Part

5015 IV  |                spalnicu, prepreže okno zagrinjalem ter se vlježe. Bil je zelo
5016 III |                obstoji. Megla je svoje zagrinjalo iz doline odtegnula. Mično
5017 V   |            tako sprijele i ena v drugu zagrizile, da ni bilo moč razločiti
5018 I   |               svete Ane. Solnce je uže zahajalo božgnad, za razsekljano
5019 V   |               od toga mesta spravila!" Zahajoče solnčce je kaj mila skoz
5020 III |                neočakovano, neprijazno zahrjuljenje omolkne poslanec, seže mirno
5021 III |               nek rimski papež od mene zahteva." Grof hoče pri teh besedah
5022 V   |            besede Marjeticu od njenoga zahtevanja odvratile, ali ji je pa
5023 VI  |             ter mu s solzami v očeh se zahvaljivali za odkupljenje iz suženstva.
5024 V   |               s bogom! Še enkrat se Ti zahvaljujem, da si me saj za zadnju
5025 Pred|               izreči nokoliko besedi v zahvalnost mojemu stricu gosp. Ivanu
5026 VI  |                iz suženstva. Vse se je zahvalnosti razjokavalo! ~To je pa takole
5027 VI  |         tovarša vidim, ki mu življenje zahvuljujem!" ~"Ve dva morata gotovo
5028 I   |          škorni, ter nizki klobuček iz zajčne klobučevine na levoj strani
5029 II  |               ki se vračamo iz Celja v Zajčni samostan!" ~"Al je zdaj
5030 II  |             volja, Vas svežemo i tam v zajez strmoglavimo. Ne bi Vas
5031 II  |              ga zlomi i kose v mlinski zajéz zažene. Veče sramote bi
5032 IV  |               objemajev. On ji vedrico zajme, škaf nalije, ter ji ga
5033 II  |               strelami, s sulcami, i s zajnkami se odpravi iz svojega grada
5034 V   |          vstavi svoju četu, dok jih ta zakasnjenec dojde. Ko do čete priklesuri,
5035 VI  |        Marjetica. Od kod drugač jegovo zakasnjenje pri odhodu v Teharjah; od
5036 II  |             Lažnjivi menih nemo glavoj zakima, Vsi ostrmé, kakor da bi
5037 II  |                bila strela trešila tim zakimkom v strehu. Stara Martnačka
5038 VI  |                bi bil podedoval jegove zaklade i slavu celjskoga imena.
5039 VI  |         papeževi naklep zvedli, ter se zakleli, da ne bo nobeden zmed njih
5040 II  |            kakor vpijanjenomu, i zobje zaklepetali. V ravno tom trenutku se
5041 II  |            vprašanje. – "Kam! – V naše zakletje! Le brže naprej! Petelini
5042 I   |            nožem, ako se kada ti svoji zakletvi vzneverim." ~Živil Janez!
5043 II  |               se znaju kaj lepo i trdo zaklevati ter zastavljati svoje besede,
5044 III |         odpeljajte!" ~Vse prošnje, vse zaklinjanje je bilo zastonj! Vsi zagovori
5045 II  |         izpeljati? Drugač Te pri priči zakoljem da si onda moreš lastno
5046 V   |             Tudi mi ne!" ostali fantje zakolneju. – "Naj nas postavi pred
5047 V   |            nima nobena postava, nobeni zakon veljavnosti več. Vsak, komurkoli
5048 II  |              zdravic popevalo na sreču zakona obljubljencev, na še dolgo
5049 II  |                ki bodeta skoro v sveti zakonski stan stopila, pred vsem
5050 VI  |               bila Janez i Marjetica v zakonskom stanu, dobro sta gospodarila,
5051 IV  |              prijeli, Vaša dolžnost po zakonu i naravi je da ste zmiraj
5052 V   |                 ako še živiš, ki si me zakopal živoga v smrtnu ječu, –
5053 II  |          ptujega smrada!" – vsi veselo zakričé. ~Noč je bila krasna, zrak
5054 VI  |              se sprehajal, kar ga neki zakrik iz svojega zamišljenja zdrami.
5055 II  |                Martnačka hitro ponvicu zakrila. ~Prej pa ko društvo v hišu
5056 I   |              Ti!" ~"I Ti mi tako dolgo zakrivaš uzrok svojih dušnih bolečin?
5057 II  |               ošabno začudenom društvu zakrohoče – "i grof Urh je moj gospodar,
5058 V   |                dá Janez koj enu izbicu zakuriti, i jega v snažnu postelj
5059 II  |            gladna lesica v Srebrotniku zalajala, al kakšni netopir skoz
5060 V   |            seboj podira; ravno tako se zalete fantje na beričku drhal.
5061 IV  |             večjem da je kakšna oferca zaljubljence po strani gledala, sámo
5062 IV  |            celi dan dosta. Ljubezen da zaljubljenim tistu sposebnost, da eden
5063 V   |              su bili tako s vsim dobro založeni i prevideni, da jim je bilo
5064 IV  |        razideju, si še vzajemno besedu založiju, da se hočeju pri volitvi
5065 II  |              dvoru ni bilo nek lepši i zalši dekline najti od nje. –
5066 II  |             šli, deklini v spanju usta zamašili i onda siloj na bližni Bežigrad
5067 IV  |               vgovori – "pa mi ne smeš zameriti, da Te še zmiraj tikam,
5068 I   |              strese, nehote zdihne, se zamisli ter v enu mer i tla strmi. "
5069 I   |               časa se zdrami iz svojih zamišlij ter se neloté prot Martnačkinem
5070 I   |             veliko težav, kjer su tako zamišljeni, sámi v sebe tako zadubljeni.
5071 VI  |              ga neki zakrik iz svojega zamišljenja zdrami. Bilo je Janezevo
5072 VI  |               ki je kod okna slonel, i zamišljeno v dolgočasnu daljavu gledal,
5073 III |             zadevah. Le na ta način se zamorem spodmuznuti carjevem jarmu,
5074 III |              Pa komaj ga reši trojnoga zamotka, – ostrmi, skoro da zatrepeče,
5075 III |                odpirati i iz zvunajnih zamotkov izmotavati. Pa komaj ga
5076 III |          spregovori nekakim ponosivnim zamozadovoljstvom – "sàm spregledal, kakor
5077 V   |                na moji ječi su mi bili zamrežili! Hvala Ti Vsegamogočni!
5078 I   |              njoj govoriti, to ne smem zamuditi. Nekako okorno, kar drugač
5079 II  |          martri i boga lepo moliti naj zanaša grešnomu svetu, naj zanesljivo
5080 V   |             kakor sàm rekel – še se ne zanašam v njegove besede. ~Mrtevca
5081 I   |             gleda, na nobenoga se prav zanašati ne moreš, i tako bo s časom
5082 IV  |                po pôdu, ako ne bi česa zanemarjenoga našel. Pohvali to, obrekvuje
5083 II  |             zanaša grešnomu svetu, naj zanesljivo odvrača svoje oči od naših
5084 I   |                zares, da si Ti še vzad zaosatala – ji Pengarjev odgovore –
5085 V   |              je delavnik i vse je opet zapadlo v vsakdanje življenje. Tudi
5086 III |               k meni bez poziva priti! Zapamti si!" ~Grofica omelkne, se
5087 II  |                strani pela, i dobro si zapamtite, kakšnoga korena da smo
5088 I   |                svojem mestu obstal, ne zapazaje, da su drugi jegovi tovarši
5089 IV  |             drugi spreobleki. To svoje zapazenje ni hotel Marjetici poveti,
5090 II  |         menihovo djanje motril, to koj zapazi. ~"Kaj! čestivredni gospod!" –
5091 IV  |            spremi," – še dodaju, ko ga zapaziju – "da se Ti še pri belem
5092 V   |             prihoda uže od daleč niste zapazili me dostojno pri vratah pričakvaje. ~"
5093 IV  |            gotovo nebi bilo tako hitro zapazilo. ~"Kaj Ti je Janez?" – ga
5094 IV  |          delali su se, kakor, da to ne zapazivaju; govorili, i pogovarkvali
5095 III |                ključastim pečatom črno zapečateno pismo rekoč: "Ste li vi,
5096 V   |           možke leta stopati, ako noče zapečnakom sloveti. Saj sàm tudi ja
5097 V   |              nečas dal trombente v boj zapeti. Poznal je turske bojničke
5098 I   |              tla, dene svitek vrh nje, zapikne srp v prelast, ter si pas
5099 II  |            sebe odpele. Hitro jih opet zapinjat jame, al v tom trenutku
5100 V   |         oplotja ne grabe jim nisu pota zapirale. Lahko kakor divji lovci
5101 II  |           vlečete na Vaši grad, da jih zapirate v Vaše strašne zakletja,
5102 IV  |                paziti, danas vse dobro zapirati, kjer je mnogo ptujega sveta
5103 IV  |               s pisalki med nje. Vsaki zapiše ime tistoga na tabljicu,
5104 III |           naklep. – "To se je prokleto zapletilo!" – v bradu zamrmlja. – "
5105 I   |     večernicami, ter konec napravi tem zapletkam. Fantje možnarje zasmodiju
5106 III |           najbolje se vdati i še večim zapletkom v okom priti, preda pismo
5107 III |             kolikih nadleg, iz kolikih zapletkov sam ga uže rešil! Kolikokrat
5108 II  |            opet zave i naglo ju druguč zapne. Pa prepozno je bilo. Janez
5109 V   |           rešitvi iz četirdesetletnoga zapora mu je celó še zadnje moči
5110 II  |       Trnovljah." – Dolgo su mu fantje zaporedom ukaje odgovarjali. Al bolj
5111 II  |             Vaši gospodar, ki Vam sdaj zapove i ukaže, da se vsak od Vas
5112 II  |               sdaj eden zmed onih treh zapovedajočim glasom. – "Al Vama je morda
5113 II  |          pravilah svojega reda i božje zapovedi nedotakljiv, i gorje mu,
5114 III |          obokoljeno od temnoga od deža zapranoga obzidja. V farni crkvi k
5115 IV  |               vžene i v hlev k svinjam zapre. ~Rog se vedno bolj glasi,
5116 IV  |               do šatora rivati. Zvunaj zapreg je sve vrelo. Na vsih obrazih
5117 IV  |         ljudstva. Kakor jelen preskoči zapregu. Ponosno stopa po stopnicah
5118 IV  |          veliki prostor na četiri ogle zaprežen, da se ljudstvo ni moglo
5119 V   |                smo Ti prisegli, smo Ti zaprisegli na veke, samo smrt nas naše
5120 II  |              svetoanskoga praznika vsi zaprti, i Voglajna je šumeč čez
5121 IV  |                Na ogleduha, v svinjaku zaprtoga, se pa ni nobeden spomnil.
5122 V   |                 da brže ko mogoče grad zapustimo. Ja še sdaj grofu ne zaupam
5123 V   |                da me vedno bolj i bolj zapušča zadnja moč. Moli, dragi
5124 V   |           slišati - - da ne umrem celó zapuščen! Čutim, da me vedno bolj
5125 V   |             namiravaš takšnim početjem zarani grob kopati lastnomu roditelju!
5126 II  |            beseda pade. – Meniš, da si zarez tim prisiljenim razodonjem
5127 V   |             svojem zenku. Mlado ždrebe zarezgeče, ko čuti dobro poznatoga
5128 I   |            poleg njega jegova prihodna zaročnica!" – se trikrat v fantovskom
5129 I   |                zbral ko svoju prihodnu zaročnicu. Vsaki zmed Vas me slobodno
5130 V   |              Vaše obljubljene prihodne zaročnike zmagavce nazaj pripeljati, –
5131 II  |              čuje med fantam. Vsaki se zaroti, da še nikada ni razen svojega
5132 VI  |              jadri v brodostaju. Maček zarožlja v globinu, i pri kraju obstoji.
5133 V   |               zaničljivo v kot, da kar zarožljaju. ~Šimekov jih pa gre pobirat.
5134 V   |           prideta, porine Šimekov prvi zarujeli ključ v ključavnicu. Bil
5135 IV  |               enkrat še na ogleduhanju zasačimo!" – ~Bog ve, kaj bi bili
5136 V   |           letel, skrivaj tole kobilicu zasedel i za Vam prijezdil. Prav
5137 II  |             kakšni netopir skoz kozolc zaslivkal. Dolgostegnjeni hrbet pohorskoga
5138 IV  |               sdaj se rog iz vasi gori zaslišal v znamenje, da se bo volitev
5139 IV  |               Vas zavolj Vaših tehtnih zaslug do mene vplemenim! Vas i
5140 II  |        Pengarjev su si v veliko čast i zaslugu pred bogom šteli, božjemu
5141 II  |             tim prisiljenim razodonjem zaslužil, da Te koj tako kratko puščamo
5142 I   |             vem čim bi bila to od Tebe zaslužila! Sámo razodeni se mi bez
5143 V   |             ušel mojemu srdu i svojemu zaslužku. – Mene svet pozna le po
5144 II  |            Vašem potu obstregli; i ako zaslužujemo zavolj toga pravici v roke
5145 III |                se naenkrat na vés glas zasmeji i od samoga smeha še besedice
5146 I   |             zapletkam. Fantje možnarje zasmodiju ter, klobuk spod pashi eden
5147 IV  |              juhe zasolila, ne pečenke zasmodila. Dvakrat ga je uže ogovorila,
5148 IV  |                stal, vendar ni ne juhe zasolila, ne pečenke zasmodila. Dvakrat
5149 IV  |           zgonili kakor v Teharjah! Ko zaspanci nočemo sloveti!" ~Fantje
5150 IV  |            jegova vroča glava ni dolgo zaspati dala. V spanju su ga pa
5151 IV  |               Prej naj ne pade ta naša zastava, prej ko zadnji od nas ne
5152 V   |         turskimi vojščaki. Tukaj je na zastavah križ s veličarjem visoko
5153 II  |              lepo i trdo zaklevati ter zastavljati svoje besede, svoju čest
5154 IV  |               padeš, čem ja sáma Tvoju zastavu razviti, teharske fante
5155 VI  |                 najde, globoko zdihne, zastoka i vdano v boga opet oči
5156 V   |              ni za Tvoju pést! Le brže zasukaj svojega, kleseta, pa nam
5157 III |       nadzračju, ter ju krog za krogom zasukala okol grada, se ogledvaje
5158 II  |             Kaj še!" – mu Janez besedu zasukne. "Vas naj bi puščali Vaši
5159 II  |               orožje najde na skrivnom zatajeno!" – Godrnanje se čuje med
5160 I   |                pripeljati, al obema je zatajila, da hoče med tem po očeta
5161 II  |             križem zveže, da su mu kar zatekale. ~"Naprej čez most!" – mu
5162 I   |             prvikrat svoju Micu vidil, zateleban i raztrešen sàm bil, kakor
5163 IV  |                ta mah se čuti zadje za zatilnih prijet. Hoče, da se obrani,
5164 II  |            bila v prevroči revnosti na zatilnik zlezla, da su ji lasje kar
5165 I   |            port imela. Sedela ji je na zatilniku; kakor zelnata veha! Umazana
5166 III |            zamotka, – ostrmi, skoro da zatrepeče, kakor da bi bil v tem trenujku
5167 IV  |               šestkrat su opet drugači zatrijančili. Po odzgonenju nabijeju
5168 IV  |          vtihnuti. Glasonoša mora opet zatrobti, da narod vtihne. "Naj stopi
5169 V   |               noter porine. Plesnjivi, zatuhli smrad jima v nos vdari.
5170 II  |            bogom!" – jim prisiljenim i zatuhlim glasom grof odvrati. Vsaka
5171 III |                vikšega stolpa trojnimi zatulajami, kar je znamenje bilo, da
5172 V   |          Podkove se zabliskaju, fantje zaukaju, prah se vzdigne i še dolgo,
5173 V   |          juternju molitvicu odpravim – zaukam bogu v hvalu, ki mi je dal
5174 V   |         sklikne – al v sred nadušenoga zaukanja omolkne, kakor da ga bi
5175 V   |                Čez glavo je imel žakel zavezan, da ni nikamor vidil, i
5176 I   |               od strani gledali se jim zavidljivo posmehljaje, no malo da
5177 I   |             ste me zavolj toga cel čas zavidnim očesom gledale, kakor pas
5178 IV  |         pogledavši po lonceh je li uže zavira, sdaj je na zabelj pazila,
5179 II  |              dolge črne meniške plajše zaviti možje iz gojzda v mesečinu. ~"
5180 II  |                bilo Janezu odveč. Svoj zavratni robec si odveže, i grofu,
5181 II  |           nemilo ga je Janezeva pest v zavratniku davila. Sdaj se spomne svojega
5182 II  |        Janezeva pest še ožje zavratnik zazajnkala. ~"Ako smo roparji" – mu
5183 IV  |               tistoga večera pri mlinu zaznamoval! al od svinjaka je varno
5184 IV  |                naj slajšem ljubkovanju zazoveju Pengarjev, ki su se med
5185 II  |              dragi Janez," – mu na uho zašepta – "kaj misliš, da te bodu
5186 III |             jeklene peresa pod sedežem zaškripljeju. Spanec ga premaga. Malko
5187 III |                  Vas četiricu" – sobmi zaškripne, roku vpésti ter nogoj v
5188 II  |           lovskih spov k nji pod njeno zaštitje. Kmal za psimi pa prihrumi
5189 II  |              moj gospodar, moj mogočni zaštitnik!" ~"Ni nam treba šele tumačiti" –
5190 IV  |             naši senokoši srečala, pod zaštitom molčanje povedala, da je
5191 II  |           kuružina zašumi. Htel je tim zašumenjem grofa na kozolc opreznoga
5192 IV  |           štepiha nasajene bili, nekaj zašumeti, kakor da bi se kdo približal.
5193 V   |               veleva – "Kobilicu nazaj zaženi na spašnik, očeta pa lepo
5194 II  |              kaj i kako! – Skoro da ne zbedari. Koj pri priči natovori
5195 III |       spregovoriti ne more. ~"Al mi je zbedarili nocoj Katinka! Al kaj? Pazite
5196 V   |           načelnikov povelja. Janez si zbere zmed njih deset naj čvrstejih,
5197 IV  |              bavtoru odpre skoči van i zbeži. K volitvi je bil še ravno
5198 II  |                smejalo, norčarij i šal zbijalo, še več pa popivalo i zdravic
5199 IV  |             vik, nesramno govorjenje i zbijanje razvadnih šal to je bila
5200 VI  |               suženstvo čisto iz glave zbije i komaj je uže barke iz
5201 V   |               ga je le hotel spehati i zbiti mu orožje iz roke. Trdi
5202 I   |          ljubim Marjeticu da sàm si ju zbral ko svoju prihodnu zaročnicu.
5203 VI  |              Na ta način je Turkom oči zbrisal. Od vsih strani su se nu
5204 V   |           svoju prejšnu medlevcu pade. Zdelo se mu je naime, da v Voglarjevem
5205 IV  |           obraz v čistem zrcalu bistre zdenčnice. Vedrico dolj puščaje malo
5206 III |             kar pogledam se mi prav ne zdi; kar naredim je narobe.
5207 I   |               nemoj, dragi Janez, tako zdihavati" – ga Marjetica tolaži,
5208 V   |            objame – še en celov, še en zdihelj, še en stisek roké, – i
5209 V   |             roki vdarti, še en globoki zdihljej – i niga bilo več! ~Janez
5210 I   |             jejnih besedi se je le med zdihljeji prs izvila. ~"Ni." – Je
5211 II  |           povedati! – Pol ure potem je zdihovala Frančika na celjskem gornjem
5212 V   |           zmagujem s Teboj v zmagi, da zdihujem i žalujem s Teboj v žalosti!
5213 I   |              je slabo razpoložen. Tudi zdihval je včasih. Vprašam ga: "
5214 IV  |        molitvice iz dna devičnoga srca zdihvali i po temno modrih jejnih
5215 I   |          notrajno poželjenje. Hitro se zdramši zavrne kakor malo srdit: "
5216 VI  |               Al ja sam sdaj uže čisto zdrav. – Ne čutim nobenih bolečin
5217 IV  |              su ljudje kazali, ni bila zdrava. Marjetica ji je v njenem
5218 II  |               na spomin vzelo. Celó na zdraveje i srečnu juteršnje voliteve
5219 IV  |                 Dobro došli! Da ste mi zdravi vsi i dobre volje." – Janez
5220 II  |          zbijalo, še več pa popivalo i zdravic popevalo na sreču zakona
5221 II  |               svojemu edincu! Daj jima zdravje, da dočakata vnuk, po tom
5222 VI  |                i Ti bez škode za svoje zdravlje morsku pot nastopiti moreš." ~"
5223 IV  |           Pesmica se zapoje za pesmici zdravljica za zdravljici. Berač, na
5224 IV  |               za pesmici zdravljica za zdravljici. Berač, na kraj mize sedeč
5225 VI  |           gotovo v svoji omedlevci bez zdravničke podpore vmrl, zato Te je
5226 II  |            enkrat obadva noža iz opasa zdrgne. Vsi ostrmiju. "Al kaj je
5227 III |          besedah poslancu pismo iz rok zdrgnuti. ~"Stojte grof!" – se ga
5228 V   |             vzdignuti, štit mu iz roke zdrkne, v sedlu se zgrudi, omotica
5229 I   |                 doda Šimekov kladivcem zdrobljene opeke v možnar nabijaje – "
5230 I   |                 Marjetica" – začne pol zdvojljivim, pol odvažnim naglasom – "
5231 II  |       burkljami se je oborožila. Jejna zelena aubica ji je bila v prevroči
5232 V   |                vasi razgasila. Dekleta zelenimi venci, možje pa čutarami.
5233 V   |              zlatih cekinov za-nj – al zelenko mu ni bil po nobeni ceni
5234 I   |              ji je na zatilniku; kakor zelnata veha! Umazana je pa bila
5235 II  |              klatiti! – Al kakor se mi zeló dozdeva ste Vi i Vaša dva
5236 I   |        sdruženo s vpredmetjenim uzorom zemajlske krasôta. I oči! o oči je
5237 IV  |               osušene roki stegoval po zemaljskem blagu; ne daleč od toga
5238 II  |               da dočakata vnuk, po tom zemaljskom živlenju jima pa bodi milostljivi
5239 V   |                 star je izgledal kakor zemlja! Slep je bil. Tmica ga je
5240 VI  |           poljubita, stvarnika nebes i zemlje slaveč i hvaleč, ga jih
5241 V   |           pohištva i obdelovanje mojih zemljišč izročim Pengarjevim za ta
5242 V   |               visoko v sedlu na svojem zenku. Mlado ždrebe zarezgeče,
5243 I   |          ceniju tako vrloga človeka za zeta dobiti. Proti Marjetici
5244 I   |                Marjetica pri tom imenu zgene, i opet se zabliska levo
5245 I   |              ktera se je pri tom imenu zgenila. – Zato pa tudi ne trpim –
5246 I   |           pashi eden za drugom v crkev zgineju. Tudi ljudstvo se je počasih
5247 VI  |                zadnje dvombe su v njem zginule, da Voglarjev ni nobeden
5248 VI  |               Vse je bilo proč! Vse je zginulo kakor čarobne boje mavrice
5249 VI  |              se vsaka količkaj važneja zgodba gostvanjem ali prične, ali
5250 V   |                slovenske krvi!" Kaj se zgodi! Teharska četa je bila,
5251 V   |              drugoga ga ni bilo, kakor zgol kost i koža. Obleka su mu
5252 IV  |           zatrijanči. Naj prvo se mali zgon oglasi, za njim ju srednji
5253 III |                še bilo tiho i mirno le zgona prijetni glas se je sem
5254 III |            svilnatu vrvicu, i od vzdol zgonček zacenglja. ~"Kaj hočete
5255 VI  |                 Češnje i trombentice i zgončeki su naj lepše cveteli i prve
5256 III |               zrak okol vpeklenivale. ~Zgončeva svilnata vrvica mu pride,
5257 III |               ni sbudilo to milo petje zgonenja iz njegovih trmastih misel.
5258 IV  |           kakšni bljižni fari prej dan zgonili kakor v Teharjah! Ko zaspanci
5259 IV  |           Pojdmo k sveti Ani juternice zgonit. Te sramote si vendar ne
5260 V   |                pri sveti Ani večnu luč zgoniti, i plamen bukne iz bežigradskoga
5261 III |               Danilu je vabilo velikim zgonom k jutrnem opravilu. Al grofa
5262 VI  |         izkladanja, sámo da bi se prej zgotovilo, da bi skoro Voglarjegova
5263 I   |           vzelo? Drugač si tak vesel i zgovoren, zmiraj le v drštvu fantovskem;
5264 VI  |         Marjetca!" – Janez š njim vred zgovori, i zadnje dvombe su v njem
5265 II  |        ogleduha. Komaj je še to besedu zgovoril, tako nemilo ga je Janezeva
5266 II  |               v meniški spreopravi. Na zgovorjeno znamnje od zvan naj bi jim
5267 IV  |             mračnaka letel, ga v zraku zgrabil ter se š njim nad megle
5268 V   |                jegova roka na skrivnem zgrabila. Svetujem Ti tedaj, dragi
5269 VI  |              zmenil ni za to pozvanje, zgruden je oatal v svojem kotiču,
5270 V   |           razmesarjene, no da ga je le zguba tolike krvi tako oslabéla.
5271 I   |               mi pri Tebi vse bolečine zgubi. Bez Tvoje uzajemne ljubezni,
5272 VI  |         zastonj vdaraju morski valovi. Zgubila je uže več od polovice janičerjev,
5273 VI  |                ju še dalje zavolj toga zgubite!" – Na ta način ga je hotel
5274 II  |                 kakor le oče po svojem zgubljenem edincu žalovati i jokati
5275 II  |               v sladko sanjivem spanju zibkala, ko fantje, v sredi s menihom,
5276 IV  |               spomneš, kako sàm Ti pri zibkanju pesmice popevala; kako sàm
5277 V   |               boju nepremakljivi kakor zid. Nisu zastonj slovenske
5278 VI  |            vnukov kterim sta v dolgih, zimskih večerih po stoterokrat pripovest
5279 II  |                ju je Frančika preteklu zimu sáma sprela i spomladi sbelila,
5280 V   |                Obečali su mu sto i sto zlatih cekinov za-nj – al zelenko
5281 III |               vrže v umetno zrezklani, zlatim spenjam debelo okovani naslonjač,
5282 IV  |           dobro na sovu pazila, kam je zletela. No akoravno su mi oči uže
5283 II  |          prevroči revnosti na zatilnik zlezla, da su ji lasje kar strašno
5284 V   |                opraščam, ki su mi kada zlo i krivice včinjali; vsim
5285 II  |             tom društvu bojno orožje v zlobnem namenu kod sebe skriva,
5286 II  |              meniška sirovšina vsakoga zlobnoga napada; da to zares ni lepo
5287 II  |               i Vašim dan na dan večim zločinjenjem! Onda Vas gotovo ne bo več
5288 II  |                spred kteri se je vsako zločinstvo plaho vmaknuti moralo!" ~
5289 V   |         obljubljene prihodne zaročnike zmagavce nazaj pripeljati, – drugač
5290 II  |           skujem; i viditi čemo kdo bo zmagavec kmetiči al beriči!" ~"Juter,
5291 IV  |               našega sovražnika vselej zmagavno prek naših mej nazaj podili,
5292 V   |           sovražnikom i ukam v boju si zmage svest! Akoravno nam naši
5293 V   |          stopil, da vidi, kdo v dolini zmaguje i kdo omaguje. Ko Janeza
5294 V   |          radujem s Teboj v radosti, da zmagujem s Teboj v zmagi, da zdihujem
5295 III |               izpod košatih obrv kakor zmaju tak otrpne! Pohlepno bere
5296 VI  |             obeča, al Arabčan se še ne zmeni za kupčiju. Nazadnje mu
5297 V   |               Al človečka podoba se še zmenila ni, ne za njega, ne za njegovo
5298 IV  |                prvo hlapca kličeju, ga zmirjaje, kaj da tako dolgo spi,
5299 III |            spoznavši ga, ga začne hudo zmirjati, ter se nad njim togotiti.
5300 V   |               omaknuti, bi si ne mogel zmisliti! Vzemi križ križarski, opasi
5301 III |            tolvaje. Drugo pa je, da mi zmišliš naj varneši naklep, kako
5302 V   |           mlinska kamna, kada sta žito zmlela, eden drugoga melje, eden
5303 II  |            toliko odpije, kar su se ji znablji malo namočili. Več ali celó
5304 I   |             plemenita pridrznost poleg značaja možačkoga prevdarenja. Pogleda
5305 IV  |             Plašljivost bi se v Tvojem značaju slutila." ~V tem razgovarenju
5306 V   |               kjer osoda tako hoče! Al znaj, da Te raji bom mrtvoga
5307 I   |                to, tačas še čisto novu znajdbu pokuševali. Al bog začuvaj,
5308 I   |                To ne bodu ljudi nikada znajdli, kako se gleda v srce drugomu;
5309 I   |                 kar je prav mojstersko znala, su šle jejne ustne na široko
5310 IV  |                Vi mladi ljudje na take znamenja me pomarate; al nikada ne
5311 I   |                i rosa tudi dobro vreme znami. Ko bove s svem gotove,
5312 II  |              spreopravi. Na zgovorjeno znamnje od zvan naj bi jim ja od
5313 V   |          pazihati i beričiti – toga ne znamo. ~"Tako je prav fantje!
5314 VI  |              trate, mirne i tihe loge, znance i prijatlje; posebno sta
5315 III |            dremal, kar ga sdrami dobro znani rog iz naj vikšega stolpa
5316 III |              plačanoga popa v gradu. – Znebi se svojega sporočila, kakor
5317 VI  |           hotel prestrašiti, ter se ga znebiti, kjer je ta cena bila čez
5318 III |              je do danas snoč prvikrat zneverila. Zagotovljen bodi uže od
5319 VI  |           Sužen!" Vzdihne Janez ter si znoj iz vročega čela obriše. ~"
5320 VI  |                temnom kotiču na tla, i znojne srage, debele hakor jagode,
5321 II  |               omamljen, i morda bolj v znoju, kakor grof, kteroga je
5322 II  |               od zvan naj bi jim ja od znotraj duri odklenul, i tako bi
5323 V   |        akoravno morda nima pet zdravih zob več v čeljustih. Pengarjevi
5324 III |                nisam nobenoga čul mi v zobe govoriti." To zrekši potegne
5325 II  |      sklecavale, kakor vpijanjenomu, i zobje zaklepetali. V ravno tom
5326 V   |              moralo raztopiti v njenih zolzah. Janez ju tolaži kolikor
5327 III |            mojim namiram uže od nekada zoperstavlja." – ~Sdaj kod okna obstoji.
5328 II  |              ki se je zastonj branil i zoperstavljal jegovi jakosti, roki za
5329 V   |                se nam še nadalje drzno zoperstavljaš!" ~"Podam se" – nasproti
5330 VI  |          načelnika po celem bojišču od zore do mraka; al zastonj je
5331 II  |              su tisti dan ovčice čisto zplašene ena po eni domu prišle,
5332 I   |               prilegle, je imela pasom zpodpashanu, kjer je uže debela rosa
5333 II  |              Več ali celó celi kozarec zpraznuti, bi bilo proti dostojanstvu. ~
5334 I   |                tudi uže do možke glave zrasel. Nevem ako je res al ne,
5335 I   |                od detinskih let spukaj zrasla. Daj, le povej mi, morda
5336 IV  |            sanjah vneli obraz v čistem zrcalu bistre zdenčnice. Vedrico
5337 V   |          resobno Ti povem, da si ravno zrel, da Te kakšen tursk hlačon
5338 V   |              domu! Mlado fante še nisi zrelo za boj! Zakaj nas vstavljaš!" ~"
5339 III |              vtrudeno se vrže v umetno zrezklani, zlatim spenjam debelo okovani
5340 V   |             Kakor pleve prot jedernomu zrnju su bili Turki proti njem.
5341 II  |              Vam ne kaže očevidno naša zunajnost, da smo službeniki božji,
5342 V   |        dvorišče. Grof je hudo razsajal zunej vrat. "Kdo je?" – ga Janez
5343 I   |         Marjetica, čigar misli Te mika zvedeti! Al morebit moje? Al morebit
5344 VI  |            domačiju. ~Po poti sta tudi zvedila, kakšnu smrt je storil grof
5345 V   |              da ne bi se morda po njem zvedilo, da je od papeža izobčen,
5346 VI  |          državah su ta papeževi naklep zvedli, ter se zakleli, da ne bo
5347 V   |            nobenu crkev iti, se ne sme zveličavne moči svetih sakramentov
5348 II  |               vsi priliki kakšna divja zver raztrgala, kjer su tisti
5349 V   |              društvu, da se hoče rad i zvest podvreči vsaki jemu naloženi
5350 V   |               vržen bil, da ga je samo zvesta spolnitev svoje dolžnosti
5351 IV  |             pokoršnost; neodlagljivu i zvestu i natanku izpolnitev vsih
5352 IV  |         Juternice je šele odzgonilo, i zvezda danica se še ni otrnula,
5353 II  |           stotinah i stotinah miglečih zvezdic, ki su se svetile, kakor
5354 II  |         jakosti, roki za hrbtom križem zveže, da su mu kar zatekale. ~"
5355 III |           dalje naštevati dokaze svoje zvijačne ogleduše sposebnosti, pa
5356 II  |              ga, grb i grofa, i jegovu zvijačnost i jegove hudobije. Pa tudi
5357 V   |              zgrabi ter mu meč iz roke zvije. I gor v grad ga sdaj vleče
5358 III |               kraljeviča caru iz pesti zvil. – Neizmerni dobitek bo
5359 IV  |                ju viditi; tam je drugi zvinjene ude imel; tretji je opet
5360 III |                vječanjem mu je grozil. Zviti ogleduh se je skrčil v kotu,
5361 IV  |               Grofica, se posmehljaje, zvito doda. – "Ko načelnik bo
5362 VI  |                 kakor da bi nekaj prav zvitoga pretuhtaval. Zadnjič stopi
5363 V   |            zavolj svoje hljinjivosti i zvitosti. Zmiraj se mi se dozdevalo,
5364 IV  |              tem dvem zadregam, manjšu zvolil. Zares hudo bi za njega
5365 V   |         omotica ga napade i na levo se zvrne iz zelenka. Neki turski
5366 IV  |                moglo do šatora rivati. Zvunaj zapreg je sve vrelo. Na
5367 III |               začne leno odpirati i iz zvunajnih zamotkov izmotavati. Pa
5368 VI  |                    Vi se morda ne bote šalili s menoj,? gospod!" – mu
5369 I   |        širokoga noža. Zares ni se bilo šaliti š njim. Kakor orel se je
5370 IV  |            dekleta su okol medičarskih šatorev slinoustno po medici stregle;
5371 IV  |           raztrešene po ledini sedele. Šemarsko opravljeni celjski gospodičci
5372 IV  |              Tukaj je vse drugač borni Šentjurčan svojemu dekletu lepotaril!
5373 IV  |             sbite mize sedelo. Bili su Šentjurčani. Tukaj je vse drugač borni
5374 IV  |             kakor da bi osrapena bila. Šentjurski fantalin se pa ni bal ne
5375 I   |               kozice, ki ste mi jih iz Šentjurskoga sejma pripeljali. Rada bi
5376 II  |               pri priložnosti na tihem Šimekovem Tonetu ko svojemu naj boljemu
5377 V   |               čvrstejih, med temi tudi Šimekovoga Toneta, i krene s ti četici
5378 III |          Oziralo se je po raznobarvnih šipah podolgovato-ozkih oken,
5379 V   |                se vedno bolj po Europi širi. Rimski papež je razpisati
5380 III |               dobitek bo to za nas, za širjenje i vkoreninenje našega upliva
5381 IV  |           vzdigneju fantje na njegovem širokem štitu sedečega na svoje
5382 II  |              da se ne bojimo ne Tvojih širokih čeljust, ne celjskih beričev,
5383 V   |            Skoro sta prišla na kakvoga širokoplečnoga viteza, kteroga je dal grof
5384 IV  |        objemajev. On ji vedrico zajme, škaf nalije, ter ji ga na glavo
5385 IV  |                obroči široko okovanoga škafca su se svetile plehnate mlečne
5386 III |                omolknule, kjer sta dva škajnca se simo tamo gugala v sivem
5387 II  |               kakor na lov. S psimi, s škanjci, s lukom i strelami, s sulcami,
5388 VI  |           popolnoma zaceliju, i Ti bez škode za svoje zdravlje morsku
5389 I   |               s kitico vred lahko daš, škodovalo ne bo! ~"Kada Vam je to
5390 V   |          izobčen, kjer bi mu to veliko škodovati vtegnulo. ~"Kaj se pa pravi
5391 V   |                kotiču, na pol sgnjilem škopu najde človečku podobu, ki
5392 I   |               obšite, do kolena visoki škorni, ter nizki klobuček iz zajčne
5393 II  |          Zadnjič še gre v hišu, ter iz škrinje poišče trideset grčkih cekinov,
5394 IV  |               škrinjicu položi. Zaprta škrinjica se prinese h grofu. Grof
5395 IV  |         kteroga vóli, ter ju v posebnu škrinjicu položi. Zaprta škrinjica
5396 II  |           pevaje, grof pa srdito sobmi škripaje, – vsak na svoju stran. ~ ~
5397 II  |             pričejočih bojno orožje na škrivnem kod sebe nosi, naj ga prostovoljno
5398 I   |              naj raj za jadrilo iziše. Škrlatni oprsnik s debelimi srebrnimi
5399 I   |            bodeš s prelastom k sv. Ani šla! Skoro da bi nazaj vzel
5400 VI  |              besnečem strepetal, kakor šolarček spred svojim kaštigajočim
5401 I   |                celjski medičarje svoje šotore rudečimi banderci navršene,
5402 II  |                 kteroga je neki rumeni španski vitez uže trikrat iz sedla
5403 I   |         žnablji, ktera sta se vila med šrbastimi ustmi, kakor dva prtiča
5404 Pred|           Ivanu Kočevar-u, farmeštru v Št. Vidu pri Ponkvi na Štajarskem,
5405 Pred|               v Št. Vidu pri Ponkvi na Štajarskem, ki su me zares obilodarno
5406 V   |                pre povedujeju i v greh štejeju, ja, kar se mene tiče, ne
5407 V   |             Saj uže ja več čez sto let štejem, – al uže davno sàm nehal
5408 V   |              su se kar tresle v svojih šteklih. "To mi je lepa straža" –
5409 V   |               opreta, ter jih siloj iz štekljev vzdigneta. Notri najdeta
5410 V   |         najstareje benečansko plemstvo štel. Po trgovini v jutrove dežele
5411 II  |              čast i zaslugu pred bogom šteli, božjemu služabniku postreči
5412 IV  |               starimi vrbi, ki su okol štepiha nasajene bili, nekaj zašumeti,
5413 V   |             vsih skup preko pedeset na številu. Eden je bolj po boju i
5414 I   |               pa bila na svoj sam stan štimana, vedno se je med dekleta
5415 II  |      bogopozabljivoga plemena. Ta Tvoj štimani grad se Ti naj razpade i
5416 I   |                vlekla, ampak tudi celo štimanih vitezev i preziravnih žlahtnikov.
5417 VI  |         obračala v puhlo napihovanje i štimanje pred svetom! Bila sta tolažitelja
5418 II  |           sveta prehodi da ga dovoljno štitita jegovi sveti stan i navadna
5419 IV  |              po narodu odmevalo od ene štrani do druge. ~Ljudstvo je mislilo
5420 IV  |              vsaktere reči je gledal v štrene, ki jih je vrela juha po
5421 VI  |             Sdaj postane veliki hrum i štrepost na krovu, vse je kričelo, "
5422 IV  |                 Po odzgonenju nabijeju štuke i na vse četiri strani pokneju,
5423 I   |          poznala. Ako se ravno nektere štuliju, da kaj znaju, pa da ktera
5424 IV  |              sprestrašena od ljudskoga šuma iz sred naše lipe izfrfetala.
5425 II  |              vsi zaprti, i Voglajna je šumeč čez jez v globočinu vrela.
5426 II  |            plohe še malo naraščena, je šumela i žabe su po bližnjih močvirnih
5427 IV  |            plemenitu druhal je bil uže švedravec! Kakor čepi namočeni i nalzjeni
5428 II  |         prikazala, ji je na potu bila. Švigala je po sveh kotah, kakor
5429 II  |           četirih, oglah kozolca vsaku ža butaru kuružine, kjer se
5430 II  |            malo naraščena, je šumela i žabe su po bližnjih močvirnih
5431 I   |               mnes! Kako jih bodo male žabice vesele! S naj lepših evetlic
5432 IV  |               brhko kakor žejna srnica žadrči k štepihu. Počasih spušča
5433 V   |            imela uže oba skrhane kakor žage. Nazadnje začne vendarle
5434 V   |            visečega. Čez glavo je imel žakel zavezan, da ni nikamor vidil,
5435 II  |               predrzne se me dotaknuti žal rokoj! – Peklenske kazni
5436 I   |         putpela. Nikada ji nisu oče ne žal-besedice ne očitali, no to tudi ni
5437 II  |              ga zagotoviju, mu nič kaj žaloga storiti. Komaj da k sapi
5438 IV  |                Te vreden, da se ne boš žalostila, kada Te bodem samicu doma
5439 IV  |              cvetlicami obsjan, vendar žalostna pustinja!" – Pri teh besedah
5440 V   |          prostovoljno s menoj vesele i žalostne dni deliti, pokleknite,
5441 Pred|        teharskoga plemstva tiče, moram žalostno priznati, da nisàm prilike
5442 V   |          Naenkrat se zdrami iz svojega žalovanja, i kakor da bi ju sram bilo,
5443 II  |               svojem zgubljenem edincu žalovati i jokati zamore. Šele čez
5444 V   |           Teboj v zmagi, da zdihujem i žalujem s Teboj v žalosti! Daj mi
5445 VI  |      prostranem dvorišču orje, sanje i žanje, i po nekdašnih orožnjicah
5446 IV  |             ljudjih, ki ne sejeu i ne, žanjeju pa vendar le živiju. ~Tu
5447 IV  |           nedri, kakor navadno. Sjajna žarica ji je rudečicu na ličcah
5448 I   |                ga bil kropom polil, ga žarjavica oblije, vidivši, kako nemilo
5449 II  |             popelu, je li morda še kaj žarjavice od poldana, al zastonj,
5450 V   |         spregovori – "tvoje ogrevajoče žarke čutim še enkrat na svojem
5451 III |               megla, ki je po solnčnih žarkih ravno kipeti i se dvigati
5452 I   |              moj kokoš!" – se naenkrat žasliši za gostem lipovjem Tonetov
5453 V   |          savinske doline. Tukaj bljizo Žavca ga je grof uže pričakal
5454 IV  |              na ličcah vžgala. Globoki ždihljeji su proti nebu goreče molitvice
5455 IV  |            pisani svitek i brhko kakor žejna srnica žadrči k štepihu.
5456 II  |         nasprot stopiju ga po njegovih želah poprašaje. Menih jih za
5457 VI  |               svojem sdajšnem položaju želel, kakor proste roki, ni pa
5458 V   |                Okovana je bilo v težko železje. Janez ju vpraša: "Kdo si,
5459 II  |         zarenči – "povej v kratkem kar želiš, prosta grdôba, danas nisàm
5460 V   |          kosmat! – Zmiraj se bo v njem želja razodevala si srce svoje
5461 IV  |              stopiju, moje misli, moje želje moje molitvice bode vendar
5462 VI  |          podporu. Vsaku še tako majhnu želju jim hočem izpolnivati, samo
5463 IV  |             dni bojda ni nič toploga v želodcu imel. Janez ga ojstro pogleda.
5464 IV  |             gričah je pa bilo vse belo žen i dekličev. Celó bližnje
5465 V   |              tukaj, s teboj morda tudi žena Tvoja s svojimi sini i hčeri,
5466 I   |          nadaljujem – al se ne boš nič ženil?" ~"Kaj to ste ga prašali! –
5467 II  |             Janez, ki si ko Marjetični ženin, naj bolj vdeležen v ti
5468 I   |              kdo kaj dolžen, kdo se če ženite, ktera deklina je košata,
5469 I   |                da je nekada kar fletna ženka bila. Vedla je zmiraj vse,
5470 II  |        srečkati.– Vsaki, kteroga razno žensk, srečka zadene, se mora
5471 VI  |          skrbno i rahlo, kakor le samo ženska roka more, rane ovezal;
5472 IV  |    paternoštrom proživši. Janez seže v žep, ter mu par cekinov v klobuk
5473 V   |             kamor ne doseže več jegova žeslo. ~"Al kam?" – ga Janez vez
5474 I   |               malo bolj napenjal svoje žile, da jih dospem. Glej, ljubo
5475 V   |              Še enkrat čuti sin jegovu žilu v svoji roki vdarti, še
5476 II  |          posestvu to naj bolje izbere. Žita i vina, slanine i prediva,
5477 V   |                mlinska kamna, kada sta žito zmlela, eden drugoga melje,
5478 I   |              kakor vi drugi, kterim še živé ljube matere i skrbni očeti,
5479 I   |                ko je še grof Erman II. Živel. V ti službi se je kuharije
5480 VI  |               sta gospodarila, pobožno živela, i vidno je vladal blagoslov
5481 V   |             ječi, sámo da bi mu še oče živeli! ~"Ne zamerite" – Janez
5482 I   |            svoji zakletvi vzneverim." ~Živil Janez! Živila poleg njega
5483 II  |            grof! Živio! Trikrat živio! živili Teharčani! Živilo naše mlado
5484 IV  |          pozabila, da še makar sto let živim, kako su se moja rajna stara
5485 IV  |             veleva dobro na pohištvo i živinu paziti, danas vse dobro
5486 IV  |            narodu predstavi. Slava - i živio-klicanja ni bilo ne konca ne kraja.
5487 V   |               Tebi, grof Erman, ako še živiš, ki si me zakopal živoga
5488 III |              al prikovati vas hočem za živu skalu v naj globočeje dno
5489 IV  |             vzame tabljicu za tabljici žje ju pogleda i na stran položi;
5490 I   |             imela, s kterim da bi bila žlabudrala, je imela to prav starobabju
5491 II  |                oskruni moja plemenita, žlahtna krv, i moji visoki kneževski
5492 II  |               Naj prvi, naj lepši, naj žlahtneji kinč za kmeta je žulovi
5493 I   |         štimanih vitezev i preziravnih žlahtnikov. Ni se je mogla nagledati
5494 V   |       smradljive vode su mi vlivali po žlebu v ječu, i sdaj morda ne
5495 II  |            krop pristavljati, posodba, žlice i druga jedilna orodja prati,
5496 I   |           zamrmlja zmed svojimi suhimi žnablji, ktera sta se vila med šrbastimi
5497 II  |               svoje Frančike, ki je ko žrtva nedolžnosti raje do smrti
5498 IV  |          drugih, ki ste se zavolj mene žrtvovali. Ja sám ne vem kaj bi storil,
5499 II  |            našem bornem dlanu, kteroga žule od nocoj morda Vi naj bolj
5500 I   |                 Ni danas Janezu mar za žulenje – se čez nekoliko časa Muharjev
5501 I   |               se mi dozdeva jega nekaj žuli. Uže davnej sàm zapazil,
5502 VI  |           opravljal, i krvavo si dlane žulil, sámo da bi bil bljizo svoje
5503 I   |             dan. Potem ga gremo pa koj žulit, morda Ti bo vino razpodilo
5504 II  |             žlahtneji kinč za kmeta je žulovi dlan! Podučevajta kristjansko
5505 IV  |               dá vsih sedam starešin s županom vred spred se pozvati, se
5506 IV  |               pismo vročim sdaj Vašemu županu v priču Vas i Vašega čestitoga
5507 IV  |        prikazali, Marjeticu, da naj se žuri mleko v Celje nosit. "Janez
5508 IV  |               ko ga doide – "da sàm se žurila! Nisàm htela, da bi bil
5509 IV  |             žalostil. Kako si pa včera žvižgal i popeval i dobre volje