III. Papeževi poslanec.

Solnce je uže precej visoko stalo na temno modrem nebu obsijaje visoke odre i temne stolpe gornjega celjskoga grada, ko je še v njem skoro vse leno v mehkih blazinah ležalo. Oziralo se je po raznobarvnih šipah podolgovato-ozkih oken, al opet od njih nazaj odbliskavalo, kakor da ne bi htelo viditi notrajnosti. V savinski dolini je stala gosta megla, ki je po solnčnih žarkih ravno kipeti i se dvigati začela. Vse je še bilo tiho i mirno le zgona prijetni glas se je sem ter tje od kakšne crkvice slišal. Celó ptičce su prestrašne omolknule, kjer sta dva škajnca se simo tamo gugala v sivem juternem nadzračju, ter ju krog za krogom zasukala okol grada, se ogledvaje bistrim očesom na sve strani, je li ne bi kje zapazila kakšnu plahu grlicu za ugodni zajutrek. V grada je odbila ura uže šest, al vse je še v njem kakor izvmrlo, le straže težki stopaj po naj vrhnjem obzidju se je odmeval po gradskem prostranem poslopju.

V edni sami izbici ni bilo vse pri gmahu. Brlela je še luč v lešerbi, akoravno je uže više stalo solnce od lune. Grof Urh je zraven slonel. Da bi ga bil kdo vidil, menil bi bil, da vidi na smrt obsojonoga spred seboj, kteromu je le še malo časa za življenje odmerjenoga, tako je bil zamišljen, i kakor se mu je vidilo sám seboj nezadovoljen. Sdaj vdari pestjoj po mizi, da kar leserbica po nji poskakuje! Naglo vstane ter začne kakor nalašč izbu dolgimi koraki gor i dol miriti. Včasih postaja, kakor da bi prevdarjal to al unu misil, pretehtival ta al uni naklep. – "To se je prokleto zapletilo!" – v bradu zamrmlja. – "Al razplesti se mora kako i kada bo meni volja, po mojih poveljah! – Al kakor tudi to reč obračam, od vsake strani ima za me grdo lice. – Pa naj bi uže bilo za drugo kakor hoče, da se to sámo ne bi med narodom razvedlo, al celo caru do ušes došlo! To bi bile opet proklete sitnarije. Še streha mi ne bi na gradu ostalo. Poznam vas Slovence! – To je čisto poseben narod. Srečen, ki ga lepo vlada, v peklo bi išel za njim! Ni ga morda junaka nad Slovenskim, ako se v resnici boja loti; ni ga poljedelca, gospodarja, trgovca nad slovenskim!" – malo postane, i čez nekolika časa opet začne sám seboj govoriti. – "Obljubo moram pa vendar spolniti, kaj pa tudi košta! – Raje i laglje dam vplemenitivno pismo napisati, i zraven svoj pečat napečatiti, kakor da se le enoga cekina svojih zakladov dotaknem. Pa vendar, vendar" – srdito nadaljuje svoj samogovor – "vendar se hočem nad vam Teharčanom maščevati zavolj včerašnje mi včinjene sramote, da saj čisto zastonj ne bo došlo vplemenitenje. Prej al poznej, enkrat gotovo, sámo da se lepa prilika primiri! Posebno pa bo vas četiricu fantaline moja roka malo ojstreje gladila, kakor je mene to noč vaša. Ne bom vas davil, kaker ste vi mene, ampak zadavil vas bodem. I kada bom gledal vašo davenje spod roki rabeljnovi, onda mi bo igralo srce, onda se bode moji oskrunjeni vižtnosti zadostilo. Al to vse lepo počasih, da hrupa i govorjenja ne bo vzrokvalo med ljudem! Danas vas bom gladil, zares; slovesno vplemenil i hvalil – to moram storiti uže v sám svoj hasen – prišle bodu ure, ko se bo spremenilo to moje gladenje v tepenje; vplemenitenje v suženje. Naj prvo moram novoga načelnika na svoju stran dobiti. Zlatom se današnje dni vse zamore. On mi bo pri ti stvari naj več koristiti mogel. "Vas četiricu" – sobmi zaškripne, roku vpésti ter nogoj v tla vdari – "vas čitiricu pa hočem, – ne zadaviti, bi bila prelahka kazen – al prikovati vas hočem za živu skalu v naj globočeje dno toga grada, kamor nista še nikada ne mesec ne solnce prisvetila! Tam bote našli uže kupe, nakupičenih človečkih kosti, od gnjusobnoga gomazna najedenih. Tje vam bom poslal morivca lakotu, da bote spoznali kaj se pravi mi protivno segati v moje naklepe. Onda bodete vidili kakšnoga korena sám ja i kakšnoga ste vi! – O! ni še spretekla zadnja kaplja Savine spod mojega grada! – I tudi tebe hočem vjeti mlada golobčica, mar da se spod zemlju skriješ! Ojstre nikada spavajoče oči i ušesasa mojih ogledvačev i posluhačev Te bodu gotovo najdle. I to skoro, dok si še v popku, rožica; dok še nobeni metulj ni sesal tvojega medu iz tvojih neder! Onda te čem odtrgnuti! Onda je naj veča slast v duhanju! Vkljub nočem odstati od tebe. Viditi čem kdo bo huji ja al osoda, ki se mojim namiram uže od nekada zoperstavlja." –

Sdaj kod okna obstoji. Megla je svoje zagrinjalo iz doline odtegnula. Mično je bilo gledati iz gradske višine dolj v celjsko starodavno mestice obokoljeno od temnoga od deža zapranoga obzidja. V farni crkvi k svetomu Danilu je vabilo velikim zgonom k jutrnem opravilu. Al grofa spred okna stoječega ni sbudilo to milo petje zgonenja iz njegovih trmastih misel. V spodnjem katu se je bila grofica Katarina probudila od grofovih težkih stopajev, ter iz svoje ležnice gledat prišla, kaj nek pomeni to zarano grofovo rogovilenje. V njegovu izbu stopivša se naenkrat na vés glas zasmeji i od samoga smeha še besedice spregovoriti ne more.

"Al mi je zbedarili nocoj Katinka! Al kaj? Pazite grofica da Vas smeh ne zaduši." – Ji grof slano i zaničljivo besedu vrže i dalje skoz okno gleda. Grofica se pa še zmiraj smeji, i še zmiraj bolj, tako da še celo grofovi resnobno-grenki obraz na posmehljaj prisili.

"S Vam danas resnično ni poštene reči govoriti," – se opet od okna k nji obrne, i šaljivo še dostavi – "uže vem, mesec se mlaji, zato se pa tudi v Vaših možganah vrti, čestita grofica, kaj ne?"

"Al pa v Vaših, resnobni grof! Hahaha!"

"Zakaj nek v mojih?"

"No, hahaha! kaj hočete za fratra iti, al mislite morda da imamo pust. Hahaha!"

Sdaj šele se grof zavé, da je pozabil svoe meniške spreobleke sleči. Oči se mu zabliskaju.

"Kaj to tebe skrbi, kaj ja čem početi. Ja imam svoju glavu, i ta je tudi Tvoja glava! Zato Ti ukažem, da me koj samoga ostaviš, i da se mi ne predrzneš več drugikrat k meni bez poziva priti! Zapamti si!"

Grofica omelkne, se nakloni i pohlevno za vratami zgine.

"Kakor da bi me vrag danas jašil; vse kar pogledam se mi prav ne zdi; kar naredim je narobe. Da bi danas za suho zlato prijel – v roki bi se mi vsvinčilo! Ako še ni današnji dan od boga prekolnjen, ga čem ja prekleti, ako bo to do večera tako napredovalo."

Pri teh besedah si strgne svoju kutu iz sebe. Leno i vtrudeno se vrže v umetno zrezklani, zlatim spenjam debelo okovani naslonjač, da jeklene peresa pod sedežem zaškripljeju. Spanec ga premaga. Malko zadrmlje. Pol ure še ni tako dremal, kar ga sdrami dobro znani rog iz naj vikšega stolpa trojnimi zatulajami, kar je znamenje bilo, da su ptuji gosti v grad prišli. Naglo plane kviško, si zadremane oči poriblje, ter se v red postavi. "Gotovo su opet kakšni "lačenbergari" tu. Človek nima ne po danu ne po noči mirú – spred sebe zamrmlja i čelo ogrbanči. Čez malo časa strežaj pristopi ter papeževoga poslanca napové.

"Papežev poslanec!" ––– se grof začudi. – "Kaj mora to pomenti! Do sdaj su le carjevi i kraljevi poslanci mi v grad dohajali. I danas mi naenkrat ta čest pride tudi papeževoga poslanca v svojem gradu viditi. –––– Aha! uže vem kaj da je! – Naj pristopi!"

Strežaj hoče oditi.

"Stoj malo! Ima poslanec orožje kod sebe?"

"Ima, svitli grof, i konja arabčana."

"Odtirajte mu jegovo orožje. Ako se bi morda obotavljal ga predati, mu kratko kažite, da drugač ni pri meni pristopka. Konja postavite v knjišnicu, mostove gor potegnite i bez mojega posebnoga povelja mi ni nikdo ne van ne noter puščati! Razumiš!"

Strežaj, se dostojno naklonivši, odide s tim naročbam.

Grof se opet v svoj visokohrbtni naslonjač vsede mirno papeževoga poslanca pričakvaje. Vedil je, da je car Friderik IV. v Rimu, i da ga je morda tam papežu tožil, i da se gotovo teh zadev papeževo poalaničtvo tiče. Strežaj sdaj opet duri odpre, se za stran postavi i papežev poslanec se prikaže med podvojami.

"Hvaljeno bodi i slavljeno ime Kristusovo na veke vekov!" – tako pozdravi poslanec grofa v izbu stopivši. – "Hvaljeno i slavljeno od solnčnoga ishoda do solnčnoga zahoda! Mir i pokoj, čest i poštenje vsim vernim na zemlji, kteri su dobrih misel i čistoga srcá!"

"Ne kvantaj mi dolgo!" – ga grof nareží. – "Nisàm danas ravno razpoložen pridige poslušati, i evangelije, i letanije i vigilije i kakor se vse to pravi; za ta posel imam plačanoga popa v gradu. – Znebi se svojega sporočila, kakor Ti je naloženo, onda pa mirno čakaj mojega odgovora!"

Na to neočakovano, neprijazno zahrjuljenje omolkne poslanec, seže mirno v desnu stran svoje široke gosto nabrane obleke ter potegne ž nje veliko papeževim ključastim pečatom črno zapečateno pismo rekoč: "Ste li vi, kteri sdaj spred menoj stojite, Urh grof celjski, na kteroga je to pismo naslovljeno?"

"Ako Te bi hotel toga sprepričati, da sàm ja grof Urh, Te bi moral dati za oni stolp obesiti, da bi vidil, kako su moje sluge naučene slušati gospodarjeve povelja! Ako je tedaj pismo naslovljeno na Urha, celjskoga grofa, daj ga sem, da vidim, kaj nek rimski papež od mene zahteva." Grof hoče pri teh besedah poslancu pismo iz rok zdrgnuti.

"Stojte grof!" – se ga poslanec nazaj stopivši obrani. – "Prej ne dobite toga pisma v roke, prej ko se mi odvzeto orožje i konj nazaj ne da. I šele doli pri gradnih vratah Vam smem to pismo vročiti. Tako se glasiju moje naročila, take su povelja mojega gospodara svetoga očeta v Rimu! – Da bi bil pa vedil, da ste mi danas tako ljuto napičeni, bil bi gotova še par dni okleval v grad priti."

"Hahaha!" – se grof prisiljeno nasmiji. – "Tako ošabno uže dolgo nisam nobenoga čul mi v zobe govoriti." To zrekši potegne trikrat za svilnatu vrvicu, i od vzdol zgonček zacenglja.

"Kaj hočete storiti?" – ga poslanee vznemirjen skoz to zacenglanje vpraša.

"Nič drugoga ne, kakor pismo papeževo, ktero mi gre, ki je, kakor si preje rekel, naslovljeno na Urha celjskoga grofa! I kjer ga nočeš po lepim ižročiti, ga bodeš pa siloj predati moral. Kaj misliš, da se bom ja sám tukaj s Teboj zavolj pisma okol pričkal, za ta posel imam sluge."

Posel vidši, da pri teh okoljšinah je najbolje se vdati i še večim zapletkom v okom priti, preda pismo bez daljnih over, ter grofa prosi, da ga sdaj naj pušča mirno opet oditi, kjer mu zavolj odgovora ni nič kaj naročeno – al v ta hip vstopi četirica oborožjenih beričev.

"Kaj nek! misliš da sàm ja zastonj svoje sluge zazval! – Primite" – zavkaže sdaj grof beričem – "toga" – prstom na poslanca kazaje – "ter mi ga do večera v gradu zadržite, o mraku pa v Bežigrad odpeljajte!"

Vse prošnje, vse zaklinjanje je bilo zastonj! Vsi zagovori poslančevi, da je sámo ko verni sluga se rešil toga sporočila, vse je bilo zastonj! Urhovo srce je pri vsaki jegovi besedi še bol kamenelo. Beriči svežeju poslancu, kakor naj večemu razbojniku roki križem za hrbtom ter ga odženeju, med tem ko se Urh porugljivo smehari tem prizoru. "Bog! Tvoja volja naj izidi!" zdihne papežev poslanec i s beriči za vratami zgine.

Sdaj šele, ko je grof bil opet sám v izbi, začne bolj na tanko papeževo pismo ogledavati. Vidilo se mu je, kakor da nima nobenoga veselja do njega. Pregleduje pečat, prebira naslov, ga potehta, kakor da bi se mu pretežen dozdeval – al vslednjič vendar le prevlada radovednost v njem. Prelomi pečat, ter ga začne leno odpirati i iz zvunajnih zamotkov izmotavati. Pa komaj ga reši trojnoga zamotka, – ostrmi, skoro da zatrepeče, kakor da bi bil v tem trenujku mu mrtud ude polomil. – Krčevito ga obema rokama drži. Oči mu narasteju izpod košatih obrv kakor zmaju tak otrpne! Pohlepno bere i prebira, kakor da bi hotel celo pismo naenkrat očmi požreti. Ritensko mizu poišče da se na njo nasloni. Celi jegovi krepki život, vsa jegova cenjena moč mu obnemagaju. Bilo je naime izklučivno, vpanavno pismo. Papež ga je bil zavolj njegovih hudobij, zavolj nesramnoga, nekristjanskoga, pohujšivnoga življenja, zavolj lahkomišljenoga razsajanja, zavolj nepokoršine proti crkvi, neposlušnosti proti njegovomu gospodaru caru Frideriku IV. preklel – tako jo pismo govorilo.

Strašno je morala ta nesrečna novica na tešče Urha dirnuti, ves se je tresel, al vendar su vkljub tomu neprenehoma naj strašneje kletve iz njegovih nečistih ust zrak okol vpeklenivale.

Zgončeva svilnata vrvica mu pride, da sám ne ve kako v roku. Bez da bi si svest bil, zacengla. Koj vstopi nekdo prav ponižno v izbu. Bil je nam od snoč uže poznati ogleduh. Mislil si je da je grof jega zazval na račun zavolj snočnoga pripetila. Grof ga debelo pogleda, kakor da bi se s prvoga prav ne spomnil, kdo da je. Al kmal mu mrena pade spred oči i spoznavši ga, ga začne hudo zmirjati, ter se nad njim togotiti. Ne sámo, mu je očitoval i pretil, da ga bo ob njegovu službu dal, celó vječanjem mu je grozil. Zviti ogleduh se je skrčil v kotu, kakor maček, kada na parni na vrabče pazi. Grof mu je vse naprej vlekel, koliko da ga na leto košta, da je najbolje plačan zmed vsih ogleduhov, i da še vrh svoje pogojene plače, zmiraj za vsako kolikanj važneje izsledjivanje posebne darila vleče, i vendar ga je snoč po svoji nerodnosti v taku zadregu pripravil.

"Še enkrat" – mu grof na zadnje reče, – "še enkrat se hočem poslužiti Tvoje zvijačnosti, ktera se Ti je do danas snoč prvikrat zneverila. Zagotovljen bodi uže od naprej bogatoga nadarenje, al pa – kaštige. Prvo je, da mi zveš danas popoldan pri volitvi teharskoga načelnika naše snočne tolvaje. Drugo pa je, da mi zmišliš naj varneši naklep, kako pucu v grad dobiti. Ne toliko zavolj mene – Saj uže sivkast postajem, kakor tim več zavolj mladoga Ladislava, ogerskoga kraljeviča, da bo imel bar kakvu igraču, kjer drugač se mu bodu dani v gradu skoro vdolgočasili i življenje oskudilo. Celo dane se tudi ne da lov loviti, i boj biti. Mlada krv potrebuje vsaki dan po devetero raznih zabav, da ne strpne. Veliko povzdanje imam, da bom ogerskoga kraljeviča caru iz pesti zvil. – Neizmerni dobitek bo to za nas, za širjenje i vkoreninenje našega upliva v ogerskih državnih zadevah. Le na ta način se zamorem spodmuznuti carjevem jarmu, ki mi od dneva do dneva težji postaja, i časom spreobražiti svoju grofovinu v samostalnu neodvisnu kneževinu, za druge naše sozarotnike mi ni mar. – Da bi car sámo pomislil, iz kolikih nadleg, iz kolikih zapletkov sam ga uže rešil! Kolikokrat je segala jegova nedositljiva roka v moju mošnju, kada ni bilo ne vinarja ne v carski blagajni, kar se je le pregostokrat pripetivalo! Priznam, da sàm se tudi ja mnoga nad njim pregrešil, kar se podaniku ne prispodobi proti svojem gospodaru, proti svojem caru!" –

Ogleduh, čuvši, da grof še ni zgubil celo povzdanje do njegovih ogledvavskih sposebnost, se opet poravna v kotu iz svojega skrčenoga položaja. – "Kraljeve i careve" – spregovori nekakim ponosivnim zamozadovoljstvom – "sàm spregledal, kakor kozarec vina v steklarnici, ter jim prišel do kraja v njih naj skrivajneših naklepah, ki su jih kovali proti svitlomu grofu! Vsaka zadrga jihnog omrežja mi je bila poznata – i laž je, da ne bi še te okorne Teharčane v svoji sak vlovil!" – Hotel je morda še dalje naštevati dokaze svoje zvijačne ogleduše sposebnosti, pa Urh mahne rokoj i ogleduh, dobro to znamenje poznavsi, odide, pa bolj ponosno, kakor je prišel, akoravno še zmiraj ponižno, pohlevno, prilizljivo, al kakor se bi še drugač obnašanje plitvih duš proti svojemi gospodari nazivati moglo.