VI. Sužnost.

Teharska četa vidši svoje bandero se trikrat v zraku zasukati i opet pasti, je dobro razumela to znamenje i čudeže junačtva doprinašala v rešenje svoje zastave i svojega načelnika! Al vse zastonj! – Vedno nove i vedno veče turske čete su na bojišče vrele. Bilo je, kakor da bi iz tal naraščale, kakor da bi z vsakoga vbitoga Turka po dva opet vstajala. Tri dni neprestano je grozovito naskakvala, Beligrad pada rešiti, – al vse zastonj! Krstjani su stali nepremakljivo kakor žive skale, v ktere zastonj vdaraju morski valovi. Zgubila je uže več od polovice janičerjev, svojih naj čvrstejih vojščakov.

Čtrti dan napoči. Križari su opet v bojnem redu pričakovali Turkov; al kako se začudiju, ko zjutraj tursko taborišče prazno, sramotno-zapuščeno zagledaju. Skoro da sámi svojimi očmi nisu verovali. Kakor su ponoči privreli, tako su tudi po noči peté pobrali, vidši da nič opraviti ne moreju proti nasprotnikom svojim. Prvokrat su se morale nepremagljive čete sultana Mohameda omaknuti krstjanski nadsili.

Sdaj je željno po bojišču iskal prijatelj prijatlja, brat brata, sin očeta, oče sina, ki mu je v boju izpred oči zginul, i ki ga je med ranjenimi al mrtvo obleženimi še najti mislil. Tudi teharski fantje su iskali svojega načelnika po celem bojišču od zore do mraka; al zastonj je bilo vse jihovo iskanje! Zelenka su našli vbitoga al od Janeza ni bilo ne sedú ne tirú. Žalostni se vrneju na večer nazaj v tabor.

Kak dolgo je Janez v svojem nesvestju ležal, sam ni vedil. Opet sprebudivši, se najde v lepi prostrani izbi na snažni postelji. Dozdevalo se mu je, da le sanjal, da je v boju bil, da se je ranjen iz svojega zelenka zvrnul, da su ga s Voglarjevem vjeli, i da je vslednič v turskem šatoru v Voglarjevem Marjeticu viditi mislil, kako mu v možki spreobleki svojoj srajcoj rane ovezuje. – Al težka glava i skeleče rane su mu opet le preočito resnicu vsega toga javljale. Pogleda svoje oveze od kterih se mu je po njegovem mnenju tako živo sanjalo, da su falati Marjetične srajčce. Pogleda jih i pregleduje, i opet se ne svesti al sanja al budi, kjer je zares v nji vidil kose ženske srajce. Ko nazadnje še celó tudi rudeče všito ime "Marjetica" najde, globoko zdihne, zastoka i vdano v boga opet oči stisne. Strežaj, ki je kod okna slonel, i zamišljeno v dolgočasnu daljavu gledal, stopi na Janezev vzdihljej k postelji, da vidi je li se je morebit iz svojega nesvestja zdramil. Janez ga debelo pogleda, i opet se mu je dozdevalo da je tudi toga v sanjih vidil. Bil je naime Arabčanov služe.

"Hvala Alahu i jegovomu svetcu!" – reče – "da si se enkrat sprebudil iz Tvoje omedlevce. Celih sedam dana je trpelo. Sám ranarnik je uže skoro obdvojil na Tvojem ozdravljenju.

"Tak ne sanjam več! – Pri vsih svetnikah božjih Te prosim, reci mi resnicu; razjasni mi al sanjam, al čujem! – ga Janez strmo gledé vpraša.

"Zdaj govoriš s menoj, kakor vsaki spameten človek!"

"Kdo mi je pa rane moje ovezal?"

"Tvoji tovarš, ki Te je tako junačko branil pod Beligradom proti našimi vojščaki."

"Kje pa je sdaj ta moji tovarš?"

"Odjadral je s mojim gospodarjem v Algir."

"I kje sàm ja sdaj?"

"V Ištambolu."

"V Ištambolu! – V Algiru!" – Janez glavoj majoč ponovi.

"Jest! Moj gospodar Te je dal ranjenoga svoji lastni nosilnici iz bojišča v svoj šator pod Beligradom i potem sèm v Ištambol prenesti. Ti se ve da od vsega toga nič ne veš, kjer celi pot še očesa odprl nisi. On je kmal drugi dan s svojimi ostalimi vojščaki od tod odrinul. Tvojega tovarša je seboj vzel, i nič nisu pomagale jegove silne prošnje, naj ga pri Tebi za strežaja pusti, dok ozdraviš. Uže skoro nisam vidil človeka tako žalostnoga kakor jega, ko se je moral od Tebe ločiti, i ako sam prav vidil, si je celó solze iz očeh brisal, ko je zadnjikrat iz te hiše išel. – Al kaj hoče siromašni sužen proti naklepi svojega gospodara!"

"Sužen!" Vzdihne Janez ter si znoj iz vročega čela obriše.

"Da, da! Tudi Ti si sdaj jegovi sužen s menoj vred! Al hvali boga, da si, kjer Ti je uže suženstvo odločeno, pod mojega gospodara prišel. Lagal bi, ako bi rekel, da ni zares blaga duža, ki nas sužnje spoštuje kakor oče svoje deca.

"Tedaj bodu tudi mene v Algier djali?" – ga Janez dalje pohlepno vpraša se v postelji vzdignivši.

"Tudi, sámo da popolnoma ozdraviš i se okrepiš; zakaj na morju bi bil gotovo v svoji omedlevci bez zdravničke podpore vmrl, zato Te je gospodar do Tvojega popolnoga ozdravljenja tukaj ostavil."

"Rad, rad, prav rad hočem jegovi sužen biti, sámo da še enkrat svojega tovarša vidim, ki mu življenje zahvuljujem!"

"Ve dva morata gotovo od ene matere biti, ki tako neizrečeno eden drugoga ljubita!"

"Al ni moj tovarš nobenoga sporočila pri svojem odhodu" – vpraša bez obzira na te besede Janez svojega dvoritelja – "na mene ostavil?"

"Je. Al enu sámu besedu."

"No kako se glasi ta beseda?"

"Moral sàm si ju zabilježiti, drugač bi ju bil uže posabil. Ta beseda je "Marjetica."

"Marjetca!" – Janez š njim vred zgovori, i zadnje dvombe su v njem zginule, da Voglarjev ni nobeden drugi kakor Pengarjeva Marjetica.

"Pristavil je še, ko sàm ga prašal, kaj ta edina beseda pomeni, da si ju Ti uže po svoje raztumačil bodeš?"

"Kada odjadramo v Algir?" Janez čez nekoliko časa opet razgovor povzame.

"Kakor sàm Ti uže rekel, kak hitro da se Ti rane popolnoma zaceliju, i Ti bez škode za svoje zdravlje morsku pot nastopiti moreš."

"Al ja sam sdaj uže čisto zdrav. – Ne čutim nobenih bolečin več! Koj danas bi še lahko odrinuli!"

"Ranarnik" – mu služe odvrne – "kaže, da še naj manj mesec dana trebuješ, dok se Ti opet poprejšnje moči povratiju. I da bi ravno uže sdaj za odhod sposoben bil, bi bilo to vendar nemogoče, kjer se še naša baka ni iz Algira povratila."

Janez je bil do čistoga sprepričan, da Voglarjev ni nobeden drugi, kakor Marjetica. Od kod drugač jegovo zakasnjenje pri odhodu v Teharjah; od kod drugač Pengarjeva kobilica, ki ju je jašil; od kod drugač to srčno požrtvavljivo junačtvo, kterim ga je na bojišču brani; od kod drugač ta nježnost i ljubeznivost, kteroj mu je tako skrbno i rahlo, kakor le samo ženska roka more, rane ovezal; od kod drugač ti falati ženske srajce, v kterim i je Marjetično ime všito; od kod drugač zadnjič to naročilo "Marjetica" s pristavkom, da si če to reč uže po svoje raztumačiti; od kod drugač vse to, kakor od – Marjetice! – Srdilo ga je le to, da ju ni uže poprej spoznal. Šele v turskom šatoru se mu je bila mrena z očeh otrnula. Misel na Marjeticu mu suženstvo čisto iz glave zbije i komaj je uže barke iz Algira pričakoval. Od dana do dana je krepeje prihajal, i čez mesec dni, je bil opet korenjak, kakor poprej.

Po dolgem pričakovanju vendar zadnjič enoga dne Arabačanov služe s novici domu prihiti, da je barka v brodostaju priplavala. Dovoženu robu izkladivši i opet drugu naloživši, treti opet od kraja odrine. Smerni vetrič je od suhoga puhal v njene razpete jadra i veselo je rezala brazdu na visoko mirno morje. Kdo zamore opisvati Janezeve občutke, v kterih se mu je srce topilo, ko se je dan na dan barka bolj bližala afrikanskim bregovam i celó ko se jim prikaže beli Algir s svojimi bezbrojnimi minareti na lepo osolnčnom brežiču! – Arabčan je bil Janeza namenil učitelja svojih otrok v vaji orožja i vitežkih igr, kakor jih Evropejsko vitežtvo goji, kjer ga je v bitki pod Beligradom spoznal izvrstnoga orožnika.

Algirska brodostaja je bila napolnjena barkami raznih narodov. Arabčan je s množici sužnjev na brodostajskom bregu pričakoval svoju barku. Ponosno je prijadrala napihnjenimi jadri v brodostaju. Maček zarožlja v globinu, i pri kraju obstoji. Veselo skoči Janez na afrikansku zemlju iz celoga grla zaukaje, - - saj ni bil več daleč od Marjetice. Naglo prebere svojimi očmi trumu Arabčanovih sužnjev, ktere je za izkladanje robe seboj imel. Jih prebere i prebira, je li ne bi Voglarjevoga morebit zmed njimi zagledal; al zastonj – jega ni bilo zmed njimi! Tolažil se je s stim, da je po vsi priliki moral doma ostati. Sužnje su začeli robu iz barke izkladati; tudi Janez, akoravno mu ni nobeden veleval, se prime veselo izkladanja, sámo da bi se prej zgotovilo, da bi skoro Voglarjegova vidil. Vsi su jegovu jakost občudvali. Lahko bez vsega napenjanja je naj težiše bale prekobical i prenašal.

Arabčan je molčé od strani stal ter pozorno i veselo gledal krepko i brhko Jenezevo ponašanje. Ne daleč od njega je stal neki drugi bogato opravljeni Turk. Tudi ta je Janeza motril, tudi jemu se je moral dopasti. Nemirno jame sem ter tje postopati, kakor da bi nekaj prav zvitoga pretuhtaval. Zadnjič stopi k Arabčanu ter ga popraša, li je ta sužen, na Janeza kazaje, jegov. Arabčan reče, da je; ter mu vse pové, kako da je do njega prišel. Turk je komaj i komaj svoje notrajno nemirje krotil.

"Kaj ne, da se Vam dopada!" – reče Arabčan samozadovoljno. – "Je čvrst korenjak! Le poglejte jegove široke pleča napete prsi, ognjeno oko, visoko čelo krepke ude! Le poglejte ga! Človeku se srce v prsih poigra viditi takoga mladenča."

"Resnično da! – Koliko ga cenite!" Kratko Turk odvrati. Arabčan se nasmeji. "Ta nima nobene cene, odgovori, ne za Vas, molčé za kakoga drugoga. Saj uže imate polnu barku nakudljenih sužnjev, kamo še s tim hočete!"

Turk se ne da odpraviti ter zmiraj več i več za njega obeča, al Arabčan se še ne zmeni za kupčiju. Nazadnje mu je uže pet jezer grčkih cekinov ponujal, naj veču cenu, po kteri su se tačas naj lepši izbrani sužnje tržili. Arabčanu je bil uže Turk preprisiljen, zato mu kratko reče: "ako mi daste deset jeser za njega, ga Vam dam, drugač pa nikakor ne, je škoda za vsaku besedu, ki ju še dalje zavolj toga zgubite!" – Na ta način ga je hotel prestrašiti, ter se ga znebiti, kjer je ta cena bila čez meru visoka. Al Turk seže molčé v svoju mošnju, ter mu nabroji rečenih deset jezer. Arabčan se toga ni nadjal, pogleda ga kakor da bi dvojil, da je Turk pri pravi pameti, ki mu gre bez vsake pogaje za enoga sužeta deset jezer dajati! Toliko zlata, kolikar ga še cel sužen ne tehta!"

"Vi se morda ne bote šalili s menoj,? gospod!" – mu Turk uvreden očituje, kjer vidi, da Arabčan noče pomesti nabrojenih cekinov. – Arabčanu ni bilo na cekinih ležeče, imel je v premoženju, da še sam ni vedil kaj i koliko, stalo mu je več do Janeza!

"Vi bote vendar mož beseda ostali!" – Turk resobno čez nekoliko trenutkov vzajemnoga molčanje spregovori. – Al Vam ne dajem kolikor išete.

"Mož beseda ostanem" – mu ponosno Arabčan zavrne. "Al veste, da mi je več na sužnju ležeče, kakor na Vaših cekinih! Vzemite si ga i Vaše cekine!" Te besede velikodušna zrekši, se obrne i odide.

Janez je bil kakor od groma zadet, čuvši, da je na drugoga gospodara prodan, i da mora koj, bez vse pomude, na drugu barku, ki še danas, bog ve kam, odrine. Vse jegovo upanje, Marjeticu v Algiru najdti, je bilo proč, kakor da vetar v pleve puhne. Proč su bile vse jegove sladke sanjarije o ljubezni, od enkratnoga odsluženja al odliupljenja iz suženstva, od povratka v domovinu, od sreče! Vse je bilo proč! Vse je zginulo kakor čarobne boje mavrice božje, kada se oblak razkadi! Bog ve na kakšnoga okrutneža, na kakšnoga krvopivca je prodan! Bog ve kam i kako daleč bo odpeljan, po vsi prilici na kakšen suženjski sejm med divje narode, od kodar mu celó up bo odvzet, še kada svoje Marjetice ljubiti, al slovenske stare goré, i domače zelene trate viditi. Take i enake misli su ga spremljale na sužensku barku. O kako rad bi bil ostal v Algiru! Rad bi bil verno do smrti svoje Arabčanu sužil, rad bi bil naj težeše dela opravljal, i krvavo si dlane žulil, sámo da bi bil bljizo svoje Marjetice, da bi vzajemno se eden drugoga tešila! Al zastonj! –Človek, ki le to vidi, kar je ravno spred njim; ki le to pojme, kar v obsežku jegovoga razuma leži; se vsčasih slepo do gotovoga sprepričanoga meni, da je le igrača v roki osode, ki nima ne uma ne razuma, ki se le smeji, kada spod njnemi igraječimi prsti človek za človekom pada, kakor mravlinci pod poteptom igraječih se detičev. Tako je tudi Janez sdaj mislil, ko su ga na brodostajskom bregu na sužensku barku gnali. Nič drugoga si ni v svojem sdajšnem položaju želel, kakor proste roki, ni pa dober meč. Celi Algir bi bil spred njim besnečem strepetal, kakor šolarček spred svojim kaštigajočim učiteljem.

Ko ga na barku priženeju vidi, da ni sám nesrečnež; bilo je krstjanskih sužnjev na nji, da se je vse trlo. Al kdo drugi zmed njih vsih je bil nesrečneji od Janeza! – Pobit na duši i polomljen na telesu se zgrudi v podkrovju v temnom kotiču na tla, i znojne srage, debele hakor jagode, mu nastopaju po čelu. – O mraku se priškrepčiju mački iz morskoga dna, jadra se razpneju, vesla vdariju, barka je zasuče i odrine od kraja. Tiho se promota iz brodostaje i naprej je šlo v temni noči na visoko morjé. Okol polnoči ko je uže barka zunaj razobrazja afrikanskoga bila, pozove barkini vlastnik vse sužnje na krov. Janez se še zmenil ni za to pozvanje, zgruden je oatal v svojem kotiču, dobro vedši, da mu jegova prevelika žalost ne bo dala jutra dočakati. Srce mu je htelo žalosti razpoči! Sužnje su na krov odišli. Janez sám ostane. Na kolena pade. Moli! Zdihuje! Sdaj na nasprotni strani temne spodkrovnivce nekdo iz tleh vstane, ko vidi, da tudi on ni sam nazaj ostal, ter se Janezu približa. Janez ga ni koj zapazil, tako je bil v svoje molitvice zadobljen. Ta se bljizo njega ostavi, roké križem dene, ter ga nekoliko časa obžalovaje gleda! "Tovarš!" – ga čez nekoliko časa vgovori, si solze iz očeh obrisaje, – "lepši je vmreti, kakor sužno živeti, daj, zagreznima se v morje!" Janez to čuvši, plane kviško pripravljen se koj v morje zagrezniti. "Janez!" izklikno v tom trenatku spred njim stoječi sužen "Marjetica!" je bil odmel iz Janezevih ust. Eden drugoga objame. Sámo čutiti bi se dali občutki ljubezno okloplenih, pa ne izreči. Sdaj postane veliki hrum i štrepost na krovu, vse je kričelo, "Čuješ Marjetica! Sdaj prideju po naji. Le brže, le brže skoz okno v morjé, drugač naji zasačiju!" Čvrsteje se sprimeta, i le trenutek še, i globina bi jih požrla bila. – Pol uže v naskoku, se čutita od vzad za rami prijeta. Stojta, za pet ran božjih!" jima gromoviti glas zaukaže. Janez se ozre, i glej papežev poslanec, ki ga je v Bežigradu s njegovim očetom iz ječe rešil, stoji spred njima. Drugi sužnje su pa okol njega kakor okol svojega očeta poklekali, mu rob jegove obleke kuševaje, ter mu s solzami v očeh se zahvaljivali za odkupljenje iz suženstva. Vse se je zahvalnosti razjokavalo!

To je pa takole prišlo. Papež v Rimu je čul, da je nek sila veliko krstjanov v Algiru vsužnjenih, ki zastonj zdihujeju po rešenju iz turskih groznih ječ. Čul je od njih trpljenja i tepenja, i srce se mu je do njih rešitve tako vžgalo, da je dal koj razglas na vse krstjanske narode razpisati, naj se darovi sabiraju v namen odkupljenja krstjanskih vsužnjencev v severno-afrikanskih predelih. Obilo je darovala krstjanska ljubezen i kmal se je bilo od vsih narodov iz vsih dežel toliko nabralo, da je papež uže mogel enu barku v Algir poslati. Pripetilo se je, da v svojega sporočnika ravno tistoga izvoli, kteroga je bil na grofa Urha s izobčivnim pismom poslal. Turki v Algiru i v ostalih berberskil državah su ta papeževi naklep zvedli, ter se zakleli, da ne bo nobeden zmed njih svojih sužnjev na krstjanske odkupvavce prodajal. Papežev sporočnik si tedaj kupi bogatu tursku opravu, nabije turske boje na jadrilo ter se obnaša, kakor pravi Turk. Na ta način je Turkom oči zbrisal. Od vsih strani su se nu sužnji na prodaj ponujali, kjer su njih gospodari vidili, da ima dokaj cekinov, da tudi ne gleda toliko na telesne sposobnosti sužnja, i da se tudi zavolj cene zelo ne obotavlja. Uže prvi dan, ko je v Algir dojadral, je imel polnu barku nakupljenih al prav za prav odkupljenih sužnjev. Vse je uže bilo naredno, da na večer opet nazaj v Rim odjadra, kar pride Arabčanova barka iz Ištambola pred Algir. Papežev poslanec je ravno v raznom razmišljevanju poleg brodostaje sèm ter tje se sprehajal, kar ga neki zakrik iz svojega zamišljenja zdrami. Bilo je Janezevo zaukanje. Urno se poda prot oni strani, od ktere je zaukanje prišlo i koj ko Janeza zagleda, spozna v njem svojega nekdašnoga rešitelja iz Bežigradske ječe. –

Vsi na barki su v svojem veselju papeža obožavali i jegovoga sporočnika i milosrčne daritelje, ki su svoje peneze darovali v odkupljenje svojih krstjanskih vsužnjenih bratov. Kdo med vsih, kolikor jih je barka nesla, je pa bil srečneji od Mlinarjevoga Janeza i Pengarjeve Marjetice, celó ko jima je papežev sporočnik povedal, da grofa Urha ni več! – Da ga je doletela osoda kmal drugi dan po boju pod Beligradom. Vidila sta uže v duhu zelene domače trate, mirne i tihe loge, znance i prijatlje; posebno sta se pa rada spominjala Pengerjevih, ki su morali toliko skrbi, toliko prečutih noči pretrpeti! "Oj kako –je včasih Marjetica solzenimi očmi djala – "oj kako se bodu razveselili uče, me opet viditi, ki neveju kam sàm prešla, ki me uže mrtvu morda objokujeju i obžaljujeju! Se ve da sàm se zelo nad njimi zagrešila! – Pa odslužiti si hočem to pregrehu kolikor se mi bo dalo skoz detinsku ljubezen i podporu. Vsaku še tako majhnu želju jim hočem izpolnivati, samo da mi bu moč!"

Jaderno je plavala barka posred morja ravno tje proti Rimu. Tretji dan se jim uže prikaže v daleki daljini kakor črni trak italjansko obrežje! Ko do kraja prijadraju je dobil vsaki odkupljenec še toliko denarja, da je mogel pošteno do svojega doma priti. Janezu je pa dajal papežev sporočnik tistih deset jezer grčkih cekinov, ktere je v Algiru Arabčanu za njega ponujal. Al janez je bil preplemenitih prevzvišenih misel, da bi se bi sámo le enoga cekina dotaknul. "Vi ste svoji dolg" – mu reče na to ponudbo, – "kteroga ste menili morda do mene imeti, odkupljenjem naju, več kakor gre poravnali."

"Ta svota je zadostna za odkupljenje več ko sto krstjanskih vsužnjencev, ki še v Algiru zdihujeju po turskih ječah. Mene bi pa toliko bogatstvo nazadnje še napuhom navdalo! Imam hvala bogu doma poštenu slamnatu strhu, i plug i branu, par voličev, nekaj trsja za domače potrebe, i vrh vsega toga še dvoje zdravih dlanov! Kaj mi je še več treba k mojemu gospodarstvu, kakor pridna delavna gospodinja! – I tudi to mi je bog dal v moji Marjetici!" Ko papežev sporočnik vidi, da se Janez nikak ne dá spregovoriti, le trohicu v dar vzeti, ga srčno objame, ko mladenča, kakšnoga še ni najdel v nobenom drugom narodu. Celó papežu jih je predstavil. Priljudno su se sveti oče š njima pogovarjali, jih blagoslovili, i nazadnje, na njih prošnje tudi – poročili.

Težko sta se ločila iz Rima. Uzajemna ljubezen jima je dolgo težavno pot krajšala, i kakor po lastavičnih peruticah sta hitela proti sloenski meji. Ko prvi stopaj na staru slovensku zemlju storita, poklekneta na sveta tla, jih poljubita, stvarnika nebes i zemlje slaveč i hvaleč, ga jih je jegova nevidljiva roka srečno skoz koliko nevaršin nazaj pripeljala v ljubu domačiju.

Po poti sta tudi zvedila, kakšnu smrt je storil grof Urh. Šel je tudi on na Ogersku v tursku vojsku, al prepozno je prišel pod Beligrad. Turki su uže bili otepeni. Na bojišču se je pripetilo, da se vname hud prepir med grofom Urhom i starejšem Sibinjaniču. Vsled srpoga prepiranja je bil, da se prepiravca tako vžgeta, da golimi meči se vzajemno napadeta. Grof se je bil hrabro branil. Al ko nazadnje cela truma ogerskih plemenitašev Sibinjaniču v pomoč priskoči, ki je ošabnoga slavehlepnoga Celjana čez vse črtela, se grof kmal vês ranjen na tla zgrudi, i tako pod meči nevsmiljenih sovražnikov konec vzame.

Natanko se je sdaj vse izpolnilo, kar je kmetič Zagorc prerokoval. Grof je sramotno poginul, jegovi rod je š njim vsahnul za večne čase: Ni je bilo hčeri, ni ga bilo sina, ki bi bil podedoval jegove zaklade i slavu celjskoga imena. V malo letih je uže streha gornjoga celjskoga grada svoje rebre kazala. Vihari, tepeni od nevidljive roke su pulili i trgali na gradu, da je izgledalo, kakor da bi bil živi nebeški ogen po njem bil razsajal.

Lastnina je postal sosednoga kmetiča, ki po njegovem prostranem dvorišču orje, sanje i žanje, i po nekdašnih orožnjicah kleti ima. Strašna zares je šiba božja v svojom tepenju! I gorje mu ki ga vdari! –

Janez i Marjetica priromata ravno na velikonočnu nedelju v Teharju. Češnje i trombentice i zgončeki su naj lepše cveteli i prve lastavice po zraku plavale. Vaščanska mladež se je pirhami po trati igrali. Dimnjaki su se še popoldan veselo kadili, – no saj su danas povsod kaj boljšega imeli! Cela priroda je tako rekši prazenski obraz imela. Pengarjev su se ravno na klopi spred hiši sončili, ko se jim Janez i Marjetica pribljižata.

Kdo bi mogel opisvati jih občutke, jih veselje! – Nemo enoga za drugom objemaju, na prsi stiskaju celujeju i blagoslivljaju. – Po vasi se je bilo naenkrat razznalo, da sta Mlinarjev Janez i Pengarjeva Marjetica nazaj prišla, ki jih je uže cela vas mrtve menila. Martnačka je letala od hiše do hiše od soseda do soseda, s ti novici. Nobeden ji ni hotel verjeti, prej ko se ni sám lastnimi očmi sprepričal. Cela vas se je bila sbrala pri Pengarjevih. Vsaki jih je hotel viditi, vsaki jih dobrodošljenjem pozdraviti, vsaki š njima govoriti, vsaki jihne dožvitke slišati. Na slemen strehe je bilo teharsko bandero vtaknjeno, ktero je Marjetica neoskrunjeno od turske roke, srečno nazaj prinesla. Naj mileje je pa bilo viditi, ko sta se Janez i Šimekov Tona, ta dva neločivna prijatlja, objela. Slovenski jezik nima izrazev, da bi se š njim zadostno dalo to izreči, kar sta oba čutila srce na srcu! –

Stari slovenski običaj je, da se vsaka količkaj važneja zgodba gostvanjem ali prične, ali sklepa. Tako je tudi sdaj pri Pengarjevih bilo. Martnačka je kuhala. No akoravna je revna starka mnoga potratila, mnogo skazila, to vendar ni ne naj manj dražilo obče veselje.

Srečna sta bila Janez i Marjetica v zakonskom stanu, dobro sta gospodarila, pobožno živela, i vidno je vladal blagoslov božji nad njima. – Množilo i naraščalo se jima je premoženje od dana do dana, od leta do leta po umnem kmetovaju. Svoje bogatsvo pa nista nikada obračala v puhlo napihovanje i štimanje pred svetom! Bila sta tolažitelja i podporitelja siromašnih sovaščanov. Ni dan minul, da ne bi bila Marjetica kakoga vbogoga milosrčno nasitila, oblekla i nadarila. Zato jih je pa tudi cela vas spoštovala i ljubila. Nobeden jima ni mogel kaj krivoga, kaj nepoštenoga al nepravičnoga očitati! Dočakala sta vnučke svojih vnukov kterim sta v dolgih, zimskih večerih po stoterokrat pripovest pripovedati mogla, od hudobnoga celjskoga grofa, od vplemenitenja Teharčanov, od groznih Turkov, od vjetja pod Beligradom, od suženstva i rešenja. I tako se je ta pripovest od deda do vnuka; od ust do ust, od stoletja do stoletja do današnjega dne v teharski okolici ohranila.