IV. Volitev načelnika.

Fantje, kteri su včera grofa Urha na njegovem ponočnem deklečjem lovu tako srečno pri Turkovem mlinu obstregli, su se kmal po tem pripetilu opet nazaj k Pengarjevim podali. Težkim srcem su jih uže očakovali. Mlinarjev Janez je vse do naj manje stvari pripovedal od konca do kraja, kaj i kako se je pri mlinu pripetilo. "Ostane grof" – konča – "mož beseda, da nam juter vplemenitivno pismo donese, hočemo molčati čez to do naše smrti; drugač pa ne! – Al grof, zvit ko trta i lesičji od lesjaka, bo gotovo med tem dvem zadregam, manjšu zvolil. Zares hudo bi za njega stalo, da se to med ljudstvom zve. Zato molčimo vsi, kteri za to vemo, dok volitev mine. Sdaj pa lahko noč oče! Nezamirite, da smo Vas tako dolgo zadrževali. Lahko noč Marjetica, sladko spavaj. Juter se opet vidimo. Lahko noč!"

"Lahko noč" – jim Pengarjev odzdraviju. Marjetica do duru posveti.

Fantje odideju. Ko do vaške lipe prideju se hočeju raziti vsaki na svoj dom.

"Veste kaj, fantje," – reče Šimekov Tona –, spat iti skoro da ni vredno poštelje potlačiti. Svitalo se bo skoro. Pojdmo k sveti Ani juternice zgonit. Te sramote si vendar ne bomo dali napraviti, da bi v kakšni bljižni fari prej dan zgonili kakor v Teharjah! Ko zaspanci nočemo sloveti!"

Fantje su ga vbogali, i vsi skup ju proti sveti Ani okreneju. Juterna hladna sapa je uže pripihala; rôsa je počela rositi; megla je nastajala poleg Voglajne i na bljižnjih travnikih. Po vasi je še vse spalo. Skoro se iz visoke line sveteanskoga stolpa luč zasveti i malo trenutkov za tem zatrijanči. Naj prvo se mali zgon oglasi, za njim ju srednji vbere, i na zadnje ta veliki med nji udari. Tako milo se je po okolici razlegalo, da bi bilo celó v jeklenem srcu našlo skrivnu čutljivo strunicu, na kteri bi se bilo odmevalo. Popotnik bi bil postal, klobuk bi bil pognul i molil bi bil, tako ganljivo, tako mehko su ju znali fantje vbrati. Šestkrat su sprenehali, i šestkrat su opet drugači zatrijančili. Po odzgonenju nabijeju štuke i na vse četiri strani pokneju, ljudje budivši da naj vstajaju, da se obhajanje svete Ane pričenja. Prej ko se razideju, si še vzajemno besedu založiju, da se hočeju pri volitvi gotovo opet skup snajti. Sámo Mlinarjev i Šimekov sta še morala nekoliko pota skupaj iti. Molčé napredujeta eden za drugem po ozki sem ter tje koreninami preraščeni stêzi. Vsak je bil v svoje posebne misli zadubljen. Čez nekoliko časa spregovori Tona.

"Kaj si Ti sdaj kaj misliš Janez!"

"Da Ti odkritosrčno rečem, ja si zmiraj mislim," – mu Janez odgovori – "da se z toga, kar se je nocojšno noč zgodilo, ne bo nič kaj dobroga rodilo. Zelo se bojim za Marjeticu. Grof ne bo odjenjal. Kar si enkrat v glavo vbije, je zastonj da bi jenjal. I akoravno nas povzdigne na plemski stol, i mi čez vse to molčati moramo, kakor smo obljubili, bo vendar le zmiraj hlepel po svojimi ogledvači, kterih se človek današnje dni obraniti ne more, nas uzročitelje vsega toga izvohati, i se nad nam kakor koli maščevati. Ni me strah zavolj mene; al strah me je zavolj Marjetice i zavolj Vas drugih, ki ste se zavolj mene žrtvovali. Ja sám ne vem kaj bi storil, da mi Urh Marjeticu otme –––. Vidiš, dragi Tone, te misli mi srce težé."

"To je vse prazni strah" – mu Tone odvrati, – "to Urh ne bo nikada storil. Bal se bo nam še enkrat v oblast priti. Izbij si te misli iz glave. – Glej ja čisto kaj drugoga spremišljujem. Današnja volitev mi po možganah kvasi. Mislim i spremišljujem sem ter tje, koga bi nek vtegnula ta čest zadeti. – Kjer sva sáma Ti čem nekaj povedati, kar sàm čul o ti zadevi od dekle našega soseda. Akoravno na babje besede ne dam ne vinarje ne, su vendar v današnjih okoljšinah saj spominka i pretresa vredne. Dekla mi je naime včera, ko sva se prav po slučaju na naši senokoši srečala, pod zaštitom molčanje povedala, da je od Hrastinšekovoga hlapca čula, da su Hrastinšekov oče doma v Hrastinšci povedali, da je bilo v zadnji starešinski skupčini govorjenje, da bi se tako kakor Ti naj bolj za našega načelnika priličil; – i da je hlapec – no saj ga poznaš pokveku, Martineta, – ravno tačas, ko su Hrastinšekov oče to pripovedali, pod odprtim oknom treske cepal i to čul. Celó na perišču, mi je rekla, je uže bilo zavolj toga govorj enje."

"Glej Tona, od nekada sàm hrepenel po ti česti; vidil sàm se uže v duhu v bojni čeladi, s svitlim oklepom, s črnim spredobraznikom i sojstrim mečem na čelu naše čete. Sanjal sàm sámo od bojev i vojsk, od zmag i slave; – al od danas su se te moje misli čisto spreobražile! I kar sàm še včera za naj veče čestenje menil, se mi danas naj veči nesreča dozdeva. Kar mi je še včera srce ogrevalo, mi ga danas mrzi."

"Razumim Te, razumim! Al kaj ki se toga vbraniti ne moreš, ne smeš, ako Te odbereju i izvoliju. Plašljivost bi se v Tvojem značaju slutila."

V tem razgovarenju prideta na razkrižje pota. Roke si podaje se razideta.

Bolj ko je dan rastel bolj je živo postajalo v vasi.

Pri Pengarjevih su bili, kakor vselej tudi danas, oče, hišni gospodar, naj prvi po koncu. Prvo ko duri odpreju se po vremenu, po meglah ogledaju; potem še le greju drušinu budit. Naj prvo hlapca kličeju, ga zmirjaje, kaj da tako dolgo spi, da mu uže solnce v rokove sije. Kmal prileze iz svojega gnezda, s kodrastimi lasami i rudečimi očmi. Počasih se vse oživi po celem pohištvu, vse se začne gibati, kakor v panju, kada v spomladi solnce prvokrat prav gorko na njega prisije. Kmal po očetu je tudi Marjetica vstala. Urno gore v kuhinju, si jankicu rumenim pasom spodpasha vedricu vzame i pisani svitek i brhko kakor žejna srnica žadrči k štepihu. Počasih spušča vedricu po vrvi v štepih si ogledvaje od ljubeznih sanjah vneli obraz v čistem zrcalu bistre zdenčnice. Vedrico dolj puščaje malo postoji, kakor da ne bi si upala š nji vodu stresti, kar zasliši za starimi vrbi, ki su okol štepiha nasajene bili, nekaj zašumeti, kakor da bi se kdo približal. V tem trenutku ji pride grof Urh i jegovi ogleduh na misel – prestrašena vrv s vedrici spusti, da globoko v štepih pluskne, hoče da pobegne, al – v ta hip se uže čuti za roku prijeta. Na ves glas zakriči. Pa ko se hoče iz roke izviti, – glej stoji Mlinarjev Janez spred nji, kteroga je ljubezen namestno domu k Pengarju skoro nevedoma pripeljala. Na Marjetični krič je vse iz hiše privrelo, i smeha je bilo celi dan dosta. Ljubezen da zaljubljenim tistu sposebnost, da eden na drugem koj na prvi pogled vsaku naj manju spremembu v njegovem notranjem spozna. Tudi Marjetica je na Janezu koj neku otožnu zamišljenost spoznala, kar nezaljubljeno oko gotovo nebi bilo tako hitro zapazilo.

"Kaj Ti je Janez?" – ga malo vznemirjena vpraša, – "da si uže tako rano tukaj! Juternice je šele odzgonilo, i zvezda danica se še ni otrnula, i Ti uže takaj postopaš? Ti si gotovo slabe sanje nocoj sanjal!

"Al Ti ni morda ljubo, moja draga, da me uže tako rano vidiš?"

"Kako moreš kaj takvoga reči! Ja sámo slutim, da Te morda kaj vznemiruje, da Ti pokoja, da Ti spati ne da! Povej mi kaj srce Ti teži?"

"Nekaj priti med naji stopiti, ki naji razdružiti hoče!"

"Razdružiti! Za pet ran božjih to je strašna beseda! Povej, ne puščaj me tako dolgo v nevednosti. Nikada se ne bom od Tebe ločila! Akoravno bregovi i dolovi med naji stopiju, moje misli, moje želje moje molitvice bode vendar zmiraj pri Tebi. Bez Tebe mi je ta celi svet, naj bi bil samimi cvetlicami obsjan, vendar žalostna pustinja!" – Pri teh besedah ga tako milo i zvesto v oči pogleda, da ju Janez ves ganjen od njene sočuljivosti strastno objame i na svoje prsi stisne. – Al ravno v naj slajšem ljubkovanju zazoveju Pengarjev, ki su se med durmi prikazali, Marjeticu, da naj se žuri mleko v Celje nosit. "Janez Te pa naj spremi," – še dodaju, ko ga zapaziju – "da se Ti še pri belem danu kaj ne pripeti, saj vem, da tudi on ima kakvoga opravka v Celju!" – Sramežljivo se Marjetica izvije Janezevih objemajev. On ji vedrico zajme, škaf nalije, ter ji ga na glavo vzdigne. Kakor da ga še čutila ne bi š njim v lovpu odhititi. Janez je malo naprej odišel, al kmal je tudi Marjetica pražno oblečena s mlekom ga došla. Iz nizkoga svetlo oribanimi bakrenimi obroči široko okovanoga škafca su se svetile plehnate mlečne posodice. Na srebernem pasu ji je visel na desni strani nožiček. Okol neder si je umetno ovila rudeči svilnati robec, kteroga ji je bil rajni brat iz Laškoga prinesel, ko je grofa Miroslava tje spremljal. Za robec si je pa v sredi vtaknula rožmarin-vejicu. Za vrat si je obesila zlatu blagoslovljenu svetincu, tudi iz Rima donešeni spominek jejnoga rajnoga brata. "Kaj ne," – je djala, ko ga doide – "da sàm se žurila! Nisàm htela, da bi bil dolgo na me čakal. Glej zato sàm pa tudi tako neredno opravljena. Pa še zmiraj si tako zamišljen, skoro kakor, da bi se žalostil. Kako si pa včera žvižgal i popeval i dobre volje bil! Celu vbogu noč sam le od Tebe sanjala! – Al to kar si mi pri štepihu pravil od "razdružiti," od "med naji stopiti," to mi je srce skoro čisto klaverno napravilo. Daj, razjasni mi to!"

Janez ji je sdaj vse povedal, kar je zavolj volitve od Toneta zvedel, ter ji vse nevarnosti spredočil, ki ga bi mogle ko načelnika doteči: "Nimam straha zavolj boja, zavolj vojske, po tem je vedno moje srce hrepenelo! – Al skrivnoga maščevanja se bojim od strani grofove, ako, morda kada zve da sam tudi ja bil pri mlinu zraven, i še ko vojvoda! Toga se bojim, to mi srce teži, kakor mlinski kamen."

"Mislila sàm Te pa vendar boljšega junaka" – mu Marjetica pol šaljivo pol ponosno nasproti. – "Kakor hitro, da po skrivnem al očitnem v grofovu pest padeš, čem ja sáma Tvoju zastavu razviti, teharske fante okol nje sbrati; i zagotovljena sam da bodu vsi radi zadnju sragu krvi prolili v Tvoje oslobodenje!"

"To je junačko govorjenje, ki se ga ne bi bil nikada od Tebe nadjal. Od sdaj mi je tudi moja zamišljenost, moja žalost prešla, kjer vidim, da sàm Te vreden, da se ne boš žalostila, kada Te bodem samicu doma ostavljati i v bojeve iti moral!"

V Sovodni, na pol pota med Celjem i Teharjami srečata berača s divjo obraščeni bradi raztrganimi rokavi, ogulenim raztrganim klobukom i s grčevi bakli v roki. Kakih šest korakov spred njima gre uže z pota. Se za stran vstavši, potegne klobuk z glave ter jih lepo ponižljivo za dar božji poprosi, jima roko s debelim paternoštrom proživši. Janez seže v žep, ter mu par cekinov v klobuk vrže rekoč: "Pa moli za verne duše v jicah i za najinu sreču!" Pri ti priložnosti se je Janezu zelo, zelo dozdevalo, da je beračev paternošter čisto tistomu spodoben bil, ki ga je snoč pri spreoblečenem menihu za pasom viseti vidil. Beli kosteni križec, gosto nabrane tolste jagode vse je bilo kakor pri snočnem. Še enkrat se po beraču ozre i v ravno ta hip je tudi berač se za njima ogledal, i opet se je zelo Janezu dozdevalo, kakor da bi bil vidil berača svojoj debeloj grjačoj jima preteti. Skoro za gotovo je bil sprepričan, da je ta berač i včerašnji ogleduh ena ista oseba, samo v drugi spreobleki. To svoje zapazenje ni hotel Marjetici poveti, da ju ne bi bil vznemiril, ali morda še po krivici strašil. To da predvzel si je celi dan dobro na toga beračuha paziti.

Pač marsiktera celjskih gospoj i gospodičen je zavidila brhki Teharčanki jejnu krasotu, i Janezu marsikteri celjskih pomazilčenih i pofrkanih gizdelinov jegovu golobčicu, ko sta, svesta svojega stanu, štimano se po celjskem trga sprehajala. Vse je za njima gledalo, vsakomu sta se dopadla. Marjetica raznosi svoje mleko po navadnih hišah, i prvo opravilo še ni minulo, ko sta uže nazaj v Teharjah bila. Ljudstva se je med tem uže sila veliko nabralo. Vse je mezgolele romarjev. Za potom skoz i skoz čez celi hrib su sedele goste vrste beračev od bljižnjih i dalnjih krajev, to je ljudjih, ki ne sejeu i ne, žanjeju pa vendar le živiju.

Tu je eden grdu ranu kazal, da se je človeku gabilo ju viditi; tam je drugi zvinjene ude imel; tretji je opet svoje brglje čez pot položil, da bi romarje bolj na se oprezne delal; pod lipi tam v senci je na vozičku eden ležal, bolj mrtev kakor živ, i vendar je še svoje osušene roki stegoval po zemaljskem blagu; ne daleč od toga je čepela stara babca zraven svojega koša, mrljivo prebiraje jagode na paternoštru. Ta i jejna soseda ste obe na so moč kričele; ena je drugu vthela prekričati; ena je drugi dare zavidila. Tam je morda hčer za palicu vodila svojega slepoga očeta, za njega božje dare proseč i nabiraječ.

Janez se je nalašč na vse strani po beračih oziral, al tistoga ni mogel najti, kteroga je pri Sovodni srečal. Marjeticu je do doma spremil i sdaj šele gre sám domu malo pogledat. Cela drušina ga je uže željno pričakvala. Povsod je pogledal, po hlevah po pôdu, ako ne bi česa zanemarjenoga našel. Pohvali to, obrekvuje ono, kakor se prispodobi pridnomu gospodaru. Dekli zaukaže v crkev iti, pastiru veli naj gre krščanski nauk poslušat, doma ostalim pa veleva dobro na pohištvo i živinu paziti, danas vse dobro zapirati, kjer je mnogo ptujega sveta v vasi ter se nobenomu v srce viditi ne more kakšnoga djanja da je. Ko je vse spregledal i vsakomu svoj posel odredil, gre v svoju spalnicu, prepreže okno zagrinjalem ter se vlježe. Bil je zelo truden, al vendar mu jegova vroča glava ni dolgo zaspati dala. V spanju su ga pa vsakojake sanje vznemirivale. Zatoraj se opet ozdigne i na ravnost v farnu crkev gre si v molitvi tolažbe iskat. Uže dolgo, al morebit še nikada poprej, ga nisu vaščani vidili tako pobožnoga.

Dolgon je na kolenih klečal spred velikem oltarju boga moleč; še enkrat zdihne, pogleda milo proti nebu se prekriža, poškropi, vstane i pobožno iz crkve poda. Še Marjetice v crkvi ni zapazil, ktera je začudena i ganjena ga tako pobožnoga vidila, akoravno je tik njene klopi memo išel. Iz farne crkve gre k sveti Ani, kjer su si fantje reč zadali, se danas skup snajti. Tukaj je bilo še več ljudstva, kakor doli v vasi. Bilo je tudi, kakor vsako leto mnogo Celjske gospôde na božji pot prišlo. Poedine društva su sem ter tje raztrešene po ledini sedele. Šemarsko opravljeni celjski gospodičci su se vrteli i klanjali okol našopirjenih Celjank, kakor da bi obnoreli bili! Čisto drugačišnoga jedra društvo je poleg njih okol dolge iz desk sbite mize sedelo. Bili su Šentjurčani. Tukaj je vse drugač borni Šentjurčan svojemu dekletu lepotaril! Akoravno ni umel ljubeznijske rešetke plesti in pred dekletom dvorišče pometati je bilo jegovo obnašanje, jegovo gibanje saj naravno! Celjski gizdelim si še srce prav ni vzel svoju pužicu vrokavičenoj rokoj prijeti, sámo dvema prstima ji je vstajat pomagal, ako se ji je morda poljubilo se vzdignuti. Bala se je pužica cele roke, kakor da bi osrapena bila. Šentjurski fantalin se pa ni bal ne sramval svojega dekleta pred celim društvom krepko i vendar rahlo objemati, kada mu je le drago bilo! Celó stareši su morda zraven bili, al delali su se, kakor, da to ne zapazivaju; govorili, i pogovarkvali su se o vsakterih rečeh, o mnogovrstnih zadevah. Kako na primer v vinogradih kaže, koliko veder vina si eden al drugi obeča, kakšnu cenu ima pšenica i t. d. K večjem da je kakšna oferca zaljubljence po strani gledala, sámo da bi imela potem doma kaj čenčati, i jezike stegovati. Mali Mihec je pa po trati okol skakal ter se lesenim konjinkom igral, ki su mu ga kakšni stric al pa bôter za sejm kupili i ki je vzad piščalku imel vsajeno. Mlajše dekleta su okol medičarskih šatorev slinoustno po medici stregle; uže bol odraščene su se pa za peče i robce poganjale. Pod lipama su bili večidel domači. Tam je bilo tudi Martnačkino ognjišče. Hej, kako se je še starka vrtela i obračala okljub vsakomu dekletu. Vse je htela sáma storiti, sdaj je po ponvi pomešala sdaj pokrovalke premikavala pogledavši po lonceh je li uže zavira, sdaj je na zabelj pazila, vilicami pečenku nabadala, je li je uže zadost prepečena i prhka, sdaj je ogorke v ogen porivala i t. d. Nikada ni bila pri gmahu, zmiraj je mogla kaj brčkati, drugač, kakor su ljudje kazali, ni bila zdrava. Marjetica ji je v njenem kuharijskem poposlu lepo pripomogla. I akoravno je Janez zraven nje stal, vendar ni ne juhe zasolila, ne pečenke zasmodila. Dvakrat ga je uže ogovorila, al nobenkrat odgovora dobila. Zamišljen v vsaktere reči je gledal v štrene, ki jih je vrela juha po loncu sukala. "Janez!" – ga tretjikrat bolj glasno vpraša, – "al zares nič kaj ne slišiš? Al sàm Te morda čim razžalila, da mi na moje vprašnje še odgovora ne daš!"

"Meni je draga, da Ti po pravici povem," – odvrati Janez – "kakor jetniku, kter še ni pred sodbi stal, i še ne ve, kaj ga čaka."

"Pa uže opet tako blodiš! Nevem kaj bi storila, da bi odpravila to slabu volju iz Tebe! Ako drugoga uzroka ni kakor to, kar si mi na potu pravil, bi moral vesel biti, i veselja poskakvati, da Ti je ta čest določena! – Ti se mi boš tako dolgo žalostil," – doda čez nekoliko časa bolj molknim glasom," – da se Tvoja žalost nazadnje še mene prijela bo, – kaj pa bo onda!"

Sdaj prižanta oni berač k ognjisču, kteroga sta pri Sovodni srečala. Ponižno poprosi Marjeticu po kaj pogretoga v bogajime, kjer uže tri dni bojda ni nič toploga v želodcu imel. Janez ga ojstro pogleda. Berač oči pobesi i za gotovo je bil Janez sprepričan, da v teh beračkih cunjah snočni menih tiči. Skoro, da ne probledi, tako sta ga jeza i nejevoljnost sgrabila. Koj pri priči ga bi bil prijel, da ne bi bil ravuo v ta čas Šimekov Tona s drugimi fanti prišel.

"Dobro došli! Da ste mi zdravi vsi i dobre volje." – Janez pridše fante pozdravi.

"Al Vam nisàm rekel" – se Tona k svojim tovaršem obrne – "da ga tukaj gotovo najdemo. Zdravo Janez! Ti Marjetica nam pa donesi bokal vina, pa kopuna nam nareži, saj bez toga ni življenja! Fantje koj za mizu se vsedite." –

Fantje se vsedeju, vino se donaša vrč ga vrčem, bokal za bokalom. Pesmica se zapoje za pesmici zdravljica za zdravljici. Berač, na kraj mize sedeč gloda svoju juhu, kakor da se še zmenil ne bi za to kar fantje vganjaju. Janez je Tonetu vse razodel zastran berača. Berač, svoju juhu poglodavši, nasloni glavu na lakte, ter se dela, kakor da bi dremal, včasih je pa celó dihelj na se držal, sámo da mu ne bi kakšna beseda ušla, kar sta se Janez i Tona razgovarjala. Čez nekoliko časa reče Tona bolj na glas: "Kaj ne Janež to je bila lepa komedija snoč pri mlinu!" – To čuvši berač počasih glavu vzdigne, dela kakor bi se bil zdramil, težkobno i vtrudeno vstaja i hoče, da odide, – al v ta mah se čuti zadje za zatilnih prijet. Hoče, da se obrani, pa po nesreči se malo pre borno dotakne svoje prilepljene brade, i cela, kakor ju je krznar naredil, mu pade na tla. Janez, ki ga je prijel, ga proti solncu zasuče. – "Da da! si uže to pravi! Si mar pozabil, kar sàm Ti snoč rekel, da se za prihodnje varuj naše pesti, da Ti slaba sapa pela bo, ako Te sámo enkrat še na ogleduhanju zasačimo!" –

Bog ve, kaj bi bili fantje š njim naredili, da ne bi bil ravno sdaj se rog iz vasi gori zaslišal v znamenje, da se bo volitev načelnika pričela. "Kaj čemo sdaj š njim, pusti ga Janez!" – se posamezne mnenja čujeju – "pusti ga ne ognjusi svoje roki nad njim, da še v pravi čas pridemo doli v vas!" – "To pa ne bo!" – se Janez fantom odreže, ter berača k bljižnjemu svinjaku vžene i v hlev k svinjam zapre.

Rog se vedno bolj glasi, trombente pojeju, i grofovi glasonoša se sliši, kako narodu nopoveduje pričetek volitve. Fantje sgrabilu vsak za svoj klobuk i brže kakor jeleni, kada se gredu v jutro v dol napajati, su v vasi. Vse je uže bilo naredno. Na vzvišenem mestu je stal grofovi bogati šator, kraljevem prestolu enak. Vrh njega je visel široki grofovi štit s tremi zlatimi zvezdami v nebomodrem polju. Spred šatora sta stala na straži dva orjaška viteza s sivo - jeklenimi oklepi i črnimi spredobrazniki. Na desno od grofovoga šatora su bili sedeži napravljeni za celjsku gospôdu za viteze i ptuje goste; na levo pa za teharskoga župana i za teharsko starešinstvo. Spred sedeži je pa bil precej veliki prostor na četiri ogle zaprežen, da se ljudstvo ni moglo do šatora rivati. Zvunaj zapreg je sve vrelo. Na vsih obrazih se je izraživala radovednost, na koga da če načelničtvo priti. Naj spredej su bili možje, po bljižnjih gričah je pa bilo vse belo žen i dekličev. Celó bližnje drevesa i strehe su bile danas obljudjene. Šum je vedno narašal.

Glasonoša stopi sdaj spred grofovi šator trikrat zatrobši v svoj krivi zlatom pozlačeni i srebrom okovani bivolov rog. Vse vtihne, pričakvaje kaj bo naznanil. Svoj rog opet čez rame obesivši, seže v svoj prsnik, potegne široki list ž njega, ga izmota, se malo izkašlja, ter začne, kolikor se mu da na glas takole brati: "Možje! Teharčani i okoljčani! Vi ste danas sem pozvani, da bodete svedoki volitve novoga Vašega načelnika, kteroga bo zmed Vas volilo Vaše čestito starešinstvo pod predstojstvom Vašega vrloga župana. Naj zadene volitev kogar god hoče, naj bo Vaši osebni prijatelj, al sovražnik, vse eno, Vsaki zmed Vas ga ima posluhnuti i jegove povelje natanko izpolniti, kar se tiče mira doma i povelničtva v vojski! –

Urh, grof celjski, ortenburžki, knez zagorski, ban hrvatski, slavonski, dalmatinski i t. d. i t. d."

Opet trikrat v rog zatrobši, odstopi. Župan pa i za njim sedem teharskih starešin se podaju veličastno v posebni za volitev pripravljeni šator. Starešine se vsedeju okrog. Župan razdeli črne tabljice s pisalki med nje. Vsaki zapiše ime tistoga na tabljicu, kteroga vóli, ter ju v posebnu škrinjicu položi. Zaprta škrinjica se prinese h grofu. Grof u odpre, vzame tabljicu za tabljici žje ju pogleda i na stran položi; i kjer je na vsih tabljicah eno isto ime stalo, su vse na enu stran prišle.

Vse je bilo tiho kakor v crkvi.

Glasonoša opet predstopi, kakor navadno v svoj rog zatrobši. Sdaj se sám grof vzdigne iz svojega širokoga sedeža, mahne rokoj i takole govori: "Čestito starešinstvo je izvolilo enoglasno novoga načelnika v osebi Mlinarjevoga Janeza! "Slava mu! Slava! – je vse ljudstvo vikalo i jezero i jezero klobukov se je v zraku sukalo. Veselja-klici nisu hteli vtihnuti. Glasonoša mora opet zatrobti, da narod vtihne. "Naj stopi Mlinarjev Janez" – grof dalje govori – "spred mene, da ga vidim, i da mi priseže prisegu vernosti i posluhnosti!" – Opet je vrelo po narodu, kakor po vzburkanem morju. Vse se je gnetilo, vse se je ogledavalo, od ktere strani da bo novi načelnik pristopil. Sdaj prihrumi četa teharskih mladenčev, ktera je bila posebej stala, s Janežem v sredi. Šimekov Tona spred njim narod vsak-sebi para. Živa ulica se po obeh straneh naredi. Za Tonetom pa Janez koraka se smelo po ljudstvu ogledvaje, od kteroga je bil za dobru glavu viši. Pogum na visokem čelu hrabrost na lepo krivem nosu, predrznost v ojstrem pogledu, jakost v junačkem stopanju sn ga odlikovale zmed celoga ljudstva. Kakor jelen preskoči zapregu. Ponosno stopa po stopnicah do grofovoga šatora, se spodobno nakloni, pa me ponižnivo ampak kakor se možaku iz jedra i jekla prispodobi. Grof mu odzdravši, ostane iz svojega sedeža, ter ga narodu predstavi. Slava - i živio-klicanja ni bilo ne konca ne kraja. Grof potegne sdaj svoj meč iz koricah, ga trikrat š njim plošnati strani čez pleča odari rekoč: "Bolje Ti je biti vitezem, kakor služetom! Od sdaj si mi enakoroden, od sdaj si načelnikom teharske čete postal, mojega najslavnejšega naj junačkejšega bojnoga krdela! Vodi ga zmiraj k smagi i bodi mu sám izgled hrabrosti i junačtva. Lišpaj se pred njim ko prvak od njega, ki straha i plaha ne pozna, ki raji pogine slavno, kakor pa se omakne sramotno. – Meni pa sdaj priseži trdnu vernost, i posluhuost i pokoršnost; neodlagljivu i zvestu i natanku izpolnitev vsih mojih povelj!" –

Janez vzdigne prve tri prste desne svoje roroke proti nebu rekoč: "Pisegam ter prisežen tako mi bog pomozi!" – Celi narod je čul te jegove besede.

Sdaj grofovi strežaji vitežko orožje doneseju; mu svitli dleskasti oklep okol prs oklopiju, mu dolgi križasti meč opašiju, mu bronastu čeladu na glavu nasadiju, siroki železni štit na levo ramo obesiju, i novo bandero v roko daju. Tako oborožjen se sdaj k narodu obrne.

"Teharčani!" – ogovori narod. – "božja previdnost me je po našem slavnem i čestitem starešinstvu izvolila načelnikom našega junačkoga krdela. Svedoki ste bili moje prisege. Teharčani! Posebno pa Vi mladenči, Vi fantje, kteri še niste za plug prijeli, Vaša dolžnost po zakonu i naravi je da ste zmiraj pripravni, zmiraj naredni, ako potrebuje naši slavni gospodar grof Urh, se oborožjati za domovinu, za veru, za ognjišča naših starih i za našu lipu; k Vam se obnem ter Vas zarotim pri živem bogu to naše bandero braniti do zadnje srage do zadnjega sôpa! Prej naj ne pade ta naša zastava, prej ko zadnji od nas ne pogine. – Fantje! Daleč sluje po svetu slovensko junačtvo! Turk i Nemec, Oger i Vlah poznaju slovenske mečeve, i uže pri ukanju slovenskih vojačkih trum jim srce vpada! Zatoraj fantje, ne-dejmo se! – Stara slovenska hrabrost ne sme se v nam vzneveriti, i pokazati moramo svetu i narodam, da smo janaki, da smo Slovenci, da smo neprebitne skale, kada smo sdruženi i složni. Živila tedaj naša sloga! Živilo naše bandero! Živilo naše staro slavno slovensko ime! – "Živilo! Živilo!" – se je po narodu odmevalo od ene štrani do druge.

Ljudstvo je mislilo da je s tim volitev dovršena; i skoro se je uže začelo razhajati; kar še enkrat glasonoša v rog zatrobi. Vse se je vrnulo viditi i slišati, kaj še pride. Sám grof stopi iz šatora s belim pismom v roki, dá vsih sedam starešin s županom vred spred se pozvati, se obrne proti narodu i tole govori: "Kjer ste mi Vi Teharčani uže v tolikih nadlegah v pomoč bili, kjer su sinovi Vaši zmiraj junačku svoju krv rado za me prolivali, i našega sovražnika vselej zmagavno prek naših mej nazaj podili, i kjer su moje ljube Teharje tako rekoč prvi steber moje rodbine; sàm se odločil Vas za vse to nadariti. – Lepši prilike ne bi bil našel Vam moje nadarenja prinesti, kakor današnju volitev. Dal sàm naime pismo napisati, v kterem Vas zavolj Vaših tehtnih zaslug do mene vplemenim! Vas i v Vami celi Vaši zarod do večno-večnih časov. To pismo vročim sdaj Vašemu županu v priču Vas i Vašega čestitoga starešinstva. V grb sàm Vam dal od svojih treh zvezd – dve, da vidite i spoznate da ste prvi za menoj, da ste mi pred bogom i pred svetom enakorodni i enakoredni!"

Veselje nad ti neočakovani grofovi dobroti je bilo seskončno. Vse je radosti poskakvalo, se rokovalo, objemalo, rajalo i grofa do nebes povzdigvalo.

Janeza vzdigneju fantje na njegovem širokem štitu sedečega na svoje rame ter ga med narodom okol nosiju. Vse se je k njim sililo, vse ga je pozdravljalo, vse mu čestitovalo! Posebno pa jegova žlahta. Strici i tetice, bratranci i bratranke i bližnji i dalnji bôtri vse mu je roke podajalo, vse je htelo š njim govoriti. Na zadnje še celó stara Martnačka do njega pririje ter mu svoju suhu trepeču roku poda. Solze su se starki čez obraz polile. "Saj veš Janez!" – ga v radostnem joku vgovori – "pa mi ne smeš zameriti, da Te še zmiraj tikam, ako si ravno danas za viteza vdarjen bil – saj veš da sàm Tvoja pestna bila! ko maloga dečaka sàm Te zmiraj seboj jemala, na pašu, na perišče, v crkev, v vas. Kamor god sàm išla, povsod si bil pri meni. – Al se še kaj spomneš, kako sàm Ti pri zibkanju pesmice popevala; kako sàm Ti stare pripovedke pripovedvala, od glaževnatoga hriba, od izdanih gospodičen od babjega sejma v Govčah; – ali pa tist ko su bili enkrat tri brati, pa su bili vsi trije soldati; al pa od pesjanov i strašnih Turkov, kako su ljudi morili, vaši požigali, dekleta lovili, i še več drugih! – Sdaj su Te pa za viteza postavili! Nikada si ne bi bila mislila, da mi bo bog dal še to sreču doživeti, ko uže tako rahla i hrepava postajam. – Ako mi dozvoliš Ti kaj prerokvati, Ti sreču prerokvujem v Tvojem načelničtvu. Glej, ravno v tačas, ko su Te načolnikom preklicali, je grda sova sprestrašena od ljudskoga šuma iz sred naše lipe izfrfetala. Grôza me je prešla toga mračnaka viditi. Vem, da Vi mladi ljudje na take znamenja me pomarate; al nikada ne bom pozabila, da še makar sto let živim, kako su se moja rajna stara mati neizrekljivo te nesrečonosne ptice bali. Bog jim daj mir i pokoj, saj su uže dolgo pod rudi al kadagod su imeli kakšno važneje opravilo, posebno kada su imeli v grajšini kakvi posel, su se vsakokrat vrnuli, ako su na tešče kakšnu babu srečali al pa sovu vidili. Zatoraj sàm danas dobro na sovu pazila, kam je zletela. No akoravno su mi oči uže oslabele i se mi je zelo blešilo, sàm vendar dobro vidila, kako se je vrh Srebrotnika vzdignul sivi orel, na ravnost na mračnaka letel, ga v zraku zgrabil ter se š njim nad megle vzdignul – i to je dobro znamenje!" – Sapa ji je bila prekratka, zato je morala malo prenehati. Al kmal opet izačne: – "Al se še kaj spomneš Janez, kako." – Fantje su Janeza naprej odnesli, drugač ne bi bilo še tako hitro konec govorjenja.

V grofovem šatoru se je sdaj veliko gostvanje pričelo. Župan, celo starešinstvo i novo-izvoljeni načelnik su bili povabljeni. Po svršeni volitvi je tudi grofica bila v Teharje prijezdila s celi slovenski i nemški gospôdi, kolikor ju je ravno v gradu bilo. Krasni čvrsti mladenč se ji je koj na prvi pogled tako dopadel, da ni ne očesa od njega odvrnula.

"Kako se Tebi dopada ta prosti Teharčan?" – popraša na tihem svoju dvorkinju do ktere je celo zaupanje imela. –

"Svitla grofica" – dvorkinja odvrati – "take čvrstoče i take možačke lepote nisàm ne med slovenskimi molčé med nemškimi vitezi našla. Toga su, kakor se mi dozdeva načelnikom izvolili."

"Ravno prav." – Grofica, se posmehljaje, zvito doda. – "Ko načelnik bo imel pogostokrat v gradu opravke, za kratek čas mu obve mreže stavile!"

"Najnim sdrušenim prizadevanju" – dvorkinja prilizljivo potrdi – "gotovo ne bo ušel! Smo uže druge korenjake po niti vodile, kaj ne bi toga bornoga prostaka!"

Kako čisto drugači je mislila i čutila Marjetica, prosta Teharčanka, ki je ravno nasproti skoz nakajeno kuhinjsko okence skrivajno celu volitev gledala. Pengarjev su se bali ju van pustiti, da ne bi morda grofu spod oči prišla. Srce ji je hitreje bilkalo spod čistimi nedri, kakor navadno. Sjajna žarica ji je rudečicu na ličcah vžgala. Globoki ždihljeji su proti nebu goreče molitvice iz dna devičnoga srca zdihvali i po temno modrih jejnih očeh su se solzice lesketale, solzice veselja i angeljskoga vžitja, solzice čisteje od rajske rosice.

Do trde noči je trpelo gostvanje v grofovem šatoru; nazadnje je med vitezi i drugi gospôdi v nesramno nesmrno pijančvanje razujzdalo. Janez je prisiljeno zraven sedel, jegove misli su bile le pri Pengarju i pogosto se je ozirjal na pengarjevo kuhinjsko okence. Da bi bilo na njim ležeče bilo, bi bil uže davnej to za njega neprikladno mu oskudno društvo zapustil. Komaj je uže čakal Šentjanževca – al za grofa i za njegovu plemenitu druhal je bil uže švedravec! Kakor čepi namočeni i nalzjeni od vina nastopiju temnu pod proti Celju. Ni se čulo čvrstoglasno ukanje ne miloglasno pevanje, – krik i vik, nesramno govorjenje i zbijanje razvadnih šal to je bila popotnica te divje drušine.

Janez je po svrsenem gostvanju pri Pengarju fante sbrane našel, ki su ga nalašč tam čakali. Vse je mogel povedati, kar se je kaj v šatoru govorilo zastran teharskih zadev. Martnačka je htela celo vediti, kakšne i kako pripravljene jedi su imeli, v kakem redu su se nanašale, kdo je stregel i t. d. Blizo do polnoči su še veseli skupaj bili. Šimekov Tona je svoje citre obiral, da je bilo kaj! Vsim je dremavec pregnal. Nazadnje se vendarle razideju vsaki na svoj dom.

Na ogleduha, v svinjaku zaprtoga, se pa ni nobeden spomnil. Ko pride gospodinja s ponijkami svinje nahraniti i bavtoru odpre skoči van i zbeži. K volitvi je bil še ravno toliko prav došel, da je vidil, kako su fantje Janeza na štitu okol nosili. V grad se vrativši je grofu vse povedal kar je vidil i čul i posebno je novo-izvoljenoga načelnika ko vodja tistoga večera pri mlinu zaznamoval! al od svinjaka je varno molčal. Grof pošlje koj drugo jutro Janezu zaukaz, da ima začasno stražu v Bežigradu prevzeti. Na ta način ga je mislil v svoju oblast dobiti.