Predgovor.

V povabilu na naročbu toga mojega delca sàm spomenul, da kar sàm spisal, sàm po svoji celi zmožnosti spisal. To sdaj v predgovoru še enkrat ponovim, nadaječ se, da se ta moja prva skušnja na polju slovenske književnosti ne bo onim mirilom mirila, kterim se miriju dela naših uže vedenih književnikov.

Kar se jezika tiče, bo svaki čestitih čitateljev koj na prvi pogled zapazil, da nisàm se držal ne "železnih pravil" ne izključive slovenščine, to je, jezika, kteri se dan današnji sploh v slovenskih knjigah rabi; ampak, da sàm se v slovstvenih odlikah, i sèm ter tje tudi v poedinih izrazih hrvatsko-srbskomu poreklju bližal, al to vendar tudi sámo toliko, da razumljivost moje besede bo vsakomu Slovencu lahka, kter se je le malo čez prag svoje hiše po svetu ogledal. Ako bi se pa vendar kdo na čim spotikal, naj se v naših časopisih zoper mene oglasi, odgovor bo dobil, kolikor toliko zadostiven; celó kjer nočem naštevanjem i razlaganjem posebnostih moje pisave ta predgovor čez namiru raztegnuti.

Prva moja misel je bila za teater slovensku igru spisati, pa sám si ne morem zares začun dati, kaj me je od te prve moje namene odvratilo. Zato se veči del djanja dramatično razpleta. Kar se strožjih historičnih dat teharskoga plemstva tiče, moram žalostno priznati, da nisàm prilike imel, se jih posluživati. Ako se ne varam se vplemenitivno pismo brž ko ne v gračkom arhivu (Joaneumu) hranuje, kjer su bile Teharje, kolikor mi je znano "landtafeladelig." Pisal sàm v ti zadevi po dvapo trikrat na dotično mesto v Gradec, al vse zastonj, odgovora še sdaj čakam.

Tedaj sàm se sámo gole narodne pripovedke držati moral. Naj veča drznost je od moje strani navedenje letnice. Tudi nekoliko anakronizmov je v delcu, al ti vendar nisu tako debeli, da bi motili.

Zadnjič naj mi bo še dozvoljeno izreči nokoliko besedi v zahvalnost mojemu stricu gosp. Ivanu Kočevar-u, farmeštru v Št. Vidu pri Ponkvi na Štajarskem, ki su me zares obilodarno podvpirali v tom mojem književnom podvzetju. Vsaki začetek je težek, književni morda naj težeši. Bez podpore od strani mojega gosp. strica, bi to delce gotovo še v rokopisu ležalo. Hvala jim tedaj, lepa srčna hvala! Bili su mi Mecén!

V Zagrebu mesca maja 1859.

Pisatelj.