I. Četiriperesa deteljca.

Bilo je leta 1456 na večer pred praznikom svete Ane. Solnce je uže zahajalo božgnad, za razsekljano grebenje sučavskih snežnikov; naproti je pa še svojimi zadnjimi žarki kuševalo pozlačeni križ na stolpu svetoanskem v teharski fari, kake majhne pol ure hoda od staro rimljanskoga Celja. Težaki su se vračali iz polj, ter petjem napolnivali večerni tihi zrak. Naj veči krdeli su prihajali od bežigradske strani, kjer su Teharčanje kakor še dandanašnji svoje naj lepši polja imeli. Pengarjevih težakov je bilo naj več. Cela gosta trumafantičev i dekličev s srpi, kosami, motikami in grabljami se je pevaje bližala teharski vasi. V primernem odstavku za težaki koračiju sám Pengarjev oče. Vidilo se jim je, da jim dela gospodarenje velike skrbi, veliko težav, kjer su tako zamišljeni, sámi v sebe tako zadubljeni. Klobuk potegneju z glave, uže sem ter tje osivele, ter si robcem brišeju oznojeno čelo, kakor da bi hteli tim obrisajem si tudi skrbi ž njega obrisati. Med tem prihiti kakih sedamnajst let stara deklina izza kolovoza za njim. V desnoj roki je imela lesketeči srp, v levoj je pa motiko čez ramu držala. Na glavi je nesla vrh pisanoga umetno spletenega svitka jerbašču polno bujnoga prelasta. Života je bila gibčnejega od mekove mladike, obraza pa tako krasnoga, da je na daleko ko naj lepši devojka cele okolice slovela. Rudeča kakor kri i beleja od liljana nedolžnoga ni samo oči teharskih fantinov na se vlekla, ampak tudi celo štimanih vitezev i preziravnih žlahtnikov. Ni se je mogla nagledati človečka duša bez tihoga poželjenja! – Neki nepopisljivi angjelski smehljaj se ji je igral na njenem obrazu. Dve debele kiti, v kterima su bili rudeči i modri traki opletjeni, su ji prosto čez rami visele. V celem njenem bitju je tako rekši kipelo življenje! – Življenje sdruženo s vpredmetjenim uzorom zemajlske krasôta. I oči! o oči je imela tako milomodre, tako krotke i vendar tudi tako bistre, da gorje mu za srčni mir ki se je predrznul ji pregloboko v nji pogledati. Delavno je bila opravljena. Janku na zelene ruče, ktere su se ji kaj nježno okol neder prilegle, je imela pasom zpodpashanu, kjer je uže debela rosa tla rosila; da su se jejne okrogle nožice, al samo do primerne višine, kaj mikavno vidile.

"Tatek dragi!" – s temi besedami prihiti iz kolovoza – "kaj me ne bodeti počakali? Kaj je nek vlilo ravno danas to neobičnu moč v Vaše drugač uže oslabele noge, da Vas nikako dohajati ne morem."

Nisàm vedel zares, da si Ti še vzad zaosatala – ji Pengarjev odgovore – mislil sàm, da si uže napredj s težaki odišla." Popevati su začeli i dozdevalo se mi je kakor da slišim tudi Tvoj glas med petjem, zato sàm malo bolj napenjal svoje žile, da jih dospem. Glej, ljubo dete, kako se oddaljuje včasih človek od svoje namire, po kteri hrepeni! Dozdeva se mu, da nekaj vidi spred seboj i kmal se bezumno za tem v beg poda, ne da bi prevdarjal poprej, se ogledal na vse strani, druge spametneje od sebe za svêt poprašal itd. Al kakor vidim, drago dete, si Ti še vrh svoje naloge, da si celi dan v vročini kuruzu okopavala, še prelasta nažela!"

"Da, da! Tatek! za svoje kozice, ki ste mi jih iz Šentjurskoga sejma pripeljali. Rada bi jih bila seboj na polje vzela, da bi se malo izskakljale, al kaj, – kjer nimam časa na njih paziti! – Glejte, koliko i kako lepih rožic je mnes! Kako jih bodo male žabice vesele! S naj lepših evetlic sàm pa sama za se venčec splela. Gejte, al mi ne tiči prav fletno v nedarcu! Zraven sàm pa djala četiri peresa deteljcu, prvu ki sàm ju letos našla, da bodem zvedla, kaj si kaj drugi ljudi misliju!"

"Ne vrjemi mi toga dete! ju oče posvariju – To su samo prazne babje vere! To ne bodu ljudi nikada znajdli, kako se gleda v srce drugomu; nikada, kako mu viditi v možganah jegove misli, jegove skrivne naklepe i težnje. Pa vendar Marjetca – tako ji je ime bilo – daj povej mi – ju oče pazljivo motraje, dalje prašaju – čigar misli bi Ti rada zvedla!"

To neočakovano vprašanje je Marjeticu malo vplašilo, vzemirilo, no akoravno sámo za trenutek časa, to vendar ni skrito ostalo izkušenomu očetovskomu očesu. Zato še enkrat, ne malo v ostrejem naglasu ponoviju svoje vprašanje rekoč:

"Daj, povej bar meni Marjetica, čigar misli Te mika zvedeti! Al morebit moje? Al morebit misliš da imam kakšnih skrivnost pred Teboj? Skrivnosti, oče pred svojem edinem detetu!" – Pengarjev malo prestaneju, kakor da bi odgovora čakali. "Ti molčiš" – čez nekaj časa opet začneju – zakaj Te je to moje vprašanje tako smotilo! – Gotovu Ti je to praznu vraž od četiri peresne deteljce soseda Martnačka povedala; poznam ju kakšne baže bab da je!

I ravno pri teh besedah jima stopi, kakor volk v basni, soseda Martnačka pri Lemeževem prelazu nasprot. Pengarjev, ju opazaje, omolkneju. Nikom pa ni ugodneje došla, kakor Marjetici, da se je prerezalo preteglo izprašivanje od nesrečne četiri peresa deteljce.

Dober večer bog daj, sosed Marka!" – jih Martnačka pozdravi. – Kaj tako pozno iz polja! Zato se pa tudi tako odlikuje Vaša kuruza od mejašne, ki ju gojite, kakor da bi Vam na srcu rasla. – Pa ravno prav, da sàm Vas srečala. Bila sam k Vam namenjena. Saj veste, da kuham vsako leto, tako kakor na juteršni dan za romarje pri sveti Ani. Veliko se ve da ne nese, pa vendar je bolj nekaj, kakor celo nič! Ognišče moje je uže gotovo! Da! Sám Mlinarjev Janez mi je veže iztrate nareza! – Pri teh besedah zabliskne pomenljivo jejno levo oko na malo zadej steječu Marjeticu, ktera se je pri tom imenu zgenila. – Zato pa tudi ne trpim – Martnačka ponosno nadaljuje – da bi morebit kdo kaj jezike stegoval čez njega i njegovo poštenje. Lukačka i Strnačka ste me zavolj toga cel čas zavidnim očesom gledale, kakor pas psa, kada kost gloda. Pa kaj se ja brinim, za te babuše, ki še nobena prave prežgene juhe skuhati nezna. S eno besedo, vse imam uže v redu, samo vode še nimam. Moja stara glava ne nese več vedrice kakor nekada. No saj veste, da uže moram leta imeti, ko sàm uže rajnku Mlinaricu, bog ji plati, pestvala, i tudi Janez – opet se Marjetica pri tom imenu zgene, i opet se zabliska levo oko sosede pomenljivo na Marjeticu – ki je tudi uže do možke glave zrasel. Nevem ako je res al ne, pa ljudje kažeju, da sàm blizo osamdesetih."

Pengarjev su uže nejevoljno čakali, kada če biti konec besedi, kjer se jim je domu mudilo. Zato ji v reč sežeju, "no" – su djali – "povej v kratkem zakaj si se k nam namenila. Ako Ti morem s čim pomoči, le reči, saj Veš, da Ti nič ne odrekam, ako je le mogoče."

"Ja nekaj bi Vas pač rada naprosila – se za ušesam praskaje Martnačka bliže k Pengarjevim ostopi – pa si ne upam prav reči."

"No, kaj pa, le hitro reči, meni se mudi."

"Drugoga nič, sámo posodite mi malo Vašu Marjeticu, da mi malo pripomore, saj toliko, da mi dve vedrice vode denese, to drugo bom uže sáma vredila. Saj se poleg toga tudi lahko kaj nauči od mene; kako treba kaj prijeti! Ne da bi se morda hvalila, pa kar je res, je res! Naj mi ktera reče, kolikor je kuharic v naših Teharjah, da je na več sedmij, venčanjev, kolin i furežev kuhala kakor ja, rada bi ju poznala. Ako se ravno nektere štuliju, da kaj znaju, pa da ktera tudi kaj česa zna, saj se je od mene naučila. Še sdaj akoravno sam uže stara, premesim bolj kvas kakor marsiktera druga Teharčanka. Celo celjskih kuharic se ne bojim, akoravno misliju, da su se s kuhačo v roki narodila. – Samo da bi bilo dokaj sveta, pa ga uže bo, kjer bo juter tudi volitev novoga načelnika za našo krdelo. Vreme tudi lepo kaže. Saj je čista sveta Uršula i rosa tudi dobro vreme znami. Ko bove s svem gotove, grevo pa k večernicami. Sam čula, da jih bodu naši novi gospod kaplan obhajali. Toga gospoda pa ja zares kaj rada poslušam. Uže dolgo nismo takih imeli, da bi bili tako za pridigu, kakor su ti! Ne da bi morda kaj čez gospod farmeštra, imela, bog začuvaj, so tudi prav galant gospod, pa – "

"Dobro, dobro, – ji Pengarjev reč presečeju dozvolim, da Ti Marjetica pri kuhariji malo pripomore! Samo ne brbaj od rečeh, ki sem ne spaduju."

No zares, starka bi bila celu uru, i morebit še več tako v enu mer klepetala, da ne bi bili Pengarjev oče se tako rekoč, siloj vsilili v njeni govor. Dozvolili su pa s tem strogim pristavkom, da ima Marjetica koj po večernicah nemudoma domu priti, i sicer ju mora Martnačka do doma spremiti. Gotovo su morali Pengarjev svoje uzroke imeti, da su tako vestno na svojega edinca pazili.

"Srečno tatek, dok se opet vidima!" – se veselo Marjetica očetu poslovi.

"Marjetica!" – ju začudeno oče pokregaju "To mi zares ne gre v glavu, kako da si Ti danes tako smočena! Morda ne bodeš s prelastom k sv. Ani šla! Skoro da bi nazaj vzel svoje dozvoljenje, da mi ne bi bilo zavolj sosede Martnačke, daj, bom Ti ja napasel Tvoje kozice."

Kakor da bi ju bil krvjoj polil, se jejno uže drugač rudečo lice užari, da je gorelo kakor putpela. Nikada ji nisu oče ne žal-besedice ne očitali, no to tudi ni bilo treba; vedno jim je bila ko verno dete v vsem pokorna i vbogljiva.

Kakor pere vzdigne jerbašču z glave, ju postavi na tla, dene svitek vrh nje, zapikne srp v prelast, ter si pas odpaše.

"Dragi tatek, pa nekaj Vas še moram prositi"

"Kaj? Le povej! Saj veš da Ti vse spolnujem, na čim le veselje imaš, kar pa tudi od moje strani ni prav, no od sihmal bo gotovo drugač, otročjih nog si uže odrasla! Skora bi odgonul, da hočeš par grošičev za medicu sladčicu, kaj ne Marjetica, da sam ju zadel!"

"Ne tatek, ne! Ni mi ravno mar danas za medicu."

"Kaj pak nek je?" – radovedno Pengarjev vprašaju.

"Samo to bi Vas naprosila, dragi tatek, da mi naj prvo mojega ljubčeka črnorogeca napasete, da mi ga lepo varujete, da ga druge kozice ne bodu od jaslic odrivale."

Pengarjevih smehljaj posili. Obljubijm ti to storiti. Soseda Martnačka je uže komaj čakala, kada če biti konec besedi. Neuztrpljivo je nogama cepetala, od kterih je desno na ti levo na drugi strani prelaza imela. "Vendar enkrat!" – zamrmlja zmed svojimi suhimi žnablji, ktera sta se vila med šrbastimi ustmi, kakor dva prtiča v mlatvi pred podom. Kada nikoga ni imela, s kterim da bi bila žlabudrala, je imela to prav starobabju razvadu, da je vedno sama seboj govorila. Le včasih, i sicer prav redkokada, ji je postal mlin; tada pa sta nos i brada si bila brat i sestra, obadva kosmatimi bradovicami obraščena. Nasproti pa, kada ju je kdo razsrdil, i da ga je začela obirati, kar je prav mojstersko znala, su šle jejne ustne na široko i na dolgo, da je strahota bila viditi brežen med nosom i brado. Usnate lica su se pa razpihavavale i napihavale, kakor stari meh v kovačnici! No vendar su stari ljudi pripovedvali, da je nekada kar fletna ženka bila. Vedla je zmiraj vse, kar se je v vasi godilo, akoravno ni razvadu imela v vasi od hiše do hiše, od soseda do soseda hoditi i besede pobirati. Kar su kje jedli, kje su se skregali, kar i koliko i kom je kdo kaj dolžen, kdo se če ženite, ktera deklina je košata, i od koga; celo to je vedla, kar sta si tu al tam dva na skrivnem na ušesa povedala; – pa kako je to vse dozvedla, to je sam bog vedel. Bila je kakor stari rotovški boben, ki prvi za vsako oznanilo ve. – Al drugač, kar se poštenja tiče, ji ni nobeden kaj očitati mogel. Kdor ju je sovržil, ji je k večem rekel, da je coprnica. V svojih mladih letih je služila večidel pestnu. Po naklučju je pozneje celo v celjskem gornjem gradu za to malu kuhinsku služila, ko je še grof Erman II. Živel. V ti službi se je kuharije izučila. Pozneje pa, ko su ju zavolj njene jezičnosti iz grada odpravili se je sama na svoju roku lotila kuhinskoga posla, i kmalo je ko prva kuharica cele okolice slovela: Kjerergod so kakšnu pojedšinu imeli, je mogla stara Martnačka kuhati. Zraven je pa tudi ko babica pri vsakem porodu prisustvovala. Svojega posestva ni nič imela, večidel je v kakšni oferiji sedela, ljudi so pa obično kazali, da babca dnar ima, da ga celo na posodilo daja. Tudi od rodbine ji je vse pozmrlo. Naj bolj je pa bila na svoj sam stan štimana, vedno se je med dekleta broj poleg toga je pa vedla veliko pripovedvati, koliko i kako brhkih ljubeznikov je imela, koliko snubačev ju je prosilo za srce i roko itd.

Sdaj si za odhod popravi svoju zelenu bicu, kteri se je še poznalo po opulenih nitih, je nekada, morda pred kakem pol-stoletjem za port imela. Sedela ji je na zatilniku; kakor zelnata veha! Umazana je pa bila i omastena, da se je kar svetila.

"Lahko noč, Marka! Vašu Marjetcu Vam bom uže domu pripeljala, se ni treba nič kaj bati, saj sàm ja zraven. Lahko noč

"Bog s Vama!" – ji Pengarjev odvratiju.

"Bog!" – se še enkrat za plotom Martnačka oglasi, ker je zmiraj hotla zadnu besedu imeti. Pengarjev se na levo, Martnačka i Marjetca pa na desno razidu.

Komaj su kakih deset korakov šle, se Martnačka uže ogleda, je li su še Pengarjev kje viditi, i ko jih zagleda še pri prelazu stoječih i za njima gledečih, hitro kakor blisk opet svoj vratilnik zasuče, na tihem Marjetci kazaje, naj malo hitreje postopi. Še le ko za neki visoki plot prideju, da su bile na sámem, povzame Martnačka govor ter prične navadni svoji jezižnosti ji tako revno nekaj pripovedvati, da je Marjetični obraz se sdaj ožarival, sdaj obledeval.

Nehote se prime za svoja kipeča nedra, kakor da bi ju kaj dušilo.

"Tedaj nama ni več treba četiri-peresa deteljce!" – popraša Marjetica čez nekoliko časa. Vsaka jejnih besedi se je le med zdihljeji prs izvila.

"Ni." – Je bil kratki odgovor. – Janez Te ljubi. To mi je sám lastnimi usti povedal. No to je vendar zadosti, da nama ni več treba deteljce; da ne bi ju bila uže v kiticu djala, bi ju gotovo slobodno proč vrgla. Pa saj mu ju tudi s kitico vred lahko daš, škodovalo ne bo!

"Kada Vam je to povedal?" Marjetca dalje Martnačku izprašiva.

"Danas, pri sveti Ani. Pa da tudi ne bi bil on sám začel, jaz ga bi bila počasih uže na to pot napeljala. Saj meni vse pove, kar le na srcu ima; no za kaj ne bi saj sam ga pestvala!"

"Pri kteri priložnosti Vam je to razodel, al kterimi besedami? Povejte, ljuba Martnačka, povejte!" Marjetice v starku sili. "Veš Marjetca, to je bilo takole: Janez me je vidil ognišče graditi. Počasih pride bliže k meni, i dasiravno ga nisàm naprosila, mi začne sám od sebe veže rezati iz tratine. Zapazila sàm koj, da je slabo razpoložen. Tudi zdihval je včasih. Vprašam ga: "Janez! kaj ti je danas tako čisto marn vzelo? Drugač si tak vesel i zgovoren, zmiraj le v drštvu fantovskem; od nekoliko časa pa le samoten hodiš se ljudeh izogibaje! Ti moraš biti al bolan – sàm djala – al pa morda zaljubljen, kaj ne?! Debelo me pogleda i noga mu na lopati obstane. S prvoga je tajil. Al to vsaki tako dela, kter je še nedolžne krvi, kjer ga je tako rekoč sram se razodeti. Počasih je pa ena beseda drugu dala, i zmiraj vsa se bolj bližala, zmiraj se mi je dozdevalo; da dobiva veču povzdanost do mene. To je naj bolje bilo, da naju ni nikdo motil. Sámo Strnadčka i Lukačka su glave skup vtikale, al vendar od najnoga govora nisu ne rečce ne slišati mogle. Ko je uže dosta bilo, vež narezanih jih k meni donese, dolj na tla položi, ter hoče, da odide. – Janez! – počakaj malo, ja Ti še imam kaj posebnoga povedati. – Kaj? le hitro! meni se mudi! – me radovedno nasili – nimam časa se dolgo muditi, fantje me uže čakaju. – Janez, povej mi prav odkritosrčno – nadaljujem – al se ne boš nič ženil?"

"Kaj to ste ga prašali! – ji nedadoma Marjetica v besedu seže."

"Ravno temi besedami. Glej – sàm dalje priljudno djala – očeta si zgubil, matere več nimaš, brat ti je vmrl, žlahta te tudi po strani gleda, na nobenoga se prav zanašati ne moreš, i tako bo s časom še vse v nemar šlo. Tebi je treba gospodinje pri tvoji kmetiji, kakor vratam podvoje. Izberi si kteru izmed naših deklin, ktera kaj ima i tudi kaj zna, saj se ne manjka poštenih i pridnih deklin v naši vasi, i gotovo ti ne bo nobena odrekla, saj se bo za polnu mizu vsedla. Tiho me je poslušal i očmi v tla gledal. – Ja ti bi pa vedla za kaj priličnu deklinu, – sàm čez nekoliko trenutkov opet začela – pridna je, delavna je, vse čednosti ima, ktere deklinu odlikuju; tudi bez groša ne bo; i na kar sadašni mladi svet naj bolj gleda, krasna je, da ji ni blizo take. Da ti ne bi odrekla te od naprej zagotovim, kjer mi je uže sáma povedala, da se ji ti zmed vsih teharskih fantov najbolj dopadeš."

"Mar me niste izdali!" Prestrašeno Marjetica starku popraša.

"Le tiho potrpi, dok da Ti vse povem. – Oba vsa za enčas omolknila. Ja sàm čakala, kaj če on na to djati. On kakor se mi je dosdevalo – se pa ni prav upal prašati, kteru da menim; zatoraj opet ja reč povzamem rekoč: Ja ti ju čem povedati. –

"Za pet ran božjih!" Marjetica zdihne. "Al umiri se, Marjetica, dok da vse zveš kako je bilo. Ja ti ju čem povedati, – sàm djala – al to mi moraš obljubiti, da, ako ti ne bo po volji, dalje od toga nikada i pred nikom ne boš več govoril. To mi obljubi. Glej Pangarjeva Marjetica! – pri tom Tvojem imenu me zgrabi za roko, – Martnačka! je to res, kar ste rekli, da je Pengarjeva Marjetica––! No, kako to ne bi res bilo – mu besedu iz ust uzamem – ko mi je ona sama to rezodela, ko sve skup včera repu plele; i morda ne boš mislil, da se ti lažem i bedake iz tebe delam. – Sdaj sàm mu mogla na tanko pripovedati, kako i kaj. Čakaj malo Janez tukaj do večernicah, morda izprosim Marjetice od Pengarjevih da s menoj gori pride, samo da bi bilo moje ognišče skoro gotovo. – Le pojte, le pojte – je djal – za ognišče se vam ni treba nič skrbeti, to je moj posel, sámo Marjetice izprosite i gori pripeljajte; al to Vas prosim, še pristavi, da od to, kar sva sdaj tukaj govorila, med nama ostane, da ne črkice ne Marjetici poveste. Zato, Marjetica, se le tako delaj, kakor da ne bi nič od vsega toga ne vedla.

Med tem pridete k sveti Ani.

Vse je uže bilo živo, vse je mrgolelo od romarjev, – ko ste Martnačka i Marjetica gori prišle. Tukaj delaju ognišča iz tratnih vež pod debelo-senčnatimi lipi, kakor da bi veljalo oltarje molikom staviti; tam usajaju na odredjenem kraju rante i prekle v ledinu, kakor da bi hteli selo naseliti; opet na drugom dotičnem prostoru razpenjaju celjski medičarje svoje šotore rudečimi banderci navršene, kakor da bi trebalo turško taborišče postaviti. Teharski fantje su pa za crkvijo možnarje nabijali ter to, tačas še čisto novu znajdbu pokuševali. Al bog začuvaj, da bi bil fantin druge okolice se možnarju al kurišču približal, kmal bi mu bili pete namazali. Zato su pa tudi fantje okoljčani le od strani gledali se jim zavidljivo posmehljaje, no malo da nisu pričeli zabavljati, le velika množica Teharčanov jim je korajžu krotila. Med teharskimi fantini se je posebno odlikoval Mlinarjev Janez. Za pol glave najmanj je bil viši od vsih drugih. Rasta je bil čvrsto visokoga kakor mladi hrast v dubravi, kteroga bi brodar naj raj za jadrilo iziše. Škrlatni oprsnik s debelimi srebrnimi gumbami, irhnice, umetno obšite, do kolena visoki škorni, ter nizki klobuček iz zajčne klobučevine na levoj strani glave s rumeni rožici za svilnatom cofastom trakom, prav po staro slovenski nošnji, su ga kaj izvrstno krasili! – V njegovem obrazu se mu je vidila neustrašljivost, nekaka plemenita pridrznost poleg značaja možačkoga prevdarenja. Pogleda je bil bistroga, kakor sivi sokol, kada gleda iz svoje strme skale v dolinu doli, je li ne bi kdo zapazil plena. Na mirno krivom nosu mu je bilo junačtvo urezano, i kakor su izkušeni ljudje pravili, ki su si mnogo sveta skusili mu nek ni bilo para najti v devet deželah ne, ne v slovenski marki, ne pod cesarjem in ne pod papežem. Iz nožnic jegovih se mu je svetil srebrem okovani rog širokoga noža. Zares ni se bilo šaliti š njim. Kakor orel se je včasih ogledaval tje čez ljudstvo, ktero je neprestano sem ter tje vrelo. Poznalo se mu je, da nekoga očakuje al išče. No zares, ko zagleda staru Martnačku i tik za njoj Pangarjevu Marjeticu, se nekako dirnjen strese, nehote zdihne, se zamisli ter v enu mer i tla strmi. "Danas" – si misli – moram š njoj govoriti, naj velja kar hoče.

"kaj ti je Janez – ga nenadoma vpraša Šimekov Toma, jegovi naj bolji prijatelj – "kaj ti je, da si mi danas tako nenavadno mlačno razpoložen? Le počakaj še malo, dok možnarje še nabijemo; Dramljčanom i Vojnčanom še bomo parkrat počili, da bo tudi moja Mica i Trnovlah čula, kakšnoga korena da smo teharski fantje. Gotovo se uže sdaj umiva za jutršnji dan. Potem ga gremo pa koj žulit, morda Ti bo vino razpodilo kržele iz Tvojih možgan."

Janez od vsega toga ni besednice čul, kjer se še ni zmenil za to, kar ga je Šimekov oprašal.

"Ni danas Janezu mar za žulenje – se čez nekoliko časa Muharjev Jaka oglasi – danas kakor se mi dozdeva jega nekaj žuli. Uže davnej sàm zapazil, da se zagiblje našega društva; ne da bi bil morda bahun, bog začuvaj, toga mu ne more nobeden očitati, al spremenilo se je nekaj v njegovem notrajnem. Kaj ne janez, da sàm ju zadel!"

Kakor da bi se bil naenkrat iz sanj probudil, naglo Janez popraša: "Kaj je? Kaj? Kaj praviš Jaka?"

Vsi ga debelo pogledaju i naenkrat se vsi nasmejiju. "Da, da! zaljubljen je, zaljubljen!" – pravi eden. – Pa še kako!" – pristavi drugi. "Meni se je enaka godila" – doda Šimekov kladivcem zdrobljene opeke v možnar nabijaje – "ko sàm prvikrat svoju Micu vidil, zateleban i raztrešen sàm bil, kakor riba ki je vmotcu pžrla."

Kakor da bi ga bil kropom polil, ga žarjavica oblije, vidivši, kako nemilo ga je izdalo jegovo notrajno poželjenje. Hitro se zdramši zavrne kakor malo srdit: "Ja imam čisto druge misli i skrbi, kakor vi drugi, kterim še živé ljube matere i skrbni očeti, al odkar su moja rajna mamca, bog jim plati, oči stisnuli, i mojega očeta Turki na brežkem polju vbili, me skrbi moje pohištvo, moje polja, goveda i sploh gospodarenje."

Sdaj v stolpu zatrijanči k večernicami, ter konec napravi tem zapletkam. Fantje možnarje zasmodiju ter, klobuk spod pashi eden za drugom v crkev zgineju. Tudi ljudstvo se je počasih razišlo i razgubilo, kjer se je uže precej omračilo. Sámo Janez je na svojem mestu obstal, ne zapazaje, da su drugi jegovi tovarši uže odišli. Čez nekoliko časa se zdrami iz svojih zamišlij ter se neloté prot Martnačkinem ognišču ozre. Merjetica je ravno bila vedricu vode donesla, ter ju v posamesne lončice nalivala. Martnačke ni bilo zraven. Sdaj si sám pri sebi misli, je na ljepši prilika š njoj govoriti, to ne smem zamuditi. Nekako okorno, kar drugač ni bilo v njegovem ponašanju, se k ognišču približa.

"Kaj Ti je Janez" – ga Marjetica vgovori – "da si danas tako zamišljen, skoro bi rekla spremenjen! Vsi su Ti tovarši k večernicami v crkev odišli, sámo Ti si kakor vkamenjen nazad ostal."

"Zares zamišljen sàm" – Janez negotovim glasom odvrati – "tudi spremilo se je mnogo v mojem notrajnem, to sám naj bolj čutim. Za cel svet skoro ne maram s vsemi njegovimi vsrečijami. – Ne vem jali me bolj glava boli, ali kaj. – S eno besedo, neizrekljivo neznano mi je!"

"Ti čudno danas govoriš, zares, ja ne razumim smisel Tvojih besedi; al obžalujem Te iz celoga srca."

"Hvala Ti Marjetica za Tvoje milosrčno sočutje!"

Pri vsaki njegovih besedi se je boril zadušenjem svojih zdihljejev, kteri su se mu zmiraj s prs izvijali.

"Nemoj, nemoj, dragi Janez, tako zdihavati" – ga Marjetica tolaži, mu ljubopitno i milo v oči gledaje – "ni mogoče, da ne bi bilo zdravila na svetu za Tvoje trpljenje! – Daj, razodeni mi odkrito-srčno, kaj Te tako nesmileno stiska okoli srcá? Pred menoj morda ne bodeš kaj česa zakrival, saj sva vendar od detinskih let spukaj zrasla. Daj, le povej mi, morda si s tem srce olajšaš, i bog ve, ako Ti ne morem morda še v pomoč biti."

"Ako mi kdo na tom svetu pomoči more, si sámo Ti Marjetica!"

"Ja! Kako da samo i ravno ja?"

"Sámo Ti!"

"I Ti mi tako dolgo zakrivaš uzrok svojih dušnih bolečin? Kaj me morda meniš tako neusmilene i tako trdosrčne, da Ti morda ne bi pomoči htela. Zares slabo imaš zaupanje do mene, ne vem čim bi bila to od Tebe zaslužila! Sámo razodeni se mi bez ovinkov. Ako je zares v moji zmožnosti, Ti čem pomoči."

"V Tvoji celi zmožnosti je."

"Neoklevaj tedaj dalje, sámo reči, kaj imam v Tvoju pomoč storiti i storila bom."

Janez prime Marjeticu rahlo za roko, stopi š njoj malo v stran za lipovje, "Marjetica" – začne pol zdvojljivim, pol odvažnim naglasom – "Marjetica! Ti me siliš, da Ti celo svoje srce odkrijem, i akoravno morebit zdravila ne najdem v tom razodetju, upam s tem saj nekoliko olajšila za svoje srčne bolečine pridobiti. Ja Te ljubim! V teh treh besedah je vse sadržano, kar Ti imam razodeti! Da Te ljubim, to mi kažeju bolečine, ki se mi v Tvoji bližini naenkrat spremené v sladkosti. I kakor mi je bilo poprej neizrekljivo neznano i težavno, mi je pri Tebi tako nepopisljivo dobro i lahko! Kar me je prej sklelo i peklo, mi pri Tebi vse bolečine zgubi. Bez Tvoje uzajemne ljubezni, Marjetica, za me ni nobenoga zdravila več!"

Janez malo prestane, kakor da bi odgovora čakal od nje, ki je sramežljivo svoje oči pobesila.

"Kaj ne Marjetica" – čez nekolika časa nadaljuje – "kaj ne, da tudi Ti mene ljubiš, da morda tudi Ti občutiš, kar ja občutujem. – Ti molčiš! Daj, odgovor hočem od Tebe imeti, nocoj še odgovor moram imeti, to sàm si uže danas v jutro, ko sàm Te s očetom vidil na polje iti, trdo naprej vzel. "Ja" ali "Ne," na oboje sàm pripravljen, na oboje vem kaj imam storiti. S eno al drugo besedo me storiš ali naj srečnejega, ali naj nesrečnejega. Strašneje je živeti v ti morivni nevednosti, kakor pa vmreti. Daj! Pri vseh svetnikah božjih, Marjetica draga, daj odgovor, daj!" – To izrekši se nehoté jegova krepka desna milo okol njenih nježnih neder ovije. Dalje se tudi Marjetica sprevladati ne more. Molčé nagne svoju glavicu na Janezeve prsi, ki ju goreče k sebi stisne. V tom trenutku začne polna luna gorostasno z hrvatske meje izvstajati svojoj mračnoj svitloboj čarobno oblijaje ta ljubezni prizor.

"Janez!" – trepečim glasom Marjetica prične – "ja Te ljubim, i dokler še bodu naši fantje ukali, i cvetlice za klobukom nosili, tak dolgo Te bom ljubila, kakor le zamore prosta slovenska deklina ljubiti! Nikada nobenog drugoga od Tebe!" Vidiš Marjetica, kada nam bo ona luna z Koroškoga ostajala, kada se bo solnce pred mesecem pobledilo, tada Te bom prestal ljubiti." – Srčneje stiska ju na prsi svoje, poljubi jejno čelo, kakor sneg tak belo i čisto. –

"Pri moj kokoš!" – se naenkrat žasliši za gostem lipovjem Tonetov glas – "pri moj kokoš,

naj lepši par kak dolga i široka je slovenska marka!"

"Al Vam nisám rekel, da je zaljubljen čez ušesa!" – dostavi Muharjev Jaka. Sdaj stopi celo fantovsko društvo naprej, ki je uže nekoliko časa to ljubezkovanje od stani gledalo. Janez pa, levoj prestrašenu Marjeticu v objemaju držaje, vzdigne desnicu proti nebu rekoč: "Prijatlji, današnji dan mi je naj dražji v mojem živlenju. Bodite svedoki toga, kar se Vam sdaj pred bogom zarotim. Očito povem, da ljubim Marjeticu da sàm si ju zbral ko svoju prihodnu zaročnicu. Vsaki zmed Vas me slobodno presune svojim nožem, ako se kada ti svoji zakletvi vzneverim."

Živil Janez! Živila poleg njega jegova prihodna zaročnica!" – se trikrat v fantovskom krogu zakriči.

"Ona mi je pa zadala reč" – nadaljuje Janez – "me ljubiti, dokler da še bodu fantje slovenski – no tom imenom se mi ponašamo – še ukali, dokler da še jim bodu rožce za klobukom cvele."

"To bo vekomaj, juhé, juhé!" – vsi neko samozadovoljnostjo i ponositostjo enoglasno zakričiju, vsak svoj klobuk v zraku sukaje, da je daleč po okolici krik se razlegal in stoterokrat odmeval od dubrave do dubrave, od loga do loga. Naenkrat vsi vtihneju, se na levo na desno razdelé i eto! Pengarjev oče s Martnački se vzad prikašeju. Janez, jih zagledši, jim stopi dostojno s Marjetici v polobjemaju nasprot, jim poda malo prestrašen svoju desnicu v pozdravljenje plahim očakivanjem, kaj hoče iz vsega toga biti. Ni mu bilo zavolj sebe, ampak zavolj Marjetice, kjer je dobro poznal Pengarjevih i jih strogost, celó v takšnih zadevah. Al Pengarjev mu podatu desnicu uže na pol pota obstrežeju se prijazno smehljaje. Janez hoče, da se zagovarja, al Pengarjev, jegovu raztrešenost opazaje, mu besedu vzameju, rekši, da uže vse veju, na Martnačku kazaje, da od njihne strani ni nobene zapreke, ako le poštene misli ima, na čem tudi ne dvojiju, kjer je on od nekada ko naj poredneji fant v vasi na glasu bil; da su veseli i da se srečnoga ceniju tako vrloga človeka za zeta dobiti. Proti Marjetici se obrnivši šaljivo rečeju, da jim je še le sdaj jasno, kteri namen je imela četiriperesa deteljca! – Martnačka je od strani stala i jejno levo oko se je skoro Marjetici skoro Janezu nabliskavalo, kakor da bi bila htela reči: kaj ne, da sàm to lepo vredila, vpeljala i svršila! – Obema je naime reč zadala, da jih hoče kakor na slučaj skupaj pripeljati, al obema je zatajila, da hoče med tem po očeta iti, da jih zasačiju v vzajmnem ljubkovanju, kada se morda naj varneja menita. Trdo je morala sprepričana biti, da od očetovske strani nobene zapreke ne bo. Pengarjev sdaj celo društvo na večerju povabiju.