Part

3513 IV  |            siroki železni štit na levo ramo obesiju, i novo bandero
3514 V   |          donese nosilnicu, ktera je za ranjene pripravljena bila. V njo
3515 VI  |             oči zginul, i ki ga je med ranjenimi al mrtvo obleženimi še najti
3516 I   |            usajaju na odredjenem kraju rante i prekle v ledinu, kakor
3517 IV  |               živiju. ~Tu je eden grdu ranu kazal, da se je človeku
3518 I   |                kakor da bi Vam na srcu rasla. – Pa ravno prav, da sàm
3519 I   |               bil viši od vsih drugih. Rasta je bil čvrsto visokoga kakor
3520 IV  |              razideta. ~Bolj ko je dan rastel bolj je živo postajalo v
3521 V   |              dolga i široka je ogerska ravnina, da v jeseni udare na turski
3522 IV  |               bil prijel, da ne bi bil ravuo v ta čas Šimekov Tona s
3523 V   |            trenutku, mu sekira čepinju razbije, da se daleč okrog jegovi
3524 II  |                i zaprta kakor naj veča razbojnica. "Uže dolgo nisam vlovil
3525 III |             poslancu, kakor naj večemu razbojniku roki križem za hrbtom ter
3526 V   |                 celó ko mu je bil štit razcepil, ki mu je prsi udarcev branil.
3527 V   |               zastave, i ravno ga hoče razcepiti, da njegovimi falati Janezu
3528 I   |          vtihneju, se na levo na desno razdelé i eto! Pengarjev oče s Martnački
3529 IV  |                se vsedeju okrog. Župan razdeli črne tabljice s pisalki
3530 V   |                vojske v posamezne čete razdeliju, zapojeju krstjanske trombente
3531 V   |           Osoda, ki naji sdaj sovražna razdruživa, veruj mi naji bode gotovo
3532 V   |            dobravi! Še marsikteroga je razdvojil fantovski meč. Tud ogleduha
3533 II  |                zaroti, da še nikada ni razen svojega navadnoga noža drugo
3534 V   |              berički četi kaml po vasi razgasila. Dekleta zelenimi venci,
3535 VI  |             tako vžgalo, da je dal koj razglas na vse krstjanske narode
3536 IV  |               značaju slutila." ~V tem razgovarenju prideta na razkrižje pota.
3537 IV  |                kar sta se Janez i Tona razgovarjala. Čez nekoliko časa reče
3538 V   |               papežev poslanec v živem razgovoru. ~"Kaj mislite tedaj, čestivredni
3539 I   |                se je počasih razišlo i razgubilo, kjer se je uže precej omračilo.
3540 V   |              pa mojemu očetu tudi jeza razhadila. – Ako me zares po nobenem
3541 IV  |               i skoro se je uže začelo razhajati; kar še enkrat glasonoša
3542 IV  |                pota. Roke si podaje se razideta. ~Bolj ko je dan rastel
3543 I   |       Martnačka i Marjetca pa na desno razidu. ~Komaj su kakih deset korakov
3544 IV  |           vaške lipe prideju se hočeju raziti vsaki na svoj dom. ~"Veste
3545 I   |            Tudi ljudstvo se je počasih razišlo i razgubilo, kjer se je
3546 II  |            trije od vštric kozolca. Ko razjareni lev skoči Janez spred nje,
3547 V   |           mirno v mojem šatoru ovezati razjenca svojim banderom." Voglarjev
3548 V   |             Janezeve, joka i joka i se razjokava, da bi se jeklo moralo raztopiti
3549 VI  |       suženstva. Vse se je zahvalnosti razjokavalo! ~To je pa takole prišlo.
3550 VI  |           mavrice božje, kada se oblak razkadi! Bog ve na kakšnoga okrutneža,
3551 V   |               časa, ko se je bil smrad razkadil, stopi Janez skoz nizki
3552 V   |            tursku postaju, ju na dvoje razkalaje. Kakor dva mlinska kamna,
3553 V   |           Duhoven mu začne vse natanko razkladati, da je naime šele snoči
3554 V   |               mu jeznomu bojda ustnice razklale. Brž sabere silnu vojsku
3555 V   |               srajcu sleče, ju na kose razkomadi i komadami rahlo rane oveze;
3556 V   |              hrzali i kopitanjem tratu razkopavali. Vsakomu su dekleta kiticu
3557 IV  |                razgovarenju prideta na razkrižje pota. Roke si podaje se
3558 Pred|               kjer nočem naštevanjem i razlaganjem posebnostih moje pisave
3559 I   |               daleč po okolici krik se razlegal in stoterokrat odmeval od
3560 V   |               pa vratah da kar saksebi razleté kakor pezdir kada veter
3561 V   |              zagrizile, da ni bilo moč razločiti meje med križarskimi i turskimi
3562 V   |          akoravno su mu bile prsi grdo razmesarjene, no da ga je le zguba tolike
3563 VI  |             poslanec je ravno v raznom razmišljevanju poleg brodostaje sèm ter
3564 II  |              srečkati.– Vsaki, kteroga razno žensk, srečka zadene, se
3565 III |               ležalo. Oziralo se je po raznobarvnih šipah podolgovato-ozkih
3566 VI  |            Papežev poslanec je ravno v raznom razmišljevanju poleg brodostaje
3567 IV  |              sta se dopadla. Marjetica raznosi svoje mleko po navadnih
3568 VI  |          polnoči ko je uže barka zunaj razobrazja afrikanskoga bila, pozove
3569 II  |          obljubi vse od konca do kraja razode naj ga sámo pri miru puščaju
3570 II  |                pa od Vas tirjam, da se razodenete, kdo ste! Da se morda ne
3571 I   |               zdravila ne najdem v tom razodetju, upam s tem saj nekoliko
3572 V   |              Zmiraj se bo v njem želja razodevala si srce svoje olajšati v
3573 II  |               si zarez tim prisiljenim razodonjem zaslužil, da Te koj tako
3574 II  |            Tvoj štimani grad se Ti naj razpade i razsuje kakor puhlo drvo
3575 I   |               drugom dotičnem prostoru razpenjaju celjski medičarje svoje
3576 VI  |                od suhoga puhal v njene razpete jadra i veselo je rezala
3577 V   |         najdeta človeka visoke postave razpetima na obe strani vkovanima
3578 I   |            brado. Usnate lica su se pa razpihavavale i napihavale, kakor stari
3579 V   |               Oči se mu vžegju i hrčki razpihneju. Ponosno dvigne glavu ter
3580 V   |             odpustkov, ki jih je papež razpisal za bojnike i branitelje
3581 III |                v bradu zamrmlja. – "Al razplesti se mora kako i kada bo meni
3582 Pred|             veči del djanja dramatično razpleta. Kar se strožjih historičnih
3583 V   |             samoga pričakoval srečnoga razpletka v ti zadregi! – ~Nazadnje
3584 VI  |              iz morskoga dna, jadra se razpneju, vesla vdariju, barka je
3585 I   |                žulit, morda Ti bo vino razpodilo kržele iz Tvojih možgan." ~
3586 II  |            mlina je stal kozolc. Janez razpostavi straže na vsih četirih,
3587 V   |               vsaki dan na drugu stran razpošiljati, da bi jih bil ohranil veselne
3588 III |                 zavolj lahkomišljenoga razsajanja, zavolj nepokoršine proti
3589 I   |               uže zahajalo božgnad, za razsekljano grebenje sučavskih snežnikov;
3590 V   |               prišla, to ti bilo težko razsoditi. Naenkrat se zdrami iz svojega
3591 V   |               psovanje je križare tako razsrdilo, da su uže komaj pričakovali
3592 V   |                 mu vendar ni prizadjal razsrdjeni Šimekov Tona! – Kakor življenje,
3593 II  |               grad se Ti naj razpade i razsuje kakor puhlo drvo v prah
3594 V   |       nadstrešja celu teharsku okolicu razsvitljaje. Vsim nazočim su solze v
3595 Pred|                ta predgovor čez namiru raztegnuti. ~Prva moja misel je bila
3596 V   |       razjokava, da bi se jeklo moralo raztopiti v njenih zolzah. Janez ju
3597 II  |           kakor da bi bilo zlato v nji raztopljeno. Vinski duh je začel menihu
3598 I   |                Micu vidil, zateleban i raztrešen sàm bil, kakor riba ki je
3599 IV  |         Poedine društva su sem ter tje raztrešene po ledini sedele. Šemarsko
3600 I   |        zagovarja, al Pengarjev, jegovu raztrešenost opazaje, mu besedu vzameju,
3601 V   |              brazdu reže, vse korenine raztrga; tako je Mlinarjev Janez
3602 II  |              priliki kakšna divja zver raztrgala, kjer su tisti dan ovčice
3603 IV  |           raztrganimi rokavi, ogulenim raztrganim klobukom i s grčevi bakli
3604 IV  |                s divjo obraščeni bradi raztrganimi rokavi, ogulenim raztrganim
3605 VI  |               da si ju Ti uže po svoje raztumačil bodeš?" ~"Kada odjadramo
3606 VI  |              si če to reč uže po svoje raztumačiti; od kod drugač vse to, kakor
3607 IV  |           nesramno nesmrno pijančvanje razujzdalo. Janez je prisiljeno zraven
3608 VI  |        zasukati i opet pasti, je dobro razumela to znamenje i čudeže junačtva
3609 III |               ne van ne noter puščati! Razumiš!" ~Strežaj, se dostojno
3610 Pred|            vendar tudi sámo toliko, da razumljivost moje besede bo vsakomu Slovencu
3611 V   |           Nezapopadljivi su človečkomu razumu Tvoji večni naklepi." –
3612 V   |              dote, Ti nimam zapustiti, razun strašnoga spomina svojih
3613 IV  |         nesramno govorjenje i zbijanje razvadnih šal to je bila popotnica
3614 II  |              kakor puhlo drvo v prah i razvaline! V Tvojih izbanah zlatom
3615 III |              to sámo ne bi med narodom razvedlo, al celo caru do ušes došlo!
3616 VI  |               djala – "oj kako se bodu razveselili uče, me opet viditi, ki
3617 IV  |              čem ja sáma Tvoju zastavu razviti, teharske fante okol nje
3618 VI  |               vasi se je bilo naenkrat razznalo, da sta Mlinarjev Janez
3619 V   |             daleč okrog jegovi možgani razškropé. Udaril ga je Voglarjem
3620 IV  |            slišiš? Al sàm Te morda čim razžalila, da mi na moje vprašnje
3621 V   |               še deček" – jim fantalin razžaljen nasproti. – "Ako mi se brada
3622 II  |           testo mesiti, voda donašati, ražni brisati, krop pristavljati,
3623 II  |             poštenju ta nož Tvoja suha rebra poiskati. Ta nož, ki se
3624 VI  |         gornjoga celjskoga grada svoje rebre kazala. Vihari, tepeni od
3625 I   |              od najnoga govora nisu ne rečce ne slišati mogle. Ko je
3626 I   |          Marjetici se obrnivši šaljivo rečeju, da jim je še le sdaj jasno,
3627 VI  |           svoju mošnju, ter mu nabroji rečenih deset jezer. Arabčan se
3628 V   |         velevam!" ~"Prej ne, dokler ne rečeš kdo da si! Take su naše
3629 I   |                Le včasih, i sicer prav redkokada, ji je postal mlin; tada
3630 II  |               močvirnih senokošah vmes reglale kakor da bi bil babji sejm.
3631 V   |                prelita krv je v široki reki tekla po dolini tje v bobneču
3632 V   |               ostane lesjak, dok mu je rep kosmat! – Zmiraj se bo v
3633 II  |          svojih mladih letah le kravam repe vihala, čaple lovila, i
3634 I   |            rezodela, ko sve skup včera repu plele; i morda ne boš mislil,
3635 III |              kaj ne?" ~"Al pa v Vaših, resnobni grof! Hahaha!" ~"Zakaj nek
3636 II  |             Celo društvo se je ganjeno resnobnih besedi toga očetovskoga
3637 II  |              Le ne prenaglo fantje!" – resnobnim glasom Marka svari. – "Taki
3638 III |                tako da še celo grofovi resnobno-grenki obraz na posmehljaj prisili. ~"
3639 II  |          kuševali! – I ako tudi na kaj resnobnog dojde, kar pa še misliti
3640 VI  |              je kuhala. No akoravna je revna starka mnoga potratila,
3641 I   |               svoji jezižnosti ji tako revno nekaj pripovedvati, da je
3642 II  |           aubica ji je bila v prevroči revnosti na zatilnik zlezla, da su
3643 V   |              je Mlinarjev Janez brazdu rezal svojim mečem v tursku vojsku.
3644 VI  |              razpete jadra i veselo je rezala brazdu na visoko mirno morje.
3645 I   |              mi začne sám od sebe veže rezati iz tratine. Zapazila sàm
3646 I   |          uzamem – ko mi je ona sama to rezodela, ko sve skup včera repu
3647 VI  |             Beligradom, od suženstva i rešenja. I tako se je ta pripovest
3648 VI  |          čudeže junačtva doprinašala v rešenje svoje zastave i svojega
3649 VI  |                ki zastonj zdihujeju po rešenju iz turskih groznih ječ.
3650 IV  |          Akoravno ni umel ljubeznijske rešetke plesti in pred dekletom
3651 V   |       Nikopolja svoji hrabrosti pogina rešili celu ogersku armadu. – Sdaj
3652 V   |          dvojim tedaj več, da si Ti me rešit prišel bez konca dolgoga
3653 V   |            jetnik. ~Ko ga jegovih spen rešita i na svetlo iz ječe pripeljeta,
3654 V   |              tovaršem reči: tukaj sva; rešite naji! Arabčanov služe donese
3655 V   |           tedaj, dragi moj dobrotnik i rešitelj, da je v ti zadregi za Te
3656 VI  |                njem svojega nekdašnoga rešitelja iz Bežigradske ječe. – ~
3657 VI  |                i srce se mu je do njih rešitve tako vžgalo, da je dal koj
3658 V   |           uzveseljenje nad neočakovani rešitvi iz četirdesetletnoga zapora
3659 II  |                 kakor miš v klopki, hi rešivnu luknicu išče. Sáma ni vedla
3660 V   |           črtalo, kada v celini brazdu reže, vse korenine raztrga; tako
3661 I   |               raztrešen sàm bil, kakor riba ki je vmotcu pžrla." ~Kakor
3662 V   |              tursku vojsku. Za njim pa rijeju teharski fantje zmiraj bolj
3663 I   |           majhne pol ure hoda od staro rimljanskoga Celja. Težaki su se vračali
3664 V   |                Naši grof je preklet od rimskoga papeža, - - to se pravi;
3665 V   |               zares divjeji od divjega risa, ki ne mori sámo od glada,
3666 III |           pismo naenkrat očmi požreti. Ritensko mizu poišče da se na njo
3667 IV  |            ljudstvo ni moglo do šatora rivati. Zvunaj zapreg je sve vrelo.
3668 VI  |            svojega očeta poklekali, mu rob jegove obleke kuševaje,
3669 IV  |           odraščene su se pa za peče i robce poganjale. Pod lipama su
3670 I   |                ter tje osivele, ter si robcem brišeju oznojeno čelo, kakor
3671 VI  |                 ktere je za izkladanje robe seboj imel. Jih prebere
3672 II  |           jejni robec čisto strgan med robidovjem našel. Obžaloval i objokaval
3673 II  |            vojski za njega, za njegovu rodbinu, za grofovinu, za čest i
3674 IV  |         zgodilo, ne bo nič kaj dobroga rodilo. Zelo se bojim za Marjeticu.
3675 V   |            zarani grob kopati lastnomu roditelju! Ne ne! Nikada v to privoljiti
3676 II  |                sodnik! Polje jihno daj roditi stotrno, jihnu čedu daj
3677 V   |              je bil iz zelo imenitnoga rodú, kteri se je med najstareje
3678 V   |           življenje, takšna smrt. – Do roga mu porine svoj nož v črno
3679 III |               pomeni to zarano grofovo rogovilenje. V njegovu izbu stopivša
3680 IV  |            obraščeni bradi raztrganimi rokavi, ogulenim raztrganim klobukom
3681 II  |         Občutit hoče, da nosim železne rokavice! – Sdaj pa od Vas tirjam,
3682 Pred|                bi to delce gotovo še v rokopisu ležalo. Hvala jim tedaj,
3683 IV  |              je radosti poskakvalo, se rokovalo, objemalo, rajalo i grofa
3684 IV  |                spi, da mu uže solnce v rokove sije. Kmal prileze iz svojega
3685 V   |             hudodelnik biti. – Od toga ropa i še več enakih je rod celjskih
3686 V   |               nak! S svojimi hlapci po roparsko celi tovor napade, tovornike
3687 IV  |             prve tri prste desne svoje roroke proti nebu rekoč: "Pisegam
3688 IV  |          hladna sapa je uže pripihala; rôsa je počela rositi; megla
3689 IV  |              solzice čisteje od rajske rosice. ~Do trde noči je trpelo
3690 I   |            kjer je uže debela rosa tla rosila; da su se jejne okrogle
3691 IV  |              pripihala; rôsa je počela rositi; megla je nastajala poleg
3692 I   |             vedel. Bila je kakor stari rotovški boben, ki prvi za vsako
3693 V   |               gotoveje znamenje mojega rošenja. Le smradljive vode su mi
3694 I   |           ukali, dokler da še jim bodu rožce za klobukom cvele." ~"To
3695 I   |            levoj strani glave s rumeni rožici za svilnatom cofastom trakom,
3696 IV  |              si je pa v sredi vtaknula rožmarin-vejicu. Za vrat si je obesila zlatu
3697 V   |                dekleta kiticu rožic iz rožmarina i vrtnic v ljubezni spomin
3698 I   |            opravljena. Janku na zelene ruče, ktere su se ji kaj nježno
3699 I   |          devojka cele okolice slovela. Rudeča kakor kri i beleja od liljana
3700 IV  |           navadno. Sjajna žarica ji je rudečicu na ličcah vžgala. Globoki
3701 I   |             polil, se jejno uže drugač rudečo lice užari, da je gorelo
3702 IV  |            pokoj, saj su uže dolgo pod rudi al kadagod su imeli kakšno
3703 II  |              tekla! Brave je bila tako rumene, kakor da bi bilo zlato
3704 V   |                djal. ~Listje je začelo rumeneti, nastopala je jesen i približal
3705 IV  |             gore v kuhinju, si jankicu rumenim pasom spodpasha vedricu
3706 II  |                teh besedah solze v oči sa stopile. Trepečoj rokoj
3707 V   |            bojda ustnice razklale. Brž sabere silnu vojsku janičarjev
3708 VI  |               razpisati, naj se darovi sabiraju v namen odkupljenja krstjanskih
3709 V   |                svojem prevzetju – "jih sablje uže dolgo nisu več pile
3710 II  |             vsegamogočni večni bog!" – sačneju, i solzice su se jim v očéh
3711 I   |              bez groša ne bo; i na kar sadašni mladi svet naj bolj gleda,
3712 I   |                teh treh besedah je vse sadržano, kar Ti imam razodeti! Da
3713 III |               okorne Teharčane v svoji sak vlovil!" – Hotel je morda
3714 V   |             sme zveličavne moči svetih sakramentov posluživati, – pahnjen je
3715 II  |           gumbe na njegovi opravi opet same od sebe odpele. Hitro jih
3716 III |           prostranem poslopju. ~V edni sami izbici ni bilo vse pri gmahu.
3717 IV  |               žalostila, kada Te bodem samicu doma ostavljati i v bojeve
3718 V   |               jih hočeš zapustiti, jih samih doma ostaviti! Ti edino
3719 IV  |               ta celi svet, naj bi bil samimi cvetlicami obsjan, vendar
3720 III |                  srdito nadaljuje svoj samogovor – "vendar se hočem nad vam
3721 III |         spreobražiti svoju grofovinu v samostalnu neodvisnu kneževinu, za
3722 II  |              vračamo iz Celja v Zajčni samostan!" ~"Al je zdaj čas za meniha
3723 I   |                 od nekoliko časa pa le samoten hodiš se ljudeh izogibaje!
3724 VI  |                dopada!" – reče Arabčan samozadovoljno. – "Je čvrst korenjak! Le
3725 I   |                juhé, juhé!" – vsi neko samozadovoljnostjo i ponositostjo enoglasno
3726 VI  |            mene ostavil?" ~"Je. Al enu sámu besedu." ~"No kako se glasi
3727 I   |               da bi se bil naenkrat iz sanj probudil, naglo Janez popraša: "
3728 VI  |                 i opet se ne svesti al sanja al budi, kjer je zares v
3729 IV  |              si ogledvaje od ljubeznih sanjah vneli obraz v čistem zrcalu
3730 IV  |               vbogu noč sam le od Tebe sanjala! – Al to kar si mi pri štepihu
3731 VI  |              njegovem mnenju tako živo sanjalo, da su falati Marjetične
3732 VI  |              su bile vse jegove sladke sanjarije o ljubezni, od enkratnoga
3733 VI  |            dozdevalo da je tudi toga v sanjih vidil. Bil je naime Arabčanov
3734 II  |            svitloboj okrajinu v sladko sanjivem spanju zibkala, ko fantje,
3735 II  |              ravnost k Pengarju. Skoro sape nima zadost vse naenkrat
3736 V   |             zaupanje dobil; celo svoje sarce mu odpre s vsemi skrivnostmi;
3737 V   |                na vès glas zavpije ter sarčeka objemati i celovati jame.
3738 II  |             skoro ogluši. ~"Da – da" – sastoče menih. ~"Le brže, le brže
3739 V   |              pritovori trgovec do sred savinske doline. Tukaj bljizo Žavca
3740 III |            htelo viditi notrajnosti. V savinski dolini je stala gosta megla,
3741 V   |               tod su vzeli dalji pot v savinsku dolinu proti Celju. Uže
3742 II  |            zimu sáma sprela i spomladi sbelila, na konjiča nakladí. Poleg
3743 V   |              pismo vzame, svoje hlapce sbere i odide. ~"Prav si govoril
3744 V   |             Českoga i Poljskoga se uže sbiraju v ogerskem Stolnem-belem-gradu
3745 II  |            kakor da bi si koga ž njega sbiralo. Pengarjev su si v veliko
3746 IV  |                njih okol dolge iz desk sbite mize sedelo. Bili su Šentjurčani.
3747 VI  |        sprepričal. Cela vas se je bila sbrala pri Pengarjevih. Vsaki jih
3748 V   |               su se kmal opet pod lipi sbrali, vsi v orožji, vsi na bistrih
3749 V   |                 kjer še zmiraj ni bila sbrana cela križarska vojska. V
3750 V   |                Janez svoji na dvorišču sbrani četiči –"da brže ko mogoče
3751 IV  |                teharske fante okol nje sbrati; i zagotovljena sam da bodu
3752 II  |            jedrote. V grofu se strašno sbudi pregrešna pohotnost. Napravi
3753 III |                spred okna stoječega ni sbudilo to milo petje zgonenja iz
3754 VI  |             Nič drugoga si ni v svojem sdajšnem položaju želel, kakor proste
3755 III |              še ni tako dremal, kar ga sdrami dobro znani rog iz naj vikšega
3756 IV  |               mreže stavile!" ~"Najnim sdrušenim prizadevanju" – dvorkinja
3757 IV  |             neprebitne skale, kada smo sdruženi i složni. Živila tedaj naša
3758 I   |          kipelo življenje! – Življenje sdruženo s vpredmetjenim uzorom zemajlske
3759 V   |                bode gotovo opet ugodna sdružila, ako" – ~"Ja grem s Teboj"
3760 II  |             vdeležbal i skoro čisto na sé i na čast svojega stana
3761 I   |        obrisati. Med tem prihiti kakih sedamnajst let stara deklina izza kolovoza
3762 IV  |        zdravljici. Berač, na kraj mize sedeč gloda svoju juhu, kakor
3763 IV  |              na njegovem širokem štitu sedečega na svoje rame ter ga med
3764 IV  |             Janez je prisiljeno zraven sedel, jegove misli su bile le
3765 II  |             kterem su sámi bili poprej sedeli ter se tik poleg njega vmestiju.
3766 IV  |               dolge iz desk sbite mize sedelo. Bili su Šentjurčani. Tukaj
3767 IV  |            odstopi. Župan pa i za njim sedem teharskih starešin se podaju
3768 II  |               ramu ga vzameju, mu prvi sedež za mizi vkazaje na kterem
3769 III |       naslonjač, da jeklene peresa pod sedežem zaškripljeju. Spanec ga
3770 V   |           komaj se Marjetica zave, uže sedi Janez visoko v sedlu na
3771 II  |             morda v Vajni roki, kar je sedlo na biku! – Kar sàm si predvzel" –
3772 I   |           naših Teharjah, da je na več sedmij, venčanjev, kolin i furežev
3773 VI  |                al od Janeza ni bilo ne sedú ne tirú. Žalostni se vrneju
3774 II  |              kaj ne, da nad kaj takoga segaju naklepi Tvojega gospodara!" ~
3775 III |               uže rešil! Kolikokrat je segala jegova nedositljiva roka
3776 III |               kaj se pravi mi protivno segati v moje naklepe. Onda bodete
3777 IV  |           krajev, to je ljudjih, ki ne sejeu i ne, žanjeju pa vendar
3778 V   |              tem odvažnem trenutku, mu sekira čepinju razbije, da se daleč
3779 V   |            omagvati. Rama mu ne da več sekire vzdignuti, štit mu iz roke
3780 V   |                meč v roki zlomi – – po sekiri sgrabi, pa še ljuteje turske
3781 I   |              ledinu, kakor da bi hteli selo naseliti; opet na drugom
3782 IV  |          oprezne delal; pod lipi tam v senci je na vozičku eden ležal,
3783 II  |               su po bližnjih močvirnih senokošah vmes reglale kakor da bi
3784 IV  |                prav po slučaju na naši senokoši srečala, pod zaštitom molčanje
3785 III |                dok še nobeni metulj ni sesal tvojega medu iz tvojih neder!
3786 IV  |                grofovi dobroti je bilo seskončno. Vse je radosti poskakvalo,
3787 V   |             očeh igrale. Ne matere, ne sestre ne ljubice si nisu upale
3788 VI  |              krstjanskih vsužnjencev v severno-afrikanskih predelih. Obilo je darovala
3789 V   |                ne obrača proti ledenem severu. – To ne gré, to ne more
3790 I   |             domu mudilo. Zato ji v reč sežeju, "no" – su djali – "povej
3791 V   |              gnjusobnem kotiču, na pol sgnjilem škopu najde človečku podobu,
3792 IV  |             sta ga jeza i nejevoljnost sgrabila. Koj pri priči ga bi bil
3793 IV  |               pričetek volitve. Fantje sgrabilu vsak za svoj klobuk i brže
3794 V   |             živa duša ne van ne noter. Sibinjaninov namen je bil, Turke v gradu
3795 V   |          pošvrkati, pa sàm jim ušel za sidom bez potice. Celi dan sàm
3796 I   |             moje strani ni prav, no od sihmal bo gotovo drugač, otročjih
3797 IV  |              da mu uže solnce v rokove sije. Kmal prileze iz svojega
3798 V   |             nam kjer si uže zares tako silen, i zares tako močan." –
3799 V   |              voliti. Mene pa okolnosti siliju bežati iz svoje domovine
3800 V   |       vtolažiti, vedno bolj je v njega silila, da naj bi ju seboj vzel
3801 IV  |               nosiju. Vse se je k njim sililo, vse ga je pozdravljalo,
3802 II  |              razodeti, sámo najte tako siliti." Janez odjenja. "Danas,
3803 I   |           naglasom – "Marjetica! Ti me siliš, da Ti celo svoje srce odkrijem,
3804 VI  |               nič nisu pomagale jegove silne prošnje, naj ga pri Tebi
3805 V   |             Ljubezen do Janeza je bila silneja od ljubezni do očeta. Sdaj
3806 V   |       vzdigneta, i val za valom zmiraj silneje se naprej vali, i kada na
3807 V   |                 Ko Turki vidiju, da je silni krstjanski junak iz zelenka
3808 V   |            bližati se v odsadu i pomoč silno obloženem Beligradu. Čul
3809 V   |           ustnice razklale. Brž sabere silnu vojsku janičarjev i spajev,
3810 III |                kjer sta dva škajnca se simo tamo gugala v sivem juternem
3811 V   |              tudi žena Tvoja s svojimi sini i hčeri, mojimi ljubimi
3812 V   |               zadam, da Vam hočem Vaše sinove, Vaše brate, Vaše obljubljene
3813 IV  |         nadlegah v pomoč bili, kjer su sinovi Vaši zmiraj junačku svoju
3814 IV  |              čeladu na glavu nasadiju, siroki železni štit na levo ramo
3815 V   |                da ste me oslobodili!" ~Siromaček je zares mislil, da je sdaj
3816 VI  |               hiše išel. – Al kaj hoče siromašni sužen proti naklepi svojega
3817 VI  |             tolažitelja i podporitelja siromašnih sovaščanov. Ni dan minul,
3818 V   |                si je svoje nage ude le siromašno zakrival. Brada i laslje
3819 II  |           sveti stan i navadna meniška sirovšina vsakoga zlobnoga napada;
3820 V   |            Vojska je skoro njevoljna i sita postala tako dolgočasnoga
3821 III |               To bi bile opet proklete sitnarije. Še streha mi ne bi na gradu
3822 III |          škajnca se simo tamo gugala v sivem juternem nadzračju, ter
3823 III |           toliko zavolj mene – Saj uže sivkast postajem, kakor tim več
3824 IV  |            straži dva orjaška viteza s sivo - jeklenimi oklepi i črnimi
3825 II  |             grenke solze, ki su mu čez sivu bradu kapljale, zastonj
3826 IV  |          čistimi nedri, kakor navadno. Sjajna žarica ji je rudečicu na
3827 II  |                 Starka vbožca je imela sjajne proge po obrazu, da su vsi
3828 V   |                i zlatimi svojimi žarki sjajno oblilo modro-pošteni obraz
3829 IV  |              Mihec je pa po trati okol skakal ter se lesenim konjinkom
3830 III |            prikovati vas hočem za živu skalu v naj globočeje dno toga
3831 V   |          Beligrad. – Glej lepe prilike skazati se junaka! Boljega načina
3832 VI  |          starka mnoga potratila, mnogo skazila, to vendar ni ne naj manj
3833 VI  |            ovezuje. – Al težka glava i skeleče rane su mu opet le preočito
3834 V   |               odide na videz do živoga skesan. ~"Fantje sdaj pa le hitro
3835 II  |             strese, da su se mu kolena sklecavale, kakor vpijanjenomu, i zobje
3836 II  |               bilo mrtvo. Hitro seže v sklednik po pokrovalku vkazaje bljižni
3837 I   |                i lahko! Kar me je prej sklelo i peklo, mi pri Tebi vse
3838 V   |         odzgoni, fantje se prekrižaju, skočiju na nogé i hité slovó jemati
3839 I   |           otročjih nog si uže odrasla! Skora bi odgonul, da hočeš par
3840 VI  |        ljubeznivost, kteroj mu je tako skrbno i rahlo, kakor le samo ženska
3841 III |              poravna v kotu iz svojega skrčenoga položaja. – "Kraljeve i
3842 V   |              ne zaupam jegovi današnji skrčenosti! Le preveč po svetu sluje
3843 III |            grozil. Zviti ogleduh se je skrčil v kotu, kakor maček, kada
3844 V   |              bom. Res da se mu je srce skrčilo kakor morda še nikol poprej.
3845 I   |                su kje jedli, kje su se skregali, kar i koliko i kom je kdo
3846 V   |               liZeče sta imela uže oba skrhane kakor žage. Nazadnje začne
3847 II  |              lanske kuružine; lahko se skrijemo i toga mračnaka obstrežemo.
3848 III |       golobčica, mar da se spod zemlju skriješ! Ojstre nikada spavajoče
3849 II  |              Meniha su tudi v kuružinu skrili, mu strogo vkazaje, se mirno
3850 V   |             svojega zakletja pod pashi skrit, da mi služi morda še enkrat
3851 V   |               ta svetinica pod pasdihi skrita mi je ostala. Daj mi ju
3852 I   |            trenutek časa, to vendar ni skrito ostalo izkušenomu očetovskomu
3853 II  |                zlobnem namenu kod sebe skriva, da kaj takoga so le molikvavci
3854 V   |               Pengarjev spašnik letel, skrivaj tole kobilicu zasedel i
3855 III |             prišel do kraja v njih naj skrivajneših naklepah, ki su jih kovali
3856 IV  |              nakajeno kuhinjsko okence skrivajno celu volitev gledala. Pengarjev
3857 I   |          možganah jegove misli, jegove skrivne naklepe i težnje. Pa vendar
3858 IV  |              moje srce hrepenelo! – Al skrivnoga maščevanja se bojim od strani
3859 I   |         morebit misliš da imam kakšnih skrivnost pred Teboj? Skrivnosti,
3860 I   |          kakšnih skrivnost pred Teboj? Skrivnosti, oče pred svojem edinem
3861 V   |           svoje sarce mu odpre s vsemi skrivnostmi; saj je le od njega samoga
3862 IV  |             celó v jeklenem srcu našlo skrivnu čutljivo strunicu, na kteri
3863 I   |             nobena prave prežgene juhe skuhati nezna. S eno besedo, vse
3864 II  |               kosu, no iz črtala sulcu skujem; i viditi čemo kdo bo zmagavec
3865 IV  |              bilo v zadnji starešinski skupčini govorjenje, da bi se tako
3866 II  |              toga spomneju. To sàm sám skusil v vojničkem gradu, ko sàm
3867 Pred|         nadaječ se, da se ta moja prva skušnja na polju slovenske književnosti
3868 V   |           dragi moj sin, da mi odtiraš skušnjave, ki se mojih domišlij lotiti
3869 IV  |           takaj postopaš? Ti si gotovo slabe sanje nocoj sanjal! ~"Al
3870 V   |            našel! ~Starčeku je čedalje slabeje prihajalo. Skrbni sin se
3871 V   |              pripeljata, ga je res kaj slaboga našel. Preveliko uzveseljenje
3872 IV  |            storila, da bi odpravila to slabu volju iz Tebe! Ako drugoga
3873 I   |           hočeš par grošičev za medicu sladčicu, kaj ne Marjetica, da sam
3874 V   |              ni omrzlela. O smrt mi bo sladka, – saj umrem zunaj ječe
3875 VI  |                Proč su bile vse jegove sladke sanjarije o ljubezni, od
3876 V   |            zadnje mi kaplje!" – reče. "Sladkeja je smrt od sužnosti!" Ravno
3877 I   |            bližini naenkrat spremené v sladkosti. I kakor mi je bilo poprej
3878 IV  |               stisne. – Al ravno v naj slajšem ljubkovanju zazoveju Pengarjev,
3879 VI  |                hvala bogu doma poštenu slamnatu strhu, i plug i branu, par
3880 II  |             bolje izbere. Žita i vina, slanine i prediva, i trideset vatljev
3881 III |             smeh ne zaduši." – Ji grof slano i zaničljivo besedu vrže
3882 III |            odtrgnuti! Onda je naj veča slast v duhanju! Vkljub nočem
3883 IV  |               bojev i vojsk, od zmag i slave; – al od danas su se te
3884 VI  |               stvarnika nebes i zemlje slaveč i hvaleč, ga jih je jegova
3885 VI  |               priskoči, ki je ošabnoga slavehlepnoga Celjana čez vse črtela,
3886 IV  |            naredni, ako potrebuje naši slavni gospodar grof Urh, se oborožjati
3887 V   |           slovenskih junakih, o starih slavnih bojih, o grofu Urhu, svojem
3888 IV  |                zagorski, ban hrvatski, slavonski, dalmatinski i t. d. i t.
3889 V   |                prešine. – Svoju srajcu sleče, ju na kose razkomadi i
3890 III |                svoe meniške spreobleke sleči. Oči se mu zabliskaju. ~"
3891 V   |             fantje uže oddirjali, kaže sled, po kterem da jezdi teharska
3892 V   |        maščevanji nad Teboj. I prej ko slej, – enkrat gotovo Te bo jegova
3893 VI  |             jihne dožvitke slišati. Na slemen strehe je bilo teharsko
3894 II  |             stolp se Ti naj razpoči od slemena do temena v živo znamenje
3895 V   |              je izgledal kakor zemlja! Slep je bil. Tmica ga je po vsi
3896 VI  |                razuma leži; se vsčasih slepo do gotovoga sprepričanoga
3897 IV  |               za palicu vodila svojega slepoga očeta, za njega božje dare
3898 IV  |               okol medičarskih šatorev slinoustno po medici stregle; uže bol
3899 V   |        Akoravno je bezsrčno na kolenih slivkaje prosil za svoje življenje,
3900 II  |            Tvojim delam dostojnu pesem slivkaju. I oni trdi ječni stolp
3901 V   |               prihiti množica fantinov slišat načelnikov povelja. Janez
3902 IV  |                 i grofovi glasonoša se sliši, kako narodu nopoveduje
3903 IV  |                    al zares nič kaj ne slišiš? Al sàm Te morda čim razžalila,
3904 VI  |             peruticah sta hitela proti sloenski meji. Ko prvi stopaj na
3905 IV  |              složni. Živila tedaj naša sloga! Živilo naše bandero! Živilo
3906 II  |              vidi, da su se mu na mizi slonečemu gumbe na njegovi opravi
3907 III |               gradu ostalo. Poznam vas Slovence! – To je čisto poseben narod.
3908 V   |             mogočen bil, da ne bi imel Slovencev." ~Lepo jih je sprejel.
3909 Pred|    razumljivost moje besede bo vsakomu Slovencu lahka, kter se je le malo
3910 V   |             kakšni su to junaki. Kamor Slovenec vdari se reče da izdá! Kako
3911 IV  |            možačke lepote nisàm ne med slovenskimi molčé med nemškimi vitezi
3912 Pred|         železnih pravil" ne izključive slovenščine, to je, jezika, kteri se
3913 V   |                    Bez šentjanževca ni slovesa!" ~Koj v vedricah su donašali
3914 III |           Danas vas bom gladil, zares; slovesno vplemenil i hvalil – to
3915 Pred|               rabi; ampak, da sàm se v slovstvenih odlikah, i sèm ter tje tudi
3916 I   |           zadala, da jih hoče kakor na slučaj skupaj pripeljati, al obema
3917 IV  |               včera, ko sva se prav po slučaju na naši senokoši srečala,
3918 III |        poslančevi, da je sámo ko verni sluga se rešil toga sporočila,
3919 IV  |     Plašljivost bi se v Tvojem značaju slutila." ~V tem razgovarenju prideta
3920 II  |               No na me morda ne bodete slutili, da nosim orožje kod sebe,
3921 IV  |              kaj takvoga reči! Ja sámo slutim, da Te morda kaj vznemiruje,
3922 II  |               bolj vdeležen v ti reči, slušajte me, kar Vam bom rekel. Polnoč
3923 III |             kako su moje sluge naučene slušati gospodarjeve povelja! Ako
3924 II  |              pred bogom šteli, božjemu služabniku postreči i podvoriti. Kaj
3925 II  |                v to društvo?" ~"Ja sàm službenik božji," – mu odvrati menih
3926 II  |        očevidno naša zunajnost, da smo službeniki božji, ki se vračamo iz
3927 I   |             grof Erman II. Živel. V ti službi se je kuharije izučila.
3928 III |            pretil, da ga bo ob njegovu službu dal, celó vječanjem mu je
3929 II  |            gradu, ko sàm za orožjenoša služil. Kdo nam je porok, da nam
3930 V   |             teharsko dekle je pazljivo služkalo to kopitenje goreče molitvice
3931 IV  |               krdela! Vodi ga zmiraj k smagi i bodi mu sám izgled hrabrosti
3932 III |               tem ko se Urh porugljivo smehari tem prizoru. "Bog! Tvoja
3933 I   |            pota obstrežeju se prijazno smehljaje. Janez hoče, da se zagovarja,
3934 II  |          kuhinskih vratah stale ter ju smejaje gledale. Sdaj pobrčka po
3935 II  |         vsakterih zadevah, mnogo se je smejalo, norčarij i šal zbijalo,
3936 VI  |            treti opet od kraja odrine. Smerni vetrič je od suhoga puhal
3937 I   |          govoriš, zares, ja ne razumim smisel Tvojih besedi; al obžalujem
3938 I   |               kako da si Ti danes tako smočena! Morda ne bodeš s prelastom
3939 II  |              grof mirno bez najmanjega smočenja al spreplašenja Janezu nasproti: "
3940 I   |              je to moje vprašanje tako smotilo! – Gotovu Ti je to praznu
3941 II  |                domače dvorišče ptujega smrada!" – vsi veselo zakričé. ~
3942 V   |            znamenje mojega rošenja. Le smradljive vode su mi vlivali po žlebu
3943 V   |                te postelje, prej ko me smrtna kosa ne pokosi; saj si Ti
3944 V   |              ki si me zakopal živoga v smrtnu ječu, – tudi Tebi sàm uže
3945 IV  |             jakost v junačkem stopanju sn ga odlikovale zmed celoga
3946 II  |               vsi poznali, kako vrla i snažna deklina je bila! Celó na
3947 VI  |               v lepi prostrani izbi na snažni postelji. Dozdevalo se mu
3948 V   |              izbicu zakuriti, i jega v snažnu postelj položiti. ~S Tonetom
3949 V   |              se nista oba eden drugoga snedla; tako se ni vojska vojski
3950 I   |              poljubi jejno čelo, kakor sneg tak belo i čisto. – ~"Pri
3951 I   |         razsekljano grebenje sučavskih snežnikov; naproti je pa še svojimi
3952 V   |           razkladati, da je naime šele snoči v ječu vržen bil, da ga
3953 III |              teharskoga načelnika naše snočne tolvaje. Drugo pa je, da
3954 IV  |           jagode vse je bilo kakor pri snočnem. Še enkrat se po beraču
3955 IV  |               da v teh beračkih cunjah snočni menih tiči. Skoro, da ne
3956 III |            jega zazval na račun zavolj snočnoga pripetila. Grof ga debelo
3957 V   |               temi besedami vrže Janez snop ključev, ktere mu je vikši
3958 V   |                še zmiraj enakomerno po snopiču sem ter tje giblje bez ikakvoga
3959 I   |           ljubeznikov je imela, koliko snubačev ju je prosilo za srce i
3960 IV  |              Janez ves ganjen od njene sočuljivosti strastno objame i na svoje
3961 I   |           Marjetica za Tvoje milosrčno sočutje!" ~Pri vsaki njegovih besedi
3962 V   |                postelje stali, molčé i sočutljivo starčeka gledaje. Zmiraj
3963 II  |             Kteroga nek v Vaših kletih sod za sodom, kad za kadi stoji
3964 IV  |               jetniku, kter še ni pred sodbi stal, i še ne ve, kaj ga
3965 II  |          Pergarjev le za se v posebnem sodiču imeli, i samo ob velikih
3966 II  |               jima pa bodi milostljivi sodnik! Polje jihno daj roditi
3967 II  |              nek v Vaših kletih sod za sodom, kad za kadi stoji i ki
3968 II  |          nadomestuju tudi ravno toliko sodov i kádi solz! – Mi imamo
3969 IV  |                črnim spredobraznikom i sojstrim mečem na čelu naše čete.
3970 I   |               bil bistroga, kakor sivi sokol, kada gleda iz svoje strme
3971 IV  |            brati, pa su bili vsi trije soldati; al pa od pesjanov i strašnih
3972 III |            stala gosta megla, ki je po solnčnih žarkih ravno kipeti i se
3973 II  |              ravno toliko sodov i kádi solz! – Mi imamo zlata dovolj
3974 VI  |              obleke kuševaje, ter mu s solzami v očeh se zahvaljivali za
3975 V   |            jokala, si obriše predprtom solzeni obraz. "Da, zares" – reče
3976 VI  |              kako –je včasih Marjetica solzenimi očmi djala – "oj kako se
3977 VI  |              ravno na klopi spred hiši sončili, ko se jim Janez i Marjetica
3978 IV  |               zadnje srage do zadnjega sôpa! Prej naj ne pade ta naša
3979 I   |        deteljce. ~Dober večer bog daj, sosed Marka!" – jih Martnačka
3980 V   |               su donašali vino bližnji sosedje. Fantje zapojeju junačku
3981 VI  |          razsajal. ~Lastnina je postal sosednoga kmetiča, ki po njegovem
3982 II  |           vkazaje bljižni dekli urno k sosedu po ogen stopiti. S časom
3983 IV  |         načolnikom preklicali, je grda sova sprestrašena od ljudskoga
3984 VI  |                podporitelja siromašnih sovaščanov. Ni dan minul, da ne bi
3985 V   |            čakaju. Osoda, ki naji sdaj sovražna razdruživa, veruj mi naji
3986 V   |               se mi poljubi, ukam pred sovražnikom i ukam v boju si zmage svest!
3987 VI  |             tako pod meči nevsmiljenih sovražnikov konec vzame. ~Natanko se
3988 V   |            hujem nasprotniku i osebnem sovražniku i o mnogih drugih domačih
3989 I   |              očitati mogel. Kdor ju je sovržil, ji je k večem rekel, da
3990 III |               kneževinu, za druge naše sozarotnike mi ni mar. – Da bi car sámo
3991 II  |              gorjé Vam grof; ako se to sozna med Vašim narodom, ki uže
3992 II  |             tom odtegnuti, saj tudi Vi spadate v to društvo?" ~"Ja sàm
3993 I   |              brbaj od rečeh, ki sem ne spaduju." ~No zares, starka bi bila
3994 V   |              silnu vojsku janičarjev i spajev, da si reši Beligrad gotovoga
3995 IV  |             posel odredil, gre v svoju spalnicu, prepreže okno zagrinjalem
3996 VI  |           govoriš s menoj, kakor vsaki spameten človek!" ~"Kdo mi je pa
3997 V   |                mi ni živeti!" – ~"Bodi spametna mila moja" – ji Janez izgovarja. – "
3998 I   |           ogledal na vse strani, druge spametneje od sebe za svêt poprašal
3999 III |              pod sedežem zaškripljeju. Spanec ga premaga. Malko zadrmlje.
4000 IV  |                   reče Šimekov Tona –, spat iti skoro da ni vredno poštelje
4001 IV  |            Lahko noč Marjetica, sladko spavaj. Juter se opet vidimo. Lahko
4002 III |          zemlju skriješ! Ojstre nikada spavajoče oči i ušesasa mojih ogledvačev
4003 II  |                vsi četiri v Marjetičnu spavnicu tiho šli, deklini v spanju
4004 V   |              branil. On ga je le hotel spehati i zbiti mu orožje iz roke.
4005 V   |      najnovejši jetnik. ~Ko ga jegovih spen rešita i na svetlo iz ječe
4006 V   |               ter se od veselja kviško spenja, kakor da bi htelo reči:
4007 III |               umetno zrezklani, zlatim spenjam debelo okovani naslonjač,
4008 V   |                Voglarjev mu začne rane spirati, i v svoje naj veče veselje
4009 Pred|               za teater slovensku igru spisati, pa sám si ne morem zares
4010 V   |            opet nazaj prijezdim, morda spitanejega, kakor je sdaj. V tem se
4011 I   |               sàm pa sama za se venčec splela. Gejte, al mi ne tiči prav
4012 I   |              nesla vrh pisanoga umetno spletenega svitka jerbašču polno bujnoga