV  |               pogosto se je ozirjal na pengarjevo kuhinjsko okence. Da bi
2626 II  |                staroga očeta i na celu Pengarjevu hišu. Tudi rajnih Mlinarjevih
2627 VI  |              sta se pa rada spominjala Pengerjevih, ki su morali toliko skrbi,
2628 V   |          obloženi pridobljenim orožjem pepavajoči krepke davorije. Nekoliko
2629 I   |            pokorna i vbogljiva. ~Kakor pere vzdigne jerbašču z glave,
2630 I   |               to praznu vraž od četiri peresne deteljce soseda Martnačka
2631 II  |            kapljica! Starina, kteru su Pergarjev le za se v posebnem sodiču
2632 IV  |              seboj jemala, na pašu, na perišče, v crkev, v vas. Kamor god
2633 IV  |                cepal i to čul. Celó na perišču, mi je rekla, je uže bilo
2634 VI  |                 i kakor po lastavičnih peruticah sta hitela proti sloenski
2635 V   |            sedla vzdignul i sramotno a pesek zvrnul. Vsi su mislili,
2636 IV  |                trije soldati; al pa od pesjanov i strašnih Turkov, kako
2637 IV  |               vrčem, bokal za bokalom. Pesmica se zapoje za pesmici zdravljica
2638 IV  |          bokalom. Pesmica se zapoje za pesmici zdravljica za zdravljici.
2639 V   |               pasi; meč še ni za Tvoju pést! Le brže zasukaj svojega,
2640 V   |        gospodarjem! Dobro da Te imam v pesteh, Tebe s celi Tvoji ponočni
2641 V   |         duhovna i nehoté se mu je roka péstila, ko mu je o vojski i boju
2642 IV  |             bil – saj veš da sàm Tvoja pestna bila! ko maloga dečaka sàm
2643 I   |               letih je služila večidel pestnu. Po naklučju je pozneje
2644 V   |               s tim pogojem, da mu ima petdeset natovorjenih konj, ktere
2645 II  |           navadno doma nosili, z glave petegneju i prijazno menihu nasprot
2646 II  |              zakletje! Le brže naprej! Petelini v vasi uže kličeju na dan,
2647 IV  |      čvrstoglasno ukanje ne miloglasno pevanje, – krik i vik, nesramno
2648 V   |              kar saksebi razleté kakor pezdir kada veter v njega puhne;
2649 V   |                  Ako jih je ravno mala pešica" – je večkrat rekel – "su
2650 II  |              koj golima rokama pobere, pešičku nadrobljenih tresk spod
2651 IV  |             gospôdi v nesramno nesmrno pijančvanje razujzdalo. Janez je prisiljeno
2652 V   |              sablje uže dolgo nisu več pile krstjanske krvi!" To psovanje
2653 VI  |                 Vaščanska mladež se je pirhami po trati igrali. Dimnjaki
2654 V   |           bobneču Dunavu, daleč krvavo pisaje jejne zelene valove! – Strašno
2655 Pred|               znano "landtafeladelig." Pisal sàm v ti zadevi po dvapo
2656 IV  |                razdeli črne tabljice s pisalki med nje. Vsaki zapiše ime
2657 IV  |              spodpasha vedricu vzame i pisani svitek i brhko kakor žejna
2658 I   |          držala. Na glavi je nesla vrh pisanoga umetno spletenega svitka
2659 Pred|              Zagrebu mesca maja 1859. ~Pisatelj. ~ ~
2660 Pred|           razlaganjem posebnostih moje pisave ta predgovor čez namiru
2661 IV  |              roroke proti nebu rekoč: "Pisegam ter prisežen tako mi bog
2662 IV  |               sejm kupili i ki je vzad piščalku imel vsajeno. Mlajše dekleta
2663 V   |               Za mizu se vsede i pismo piše grofu Urhu. Ko je pismo
2664 III |             leto košta, da je najbolje plačan zmed vsih ogleduhov, i da
2665 III |                pravi; za ta posel imam plačanoga popa v gradu. – Znebi se
2666 V   |               mu ima za to dozvoljenje plačati. Grof Erman mu dá dozvoljenje
2667 III |               da še vrh svoje pogojene plače, zmiraj za vsako kolikanj
2668 IV  |            prvak od njega, ki straha i plaha ne pozna, ki raji pogine
2669 I   |                desnicu v pozdravljenje plahim očakivanjem, kaj hoče iz
2670 V   |       nadsilnim, kakor pa objela Te ko plahoga beguna, ki uže, trepeče,
2671 III |              ne bi kje zapazila kakšnu plahu grlicu za ugodni zajutrek.
2672 II  |             trije v dolge črne meniške plajše zaviti možje iz gojzda v
2673 V   |               jih več nad enoga samoga planilo." Fantje, se nazaj omaknivši,
2674 V   |                pečina, ki se vrh strme planine odtrga i v dolinu dol dereča
2675 VI  |                mi bu moč!" ~Jaderno je plavala barka posred morja ravno
2676 VI  |                prve lastavice po zraku plavale. Vaščanska mladež se je
2677 IV  |                Te odbereju i izvoliju. Plašljivost bi se v Tvojem značaju slutila." ~
2678 IV  |         okovanoga škafca su se svetile plehnate mlečne posodice. Na srebernem
2679 I   |                 ko sve skup včera repu plele; i morda ne boš mislil,
2680 VI  |           nazadnje cela truma ogerskih plemenitašev Sibinjaniču v pomoč priskoči,
2681 II  |              naj bolje. Kjer ste zares plemenitih misel," – se jim prilizuje – "
2682 IV  |               al za grofa i za njegovu plemenitu druhal je bil uže švedravec!
2683 IV  |              akoravno nas povzdigne na plemski stol, i mi čez vse to molčati
2684 Pred|             historičnih dat teharskoga plemstva tiče, moram žalostno priznati,
2685 I   |                je li ne bi kdo zapazil plena. Na mirno krivom nosu mu
2686 II  |             zapoje, prej ko se s našim plenom v grad ne vratimo!" ~"To
2687 V   |            železne vrata noter porine. Plesnjivi, zatuhli smrad jima v nos
2688 IV  |              umel ljubeznijske rešetke plesti in pred dekletom dvorišče
2689 II  |        zašumelo je! Le brže naprej, da pletelin prej ne zapoje, prej ko
2690 II  |               čaple lovila, i za brani pleval i kamenje v torbu nabirala! –
2691 II  |           spustiti, na tleh se za njim pleza proseč za posluh i jočeč
2692 III |              se bi še drugač obnašanje plitvih duš proti svojemi gospodari
2693 II  |                 le Voglajna, od zadnje plohe še malo naraščena, je šumela
2694 I   |                Še le ko za neki visoki plot prideju, da su bile na sámem,
2695 I   |                Bog!" – se še enkrat za plotom Martnačka oglasi, ker je
2696 IV  |             koricah, ga trikrat š njim plošnati strani čez pleča odari rekoč: "
2697 II  |               sramotu kmetič moje baže plugom propluži ko posestnik toga
2698 IV  |            spusti, da globoko v štepih pluskne, hoče da pobegne, al – v
2699 II  |                taki način si nočemo mi plužni prostaki naše poštenje omazati!
2700 II  |       kneževski stan občenjem s kakšni plužnim prostakom!" ~"Grof, Vi ste
2701 III |              gotovo teh zadev papeževo poalaničtvo tiče. Strežaj sdaj opet
2702 IV  |                štepih pluskne, hoče da pobegne, al – v ta hip se uže čuti
2703 II  |             kuharica koj golima rokama pobere, pešičku nadrobljenih tresk
2704 V   |                ostali pa v strahu peté pobereju ter se kriče: "beži grad!
2705 IV  |              ojstro pogleda. Berač oči pobesi i za gotovo je bil Janez
2706 I   |               je sramežljivo svoje oči pobesila. ~"Kaj ne Marjetica" – čez
2707 V   |          napade, tovornike do zadnjega pobije, blago pa s vjetim trgovcem
2708 V   |        zarožljaju. ~Šimekov jih pa gre pobirat. Posmehljaje reče Janezu: "
2709 I   |              do soseda hoditi i besede pobirati. Kar su kje jedli, kje su
2710 VI  |                nesrečneji od Janeza! – Pobit na duši i polomljen na telesu
2711 II  |               vse znano. –––" Vidljivo pobitim glasom grof nadaljuje. – "
2712 I   |              se bo solnce pred mesecem pobledilo, tada Te bom prestal ljubiti." –
2713 V   |                nikada ne bo spokoril i poboljšal. Lesjaki ostane lesjak,
2714 II  |                 Pengarjev su bili zelo pobožni, zato hitro ko meniha zagledaju
2715 V   |                slovela po svetu jegova pobožnost i modrost. Nazadnje ga celo
2716 II  |                pa bila uže poprej peté pobrala. Urno kakor veverca v vas
2717 II  |                malo postale, kakšu reč pobrale, ter ju hitro stari Martnački
2718 VI  |              tako su tudi po noči peté pobrali, vidši da nič opraviti ne
2719 II  |               ju smejaje gledale. Sdaj pobrčka po popelu, je li morda še
2720 V   |              trgovca se ni nobeden več pobrinul. Dajali su mu kakor navadno
2721 V   |            daleč kričeč, naj ga vendar počakaju. ~Janez vstavi svoju četu,
2722 I   |           kolovoza – "kaj me ne bodeti počakali? Kaj je nek vlilo ravno
2723 IV  |              je uže pripihala; rôsa je počela rositi; megla je nastajala
2724 V   |               beričku drhal. Prvi kmal pocepaju pod udarci ojstrih mečev;
2725 V   |             svojih odgovarjati od njih početja. Večnu luč odzgoni, fantje
2726 V   |            očeta, Ti namiravaš takšnim početjem zarani grob kopati lastnomu
2727 I   |              Vojnčanom še bomo parkrat počili, da bo tudi moja Mica i
2728 V   |       bezposleno v Stolnem-belem-gradu počivati, kjer še zmiraj ni bila
2729 V   |            svojim banderom." Voglarjev podá Arabčanu sekiru, dvigne
2730 IV  |            dalnji bôtri vse mu je roke podajalo, vse je htelo š njim govoriti.
2731 IV  |                razkrižje pota. Roke si podaje se razideta. ~Bolj ko je
2732 V   |               s mnogim blagom na Dunaj podal. Srečno je priplavala jegova
2733 IV  |               opet nazaj k Pengarjevim podali. Težkim srcem su jih uže
2734 II  |          očetovskoga blagoslova v hišu podalo. Po starosti se vsedeju
2735 V   |                drzno zoperstavljaš!" ~"Podam se" – nasproti ponosno Voglarjev – "
2736 III |             nad njim pregrešil, kar se podaniku ne prispodobi proti svojem
2737 I   |               zadevah. Al Pengarjev mu podatu desnicu uže na pol pota
2738 V   |                pada, mu svoj blagoslov podeli, i nazadnje še popraša:
2739 V   |               sám š nji v treh vdarcih poderl, ki vendar tudi ni trdneja
2740 IV  |          zmagavno prek naših mej nazaj podili, i kjer su moje ljube Teharje
2741 V   |             dol dereča vse spred seboj podira; ravno tako se zalete fantje
2742 VI  |        polomljen na telesu se zgrudi v podkrovju v temnom kotiču na tla,
2743 V   |                drug velikaš, su jegovi podložni odvezani vse pokornosti,
2744 V   |             ktero nas je odvezalo naše podložnosti? – Bati se Vam ni treba
2745 V   |          sgnjilem škopu najde človečku podobu, ki se le je toliko sem
2746 III |               je po raznobarvnih šipah podolgovato-ozkih oken, al opet od njih nazaj
2747 I   |               dva prtiča v mlatvi pred podom. Kada nikoga ni imela, s
2748 V   |                mu na noge pomagata, ga podpiraje vsaki od svoje strani. ~"
2749 V   |                dete, edina nada, edina podpora svojega očeta, Ti namiravaš
2750 VI  |                 Bila sta tolažitelja i podporitelja siromašnih sovaščanov. Ni
2751 VI  |               skoz detinsku ljubezen i podporu. Vsaku še tako majhnu želju
2752 II  |               bodu čakali, ako za njim podrčiš! Kje jih pa onda hočeš po
2753 IV  |              je pogledal, po hlevah po pôdu, ako ne bi česa zanemarjenoga
2754 II  |               za kmeta je žulovi dlan! Podučevajta kristjansko vajin zarod,
2755 V   |             gosta megla od posavskih i podunavskih bregov, ter celi križarski
2756 I   |            tvoji kmetiji, kakor vratam podvoje. Izberi si kteru izmed naših
2757 II  |          božjemu služabniku postreči i podvoriti. Kaj radi tedaj prenočišče
2758 Pred|              ki su me zares obilodarno podvpirali v tom mojem književnom podvzetju.
2759 V   |                 da se hoče rad i zvest podvreči vsaki jemu naloženi pokori!
2760 Pred|      podvpirali v tom mojem književnom podvzetju. Vsaki začetek je težek,
2761 Pred|          odlikah, i sèm ter tje tudi v poedinih izrazih hrvatsko-srbskomu
2762 IV  |                celjskih pomazilčenih i pofrkanih gizdelinov jegovu golobčicu,
2763 VI  |            pameti, ki mu gre bez vsake pogaje za enoga sužeta deset jezer
2764 IV  |               su se pa za peče i robce poganjale. Pod lipama su bili večidel
2765 V   |              Nikopolja svoji hrabrosti pogina rešili celu ogersku armadu. –
2766 VI  |           prerokoval. Grof je sramotno poginul, jegovi rod je š njim vsahnul
2767 V   |              društva. Je izobčenec kak poglavar al kak drug velikaš, su
2768 V   |              se mi se dozdevalo, da je poglaviti jegovi namen bil, se najprej
2769 I   |           praviš Jaka?" ~Vsi ga debelo pogledaju i naenkrat se vsi nasmejiju. "
2770 IV  |           željno pričakvala. Povsod je pogledal, po hlevah po pôdu, ako
2771 III |              vrag danas jašil; vse kar pogledam se mi prav ne zdi; kar naredim
2772 II  |            dotakne!" ~Noža se kod luči pogledata – i grb s tremi zvezdami
2773 I   |          predrznul ji pregloboko v nji pogledati. Delavno je bila opravljena.
2774 IV  |            sdaj pokrovalke premikavala pogledavši po lonceh je li uže zavira,
2775 IV  |             nosu, predrznost v ojstrem pogledu, jakost v junačkem stopanju
2776 IV  |              berača. Berač, svoju juhu poglodavši, nasloni glavu na lakte,
2777 IV  |              bil postal, klobuk bi bil pognul i molil bi bil, tako ganljivo,
2778 V   |               S ti, akoravno sila trdi pogodbi zadovoljen pritovori trgovec
2779 III |           ogleduhov, i da še vrh svoje pogojene plače, zmiraj za vsako kolikanj
2780 V   |              hlapci, pa ne, da si sámo pogojenih pedeset natovorjenih konj
2781 IV  |              su bile le pri Pengarju i pogosto se je ozirjal na pengarjevo
2782 IV  |                    Ko načelnik bo imel pogostokrat v gradu opravke, za kratek
2783 V   |                ter se priljudno š njim pogovarjal o slovenskih junakih, o
2784 VI  |                su se sveti oče š njima pogovarjali, jih blagoslovili, i nazadnje,
2785 V   |              se na pot podati. Med tem pogovarjanjem prideta v vas. ~Vaščani
2786 II  |             bližnim vitezem v vzajemem pogovarkanju zabavljal, kakor da mu ne
2787 IV  |                zapazivaju; govorili, i pogovarkvali su se o vsakterih rečeh,
2788 IV  |               poprosi Marjeticu po kaj pogretoga v bogajime, kjer uže tri
2789 V   |                da ga v globočinu nazaj pogrezne, – tako je križarska vojska
2790 V   |               v Rimu odvezati more, je pogubljena jegova duša na vekomaj! ~"
2791 IV  |               bil za dobru glavu viši. Pogum na visokem čelu hrabrost
2792 II  |        visokomu stanu, kakor tudi naši pogumnosti i hrabrosti. Pa najte morda
2793 V   |             obrnul. Oskrbovanje mojega pohištva i obdelovanje mojih zemljišč
2794 IV  |          Počasih se vse oživi po celem pohištvu, vse se začne gibati, kakor
2795 II  |        zaslivkal. Dolgostegnjeni hrbet pohorskoga gorovja je pa bil nadebelo
2796 II  |               bila privolila v grofove pohotne poželjenja. Kraj groba hoče
2797 V   |               ne budi? Al Vam ta Vaših pohotnih poželenj nič kaj ne greni?
2798 II  |                strašno sbudi pregrešna pohotnost. Napravi se kakor na lov.
2799 III |           nesramnoga, nekristjanskoga, pohujšivnoga življenja, zavolj lahkomišljenoga
2800 VI  |                Človeku se srce v prsih poigra viditi takoga mladenča." ~"
2801 II  |                ta nož Tvoja suha rebra poiskati. Ta nož, ki se je na turških
2802 IV  |        potlačiti. Svitalo se bo skoro. Pojdmo k sveti Ani juternice zgonit.
2803 I   |           slovela: Kjerergod so kakšnu pojedšinu imeli, je mogla stara Martnačka
2804 IV  |            vedno bolj glasi, trombente pojeju, i grofovi glasonoša se
2805 VI  |             ravno spred njim; ki le to pojme, kar v obsežku jegovoga
2806 V   |              me pozabil – na me živoga pokapanoga!" – Odahne se, kjer ga je
2807 VI  |               kakor okol svojega očeta poklekali, mu rob jegove obleke kuševaje,
2808 V   |          ponovite svoju prisegu!" ~Vsi poklekneju. Vsak svoj klobuk pod pashu
2809 VI  |              slovensku zemlju storita, poklekneta na sveta tla, jih poljubita,
2810 V   |          vesele i žalostne dni deliti, pokleknite, ter mi še enkrat ponovite
2811 V   |                ga celo sam papež v Rim pokliče. Po očiti previdnosti božji
2812 II  |                zadnje svoje srage Tebi pokloniti, sámo, da mi enu prošnju
2813 IV  |           štuke i na vse četiri strani pokneju, ljudje budivši da naj vstajaju,
2814 IV  |            morda kaj vznemiruje, da Ti pokoja, da Ti spati ne da! Povej
2815 II  |               On pa to izrekši hiti na pokopališče k svetomu duhu v Celje.
2816 V   |           podvreči vsaki jemu naloženi pokori! Poslanec ga ljubeznjivo
2817 I   |              bila ko verno dete v vsem pokorna i vbogljiva. ~Kakor pere
2818 V   |           jegovi podložni odvezani vse pokornosti, vsih dolžnost, svih priseg
2819 V   |                   mi smo odvezani naše pokoršine do Vas! Papežev poslanec
2820 IV  |                vernost, i posluhuost i pokoršnost; neodlagljivu i zvestu i
2821 V   |              prej ko me smrtna kosa ne pokosi; saj si Ti moj sin, kaj
2822 V   |            namiri. Janez mahne i daleč pokošena obrita glava odleti – al
2823 I   |          Marjetica!" – ju začudeno oče pokregaju "To mi zares ne gre v glavu,
2824 II  |           prati, na mizi v veliki hiši pokrivati i vslednič je vse šlo v
2825 IV  |              je po ponvi pomešala sdaj pokrovalke premikavala pogledavši po
2826 II  |               donese celi kup ognja na pokrovalki, al komaj stopi v kuhinju,
2827 II  |               stopi v kuhinju, ga vrže pokrovalkoj vred spred Martnačku, kjer
2828 II  |               Hitro seže v sklednik po pokrovalku vkazaje bljižni dekli urno
2829 I   |            tačas še čisto novu znajdbu pokuševali. Al bog začuvaj, da bi bil
2830 IV  |              hlapec – no saj ga poznaš pokveku, Martineta, – ravno tačas,
2831 I   |               nekada, morda pred kakem pol-stoletjem za port imela. Sedela ji
2832 V   |           priliku se jegovoga posestva polastiti. Tako sta ječu za ječi preiskavala.
2833 II  |              morda še kaj žarjavice od poldana, al zastonj, vse je užo
2834 IV  |           Solze su se starki čez obraz polile. "Saj veš Janez!" – ga v
2835 III |               resnici boja loti; ni ga poljedelca, gospodarja, trgovca nad
2836 V   |              ter vzame orožje svoje iz poljice – čisto kako da bi mu vse
2837 V   |                iz Ogerskoga, Českoga i Poljskoga se uže sbiraju v ogerskem
2838 IV  |            pomagal, ako se ji je morda poljubilo se vzdignuti. Bala se je
2839 VI  |           poklekneta na sveta tla, jih poljubita, stvarnika nebes i zemlje
2840 V   |             bile stare sprhnele cunje, polne gnjusobnoga mrčesa, kterimi
2841 II  |            vina, imela ga je v kuhinji polni lonec v ormaru, bilo ji
2842 II  |        slušajte me, kar Vam bom rekel. Polnoč bo skoro. Grof pride. Kaj
2843 I   |           stopi dostojno s Marjetici v polobjemaju nasprot, jim poda malo prestrašen
2844 V   |              visoko stal, tam se je pa polomesec svetil; tukaj su se jeklene
2845 V   |              mu je celó še zadnje moči polomilo. ~"Moj sin, moj sin!" začne
2846 VI  |              Janeza! – Pobit na duši i polomljen na telesu se zgrudi v podkrovju
2847 V   |              su mi vendar ljubši kakor polovica ostale vojske. Vsi su, pravi
2848 II  |            sebi prevdari svoj nesrečni položaj, i previdi, da bo še naj
2849 III |              kotu iz svojega skrčenoga položaja. – "Kraljeve i careve" –
2850 VI  |                si ni v svojem sdajšnem položaju želel, kakor proste roki,
2851 II  |          blagoslov prosivši. Pengarjev položiju obe roke na njih "Vslišu
2852 IV  |              opet svoje brglje čez pot položil, da bi romarje bolj na se
2853 V   |                i jega v snažnu postelj položiti. ~S Tonetom pa gresta še
2854 IV  |            dvema prstima ji je vstajat pomagal, ako se ji je morda poljubilo
2855 VI  |              je seboj vzel, i nič nisu pomagale jegove silne prošnje, naj
2856 V   |                Janez i Tona mu na noge pomagata, ga podpiraje vsaki od svoje
2857 V   |            črknul ni; sámo glavoj malo pomajaje pismo vzame, svoje hlapce
2858 IV  |             ljudje na take znamenja me pomarate; al nikada ne bom pozabila,
2859 IV  |             Janezu marsikteri celjskih pomazilčenih i pofrkanih gizdelinov jegovu
2860 III |            grof začudi. – "Kaj mora to pomenti! Do sdaj su le carjevi i
2861 VI  |             kjer vidi, da Arabčan noče pomesti nabrojenih cekinov. – Arabčanu
2862 IV  |              in pred dekletom dvorišče pometati je bilo jegovo obnašanje,
2863 IV  |              storiti, sdaj je po ponvi pomešala sdaj pokrovalke premikavala
2864 V   |              prenašalo. ~Počasih su se pomikali tržaški tovorniki čez krajnske
2865 V   |       utaborjenih gričav doli v dolinu pomikati. Kmal jih je bila cela dolina
2866 V   |          vedili, da grof se ne bo prej pomiril, prej ko si te sramôte krvjoj
2867 III |               ni mar. – Da bi car sámo pomislil, iz kolikih nadleg, iz kolikih
2868 V   |         kakoršnoga najstareji vojščaki pomnili nisu. Vojski ste se tako
2869 II  |           stranpotic domu v Vaši grad, pomolite se bogu, i varujte se, da
2870 IV  |               ter prisežen tako mi bog pomozi!" – Celi narod je čul te
2871 VI  |                 i da mora koj, bez vse pomude, na drugu barku, ki še danas,
2872 V   |       vprašanje. ~Drugi - i tretjikrat ponavlja Janez svoje besede al vse
2873 V   |      povzignjenimi tremi prsti prisegu ponavljati, začne pri sveti Ani večnu
2874 I   |        slovenski – no tom imenom se mi ponašamo – še ukali, dokler da še
2875 VI  |                krepko i brhko Jenezevo ponašanje. Ne daleč od njega je stal
2876 I   |              drugač ni bilo v njegovem ponašanju, se k ognišču približa. ~"
2877 IV  |         spomnil. Ko pride gospodinja s ponijkami svinje nahraniti i bavtoru
2878 IV  |            klobuk z glave ter jih lepo ponižljivo za dar božji poprosi, jima
2879 IV  |                spodobno nakloni, pa me ponižnivo ampak kakor se možaku iz
2880 Pred|               farmeštru v Št. Vidu pri Ponkvi na Štajarskem, ki su me
2881 VI  |                nisu verovali. Kakor su ponoči privreli, tako su tudi po
2882 IV  |           včera grofa Urha na njegovem ponočnem deklečjem lovu tako srečno
2883 II  |               sdaj naši vjetnik!" – mu ponosito Janez besedu prestriže. ~"
2884 I   |              neko samozadovoljnostjo i ponositostjo enoglasno zakričiju, vsak
2885 III |           careve" – spregovori nekakim ponosivnim zamozadovoljstvom – "sàm
2886 Pred|            sdaj v predgovoru še enkrat ponovim, nadaječ se, da se ta moja
2887 V   |           pokleknite, ter mi še enkrat ponovite svoju prisegu!" ~Vsi poklekneju.
2888 VI  |            svoji dolg" – mu reče na to ponudbo, – "kteroga ste menili morda
2889 V   |          opreden visel, ter ga duhovnu ponudi. Ta ga lepo rahlo stisne
2890 II  |              dam, vse to sàm Ti prišel ponuditi, samo da mi enu prošnju
2891 VI  |              su se nu sužnji na prodaj ponujali, kjer su njih gospodari
2892 IV  |               sáma storiti, sdaj je po ponvi pomešala sdaj pokrovalke
2893 II  |               ne bi bi Martnačka hitro ponvicu zakrila. ~Prej pa ko društvo
2894 III |                ta posel imam plačanoga popa v gradu. – Znebi se svojega
2895 II  |               gledale. Sdaj pobrčka po popelu, je li morda še kaj žarjavice
2896 IV  |             Kako si pa včera žvižgal i popeval i dobre volje bil! Celu
2897 IV  |                Ti pri zibkanju pesmice popevala; kako sàm Ti stare pripovedke
2898 II  |            Celi pot čez hrib su fantje popevali veselice kadkada vmes zaukaje.
2899 II  |              več pa popivalo i zdravic popevalo na sreču zakona obljubljencev,
2900 I   |              napredj s težaki odišla." Popevati su začeli i dozdevalo se
2901 II  |               i šal zbijalo, še več pa popivalo i zdravic popevalo na sreču
2902 III |                I to skoro, dok si še v popku, rožica; dok še nobeni metulj
2903 VI  |              Te je gospodar do Tvojega popolnoga ozdravljenja tukaj ostavil." ~"
2904 IV  |                je v njenem kuharijskem poposlu lepo pripomogla. I akoravno
2905 IV  |               razvadnih šal to je bila popotnica te divje drušine. ~Janez
2906 V   |                 Sdaj še pa vina sèm za popotnicu!" – Janez zaukaže. – "Bez
2907 IV  |             kteri bi se bilo odmevalo. Popotnik bi bil postal, klobuk bi
2908 II  |               pa, to čuvši, kihne i se popraska, da kuružina zašumi. Htel
2909 II  |           stopiju ga po njegovih želah poprašaje. Menih jih za prenočišče
2910 I   |             spametneje od sebe za svêt poprašal itd. Al kakor vidim, drago
2911 V   |             dal tačasnoga grofa Ermana poprašati ako sme s svojimi tovorniki
2912 V   |            tudi jega za njegovo mnenje popraševal. Mlinarjev Janez je bil
2913 VI  |               trebuješ, dok se Ti opet poprejšnje moči povratiju. I da bi
2914 III |       ogledvavskih sposebnost, se opet poravna v kotu iz svojega skrčenoga
2915 VI  |       odkupljenjem naju, več kakor gre poravnali." ~"Ta svota je zadostna
2916 II  |            Tona grofu preti. – "Koj si poravnam kosu, no iz črtala sulcu
2917 I   |            kjer je on od nekada ko naj poredneji fant v vasi na glasu bil;
2918 V   |               brže, drugač Vas dam vse poredom na kolce nabiti!" – Tone
2919 Pred|              izrazih hrvatsko-srbskomu poreklju bližal, al to vendar tudi
2920 III |               kviško, si zadremane oči poriblje, ter se v red postavi. "
2921 IV  |           prhka, sdaj je ogorke v ogen porivala i t. d. Nikada ni bila pri
2922 VI  |                 na njih prošnje tudi – poročili. ~Težko sta se ločila iz
2923 I   |              tudi ko babica pri vsakem porodu prisustvovala. Svojega posestva
2924 I   |            pred kakem pol-stoletjem za port imela. Sedela ji je na zatilniku;
2925 II  |                  reče pol ponosnim pol porugljivim glasom – "le poglejte!" –
2926 VI  |      zabilježiti, drugač bi ju bil uže posabil. Ta beseda je "Marjetica." ~"
2927 I   |         vedricu vode donesla, ter ju v posamesne lončice nalivala. Martnačke
2928 V   |                privleče gosta megla od posavskih i podunavskih bregov, ter
2929 IV  |               mladenčev, ktera je bila posebej stala, s Janežem v sredi.
2930 III |                Slovence! – To je čisto poseben narod. Srečen, ki ga lepo
2931 II  |                su Pergarjev le za se v posebnem sodiču imeli, i samo ob
2932 IV  |        starešin se podaju veličastno v posebni za volitev pripravljeni
2933 Pred|              naštevanjem i razlaganjem posebnostih moje pisave ta predgovor
2934 IV  |                 kteroga vóli, ter ju v posebnu škrinjicu položi. Zaprta
2935 II  |                baže plugom propluži ko posestnik toga grada: ako ima večne
2936 II  |                 vse Ti dam, svoje celo posestvo, vse svoje njive, travnike,
2937 II  |            vsega, kar je imel v svojem posestvu to naj bolje izbere. Žita
2938 III |                da kar leserbica po nji poskakuje! Naglo vstane ter začne
2939 IV  |              seskončno. Vse je radosti poskakvalo, se rokovalo, objemalo,
2940 IV  |            moral vesel biti, i veselja poskakvati, da Ti je ta čest določena! –
2941 V   |           pridši, sta ključ za ključem poskušavala, od najmanjšega do največega,
2942 I   |           svoju roku lotila kuhinskoga posla, i kmalo je ko prva kuharica
2943 III |             bilo zastonj! Vsi zagovori poslančevi, da je sámo ko verni sluga
2944 III |               su le carjevi i kraljevi poslanci mi v grad dohajali. I danas
2945 III |              Kaj hočete storiti?" – ga poslanee vznemirjen skoz to zacenglanje
2946 VI  |                mogel enu barku v Algir poslati. Pripetilo se je, da v svojega
2947 III |         odmeval po gradskem prostranem poslopju. ~V edni sami izbici ni
2948 I   |              se veselo Marjetica očetu poslovi. ~"Marjetica!" – ju začudeno
2949 II  |           stregla kakor pri vsagdanjom poslu. ~Veselo petje i ukanje
2950 III |             ušesasa mojih ogledvačev i posluhačev Te bodu gotovo najdle. I
2951 IV  |             priseže prisegu vernosti i posluhnosti!" – Opet je vrelo po narodu,
2952 IV  |             eno, Vsaki zmed Vas ga ima posluhnuti i jegove povelje natanko
2953 IV  |               priseži trdnu vernost, i posluhuost i pokoršnost; neodlagljivu
2954 I   |           gospoda pa ja zares kaj rada poslušam. Uže dolgo nismo takih imeli,
2955 IV  |            veli naj gre krščanski nauk poslušat, doma ostalim pa veleva
2956 III |            reče, – "še enkrat se hočem poslužiti Tvoje zvijačnosti, ktera
2957 III |               resnobno-grenki obraz na posmehljaj prisili. ~"S Vam danas resnično
2958 II  |               grof Urh djal peklenskim posmehljajem – "uže dolgo ne tako srečen
2959 II  |            brisati, krop pristavljati, posodba, žlice i druga jedilna orodja
2960 IV  |                svetile plehnate mlečne posodice. Na srebernem pasu ji je
2961 I   |                dnar ima, da ga celo na posodilo daja. Tudi od rodbine ji
2962 I   |             mudi." ~"Drugoga nič, sámo posodite mi malo Vašu Marjeticu,
2963 VI  |               Jaderno je plavala barka posred morja ravno tje proti Rimu.
2964 V   |            kjer mu je morda premogočen postajal, al ga pri caru tožil, skoro
2965 V   |             Roke i noge su mu uže trde postajale. ~"S bogom, moj dragi sin,
2966 II  |              viditi. Nejevoljni su uže postajali, da jim tako dolgo noče
2967 IV  |                dan rastel bolj je živo postajalo v vasi. ~Pri Pengarjevih
2968 IV  |               uže tako rahla i hrepava postajam. – Ako mi dozvoliš Ti kaj
2969 II  |             pol pota pa ni moja navada postajati, al celó bezuzpešno se vračati.
2970 III |          zavolj mene – Saj uže sivkast postajem, kakor tim več zavolj mladoga
2971 V   |               tako dolgo miren v svoji postaji, da su Turki se začeli iz
2972 V   |                kij zagojzdila v tursku postaju, ju na dvoje razkalaje.
2973 V   |              je skoro njevoljna i sita postala tako dolgočasnoga oblegovanja
2974 II  |              da su v hišu prišle, malo postale, kakšu reč pobrale, ter
2975 II  |             gojzda stopivši možje malo postali, kjer se jim morda vendar
2976 II  |              ter ga morda za deset let postaral. Kaj enakoga se mu še ni
2977 V   |           Notri najdeta človeka visoke postave razpetima na obe strani
2978 IV  |                Sdaj su Te pa za viteza postavili! Nikada si ne bi bila mislila,
2979 III |              pri meni pristopka. Konja postavite v knjišnicu, mostove gor
2980 I   |               trebalo turško taborišče postaviti. Teharski fantje su pa za
2981 II  |             reče, malo ojstreje besedu postavši – "da ga sám prostovoljno
2982 V   |              zakuriti, i jega v snažnu postelj položiti. ~S Tonetom pa
2983 IV  |              Vedrico dolj puščaje malo postoji, kakor da ne bi si upala
2984 II  |                   To odvažno i resobno postopanje od strani Janezeve je meniha
2985 IV  |                otrnula, i Ti uže takaj postopaš? Ti si gotovo slabe sanje
2986 I   |               kazaje, naj malo hitreje postopi. Še le ko za neki visoki
2987 II  |              šteli, božjemu služabniku postreči i podvoriti. Kaj radi tedaj
2988 II  |            posel, da se društvu uredno postreže. Sama je pa po kuhinji sem
2989 V   |              stari deček. Janez ga koj posvari, ter mu ojstro ukaže: "Vrni
2990 I   |            vrjemi mi toga dete! ju oče posvariju – To su samo prazne babje
2991 IV  |          odzdraviju. Marjetica do duru posveti. ~Fantje odideju. Ko do
2992 II  |           dalje iti po Tvojih hudobnih potah. Bodi zadovoljen, da si
2993 II  |           puščajte me opet prosto moje pote iti." ~"Kaj še!" – mu Tona
2994 II  |               Urno kakor veverca v vas poteče i na ravnost k Pengarju.
2995 III |               v knjišnicu, mostove gor potegnite i bez mojega posebnoga povelja
2996 II  |                htel svojega prej nazad potegnuti, prej ko se ne reši to dolženje, –
2997 III |              pečat, prebira naslov, ga potehta, kakor da bi se mu pretežen
2998 II  |               mu je kaj gladko i brhko potekal. Bila je pa zares tudi dobra
2999 VI  |              pada, kakor mravlinci pod poteptom igraječih se detičev. Tako
3000 II  |                Vi ste roparji, ponočni potepuhi, ki gotovo niste v dobrem
3001 VI  |       pripeljala v ljubu domačiju. ~Po poti sta tudi zvedila, kakšnu
3002 V   |              sàm jim ušel za sidom bez potice. Celi dan sàm se po vasi
3003 V   |             včerašnjega svetkovanja je potihnul. Nastopil je delavnik i
3004 V   |            povratek. Nazadnje je še to potihnulo. ~Ne oplotja ne grabe jim
3005 IV  |            skoro da ni vredno poštelje potlačiti. Svitalo se bo skoro. Pojdmo
3006 IV  |              je mezgolele romarjev. Za potom skoz i skoz čez celi hrib
3007 VI  |         akoravna je revna starka mnoga potratila, mnogo skazila, to vendar
3008 VI  |         voličev, nekaj trsja za domače potrebe, i vrh vsega toga še dvoje
3009 V   |               morda še več tolažbe bil potreben. Pengarjevih pa prosi, naj
3010 V   |         duhovne opravila nam pa manjka potrebnih priprav." ~Ko duhovna k
3011 V   |            odgovori – "to je neobhodno potrebno; saj za toliko časa, da
3012 V   |                bil pri teh besedah hud potres tla pod nogami stresel. ~"