Part

4513 II  |          bedast, dragi Janez," – mu na uho zašepta – "kaj misliš, da
4514 II  |           Dolgo su mu fantje zaporedom ukaje odgovarjali. Al bolj ko
4515 V   |              venci, možje pa čutarami. Ukanjem su prihodnice pozdravljali.
4516 V   |            Vaši prvi poveljnik, Vam to ukazujem. Od danas smo odvezani vsih
4517 III |              tudi Tvoja glava! Zato Ti ukažem, da me koj samoga ostaviš,
4518 IV  |             narod vsak-sebi para. Živa ulica se po obeh straneh naredi.
4519 V   |              kakor stekloga psa tam na ulici! Ako pa vmre v tem prekletsvu,
4520 VI  |               v roki osode, ki nima ne uma ne razuma, ki se le smeji,
4521 I   |         zatilniku; kakor zelnata veha! Umazana je pa bila i omastena, da
4522 V   |           viditi; še govoriti ni mogel umevno! Po še lepi obleki se pa
4523 I   |                  Marjetica zdihne. "Al umiri se, Marjetica, dok da vse
4524 I   |             fantje. Gotovo se uže sdaj umiva za jutršnji dan. Potem ga
4525 VI  |               dana, od leta do leta po umnem kmetovaju. Svoje bogatsvo
4526 III |               misil, pretehtival ta al uni naklep. – "To se je prokleto
4527 V   |             drugoga. Pridirjali su uže unkraj Blagovne, ko še en fantalin
4528 III |           kakor da bi prevdarjal to al unu misil, pretehtival ta al
4529 VI  |               narode, od kodar mu celó up bo odvzet, še kada svoje
4530 II  |                začudiju; nobeden si ne upa ne besedice črhnuti, i molčé
4531 IV  |             postoji, kakor da ne bi si upala š nji vodu stresti, kar
4532 V   |              sestre ne ljubice si nisu upale svojih odgovarjati od njih
4533 VI  |                kam, odrine. Vse jegovo upanje, Marjeticu v Algiru najdti,
4534 III |         širjenje i vkoreninenje našega upliva v ogerskih državnih zadevah.
4535 III |            zajutrek. V grada je odbila ura uže šest, al vse je še v
4536 II  |              svoj posel, da se društvu uredno postreže. Sama je pa po
4537 I   |               nosu mu je bilo junačtvo urezano, i kakor su izkušeni ljudje
4538 VI  |            vname hud prepir med grofom Urhom i starejšem Sibinjaniču.
4539 III |        sporočila, vse je bilo zastonj! Urhovo srce je pri vsaki jegovi
4540 II  |                 ki Vas je v ti neznani uri v taki nenavadni spreobleki
4541 I   |               kaže. Saj je čista sveta Uršula i rosa tudi dobro vreme
4542 I   |           oltarje molikom staviti; tam usajaju na odredjenem kraju rante
4543 V   |               da je večni pravični bog uslišal moje molitve tudi v temni
4544 I   |              brežen med nosom i brado. Usnate lica su se pa razpihavavale
4545 V   |            rokoj primaja starček vrč k ustam, al – vino vkusivši začne
4546 I   |           ljubi. To mi je sám lastnimi usti povedal. No to je vendar
4547 V   |               nisàm ne kapljice vina v ustih imel, i zato mi je to vino
4548 I   |              sta se vila med šrbastimi ustmi, kakor dva prtiča v mlatvi
4549 I   |         mojstersko znala, su šle jejne ustne na široko i na dolgo, da
4550 V   |              da su se mu jeznomu bojda ustnice razklale. Brž sabere silnu
4551 V   |              Turki se začeli iz svojih utaborjenih gričav doli v dolinu pomikati.
4552 VI  |             menoj,? gospod!" – mu Turk uvreden očituje, kjer vidi, da Arabčan
4553 V   |               po nobenem načinu nočete uvrstiti v svoju četu, bom pa zmiraj
4554 VI  |           Težko sta se ločila iz Rima. Uzajemna ljubezen jima je dolgo težavno
4555 I   |              bolečine zgubi. Bez Tvoje uzajemne ljubezni, Marjetica, za
4556 I   |                bilo – mu besedu iz ust uzamem – ko mi je ona sama to rezodela,
4557 V   |           vojsku. Tri dni poprej ko se uzdigne vojska, pošlje Sibinjanin
4558 I   |               sdruženo s vpredmetjenim uzorom zemajlske krasôta. I oči!
4559 IV  |              dni obraniti ne more, nas uzročitelje vsega toga izvohati, i se
4560 IV  |             volju iz Tebe! Ako drugoga uzroka ni kakor to, kar si mi na
4561 V   |               slaboga našel. Preveliko uzveseljenje nad neočakovani rešitvi
4562 III |              razvedlo, al celo caru do ušes došlo! To bi bile opet proklete
4563 I   |             pač rada naprosila – se za ušesam praskaje Martnačka bliže
4564 III |          Ojstre nikada spavajoče oči i ušesasa mojih ogledvačev i posluhačev
4565 IV  |              da mu ne bi kakšna beseda ušla, kar sta se Janez i Tona
4566 I   |           jejno uže drugač rudečo lice užari, da je gorelo kakor putpela.
4567 II  |            poldana, al zastonj, vse je užo bilo mrtvo. Hitro seže v
4568 III |              crkvi k svetomu Danilu je vabilo velikim zgonom k jutrnem
4569 V   |       križarska vojska. V orožji su se vadili ter si na ta način dolgi
4570 VI  |                učitelja svojih otrok v vaji orožja i vitežkih igr, kakor
4571 II  |                Podučevajta kristjansko vajin zarod, da me ne bo treba
4572 II  |           meniški opravi; še celó roke Vajne beričke bi Vam ljudje kuševali! –
4573 II  |              kutami! Pa meč je morda v Vajni roki, kar je sedlo na biku! –
4574 II  |             Ostanita verna v ljubezni, vajnomu kmečkomu stanu i domačiji!
4575 V   |               se noče na Vami omazati. Valikodušno Vam pustim življenje, da
4576 V   |             valove vzdigneta, i val za valom zmiraj silneje se naprej
4577 VI  |           ktere zastonj vdaraju morski valovi. Zgubila je uže več od polovice
4578 Pred|             jih posluživati. Ako se ne varam se vplemenitivno pismo brž
4579 I   |         ljubkovanju, kada se morda naj varneja menita. Trdo je morala sprepričana
4580 III |               pa je, da mi zmišliš naj varneši naklep, kako pucu v grad
4581 IV  |              rekel, da se za prihodnje varuj naše pesti, da Ti slaba
4582 I   |                napasete, da mi ga lepo varujete, da ga druge kozice ne bodu
4583 II  |              grad, pomolite se bogu, i varujte se, da nam ne pridete več
4584 II  |               ja te še imam, i te tudi varvati, i na te paziti hočem. – ~"
4585 II  |          slanine i prediva, i trideset vatljev naj lepše tančice, ki si
4586 V   |          odvezan do grofa! – Kdor zmed Vaš še nadalje hoče služiti
4587 VI  |            lastavice po zraku plavale. Vaščanska mladež se je pirhami po
4588 IV  |                  Fantje odideju. Ko do vaške lipe prideju se hočeju raziti
4589 III |               bodem. I kada bom gledal vašo davenje spod roki rabeljnovi,
4590 VI  |               je, da se vsaka količkaj važneja zgodba gostvanjem ali prične,
4591 IV  |             oglasi, za njim ju srednji vbere, i na zadnje ta veliki med
4592 V   |            teharski fantje do zadnjega vberičiju, ja se ne bom!" ~"Tudi ja
4593 II  |                 Sdaj su se začele jaja vbijati, kokoši klati, testo mesiti,
4594 V   |                je mojega rajnoga očeta vbil na brežkem polju" sklikne –
4595 I   |           očeta Turki na brežkem polju vbili, me skrbi moje pohištvo,
4596 V   |              To ni bil boj, to bilo je vbitje. Ne dolgo, i prelita krv
4597 IV  |                sloveti!" ~Fantje su ga vbogali, i vsi skup ju proti sveti
4598 I   |            verno dete v vsem pokorna i vbogljiva. ~Kakor pere vzdigne jerbašču
4599 VI  |               bi bila Marjetica kakoga vbogoga milosrčno nasitila, oblekla
4600 IV  |                i dobre volje bil! Celu vbogu noč sam le od Tebe sanjala! –
4601 II  |                v hišu pripelje. Starka vbožca je imela sjajne proge po
4602 II  |            poleg njega vmestiju. Dekle vbožce, ki su dvorile su se sdaj
4603 IV  |             razumim! Al kaj ki se toga vbraniti ne moreš, ne smeš, ako Te
4604 IV  |               mehko su ju znali fantje vbrati. Šestkrat su sprenehali,
4605 III |            Teharčanom maščevati zavolj včerašnje mi včinjene sramote, da
4606 V   |             Beg i vjetstvo.~Hrum i šum včerašnjega svetkovanja je potihnul.
4607 IV  |           sprepričan, da je ta berač i včerašnji ogleduh ena ista oseba,
4608 V   |                  Ako mi se brada še ni vcimila, imam pa toliko več korajže," –
4609 II  |             sramote bi mu ne bil mogel včiniti! Ravno tako sta bila tudi
4610 V   |               su mi kada zlo i krivice včinjali; vsim opraščam. Tudi Tebi,
4611 III |          maščevati zavolj včerašnje mi včinjene sramote, da saj čisto zastonj
4612 V   |               tako se ni vojska vojski vdala, nobena ni za peden se omaknula.
4613 VI  |              globoko zdihne, zastoka i vdano v boga opet oči stisne.
4614 V   |                neprelomljivu vernost i vdanost našemu gospodaru grofu Urhu:
4615 VI  |            žive skale, v ktere zastonj vdaraju morski valovi. Zgubila je
4616 V   |      Desetletnu hojku sám š nji v treh vdarcih poderl, ki vendar tudi ni
4617 VI  |               jadra se razpneju, vesla vdariju, barka je zasuče i odrine
4618 II  |               obrazu, da su vsi v smeh vdarili, ko v hišu stopi. Z prvoga
4619 IV  |               si ravno danas za viteza vdarjen bil – saj veš da sàm Tvoja
4620 V   |               jegovu žilu v svoji roki vdarti, še en globoki zdihljej –
4621 II  |             Marjetični ženin, naj bolj vdeležen v ti reči, slušajte me,
4622 V   |         sovražnika krstjanstva; naj se vdeleži velikih odpustkov, ki jih
4623 III |                bodu dani v gradu skoro vdolgočasili i življenje oskudilo. Celo
4624 III |            svežeju poslancu, kakor naj večemu razbojniku roki križem za
4625 VI  |           kterim sta v dolgih, zimskih večerih po stoterokrat pripovest
4626 I   |         Pengarjev sdaj celo društvo na večerju povabiju. ~ ~
4627 I   |                 ter petjem napolnivali večerni tihi zrak. Naj veči krdeli
4628 IV  |             cenu ima pšenica i t. d. K večjem da je kakšna oferca zaljubljence
4629 V   |                ravno mala pešica" – je večkrat rekel – "su mi vendar ljubši
4630 II  |              Bog ji daj mir i pokoj, i večna luč naj ji sveti, Celjski
4631 II  |               pod ime Teharje spada do večnih časov. V grb Vam dam od
4632 IV  |                Vami celi Vaši zarod do večno-večnih časov. To pismo vročim sdaj
4633 II  |              peklo. Al Martnačka ga ko vedena kuharica koj golima rokama
4634 Pred|               se miriju dela naših uže vedenih književnikov. ~Kar se jezika
4635 IV  |                vinogradih kaže, koliko veder vina si eden al drugi obeča,
4636 V   |               pa tudi žalostni; saj su vedili, da grof se ne bo prej pomiril,
4637 IV  |                Martnačka je htela celo vediti, kakšne i kako pripravljene
4638 V   |               da stražimo, da bomo saj vedli, kakošne ptičke da ima grof
4639 V   |       šentjanževca ni slovesa!" ~Koj v vedricah su donašali vino bližnji
4640 IV  |              misel – prestrašena vrv s vedrici spusti, da globoko v štepih
4641 VI  |           oatal v svojem kotiču, dobro vedši, da mu jegova prevelika
4642 I   |               zatilniku; kakor zelnata veha! Umazana je pa bila i omastena,
4643 II  |            kakor da bi se bil kdo skoz veje motal!" – Fantje se potuknuju,
4644 II  |               se ti bo vsahnula zadnja vejica Tvojega bogopozabljivoga
4645 I   |             vzameju, rekši, da uže vse veju, na Martnačku kazaje, da
4646 III |       slavljeno ime Kristusovo na veke vekov!" – tako pozdravi poslanec
4647 II  |           braniti morali pred njo. Naj vekšimi burkljami se je oborožila.
4648 VI  |                 akoravno mu ni nobeden veleval, se prime veselo izkladanja,
4649 V   |                oglasi – "drugoga Ti ne velevam!" ~"Prej ne, dokler ne rečeš
4650 V   |            Tukaj je na zastavah križ s veličarjem visoko stal, tam se je pa
4651 V   |               kak poglavar al kak drug velikaš, su jegovi podložni odvezani
4652 I   |               da jim dela gospodarenje velike skrbi, veliko težav, kjer
4653 IV  |                na kolenih klečal spred velikem oltarju boga moleč; še enkrat
4654 III |               svetomu Danilu je vabilo velikim zgonom k jutrnem opravilu.
4655 VI  |                Vaše cekine!" Te besede velikodušna zrekši, se obrne i odide. ~
4656 VI  |           Marjetica priromata ravno na velikonočnu nedelju v Teharju. Češnje
4657 I   |    debelo-senčnatimi lipi, kakor da bi veljalo oltarje molikom staviti;
4658 V   |           nobena postava, nobeni zakon veljavnosti več. Vsak, komurkoli pod
4659 I   |         Teharjah, da je na več sedmij, venčanjev, kolin i furežev kuhala
4660 I   |              evetlic sàm pa sama za se venčec splela. Gejte, al mi ne
4661 V   |            razgasila. Dekleta zelenimi venci, možje pa čutarami. Ukanjem
4662 VI  |            novici. Nobeden ji ni hotel verjeti, prej ko se ni sám lastnimi
4663 II  |                moja vnukinja. Ostanita verna v ljubezni, vajnomu kmečkomu
4664 III |              poslančevi, da je sámo ko verni sluga se rešil toga sporočila,
4665 III |            pokoj, čest i poštenje vsim vernim na zemlji, kteri su dobrih
4666 IV  |                i da mi priseže prisegu vernosti i posluhnosti!" – Opet je
4667 VI  |              da sámi svojimi očmi nisu verovali. Kakor su ponoči privreli,
4668 III |                stopivša se naenkrat na vés glas zasmeji i od samoga
4669 VI  |               vse črtela, se grof kmal vês ranjen na tla zgrudi, i
4670 II  |                kjer se ne prispodobi v veselem društvu bojno orožje kod
4671 II  |                hrib su fantje popevali veselice kadkada vmes zaukaje. Martnačka
4672 IV  |         klobukov se je v zraku sukalo. Veselja-klici nisu hteli vtihnuti. Glasonoša
4673 VI  |               Vsi na barki su v svojem veselju papeža obožavali i jegovoga
4674 V   |    razpošiljati, da bi jih bil ohranil veselne i dobrovoljne. "Ako jih
4675 VI  |                dna, jadra se razpneju, vesla vdariju, barka je zasuče
4676 I   |               uzroke imeti, da su tako vestno na svojega edinca pazili. ~"
4677 VI  |                 je bilo proč, kakor da vetar v pleve puhne. Proč su bile
4678 II  |          pohlevno odvrne – "ni bilo od vetra, saj je vse mirno, še listek
4679 VI  |                od kraja odrine. Smerni vetrič je od suhoga puhal v njene
4680 II  |               peté pobrala. Urno kakor veverca v vas poteče i na ravnost
4681 V   |           žeslo. ~"Al kam?" – ga Janez vez zamišljen dalje praša. ~"
4682 II  |                oslobodimo." – Janez mu vezilo z rok odveže. – "Hodite
4683 II  |              pregrehe, kolike hudobije vganja naši grof na svojem gradu,
4684 IV  |          zmenil ne bi za to kar fantje vganjaju. Janez je Tonetu vse razodel
4685 II  |              je meniha koj v kozji rog vgnalo. Trese se od straha kakor
4686 V   |           starčeku hladni zrak ni prav vgodil, zatoraj dá Janez koj enu
4687 II  |               svojo gospôdo. To bo naj vgodniši priložnost, da povzdignem
4688 V   |                 trepeče, kada od daleč vide mečev lesket." ~Nadušen
4689 V   |             vrat spremi. Grof odide na videz do živoga skesan. ~"Fantje
4690 I   |           primerne višine, kaj mikavno vidile. ~"Tatek dragi!" – s temi
4691 I   |              Srečno tatek, dok se opet vidima!" – se veselo Marjetica
4692 IV  |           sladko spavaj. Juter se opet vidimo. Lahko noč!" ~"Lahko noč" –
4693 Pred|             Kočevar-u, farmeštru v Št. Vidu pri Ponkvi na Štajarskem,
4694 III |               evangelije, i letanije i vigilije i kakor se vse to pravi;
4695 II  |            mladih letah le kravam repe vihala, čaple lovila, i za brani
4696 V   |         Mohameda.  Kakor dva nasprotna vihara morske valove vzdigneta,
4697 VI  |              grada svoje rebre kazala. Vihari, tepeni od nevidljive roke
4698 V   |             spodbodeju svoje konjiče i viharu enak prihrume na sredinu
4699 IV  |           miloglasno pevanje, – krik i vik, nesramno govorjenje i zbijanje
4700 V   |             Naj le prideju bliže" – su vikali v svojem prevzetju – "jih
4701 IV  |               Slava! – je vse ljudstvo vikalo i jezero i jezero klobukov
4702 III |          sdrami dobro znani rog iz naj vikšega stolpa trojnimi zatulajami,
4703 V   |                je pismo spisal, ga dá, vikšemu beriču rekoč: "Na! To pismo
4704 I   |           suhimi žnablji, ktera sta se vila med šrbastimi ustmi, kakor
4705 IV  |              sdaj je na zabelj pazila, vilicami pečenku nabadala, je li
4706 III |                mošnju, kada ni bilo ne vinarja ne v carski blagajni, kar
4707 IV  |              na babje besede ne dam ne vinarje ne, su vendar v današnjih
4708 II  |              hišu prisiliju na kozarec vinca. Ni starki stalo do vina,
4709 II  |               zlato v nji raztopljeno. Vinski duh je začel menihu naj
4710 II  |         napitnice. Al Tona ni vzdignul vinskoga kozarca, ampak svoj klobuk
4711 V   |               napol stoječega, napol – visečega. Čez glavo je imel žakel
4712 I   |       opletjeni, su ji prosto čez rami visele. V celem njenem bitju je
4713 IV  |          spreoblečenem menihu za pasom viseti vidil. Beli kosteni križec,
4714 VI  |               je ta cena bila čez meru visoka. Al Turk seže molčé v svoju
4715 IV  |             dobru glavu viši. Pogum na visokem čelu hrabrost na lepo krivem
4716 V   |              daleč spoznaven na svojem visoko-križnem zelenku i po teharskem dvozvednem
4717 III |         naročbam. ~Grof se opet v svoj visokohrbtni naslonjač vsede mirno papeževoga
4718 II  |               Vaši vitežnosti i Vašemu visokomu stanu, kakor tudi naši pogumnosti
4719 II  |         kteroga je neki rumeni španski vitez uže trikrat iz sedla zvrnul.
4720 IV  |      napravljeni za celjsku gospôdu za viteze i ptuje goste; na levo pa
4721 V   |         ogerskoga prešeruna i nemškoga vitezlina je svojoj jevševoj sulcoj
4722 II  |                 ktero je dostojno Vaši vitežnosti i Vašemu visokomu stanu,
4723 VI  |              igr, kakor jih Evropejsko vitežtvo goji, kjer ga je v bitki
4724 III |                se bode moji oskrunjeni vižtnosti zadostilo. Al to vse lepo
4725 III |               njegovu službu dal, celó vječanjem mu je grozil. Zviti ogleduh
4726 V   |               kdo da je, i zakaj da je vječen. Mislili su si pač, da mora
4727 V   |              po grofu podedoval, al za vječenoga trgovca se ni nobeden več
4728 V   |             kteroga je grof morda zato vječil, da je imel lepši priliku
4729 V   |            zadnjega pobije, blago pa s vjetim trgovcem v svoj nezmagljivi
4730 V   |                               V. Beg i vjetstvo.~Hrum i šum včerašnjega
4731 I   |               odišli, sámo Ti si kakor vkamenjen nazad ostal." ~"Zares zamišljen
4732 II  |                naenkrat povedati. Brže vkaže vsaki dekli svoj posel,
4733 III |               to za nas, za širjenje i vkoreninenje našega upliva v ogerskih
4734 V   |         kratili. Janezu ni bil nobeden vkos. Mnogeteroga ogerskoga prešeruna
4735 II  |       obstrežemo. Mislim da jim bodemo vkosi. Tebi Janez pustim čest,
4736 V   |                razpetima na obe strani vkovanima rokama, napol stoječega,
4737 V   |         starček vrč k ustam, al – vino vkusivši začne na celem životu se
4738 III |              narod. Srečen, ki ga lepo vlada, v peklo bi išel za njim!
4739 VI  |             pobožno živela, i vidno je vladal blagoslov božji nad njima. –
4740 IV  |         junačtvo! Turk i Nemec, Oger i Vlah poznaju slovenske mečeve,
4741 VI  |      afrikanskoga bila, pozove barkini vlastnik vse sužnje na krov. Janez
4742 II  |        odtimljate dekleta naše, da jih vlečete na Vaši grad, da jih zapirate
4743 III |            pazi. Grof mu je vse naprej vlekel, koliko da ga na leto košta,
4744 I   |               teharskih fantinov na se vlekla, ampak tudi celo štimanih
4745 I   |            bodeti počakali? Kaj je nek vlilo ravno danas to neobičnu
4746 V   |               Le smradljive vode su mi vlivali po žlebu v ječu, i sdaj
4747 IV  |                okno zagrinjalem ter se vlježe. Bil je zelo truden, al
4748 II  |              je vsako zločinstvo plaho vmaknuti moralo!" ~Zmiraj su še vsi
4749 II  |             tako vmečilo kakor vročina vmeči tepku v pajštbi. Hladokrvno
4750 II  |                zasukati. To ga je tako vmečilo kakor vročina vmeči tepku
4751 II  |          sedeli ter se tik poleg njega vmestiju. Dekle vbožce, ki su dvorile
4752 V   |             oblilo modro-pošteni obraz vmirajočega jetnika. ~"Oj solnčce! solnčce!" –
4753 V   |                Ta ga lepo rahlo stisne vmirajočemu v desnicu. Ko starček boga
4754 I   |              sàm bil, kakor riba ki je vmotcu pžrla." ~Kakor da bi ga
4755 V   |               psa tam na ulici! Ako pa vmre v tem prekletsvu, kteroga
4756 V   |                zadnje veselje – to, da vmrem v sredi svoje rodbine, svojih
4757 IV  |          ogledvaje od ljubeznih sanjah vneli obraz v čistem zrcalu bistre
4758 VI  |     nepravičnoga očitati! Dočakala sta vnučke svojih vnukov kterim sta
4759 V   |                i hčeri, mojimi ljubimi vnučki! Kdo drugi bi me bil rešil
4760 VI  |                ta pripovest od deda do vnuka; od ust do ust, od stoletja
4761 V   |             Morda su s Teboj tudi moji vnuki tukaj! – Nate!" – Pri teh
4762 II  |              ta i ta je moj vnuk, moja vnukinja. Ostanita verna v ljubezni,
4763 VI  |             Dočakala sta vnučke svojih vnukov kterim sta v dolgih, zimskih
4764 V   |              prokletev, naj bi ga opet vobčil v krščansku društvu, da
4765 II  |            kokoši klati, testo mesiti, voda donašati, ražni brisati,
4766 II  |           natovarjena konjiča za vuzdo vodeč. Grof naj prej darila prejme
4767 II  |            menih le za nos sem k mlinu vodil, i da grof med tem, ko ga
4768 IV  |                je morda hčer za palicu vodila svojega slepoga očeta, za
4769 IV  |                druge korenjake po niti vodile, kaj ne bi toga bornoga
4770 V   |           štitu povzdignuli ko svojega vodnika. Odvežem Vas sdaj Vaše prisege
4771 II  |               poškropi blagoslovljenoj vodoj, križ napravi i se s vsim
4772 IV  |                da ne bi si upala š nji vodu stresti, kar zasliši za
4773 IV  |               megla je nastajala poleg Voglajne i na bljižnjih travnikih.
4774 II  |                po malem vtihkaju. ~Tik voglajnskoga mosta je stal kakor še dan
4775 V   |          odpuščanje prosi, ter jim pri voglarenju lepo pomagaj; saj tudi orožja
4776 VI  |            prej zgotovilo, da bi skoro Voglarjegova vidil. Vsi su jegovu jakost
4777 V   |                razškropé. Udaril ga je Voglarjem Miha svojoj drevačoj ki
4778 V   |             nocoj Marjeticu h kakšnomu voglaru v Pečevnik odpraviju, da
4779 IV  |              uže pri ukanju slovenskih vojačkih trum jim srce vpada! Zatoraj
4780 I   |                nabijemo; Dramljčanom i Vojnčanom še bomo parkrat počili,
4781 II  |          spomneju. To sàm sám skusil v vojničkem gradu, ko sàm za orožjenoša
4782 IV  |             Sanjal sàm sámo od bojev i vojsk, od zmag i slave; – al od
4783 V   |              drugih domačih zadevah. O vojskinih dotičejih je vsikdar tudi
4784 V   |            vedno tik svojega načelnika vojskoval. Ko Turki vidiju, da je
4785 V   |                postavi ta, ko previden vojskovodja, še tisti večer svoju vojsku
4786 VI  |       janičerjev, svojih naj čvrstejih vojščakov. ~Čtrti dan napoči. Križari
4787 IV  |           tistoga na tabljicu, kteroga vóli, ter ju v posebnu škrinjicu
4788 VI  |             strhu, i plug i branu, par voličev, nekaj trsja za domače potrebe,
4789 II  |            zdraveje i srečnu juteršnje voliteve novoga načelnika nisu fantje
4790 V   |         namesto mene drugoga načelnika voliti. Mene pa okolnosti siliju
4791 I   |              besedah jima stopi, kakor volk v basni, soseda Martnačka
4792 II  |             tako je nek djal, da se je votlo po celem gradu razlegalo – "
4793 IV  |             pod lipi tam v senci je na vozičku eden ležal, bolj mrtev kakor
4794 V   |                med Trstom i Dunajem za vožnju pripravne, vse blago se
4795 IV  |      slovenskih vojačkih trum jim srce vpada! Zatoraj fantje, ne-dejmo
4796 III |              Bilo je naime izklučivno, vpanavno pismo. Papež ga je bil zavolj
4797 III |        njegovih nečistih ust zrak okol vpeklenivale. ~Zgončeva svilnata vrvica
4798 I   |                da sàm to lepo vredila, vpeljala i svršila! – Obema je naime
4799 III |                  sobmi zaškripne, roku vpésti ter nogoj v tla vdari – "
4800 V   |             kjer ga je govorjenje zelo vpešilo. Fantje su vsi okol postelje
4801 II  |               kolena sklecavale, kakor vpijanjenomu, i zobje zaklepetali. V
4802 I   |            vprašanje je Marjeticu malo vplašilo, vzemirilo, no akoravno
4803 III |                gladil, zares; slovesno vplemenil i hvalil – to moram storiti
4804 VI  |          hudobnoga celjskoga grofa, od vplemenitenja Teharčanov, od groznih Turkov,
4805 II  |       odkupljenje – ako ste zadovoljni vplemeniti! – Vas i v Vami celi vaši
4806 II  |              da nam juter grof namesto vplemenitivnoga pisma ne pošlje svoje beriče,
4807 I   |                    radovedno Pengarjev vprašaju. ~"Samo to bi Vas naprosila,
4808 IV  |               razžalila, da mi na moje vprašnje še odgovora ne daš!" ~"Meni
4809 I   |                   Življenje sdruženo s vpredmetjenim uzorom zemajlske krasôta.
4810 III |                maček, kada na parni na vrabče pazi. Grof mu je vse naprej
4811 I   |       rimljanskoga Celja. Težaki su se vračali iz polj, ter petjem napolnivali
4812 II  |                službeniki božji, ki se vračamo iz Celja v Zajčni samostan!" ~"
4813 II  |       postajati, al celó bezuzpešno se vračati. Še to noč se hočem s nji
4814 III |                zgine. ~"Kakor da bi me vrag danas jašil; vse kar pogledam
4815 II  |                Marka! pripelji svojega vrana sem na svitlo, da se priliči,
4816 I   |               pri tvoji kmetiji, kakor vratam podvoje. Izberi si kteru
4817 I   |            hitro kakor blisk opet svoj vratilnik zasuče, na tihem Marjetci
4818 II  |               s našim plenom v grad ne vratimo!" ~"To zašumenje svitli
4819 IV  |           štitu okol nosili. V grad se vrativši je grofu vse povedal kar
4820 I   |                 Gotovu Ti je to praznu vraž od četiri peresne deteljce
4821 IV  |                 kar zasliši za starimi vrbi, ki su okol štepiha nasajene
4822 IV  |         vsedeju, vino se donaša vrč ga vrčem, bokal za bokalom. Pesmica
4823 IV  |          prešla, kjer vidim, da sàm Te vreden, da se ne boš žalostila,
4824 IV  |                saj spominka i pretresa vredne. Dekla mi je naime včera,
4825 IV  |                   spat iti skoro da ni vredno poštelje potlačiti. Svitalo
4826 VI  |              turske čete su na bojišče vrele. Bilo je, kakor da bi iz
4827 IV  |             Prvo ko duri odpreju se po vremenu, po meglah ogledaju; potem
4828 II  |                se najde umetno na rogu vrezan. ~"To je grb celjskih grofov!" –
4829 V   |               pa nazadnje povzdigne do vrha vinom napolnjeni požunec
4830 III |             straže težki stopaj po naj vrhnjem obzidju se je odmeval po
4831 I   |             drugi ljudi misliju!" ~"Ne vrjemi mi toga dete! ju oče posvariju –
4832 II  |                morda vsi poznali, kako vrla i snažna deklina je bila!
4833 VI  |              sedú ne tirú. Žalostni se vrneju na večer nazaj v tabor. ~
4834 V   |               ne morete! domu se pa ne vrnem za nobenu cenu. Sámo enkrat
4835 IV  |           kakvi posel, su se vsakokrat vrnuli, ako su na tešče kakšnu
4836 IV  |               v rog zatrobi. Vse se je vrnulo viditi i slišati, kaj še
4837 IV  |            truden, al vendar mu jegova vroča glava ni dolgo zaspati dala.
4838 VI  |           Vzdihne Janez ter si znoj iz vročega čela obriše. ~"Da, da! Tudi
4839 V   |               duhovnu, naj ju starčeku vroči. Duhoven ju bolj na tanko
4840 IV  |           večno-večnih časov. To pismo vročim sdaj Vašemu županu v priču
4841 II  |               ga je tako vmečilo kakor vročina vmeči tepku v pajštbi. Hladokrvno
4842 I   |               naloge, da si celi dan v vročini kuruzu okopavala, še prelasta
4843 III |               vratah Vam smem to pismo vročiti. Tako se glasiju moje naročila,
4844 IV  |              prav ni vzel svoju pužicu vrokavičenoj rokoj prijeti, sámo dvema
4845 IV  |              celi hrib su sedele goste vrste beračev od bljižnjih i dalnjih
4846 V   |             dvoboj. Cele tri ure se je vrstil udarec za udarcem, napad
4847 IV  |              Hej, kako se je še starka vrtela i obračala okljub vsakomu
4848 IV  |               celjski gospodičci su se vrteli i klanjali okol našopirjenih
4849 III |               pa tudi v Vaših možganah vrti, čestita grofica, kaj ne?" ~"
4850 V   |            kiticu rožic iz rožmarina i vrtnic v ljubezni spomin pripele.
4851 IV  |         ogleduh na misel – prestrašena vrv s vedrici spusti, da globoko
4852 IV  |              Počasih spušča vedricu po vrvi v štepih si ogledvaje od
4853 III |       vpeklenivale. ~Zgončeva svilnata vrvica mu pride, da sám ne ve kako
4854 III |            potegne trikrat za svilnatu vrvicu, i od vzdol zgonček zacenglja. ~"
4855 V   |                naime šele snoči v ječu vržen bil, da ga je samo zvesta
4856 II  |                drugi stregla kakor pri vsagdanjom poslu. ~Veselo petje i ukanje
4857 II  |               da jihno trsje nikada ne vsahne, jihni krov čuvaj ognja,
4858 VI  |          poginul, jegovi rod je š njim vsahnul za večne čase: Ni je bilo
4859 II  |           morivec moje hčeri, se ti bo vsahnula zadnja vejica Tvojega bogopozabljivoga
4860 IV  |               ki je vzad piščalku imel vsajeno. Mlajše dekleta su okol
4861 IV  |          Šimekov Tona spred njim narod vsak-sebi para. Živa ulica se po obeh
4862 V   |                i vse je opet zapadlo v vsakdanje življenje. Tudi novi načelnik,
4863 I   |               je pa tudi ko babica pri vsakem porodu prisustvovala. Svojega
4864 IV  |                dala. V spanju su ga pa vsakojake sanje vznemirivale. Zatoraj
4865 IV  |            grajšini kakvi posel, su se vsakokrat vrnuli, ako su na tešče
4866 IV  |           odgovora dobila. Zamišljen v vsaktere reči je gledal v štrene,
4867 II  |           nesle, kjer su se onda ž nje vsakteri stroji i naklepi kovali. ~
4868 VI  |               jegovoga razuma leži; se vsčasih slepo do gotovoga sprepričanoga
4869 IV  |       življenja! Fantje koj za mizu se vsedite." – ~Fantje se vsedeju,
4870 I   |                saj se bo za polnu mizu vsedla. Tiho me je poslušal i očmi
4871 V   |               O vojskinih dotičejih je vsikdar tudi jega za njegovo mnenje
4872 I   |               oče se tako rekoč, siloj vsilili v njeni govor. Dozvolili
4873 V   |               jim je s Kapistranom i s vsimi svojimi vitezi naprot. Mlinarjevoga
4874 II  |               se jim v očéh igrale. – "Vsliši me očeta, ki Te moli za
4875 II  |             položiju obe roke na njih "Vslišu me vsegamogočni večni bog!" –
4876 I   |                maram s vsemi njegovimi vsrečijami. – Ne vem jali me bolj glava
4877 II  |               ampak svoj klobuk položi vsred mize rekoč: "Prijatelji!
4878 IV  |           zdramil, težkobno i vtrudeno vstaja i hoče, da odide, – al v
4879 IV  |         pokneju, ljudje budivši da naj vstajaju, da se obhajanje svete Ane
4880 VI  |              vbitoga Turka po dva opet vstajala. Tri dni neprestano je grozovito
4881 IV  |               sámo dvema prstima ji je vstajat pomagal, ako se ji je morda
4882 IV  |                očetu je tudi Marjetica vstala. Urno gore v kuhinju, si
4883 II  |             meniha zagledaju izza mize vstaneju, zelenu kapicu, ki su ju
4884 II  |              stanu i domačiji! Sdaj pa vstanita i stopita s menoj v hišu,
4885 V   |             napenja, samo, da bi mogel vstati: Janez i Tona mu na noge
4886 V   |                vendar počakaju. ~Janez vstavi svoju četu, dok jih ta zakasnjenec
4887 V   |                zrelo za boj! Zakaj nas vstavljaš!" ~"Saj še komaj hlače nosiš" –
4888 IV  |                uže z pota. Se za stran vstavši, potegne klobuk z glave
4889 II  |                opalo, kjer sta se tako vstrašil toga kozolca. Veter je potegnul
4890 V   |             drhal se krikom v dvorišče vsuje.  "Grof Urh!" – sdaj Janez
4891 II  |                grofom. Jegove solze se vsušiju, i jegove prošnje v strašno
4892 III |               prijel – v roki bi se mi vsvinčilo! Ako še ni današnji dan
4893 VI  |               je bilo teharsko bandero vtaknjeno, ktero je Marjetica neoskrunjeno
4894 IV  |              Za robec si je pa v sredi vtaknula rožmarin-vejicu. Za vrat
4895 II  |                stran ji ni bilo mogoče vteči. – Kar se je onda dalje
4896 IV  |               sem ter tje, koga bi nek vtegnula ta čest zadeti. – Kjer sva
4897 V   |              bi mu to veliko škodovati vtegnulo. ~"Kaj se pa pravi to" –
4898 II  |               svoj nož nazaj v nožnice vteknuvši, – "da ste sdaj v naši pesti,
4899 IV  |              moč kričele; ena je drugu vthela prekričati; ena je drugi
4900 II  |            bližaju, bolj malo po malem vtihkaju. ~Tik voglajnskoga mosta
4901 I   |             loga do loga. Naenkrat vsi vtihneju, se na levo na desno razdelé
4902 IV  |               Veselja-klici nisu hteli vtihnuti. Glasonoša mora opet zatrobti,
4903 I   |                i Lukačka su glave skup vtikale, al vendar od najnoga govora
4904 II  |              Martnačka se je bila tako vtogotila nad lažnivim menihom, da
4905 V   |              primeju rekoč: "Marjetica vtolaši se. Ne obupaj! saj to ni
4906 V   |                   Marjetica se ni dala vtolažiti, vedno bolj je v njega silila,
4907 II  |                grofov, za povekšanje i vtrdenje jih vpliva v državnih zadevah,
4908 II  |              pa natovarjena konjiča za vuzdo vodeč. Grof naj prej darila
4909 II  |                tem s bližnim vitezem v vzajemem pogovarkanju zabavljal,
4910 VI  |         resobno čez nekoliko trenutkov vzajemnoga molčanje spregovori. – Al
4911 I   |           očeta iti, da jih zasačiju v vzajmnem ljubkovanju, kada se morda
4912 IV  |              vrelo po narodu, kakor po vzburkanem morju. Vse se je gnetilo,
4913 VI  |          pohlepno vpraša se v postelji vzdignivši. ~"Tudi, sámo da popolnoma
4914 V   |         prijezdil. Prav živo še kopita vzdiguje, akoravno morda nima pet
4915 V   |             Okol desetih se začne šele vzdigvati. Sdaj zagledaju križari
4916 VI  |               gledal, stopi na Janezev vzdihljej k postelji, da vidi je li
4917 VI  |          svojega gospodara!" ~"Sužen!" Vzdihne Janez ter si znoj iz vročega
4918 V   |             kopitenje goreče molitvice vzdihvaje k očetu gori nad oblaki
4919 III |               za svilnatu vrvicu, i od vzdol zgonček zacenglja. ~"Kaj
4920 V   |               bi si ne mogel zmisliti! Vzemi križ križarski, opasi božjim
4921 I   |               Marjeticu malo vplašilo, vzemirilo, no akoravno sámo za trenutek
4922 IV  |                poveti, da ju ne bi bil vznemiril, ali morda še po krivici
4923 IV  |               su ga pa vsakojake sanje vznemirivale. Zatoraj se opet ozdigne
4924 III |                storiti?" – ga poslanee vznemirjen skoz to zacenglanje vpraša. ~"
4925 IV  |                Ti je Janez?" – ga malo vznemirjena vpraša, – "da si uže tako
4926 IV  |                slutim, da Te morda kaj vznemiruje, da Ti pokoja, da Ti spati
4927 I   |              se kada ti svoji zakletvi vzneverim." ~Živil Janez! Živila poleg
4928 IV  |               hrabrost ne sme se v nam vzneveriti, i pokazati moramo svetu
4929 II  |                Ta misel ga je naj bolj vzremirivala da jih je morda menih le
4930 III |               hrupa i govorjenja ne bo vzrokvalo med ljudem! Danas vas bom
4931 IV  |                je uže bilo naredno. Na vzvišenem mestu je stal grofovi bogati
4932 II  |              seže po njem – al na rogu všlata uže ptuju roku. Grof se
4933 II  |        govorjenju prideju vsi trije od vštric kozolca. Ko razjareni lev
4934 V   |           gospodara v sedlu. Oči se mu vžegju i hrčki razpihneju. Ponosno
4935 IV  |           berača k bljižnjemu svinjaku vžene i v hlev k svinjam zapre. ~
4936 VI  |                je do njih rešitve tako vžgalo, da je dal koj razglas na
4937 V   |      oslobodili. Nazadnje še celó grad vžgeju v očito znamenje božje kazni. ~
4938 VI  |             bil, da se prepiravca tako vžgeta, da golimi meči se vzajemno
4939 IV  |          solzice veselja i angeljskoga vžitja, solzice čisteje od rajske
4940 III |           vsaki dan po devetero raznih zabav, da ne strpne. Veliko povzdanje
4941 II  |           napčno nanašale, da je polno zabave i smeha bilo zavolj toga.
4942 II  |                v vzajemem pogovarkanju zabavljal, kakor da mu ne bi bilo
4943 II  |            porine svoj klobuk kakor na zabavljenje, na stran. Eden za drugom
4944 II  |              roka nanj potrka. Še celó zabel se je bila skoro pri ti
4945 IV  |              li uže zavira, sdaj je na zabelj pazila, vilicami pečenku
4946 VI  |             beseda?" ~"Moral sàm si ju zabilježiti, drugač bi ju bil uže posabil.
4947 II  |                 iz kterih se je včasih zabliskavalo bez grmenja, al kaker narod
4948 I   |              nareza! – Pri teh besedah zabliskne pomenljivo jejno levo oko
4949 V   |                saj ošlatam, kjer mi je zabranjeno Te viditi i slišati - -
4950 II  |            prostovoljno sám preda, saj začas toga gostvanja, kjer se
4951 V   |                bati mogočnih i jihovih začasnih hudobij i preganjanj – boj
4952 IV  |            jutro Janezu zaukaz, da ima začasno stražu v Bežigradu prevzeti.
4953 II  |               plamen vname. Sdaj su se začele jaja vbijati, kokoši klati,
4954 VI  |                da se Ti rane popolnoma zaceliju, i Ti bez škode za svoje
4955 III |                Bez da bi si svest bil, zacengla. Koj vstopi nekdo prav ponižno
4956 III |            poslanee vznemirjen skoz to zacenglanje vpraša. ~"Nič drugoga ne,
4957 III |             vrvicu, i od vzdol zgonček zacenglja. ~"Kaj hočete storiti?" –
4958 Pred|            književnom podvzetju. Vsaki začetek je težek, književni morda
4959 V   |           zgodilo?" ~Duhoven mu vse od začetka razodene; kako je naime
4960 IV  |             crkvi ni zapazil, ktera je začudena i ganjena ga tako pobožnoga
4961 I   |            poslovi. ~"Marjetica!" – ju začudeno oče pokregaju "To mi zares
4962 II  |                grofov!" – Menih ošabno začudenom društvu zakrohoče – "i grof
4963 III |         Papežev poslanec!" ––– se grof začudi. – "Kaj mora to pomenti!
4964 Pred|               pa sám si ne morem zares začun dati, kaj me je od te prve
4965 II  |               naj mi vsak zmed Vas reč zada, da bo molčal od nocošnjega
4966 IV  |             Ani, kjer su si fantje reč zadali, se danas skup snajti. Tukaj
4967 V   |         Teharčanje! Svoje poštenje Vam zadam, da Vam hočem Vaše sinove,
4968 III |               kaker ste vi mene, ampak zadavil vas bodem. I kada bom gledal
4969 III |                čitiricu pa hočem, – ne zadaviti, bi bila prelahka kazen –
4970 I   |      pomenljivo jejno levo oko na malo zadej steječu Marjeticu, ktera
4971 V   |         fantovski meč. Tud ogleduha je zadela božja šiba. Akoravno je
4972 II  |              pa siloj. Koj Vas na rame zadenem!" ~"Kam!" ves v penah grof
4973 VI  |            Janez je bil kakor od groma zadet, čuvši, da je na drugoga
4974 IV  |                bi nek vtegnula ta čest zadeti. – Kjer sva sáma Ti čem
4975 IV  |           odide, – al v ta mah se čuti zadje za zatilnih prijet. Hoče,
4976 V   |               je pela leskavka po moji zadnjici, i onda sàm si mislil: sdaj
4977 V   |                za ječi preiskavala. Do zadnjih vrat pridši, sta ključ za
4978 I   |               naproti je pa še svojimi zadnjimi žarki kuševalo pozlačeni
4979 I   |            oglasi, ker je zmiraj hotla zadnu besedu imeti. Pengarjev
4980 VI  |               je bil v svoje molitvice zadobljen. Ta se bljizo njega ostavi,
4981 Pred|               bo dobil, kolikor toliko zadostiven; celó kjer nočem naštevanjem
4982 VI  |              poravnali." ~"Ta svota je zadostna za odkupljenje več ko sto
4983 II  |            svoje odkupljenje – ako ste zadovoljni vplemeniti! – Vas i v Vami
4984 IV  |                 bo gotovo med tem dvem zadregam, manjšu zvolil. Zares hudo
4985 III |                svoji nerodnosti v taku zadregu pripravil. ~"Še enkrat" –
4986 III |                 Naglo plane kviško, si zadremane oči poriblje, ter se v red
4987 III |            proti svitlomu grofu! Vsaka zadrga jihnog omrežja mi je bila
4988 III |               Spanec ga premaga. Malko zadrmlje. Pol ure še ni tako dremal,
4989 II  |               vkazaje, se mirno i tiho zadržati. ~Vse je bilo kakor v grobu;
4990 IV  |      Nezamirite, da smo Vas tako dolgo zadrževali. Lahko noč Marjetica, sladko
4991 III |                mi ga do večera v gradu zadržite, o mraku pa v Bežigrad odpeljajte!" ~
4992 IV  |              bil v svoje posebne misli zadubljen. Čez nekoliko časa spregovori
4993 I   |           zamišljeni, sámi v sebe tako zadubljeni. Klobuk potegneju z glave,
4994 I   |            njegovih besedi se je boril zadušenjem svojih zdihljejev, kteri
4995 I   |              davnej sàm zapazil, da se zagiblje našega društva; ne da bi
4996 V   |              vrh nekoga visokoga hriba zagledala od daleč neizmernu tursku
4997 II  |             toga, sdaj v onoga fantiča zagledale i tako skoro vsaku jed napčno
4998 I   |             vzad prikašeju. Janez, jih zagledši, jim stopi dostojno s Marjetici
4999 V   |              Janezem na čelu kakor kij zagojzdila v tursku postaju, ju na
5000 II  |             Savine v kosničku okolicu. Zagorčeva Frančika je pasla ravno
5001 II  |    pripovedvati – "vse zastonj su bile Zagorčeve prošnje, zastonj vse grenke
5002 II  |              Vam je vsim znano, kar je Zagorčevu Frančiku iz Košnice siloj
5003 II  |              pri miru puščaju i naj ga zagotoviju, mu nič kaj žaloga storiti.
5004 I   |                bi odrekla te od naprej zagotovim, kjer mi je uže sáma povedala,
5005 V   |                od tal vzdigne – ter ga zagotovlja svojega prizadevanja i svojega
5006 V   |           Kapistrana od moje strani, i zagotovljam Te, da boš prijazno i dobrodošljivo
5007 III |               snoč prvikrat zneverila. Zagotovljen bodi uže od naprej bogatoga
5008 IV  |               fante okol nje sbrati; i zagotovljena sam da bodu vsi radi zadnju
5009 III |       zaklinjanje je bilo zastonj! Vsi zagovori poslančevi, da je sámo ko
5010 V   |             dolžnost do grofa!"  Vsaki zagrabi bez godrnanja svoje orožje
5011 Pred|            hvala! Bili su mi Mecén! ~V Zagrebu mesca maja 1859. ~Pisatelj. ~ ~
5012 VI  |               kakor sužno živeti, daj, zagreznima se v morje!" Janez to čuvši,
5013 VI  |             pripravljen se koj v morje zagrezniti. "Janez!" izklikno v tom
5014 VI  |               da sàm se zelo nad njimi zagrešila! – Pa odslužiti si hočem