V. Beg i vjetstvo.

Hrum i šum včerašnjega svetkovanja je potihnul. Nastopil je delavnik i vse je opet zapadlo v vsakdanje življenje. Tudi novi načelnik, se je pripravljal v les iti, kar mu nenadoma pride povelje od grofa, da mora še danas stražu v Bežigradu prevzeti. Drevaču dene opet v kot nazaj ter vzame orožje svoje iz poljice – čisto kako da bi mu vse eno bilo, ali gre v gojzd ali pa na stražu. Se oboroživši hiti pod lipo, zatrobi v rog i kmal prihiti množica fantinov slišat načelnikov povelja. Janez si zbere zmed njih deset naj čvrstejih, med temi tudi Šimekovoga Toneta, i krene s ti četici proti Bežigradu.

Berički stražniki v Bežigradu su uže tudi zaukaz dobili iz Celja, da imaju stražu jetnikov teharskomu načelniku predati. Janez je menil, da bo sámo čestnu stražu imel v gradu opravljati. Ko mu tedaj vikši berič ključe predá, vès bled postane jeze i sramote. Za mizu se vsede i pismo piše grofu Urhu. Ko je pismo spisal, ga dá, vikšemu beriču rekoč: "Na! To pismo daj grofu i reči mu, da ga pozdravljamo, pa zraven toga tudi sporočamo, da mu za beriče služiti nismo prisegli. – Do večera mu hočemo jegovu volju spolniti, a dalje ne. Naj nas tedaj do tačas od kogargod drugoga nadomestiti dá, kjer mu za dalje nismo porok za njegove jetnike." – Vikši berič se je tako prestrašil nad tem po svoji berički pameti zelo predrznim sporočilom, da še besedice črknul ni; sámo glavoj malo pomajaje pismo vzame, svoje hlapce sbere i odide.

"Prav si govoril Janez" – mu Šimekov Tona potrdi. – "Pač res! Bomo li mi grofovi beriči! Nikada! Ako se svi teharski fantje do zadnjega vberičiju, ja se ne bom!"

"Tudi ja ne!" Janec zaničljivo dodá.

"Tudi mi ne!" ostali fantje zakolneju. – "Naj nas postavi pred sovražnika, i pokazati mu hočemo, da smo korenjačkoga plemena! – Al na jetnike pazihati i beričiti – toga ne znamo.

"Tako je prav fantje! Sdaj me šele veseli, da su me Vašem načelnikom izvolili! Ene misli, i složni v vsem, taki moramo biti, drugač nam ne kaže!" S temi besedami vrže Janez snop ključev, ktere mu je vikši berič izročil, zaničljivo v kot, da kar zarožljaju.

Šimekov jih pa gre pobirat. Posmehljaje reče Janezu: "Pojdi, greva malo pogledat, nad čim da stražimo, da bomo saj vedli, kakošne ptičke da ima grof v svojih kletkah!"

Ko do prvih ječnih vrat prideta, porine Šimekov prvi zarujeli ključ v ključavnicu. Bil je ta pravi. Dvakrat ga močno zasuče, ter pestjoj železne vrata noter porine. Plesnjivi, zatuhli smrad jima v nos vdari. Morala sta se omaknuti, drugač bi ju bila še kakšna slabost napadla. Šele čez nekoliko časa, ko se je bil smrad razkadil, stopi Janez skoz nizki predor v ječu. V gnjusobnem kotiču, na pol sgnjilem škopu najde človečku podobu, ki se le je toliko sem ter tje mezila, da se je vidilo da še ni popolnoma mrlič. Okovana je bilo v težko železje. Janez ju vpraša: "Kdo si, i kaj si zakrivil?" Al človečka podoba se še zmenila ni, ne za njega, ne za njegovo vprašanje.

Drugi - i tretjikrat ponavlja Janez svoje besede al vse zastonj – človečka podoba se še zmiraj enakomerno po snopiču sem ter tje giblje bez ikakvoga obzira na njega. Janeza je skoro groza bila. Ukaže tedaj jetnika van iz ječe na svitlo nesti, kjer je vidil, da tako ni nič š njim opraviti. Oj strašen pogled! Nič drugoga ga ni bilo, kakor zgol kost i koža. Obleka su mu bile stare sprhnele cunje, polne gnjusobnoga mrčesa, kterimi si je svoje nage ude le siromašno zakrival. Brada i laslje su ga bili divje obrasli – i star, star je izgledal kakor zemlja! Slep je bil. Tmica ga je po vsi priliki v ječi oslepila. I vrh vsega toga je bil, kakor su fantje skoro bili spoznali, še gluh. – – – Groza vse pričejoče obide viditi takoga živoga mrliča! Dali su mu vrč s vinom, da bi se malo okrepčal. Prevelika jegova slabost mu še govoriti mnogo ni pripuščala. Trepečoj rokoj primaja starček vrč k ustam, al – vino vkusivši začne na celem životu se tresti. Vse svoje moči napenja, samo, da bi mogel vstati: Janez i Tona mu na noge pomagata, ga podpiraje vsaki od svoje strani.

"Oprosten! Osloboden!" – – stareček zdihne, – "da, da! to vino mi je zadostno znamenje, da sám rešen dolge ječe, da je večni pravični bog uslišal moje molitve tudi v temni ječi. Četirdeset dolgih let nisàm ne kapljice vina v ustih imel, i zato mi je to vino naj gotoveje znamenje mojega rošenja. Le smradljive vode su mi vlivali po žlebu v ječu, i sdaj morda ne bi bilo to vino znamenje mojega oslobodenja?! – Akoravno Vas okol stoječe ne vidim i ne slišim, vendar sàm sprepričan, da ste me oslobodili!"

Siromaček je zares mislil, da je sdaj rešen dolgoga trpljenja.

"Nate!" – čez nekoliko časa opet začne. – "Nate! – Morda si Ti, moj sin tukaj, morda se na Te opiram! – Morda su s Teboj tudi moji vnuki tukaj! – Nate!" – Pri teh besedah si seže spod pashu. – "Po ti svetinici me bote spo znali. Nosil sàm ta dragi, edini mi ostali spominek svoje rodbine četirdeset let svojega zakletja pod pashi skrit, da mi služi morda še enkrat v spoznavno znamenje. Čest i hvala bogu! prišel je s današnjim dnevom ta presrečni čas! Čest i hvala bogu naa veke!"

Vsi su gledali i ogledavali svetinicu, al nobeden ni umel jejnoga napisa. Vidilo se je, da starčeku hladni zrak ni prav vgodil, zatoraj dá Janez koj enu izbicu zakuriti, i jega v snažnu postelj položiti.

S Tonetom pa gresta še druge ječe preiskavat. Bilo jih je pedeset po redu. V nobeni nista pravoga hudodelnika našla. Skoro sta prišla na kakvoga širokoplečnoga viteza, kteroga je dal grof po zvijačnosti vjeti i do smrti zapreti, kjer mu je morda premogočen postajal, al ga pri caru tožil, skoro opet na kakvoga prostoga kmetiča, kteroga je grof morda zato vječil, da je imel lepši priliku se jegovoga posestva polastiti. Tako sta ječu za ječi preiskavala. Do zadnjih vrat pridši, sta ključ za ključem poskušavala, od najmanjšega do največega, al nobeden ni bil ta pravi, nobeden se ni dal v ključavnici sukati, i vendar se je skoz ključavnicu vidilo, da je nekdo noter. To je Janeza i Toneta še bolj radovedne storila. Nazadnje se oba naenkrat v vrata opreta, ter jih siloj iz štekljev vzdigneta. Notri najdeta človeka visoke postave razpetima na obe strani vkovanima rokama, napol stoječega, napol – visečega. Čez glavo je imel žakel zavezan, da ni nikamor vidil, i da tudi jega ni mogel nobeden v obraz viditi; še govoriti ni mogel umevno! Po še lepi obleki se pa je koj poznalo, da je najnovejši jetnik.

Ko ga jegovih spen rešita i na svetlo iz ječe pripeljeta, ga Janez vpraša: "Kdo si? Povej! I kaj si zakrivil, da su Te vrgli v tamnicu?"

"Duhoven sàm" – mirno i dostojno jetnik odgovori. – "Zakrivil nisàm po svoji vesti ničesa, dok da se ne bode zvesto spolnovanje svoje dolžnosti krivicoj nazivalo.

"Duhoven ste!" – osupnjeno Janez za njim ponovi. "Ravno prav. Imamo tu jetnika, ki po mojem mnenju ne bo več dočakal današnjega solnčnoga zahoda. Blagovoljiti s nama iti i čez-nj moliti, naj bi bog milosten bil jegovi duši; spovedati ga ne bote mogli, kjer je gluh. Za druge duhovne opravila nam pa manjka potrebnih priprav."

Ko duhovna k starčeku pripeljata, ga je res kaj slaboga našel. Preveliko uzveseljenje nad neočakovani rešitvi iz četirdesetletnoga zapora mu je celó še zadnje moči polomilo.

"Moj sin, moj sin!" začne slabim glasom govoriti – "pridi vendar bljiže k meni; primi me za rokó, da Te saj ošlatam, kjer mi je zabranjeno Te viditi i slišati - - da ne umrem celó zapuščen! Čutim, da me vedno bolj i bolj zapušča zadnja moč. Moli, dragi moj sin, da mi odtiraš skušnjave, ki se mojih domišlij lotiti hočeju!" Duhoven stopi ginjen k postelji i prime starčeka za rokó.

"Tako, tako, moj sin!" starček vidljivo omirjen nadaljuje – "le daj mi rokó, dok da moja še ni omrzlela. O smrt mi bo sladka, – saj umrem zunaj ječe v sredi svojih dragih! – Saj ste Vi pri meni, kaj ne? – Ti moj sin si tukaj, s teboj morda tudi žena Tvoja s svojimi sini i hčeri, mojimi ljubimi vnučki! Kdo drugi bi me bil rešil iz ječe, kakor Vi, saj je vès ostali svet uže davno na me pozabil – na me živoga pokapanoga!" – Odahne se, kjer ga je govorjenje zelo vpešilo. Fantje su vsi okol postelje stali, molčé i sočutljivo starčeka gledaje. Zmiraj su čakali, da bi saj kakšno ime rekel, da bi se vedlo od kod da je i kdo da je. Čez nekoliko časa opet prične. – "Mati Tvoja tako več ne živiju, kaj ne, da ne! Saj uže ja več čez sto let štejem, – al uže davno sàm nehal leta brojiti, saj su bile neznano grenke leta, strašno dolge leta, tamne črne leta. Za me čas ni imel merila, kterim se slobodno življenje miri, – vse je bilo le noč, grozna noč!" – Malo se spočivše, opet nadaljuje: "Oj koliko sàm prestal! Vsim opraščam, ki su mi kada zlo i krivice včinjali; vsim opraščam. Tudi Tebi, grof Erman, ako še živiš, ki si me zakopal živoga v smrtnu ječu, – tudi Tebi sàm uže davno oprostil, i za Te molil! Moje največe, moje zadnje veselje – to, da vmrem v sredi svoje rodbine, svojih dragih i ljubljenih. Saj si Ti, ki Te sdaj za rokó držim i ki ne bo prej šel od mene, od te postelje, prej ko me smrtna kosa ne pokosi; saj si Ti moj sin, kaj ne, da si! 0 zakaj mi ni dano, da bi Te mogel še enkrat viditi, al bar Tvoje besede, Tvoje molitvice slišati! – Sin moj edini! nobene druge dote, Ti nimam zapustiti, razun strašnoga spomina svojih trpljenj, nobenoga drugoga premoženja Ti nimam ostaviti, kakor edinu tistu svetinicu, ki sàm Ti ju poprej izročil. Tvoja mati mi ju je seboj dalo, ko sam domovinu zapustil. Četirdeset let je bila ta blagoslovljena svetinica edini moj spominek na Vas. Vso moje blago mi je grof Erman vzel, sámo ta svetinica pod pasdihi skrita mi je ostala. Daj mi ju še enkrat v roke, da ju še enkrat otipljem kalior sàm ju jezero i jezero krat v ječi tipal.

Janez, ki je svetinicu imel, ju dá duhovnu, naj ju starčeku vroči. Duhoven ju bolj na tanko pogleda, jejni napis prebere – – – "Moj oče! Moj oče! – na vès glas zavpije ter sarčeka objemati i celovati jame. Vsi okol stoječi ostrmé, kakor da bi jim bil pri teh besedah hud potres tla pod nogami stresel.

"Moj oče! ta glas sàm malo slišal!" – stareček nadaljuje. – Ne dvojim tedaj več, da si Ti me rešit prišel bez konca dolgoga trpljenja, da si zares pri meni, moj edini Enriko!"

Nesrečni starček je bil iz zelo imenitnoga rodú, kteri se je med najstareje benečansko plemstvo štel. Po trgovini v jutrove dežele si je s časom neizmerno veliko bogatsva pritržil. Ko je jegovi sin še mali dečec bil, se je prigodilo, da se je ta trgovec s mnogim blagom na Dunaj podal. Srečno je priplavala jegova barka čez jadransko morje v Trst. Tu je dal blago iz barke izkladati i na konje natovoriti. Pet sto konj je komaj zadostilo vse blago nesti. Ta čas še ni bilo ceste med Trstom i Dunajem za vožnju pripravne, vse blago se je le po tovorih prenašalo.

Počasih su se pomikali tržaški tovorniki čez krajnske strme goré. Po mnogih težavah prideju do bele Ljubljane. Od tod su vzeli dalji pot v savinsku dolinu proti Celju. Uže prej ko benečanski trgovec prestopi meje celjske grofovine, je dal tačasnoga grofa Ermana poprašati ako sme s svojimi tovorniki skoz njegovu zemlju pot vdariti i koliko mu ima za to dozvoljenje plačati. Grof Erman mu dá dozvoljenje s tim pogojem, da mu ima petdeset natovorjenih konj, ktere si bo pa sam izbral, za to prepustiti. S ti, akoravno sila trdi pogodbi zadovoljen pritovori trgovec do sred savinske doline. Tukaj bljizo Žavca ga je grof uže pričakal s svojimi hlapci, pa ne, da si sámo pogojenih pedeset natovorjenih konj izbere, nak! S svojimi hlapci po roparsko celi tovor napade, tovornike do zadnjega pobije, blago pa s vjetim trgovcem v svoj nezmagljivi grad odpravi. Grof je po grofu podedoval, al za vječenoga trgovca se ni nobeden več pobrinul. Dajali su mu kakor navadno vsaki dan skoz okence ki se je na ječnih vratah odpiralo, jesti i piti; i nazadnje, ko je celo oslepel i oglušel, v celem gradu morda ni nobenoga več bilo, kdor bi bil vedel kdo da je, i zakaj da je vječen. Mislili su si pač, da mora uže veliki hudodelnik biti. – Od toga ropa i še več enakih je rod celjskih grofov tako obogatel, da je celó kralje i care v dolžnike imel. Nasprot je pa trgovska rodbina v Benetkah vsled te nesreče tako osiromašila, da je nazadnje celó na beračku palicu prižla. Sin, ko je dorasel, si je izvolil duhovski stan. Daleč je slovela po svetu jegova pobožnost i modrost. Nazadnje ga celo sam papež v Rim pokliče. Po očiti previdnosti božji ravno jega poziv zadene na celjskoga grofa Urha izobčivno pismo nosit. Grof Urh ga dá v svojem srdu i puhli prevzetnosti v ječu vreči. Svojega očeta je sin uže davno mrtvoga menil i gotovo mu ni več na misel prišlo, da ga še enkrat bo i sicer tukaj ko nesrečnoga tovarša v ječi našel!

Starčeku je čedalje slabeje prihajalo. Skrbni sin se mu ni ganul od postelje. Zmiraj mu je stregel i strežaje svete molitvice molil. "Živoga" – je djal – "me ne bo nobena človečka moč več od toga mesta spravila!" Zahajoče solnčce je kaj mila skoz okno prisijalo i zlatimi svojimi žarki sjajno oblilo modro-pošteni obraz vmirajočega jetnika.

"Oj solnčce! solnčce!" – še zadnjikrat spregovori – "tvoje ogrevajoče žarke čutim še enkrat na svojem obrazu. Četirdeset let me nisi ogrevalo, me nisi obsijalo. Celó edino okence na moji ječi su mi bili zamrežili! Hvala Ti Vsegamogočni! Nezapopadljivi su človečkomu razumu Tvoji večni naklepi." – Starček opet vtihne za malo časa. Roke i noge su mu uže trde postajale.

"S bogom, moj dragi sin, s bogom! Še enkrat se Ti zahvaljujem, da si me saj za zadnju uru ječe rešil; da moje mrtvo truplo ne bo predano rabeljnovi roki. – – Ljubi poštenost do smrti svoje, bodi bogaboječ i ne bo se Ti treba bati mogočnih i jihovih začasnih hudobij i preganjanj – boj se sámo boga! – Moli za me na zemlji ja ču za Te pred prestolom božjem. – – – Oj moč, moč mi omaguje – – – – s bogom!

Janez vzame hitro križec s martri božji, ki je v kotu vès v pajčevinu opreden visel, ter ga duhovnu ponudi. Ta ga lepo rahlo stisne vmirajočemu v desnicu. Ko starček boga na križcu ošlata, hrepeni na blede svoje usta ga stisnuti. – Še enkrat čuti sin jegovu žilu v svoji roki vdarti, še en globoki zdihljej – i niga bilo več!

Janez tolaži nesrečnoga sina v njegovi žalosti, kolikor more. Nazadnje ga priljudno vpraša: kako to, da prej ni celó nič vedil, da je tudi jegovi oče tu v ječi. Duhoven mu začne vse natanko razkladati, da je naime šele snoči v ječu vržen bil, da ga je samo zvesta spolnitev svoje dolžnosti pripravila v to nesreču, al prav za prav sreču, kjer je tu svojega uže davno mrtvo menjenoga očeta našel i rad bi bil sdaj v ječi, sámo da bi mu še oče živeli!

"Ne zamerite" – Janez dalje govori – "da Vas še nekaj vprašam. Djali ste, da Vas je grof Urh po nedolžnem v ječu pahnul; kako se je to zgodilo?"

Duhoven mu vse od začetka razodene; kako je naime od papeža poslan bil grofu izobčivno pismo nosit, i kako ga je grof po vsi priliki le zato zapreti dal, da ne bi se morda po njem zvedilo, da je od papeža izobčen, kjer bi mu to veliko škodovati vtegnulo.

"Kaj se pa pravi to" – ga Janez radoveden nadalje ispraškuje, – "ako papež koga izobči? Kaj pomeni to?"

"Kogar papež izobči, ta ne sme v nobenu crkev iti, se ne sme zveličavne moči svetih sakramentov posluživati, – pahnjen je iz crkvene občine i človečkoga društva. Je izobčenec kak poglavar al kak drug velikaš, su jegovi podložni odvezani vse pokornosti, vsih dolžnost, svih priseg do njega. Za-nj nima nobena postava, nobeni zakon veljavnosti več. Vsak, komurkoli pod roke pride, ga slobodno vbije kakor stekloga psa tam na ulici! Ako pa vmre v tem prekletsvu, kteroga ga le sám papež v Rimu odvezati more, je pogubljena jegova duša na vekomaj!

"I to vse sdaj tudi, na našega grofa spada!"

"Vse!"

V tem se zasliši močno trkanje na dvoriščnih železnih vratah. Tona tiho odpre okno i pogleda, kdo da je. Joj! kaj vidi! Urh je s celi četi beričev grad obdjal od vsih strani. Nejevoljen preklinja spred vratami svojoj oželeznjenoj rokoj po njih lupaje, da su se kar tresle v svojih šteklih. "To mi je lepa straža" – se dere na glas – "da mojega prihoda uže od daleč niste zapazili me dostojno pri vratah pričakvaje.

"Odprite brže, drugač Vas dam vse poredom na kolce nabiti!" – Tone je med beriči kmal tudi grofovoga ogleduha spoznal, i koj je vedil, kaj da bode. Janez se pa obrne proti svoji četici rekoč: "Fantje! sdaj pa le brž na orožje! Ja kot Vaši načelnik, Vaši prvi poveljnik, Vam to ukazujem. Od danas smo odvezani vsih dolžnost do grofa!"

Vsaki zagrabi bez godrnanja svoje orožje i vsi hitiju za Janezem na dvorišče. Grof je hudo razsajal zunej vrat. "Kdo je?" – ga Janez mirno vpraša – "Ki tako tolovajsko tolče po vratah?"

"Odpri!" – se srdito zvan oglasi – "drugoga Ti ne velevam!"

"Prej ne, dokler ne rečeš kdo da si! Take su naše povelja!"

"Pasja duša! Kdo Te je učil tako govoriti s svojim gospodarjem! Dobro da Te imam v pesteh, Tebe s celi Tvoji ponočni drhalji! Ne eden od Vas ne bo ušel mojemu srdu i svojemu zaslužku. – Mene svet pozna le po mojih udarcih!"

Te besede zrekši udari pa vratah da kar saksebi razleté kakor pezdir kada veter v njega puhne; i cela berička drhal se krikom v dvorišče vsuje.

"Grof Urh!" – sdaj Janez zavpije – "mi smo odvezani naše pokoršine do Vas! Papežev poslanec je toga živa priča. Orožje tedaj proti orožju! Sila proti nasili! – Fantje le nad nje! Bog nam pomagaj i sveti Jur!

I meči se zabliskaju, i boj se vname, i udri po beričih. Bilo jih je deset proti tridesetimi! –Kakor pečina, ki se vrh strme planine odtrga i v dolinu dol dereča vse spred seboj podira; ravno tako se zalete fantje na beričku drhal. Prvi kmal pocepaju pod udarci ojstrih mečev; na skoro su dvoriščne vrata rudeče beričke krvi. V kratkem su premagani. Več od polovice jih je obležalo; ostali pa v strahu peté pobereju ter se kriče: "beži grad! beži grad" v beg podaju. Fantje pa za njim. "Hola! Hola! Le za njim! Le za njim! Udri ga! Udri ga!" – To je bil lov po dobravi! Še marsikteroga je razdvojil fantovski meč. Tud ogleduha je zadela božja šiba. Akoravno je bezsrčno na kolenih slivkaje prosil za svoje življenje, mu vendar ni prizadjal razsrdjeni Šimekov Tona! – Kakor življenje, takšna smrt. – Do roga mu porine svoj nož v črno srce!

Ko fantje nazaj v grad prideju, najdeju Janeza s grofom v dvoboju. Brže mu hočeju na pomoč priskoči. "Nazaj!" – jim gromovito zaukaže. – "Nazaj! To ne bi bilo junačko, ako bi jih več nad enoga samoga planilo." Fantje, se nazaj omaknivši, v krog stopiju okol Janeza i grofa. Grof se je hrbtom na dvoriščino ozidje naslanjal, i se tako Janezu branil. Janezu ni bilo na tem ležeče, grofa ubiti: Uže davno bi ga bil lahko prebodel svojim mečem, celó ko mu je bil štit razcepil, ki mu je prsi udarcev branil. On ga je le hotel spehati i zbiti mu orožje iz roke. Trdi je bil ta dvoboj. Cele tri ure se je vrstil udarec za udarcem, napad za napadom, odbran za odbranom. liZeče sta imela uže oba skrhane kakor žage. Nazadnje začne vendarle grofu, ki je ves v penah bil, roka omagvati. Le branil se je še. Janez, to opazivši, skoči od strani na njega, ga za desnicu zgrabi ter mu meč iz roke zvije. I gor v grad ga sdaj vleče v hišu pred oder mrtevca.

"Grof!" – mu očituje, veličastno na mrtevca kazaje – "al Vas ta nič kaj v srcé ne peče? Al Vam ta Vaše puhle vesti nič kaj ne budi? Al Vam ta Vaših pohotnih poželenj nič kaj ne greni? Al ste zares divjeji od divjega risa, ki ne mori sámo od glada, ampak le v svoje veselje? Al poznate mar papeževoga poslanca, sina toga mrtevca, kteroga očiti morivec ste Vi, Vi i Vaša rodbina? Al ga poznate, ki ste ga sámo zato v ječu vrgli, kjer se je zvesto rešil svojega sporočila, ktero nas je odvezalo naše podložnosti? – Bati se Vam ni treba nič od mene, moja roka se noče na Vami omazati. Valikodušno Vam pustim življenje, da se spokorite i odvezu papeževu doslužite!"

Čudno su te besede grofa spremenile. Na kolena pade spred poslanca – celjski Urh, ki do sdaj ni pred oltarjem, še manj pa pred človekom klekal! Za oprostjenje ga moli i za njegove predprošnje pred papežem, naj bi odtegnul od njega prokletev, naj bi ga opet vobčil v krščansku društvu, da se hoče rad i zvest podvreči vsaki jemu naloženi pokori! Poslanec ga ljubeznjivo za roko primši od tal vzdigne – ter ga zagotovlja svojega prizadevanja i svojega vpliva pri papežu. Janez mu nazadnje še celo jegovi meč nazaj dá ter ga do dvoriščnih vrat spremi. Grof odide na videz do živoga skesan.

"Fantje sdaj pa le hitro opet urno na noge" – veli Janez svoji na dvorišču sbrani četiči –"da brže ko mogoče grad zapustimo. Ja še sdaj grofu ne zaupam i mu tudi nikada ne bom. Res da se mu je srce skrčilo kakor morda še nikol poprej. Al kakor sàm rekel – še se ne zanašam v njegove besede.

Mrtevca i kolikor je bilo bojnoga Orožja v gradu su seboj vzeli. Jetnike pa, ki su se hvaležno opletali okol Janezevih kolen, su vse oslobodili. Nazadnje še celó grad vžgeju v očito znamenje božje kazni.

Fantje su naprej šli obloženi pridobljenim orožjem pepavajoči krepke davorije. Nekoliko za njimi pa gresta Janez i papežev poslanec v živem razgovoru.

"Kaj mislite tedaj, čestivredni gospod!" ga Janez vpraša – "kaj mi je početi v ti zadregi? Kako bi se dal, naj bolje ta klopčič izvozljati? Molim Vas, Vi ste si mnogo sveta skusili dajte mi svêt, kaj i kako čem storiti?"

"Bežati moraš pred njim" – poslanec odločivno odgovori – "to je neobhodno potrebno; saj za toliko časa, da se vse to malo pozabi. Tudi ja ne zaupam jegovi današnji skrčenosti! Le preveč po svetu sluje zavolj svoje hljinjivosti i zvitosti. Zmiraj se mi se dozdevalo, da je poglaviti jegovi namen bil, se najprej Tvojih rok rešiti. Ja stavim, da se resnično i korenito nikada ne bo spokoril i poboljšal. Lesjaki ostane lesjak, dok mu je rep kosmat! – Zmiraj se bo v njem želja razodevala si srce svoje olajšati v maščevanji nad Teboj. I prej ko slej, – enkrat gotovo Te bo jegova roka na skrivnem zgrabila. Svetujem Ti tedaj, dragi moj dobrotnik i rešitelj, da je v ti zadregi za Te naj bolje, da grofu iz pota greš, i sicer preko mej jegove lastnine, kamor ne doseže več jegova žeslo.

"Al kam?" – ga Janez vez zamišljen dalje praša.

"Glej, preljubi moj, na Ogerskem se sbira velika vojska, ki namirava skoro nad Turka udariti, ki se vedno bolj po Europi širi. Rimski papež je razpisati dal tako imenovanu križarsku vojsku zoper njega. V svojega namestnika je poslal na Ogersku Ivana Kapistrana, mojega naj izkrenejega prijatelja, da hodi po celi deželi iz vasi v vas, iz grada v grad, iz mesta v mesto pridigovaje v imenu papeževem: naj narod prime za orožje, da velja se vzdignuti čez sovražnika krstjanstva; naj se vdeleži velikih odpustkov, ki jih je papež razpisal za bojnike i branitelje svete vere i domovine. Junaki iz treh dežel, iz Ogerskoga, Českoga i Poljskoga se uže sbiraju v ogerskem Stolnem-belem-gradu okol zastave Ivan-Sibinjanina, naj boljega junaka kakor dolga i široka je ogerska ravnina, da v jeseni udare na turski Beligrad. – Glej lepe prilike skazati se junaka! Boljega načina se kovarnomu grofu omaknuti, bi si ne mogel zmisliti! Vzemi križ križarski, opasi božjim se mečem i pridruži se sveti vojski! Pozdravi Kapistrana od moje strani, i zagotovljam Te, da boš prijazno i dobrodošljivo sprijet!"

Janez je verno poslušal goreče besede čestitljivoga duhovna i nehoté se mu je roka péstila, ko mu je o vojski i boju za veru i domovinu govoril. Iz celoga grla zauka, "da! na vojsku zoper krvoločnoga Turka, ki je mojega rajnoga očeta vbil na brežkem polju" sklikne – al v sred nadušenoga zaukanja omolkne, kakor da ga bi bil v tem trenutku kdo nožem v srce pahnul – prišla mu je mila Marjetica na um. Vse svoje srčne težave menihu razodene, do kteroga je bezkončno zaupanje dobil; celo svoje sarce mu odpre s vsemi skrivnostmi; saj je le od njega samoga pričakoval srečnoga razpletka v ti zadregi! –

Nazadnje vendar le menihova obvelja, i Janez mu obljubi še danas proti ogerski meji se na pot podati. Med tem pogovarjanjem prideta v vas.

Vaščani su pod lipi pričakovali fantine, kjer se je jih zmaga nad grofovi berički četi kaml po vasi razgasila. Dekleta zelenimi venci, možje pa čutarami. Ukanjem su prihodnice pozdravljali. Bili su veseli, pa tudi žalostni; saj su vedili, da grof se ne bo prej pomiril, prej ko si te sramôte krvjoj ne opere.

Na Janezevem čelu se je grbančila globoka zamišljenost. Vsi su ukali, i dobre volje bili, – le on sám je molčal. Pod lipu pridši, zatrobi v svoj rog. Vse otihne. "Teharčanje!" – ogovori sbrane vaščane – "včera sàm prisegel ravno na tom mestu neprelomljivu vernost i vdanost našemu gospodaru grofu Urhu: Od danas sàm odvezan te prisege, Naši grof je preklet od rimskoga papeža, - - to se pravi; pregreha je, ga služiti! – Tukaj pod lipi ste me Vi fantje na štitu povzdignuli ko svojega vodnika. Odvežem Vas sdaj Vaše prisege do mene, kakor sàm tudi ja svoje odvezan do grofa! – Kdor zmed Vaš še nadalje hoče služiti grofa Urha, ne branim mu, i slobodno si morete namesto mene drugoga načelnika voliti. Mene pa okolnosti siliju bežati iz svoje domovine ako se hočem grofovi roki oteti. Še danas odrinem na Ogersku. Nevarno i predrzno bi bilo od mene še dalje bivati med Vami. Tam v slavnem Stolnem-belemgradu sbira junak Sibinjanin križarsku vojsku, s kteri namirava v jeseni na turski Beligrad vdariti. Ti vojski se hočem pridružiti. – Mislil sàm si uže v duhu, kako čem svoju četu v vojske v bojeve peljati! Sanjal sàm uže od zmag i lavora, od prsnih ran i bojnih brazd! Tako sam ja obračal – al bog je drugač obrnul. Oskrbovanje mojega pohištva i obdelovanje mojih zemljišč izročim Pengarjevim za ta čas, dokler ne prideju bolji časi, da se opet smem povrnuti bez nevarnosti v lepu slovensku zemlju, v ljubljene Teharje, na dragi stari dom mojih očakov. Vem da mi Pengarjevi te prijaznosti ne bodu odrekli. – Ako mi je pa večni bog v svoji nezapopadljivi previdnosti smrt določil i ja morebit sdaj zadnjikrat pod stari naši lipi stojim, onda" – sila jegovih občutkov mu skoro besedu zaduši – "onda naj bo moja, cela kmetija Pengarjevi Marjetici za juteršnju! – S bogom tedaj moji dragi vaščanje, s bogom fantje! S bogom!"

"Mi gremo s teboj!" zakričiju fantje kakor iz enoga grla – "mi gremo s Teboj! Nočemo Te samoga, puščati na vojsku! Po Tvojem odhodu se bo grof nad nam ostalim maščeval. Kar smo Ti prisegli, smo Ti zaprisegli na veke, samo smrt nas naše prisege odvezati more!" – Fantje obklopiju svojegu ljubljenoga načelnika; i vse pregovarjanje Janezevo je bilo zastonj! Fantje su ga prerado imeli.

"Ako je tedaj Vaša trdna volja, fantje, da me nočete zapustiti," vidno ganjem nadaljuje –da hočete prostovoljno s menoj vesele i žalostne dni deliti, pokleknite, ter mi še enkrat ponovite svoju prisegu!"

Vsi poklekneju. Vsak svoj klobuk pod pashu vzame, i ravno ko začneju s proti nebu povzignjenimi tremi prsti prisegu ponavljati, začne pri sveti Ani večnu luč zgoniti, i plamen bukne iz bežigradskoga nadstrešja celu teharsku okolicu razsvitljaje. Vsim nazočim su solze v očeh igrale. Ne matere, ne sestre ne ljubice si nisu upale svojih odgovarjati od njih početja. Večnu luč odzgoni, fantje se prekrižaju, skočiju na nogé i hité slovó jemati od svojih dragih, ter se oborožiti i pripravljati za odhod. Marjetica pa pade na prsi Janezeve, joka i joka i se razjokava, da bi se jeklo moralo raztopiti v njenih zolzah. Janez ju tolaži kolikor more – al saj je on sam morda še več tolažbe bil potreben. Pengarjevih pa prosi, naj še nocoj Marjeticu h kakšnomu voglaru v Pečevnik odpraviju, da tudi za njo ne bo grof vedil, dokler se sam ne povrati.

Fantje su se kmal opet pod lipi sbrali, vsi v orožji, vsi na bistrih konjičih, kteri su uže nevztrpljivo hrzali i kopitanjem tratu razkopavali. Vsakomu su dekleta kiticu rožic iz rožmarina i vrtnic v ljubezni spomin pripele. Vse je uže bilo naredno za odhod.

"Sdaj se moreva ločiti Marjetica!" – Janez ves bled po dolgem molklem objemaju besedu pozvame. – "Glej fantje me uže čakaju. Osoda, ki naji sdaj sovražna razdruživa, veruj mi naji bode gotovo opet ugodna sdružila, ako" –

"Ja grem s Teboj" mu Marjetica v besedu pade. – "Daj mi, dragi, daj mi s Teboj iti v boj, da na Te pazim, da Te ranjenoga obvezujem da Te žalostnoga tolažim, da se radujem s Teboj v radosti, da zmagujem s Teboj v zmagi, da zdihujem i žalujem s Teboj v žalosti! Daj mi s Teboj iti, daj! Bez Tebe mi ni živeti!" –

"Bodi spametna mila moja" – ji Janez izgovarja. – "Kako hočeš Ti nježna devica s nam v železni boj! – Rožica se nikada ne obrača proti ledenem severu. – To ne gré, to ne more biti! Glej, oče su Ti uže ostareli, od dana do dana bolj hrepaju, i Ti jih hočeš zapustiti, jih samih doma ostaviti! Ti edino dete, edina nada, edina podpora svojega očeta, Ti namiravaš takšnim početjem zarani grob kopati lastnomu roditelju! Ne ne! Nikada v to privoljiti ne morem! Veruj mi, vojska me ne bo požrla. Prej mi mora sovražnik pod meč priti, prej ko mi do života more."

Marjetica se ni dala vtolažiti, vedno bolj je v njega silila, da naj bi ju seboj vzel na vojsku. Ljubezen do Janeza je bila silneja od ljubezni do očeta. Sdaj ju oče sámi za roku primeju rekoč: "Marjetica vtolaši se. Ne obupaj! saj to ni ločitev za vekomaj. Prišli bodu bolji časi i blagoslovila bodeš dan, kteroga boš vidili Janeza junaka slavno se povratiti. On je še mladenč, i mladenč mora po ptujem v možke leta stopati, ako noče zapečnakom sloveti. Saj sàm tudi ja pod rajnim grofom Ermanom na ogersko šel v tursku vojsku, i vendar sàm še živ!"

Ali su te besede Marjeticu od njenoga zahtevanja odvratile, ali ji je pa morda kakšna druga misel na um prišla, to ti bilo težko razsoditi. Naenkrat se zdrami iz svojega žalovanja, i kakor da bi ju sram bilo, da se je jokala, si obriše predprtom solzeni obraz. "Da, zares" – reče ponosnim glasom – "kilavca nočem!" – Idi v boj, kjer osoda tako hoče! Al znaj, da Te raji bom mrtvoga menila, padšega pod udarcem nadsilnim, kakor pa objela Te ko plahoga beguna, ki uže, trepeče, kada od daleč vide mečev lesket."

Nadušen po Marjetičnih besedah ju Janez še enkrat srčno objame – še en celov, še en zdihelj, še en stisek roké, – i komaj se Marjetica zave, uže sedi Janez visoko v sedlu na svojem zenku. Mlado ždrebe zarezgeče, ko čuti dobro poznatoga gospodara v sedlu. Oči se mu vžegju i hrčki razpihneju. Ponosno dvigne glavu ter se od veselja kviško spenja, kakor da bi htelo reči: ktero drugo ždrebe nosi lepšega junaka od mene!

"Sdaj še pa vina sèm za popotnicu!" – Janez zaukaže. – "Bez šentjanževca ni slovesa!"

Koj v vedricah su donašali vino bližnji sosedje. Fantje zapojeju junačku pesem. Janez pa nazadnje povzdigne do vrha vinom napolnjeni požunec rekoč: "S Bogom Teharčanje! Svoje poštenje Vam zadam, da Vam hočem Vaše sinove, Vaše brate, Vaše obljubljene prihodne zaročnike zmagavce nazaj pripeljati, – drugač pa ne!" – Požunec do zadnje kaplje izpivši daleč čez lipu zažene. Vslednjič še papežev poslanec k Janezu pristopi, mu v slovó roku pada, mu svoj blagoslov podeli, i nazadnje še popraša: na čim bi ga opet spoznal, ako bi ju še kada osoda skup pripeljala. "Mene, čestivredri gospod!" zavrne Janez – "pozna vsa naša okolica le po ukanju. Zarano, kada juternju molitvicu odpravim – zaukam bogu v hvalu, ki mi je dal zdravo grlo i čisti glas! Po danu ukam kada se mi poljubi, ukam pred sovražnikom i ukam v boju si zmage svest! Akoravno nam naši gospodje ukanje pre povedujeju i v greh štejeju, ja, kar se mene tiče, ne bom ta pravi domači običaj nikada opustil kjer ne najdem nič pregrešnoga v njem. I na ukanju čestivredni gospod, me bote, mar v sred boja, lahko spoznali!" –

S bogom! Trikrat s bogom!" – ""S bogom! S bogom!"" jim ostali vaščanje odmevaju Vsak svoga konjiča ostrogami spodbode. Podkove se zabliskaju, fantje zaukaju, prah se vzdigne i še dolgo, ko su fantje uže oddirjali, kaže sled, po kterem da jezdi teharska četa. Ko su uže dalč za dobravi bili, se je še čulo kopitenje konj kada je veter potegnul, – opet je otihnulo, – i opet se čulo. - - Marsiktera mati, marsiktera sestra, i marsiktero teharsko dekle je pazljivo služkalo to kopitenje goreče molitvice vzdihvaje k očetu gori nad oblaki za srečni povratek. Nazadnje je še to potihnulo.

Ne oplotja ne grabe jim nisu pota zapirale. Lahko kakor divji lovci su svojimi čilimi konjiči vse zapreke preskakali. Bilo jih je vsih skup preko pedeset na številu. Eden je bolj po boju i bojni slavi hrepenel memo drugoga. Pridirjali su uže unkraj Blagovne, ko še en fantalin za njim prijezdi, od daleč kričeč, naj ga vendar počakaju.

Janez vstavi svoju četu, dok jih ta zakasnjenec dojde. Ko do čete priklesuri, vidiju, da je komaj kakih četirnajst let stari deček. Janez ga koj posvari, ter mu ojstro ukaže: "Vrni se domu! Mlado fante še nisi zrelo za boj! Zakaj nas vstavljaš!"

"Saj še komaj hlače nosiš" – dostavlja na polj šaljivo Šimekov Tona – "i hočeš uže v boj! Le vrni se pa preju domá motaj i krave pasi; meč še ni za Tvoju pést! Le brže zasukaj svojega, kleseta, pa nam še enkrat lepo pozdravi vse vaščane. Posebno pa moju Micu v Trnovljah!"

"Laže, kdor to pravi, da sàm še deček" – jim fantalin razžaljen nasproti. – "Ako mi se brada še ni vcimila, imam pa toliko več korajže," – Fantje smeh posili. – "Le vzemite me seboj ne bom Vam sramôte delal, ne!"

"Čigavi si pa?" – ga Janez vpraša, kjer mu je čisto nepoznat bil.

"Voglarjev sàm iz Pečevnika, Miha mi je pa ime. Danas v jutro sva imela s očetom malo računa. – Leskavkoj su me hteli pošvrkati, pa sàm jim ušel za sidom bez potice. Celi dan sàm se po vasi klatil, kjer se nisàm upal domu; očetove leskavke se preteglo bojim! Zato sàm brž, ko ste Vi odišli, na Pengarjev spašnik letel, skrivaj tole kobilicu zasedel i za Vam prijezdil. Prav živo še kopita vzdiguje, akoravno morda nima pet zdravih zob več v čeljustih. Pengarjevi morda tudi ne bodu tolikoga rekli zavolj bornoga kljuseta, saj imaju takih mrh zadosti, več kakor jim jih je treba; i po dokončani vojski ga jim tak opet nazaj prijezdim, morda spitanejega, kakor je sdaj. V tem se bo pa mojemu očetu tudi jeza razhadila. – Ako me zares po nobenem načinu nočete uvrstiti v svoju četu, bom pa zmiraj nekoliko za Vam jezdil kar mi obraniti ne morete! domu se pa ne vrnem za nobenu cenu. Sámo enkrat je pela leskavka po moji zadnjici, i onda sàm si mislil: sdaj i nikada več.

"Vrni se, vrni!" – mu Janez odvažno veleva – "Kobilicu nazaj zaženi na spašnik, očeta pa lepo za odpuščanje prosi, ter jim pri voglarenju lepo pomagaj; saj tudi orožja za boj pripravnoga nimaš!"

"Kaj pak da ne!" – se štimano odreže. – "Al ne vidite tukaj drevače? Desetletnu hojku sám š nji v treh vdarcih poderl, ki vendar tudi ni trdneja od turske čepinje!"

Vse je skoz svoje govorjenja v dobru volju pripravil.

"No! pa pojdi s nam kjer si uže zares tako silen, i zares tako močan." – privoli Janez. –"Al resobno Ti povem, da si ravno zrel, da Te kakšen tursk hlačon v zajutrek pozoblje."

Opet se podkove zabliskaju i brzo i brže je šlo proti ogerski meji. Tretje jutro se jim uže prikaže ogerski Stolni-beli-grad. Od daleč uže jih je spoznal Ivan Sibinjanin, ko je iz visoke line jih zagledal.

"To su Slovenci" – je djal svojim vitezem. "Vidite jih tamo, kjer se ona prašina vali. Poznam jih na njihovih bronastih čeladah i na njihovem jadernem ukanju, ktero je uže marsikteru vojsku prestrašilo. Slovenci, pod celjskim grofom Ermanom, su večidel kod bugarskoga – Nikopolja svoji hrabrosti pogina rešili celu ogersku armadu. – Sdaj nam se ni treba več skrbeti; zmaga nam je gotova! Poznam jih kakšni su to junaki. Kamor Slovenec vdari se reče da izdá! Kako bi pa tudi graf Urh tako mogočen bil, da ne bi imel Slovencev."

Lepo jih je sprejel. Šel jim je s Kapistranom i s vsimi svojimi vitezi naprot. Mlinarjevoga Janeza je celó v svoj šator na obed povabil, ter se priljudno š njim pogovarjal o slovenskih junakih, o starih slavnih bojih, o grofu Urhu, svojem naj hujem nasprotniku i osebnem sovražniku i o mnogih drugih domačih zadevah. O vojskinih dotičejih je vsikdar tudi jega za njegovo mnenje popraševal. Mlinarjev Janez je bil odsihmal tako rekši, jegova desna roka.

Cele tri mesce su morali fantje bezposleno v Stolnem-belem-gradu počivati, kjer še zmiraj ni bila sbrana cela križarska vojska. V orožji su se vadili ter si na ta način dolgi čas kratili. Janezu ni bil nobeden vkos. Mnogeteroga ogerskoga prešeruna i nemškoga vitezlina je svojoj jevševoj sulcoj iz sedla vzdignul i sramotno a pesek zvrnul. Vsi su mislili, da ima to svoju moč le v svojem zelenku. Obečali su mu sto i sto zlatih cekinov za-nj – al zelenko mu ni bil po nobeni ceni prodajaven. "Ja sàm si ga izredil, ga hočem tedaj tudi sam jašiti – je djal.

Listje je začelo rumeneti, nastopala je jesen i približal se je uže težko pričakovani čas za vojsku. Tri dni poprej ko se uzdigne vojska, pošlje Sibinjanin teharsku četu naprej. Pod turskim Beligradom su se križari vtaborili, i sicer tako, da su Turke v gradu od vsih strani oblegli, da ni mogla živa duša ne van ne noter. Sibinjaninov namen je bil, Turke v gradu izgladati, da bi mu trdjavu predali bez krviprelivanja. Al Turki su bili tako s vsim dobro založeni i prevideni, da jim je bilo moč na leta dolgu oblegu prenesti.

Vojska je skoro njevoljna i sita postala tako dolgočasnoga oblegovanja posebno pa naši Teharčani. Sibinjanin to opazivši, jih je začel vsaki dan na drugu stran razpošiljati, da bi jih bil ohranil veselne i dobrovoljne. "Ako jih je ravno mala pešica" – je večkrat rekel – "su mi vendar ljubši kakor polovica ostale vojske. Vsi su, pravi junaki bez iznimke, v boju nepremakljivi kakor zid. Nisu zastonj slovenske krvi!" Kaj se zgodi! Teharska četa je bila, kakor navadno, nekoga večera se opet v tabor povratila s novici, da iz vrh nekoga visokoga hriba zagledala od daleč neizmernu tursku vojsku bližati se v odsadu i pomoč silno obloženem Beligradu. Čul je naime turski car Mohamed v svojem belem Carigradu da je junak Ivan Sibinjanin priderl s križarski vojski v njegovu deželu, da se je predrznul mu Beligrad obložiti i da ga hudo stiska. Razsrdil se je tako nad tom, da su se mu jeznomu bojda ustnice razklale. Brž sabere silnu vojsku janičarjev i spajev, da si reši Beligrad gotovoga pada.

Ko Mlinarjev Janez to novicu Ivan-Sibinjaninu v tabor prinese, postavi ta, ko previden vojskovodja, še tisti večer svoju vojsku v bojni red. Teharske fante postavi na njih prošnju v sredu na naj nevarneše, pa tudi naj čestneje mesto. Celu noč su križari v bojnem redu stali. Zjutraj se privleče gosta megla od posavskih i podunavskih bregov, ter celi križarski tabor tako na debelo obda, da ni bilo moč ne pet korakov spred sebe viditi. Okol desetih se začne šele vzdigvati. Sdaj zagledaju križari Turkov kolikor listja i trave. Čez noč su se bili na nasprotnih gričih v trden tabor vtaborili. Le mala dolinica je armadi saksebi delila, ki ste se srpo eno drugu mirile. Turki su uže od daleč na križare kričeli, jih garjeve pse psovaje. "Naj le prideju bliže" – su vikali v svojem prevzetju – "jih sablje uže dolgo nisu več pile krstjanske krvi!" To psovanje je križare tako razsrdilo, da su uže komaj pričakovali znamenje v pričetek boja. Al Sibinjanin je bil preizurjen preizkušen vodja, da bi bil v nečas dal trombente v boj zapeti. Poznal je turske bojničke lukavnosti! Čakal je tako dolgo miren v svoji postaji, da su Turki se začeli iz svojih utaborjenih gričav doli v dolinu pomikati. Kmal jih je bila cela dolina polna. Strašno vzdigneju svoj bojni krik "Allah! Allah!" – i ravno ko se za naskok križarske vojske v posamezne čete razdeliju, zapojeju krstjanske trombente i bobni! –

Mlinarjev Janez i za njim teharski fantje spodbodeju svoje konjiče i viharu enak prihrume na sredinu turske vojske. Na svih straneh se strašen boj vname, kakoršnoga najstareji vojščaki pomnili nisu. Vojski ste se tako sprijele i ena v drugu zagrizile, da ni bilo moč razločiti meje med križarskimi i turskimi vojščaki. Tukaj je na zastavah križ s veličarjem visoko stal, tam se je pa polomesec svetil; tukaj su se jeklene čelade i železni oklopi lesketali v juternem solncu, tam pa turbani i dragocenim kamenjem i biserjem okinčani opasi; tukaj su Kristusa klicali tam pa svetca Mohameda.

Kakor dva nasprotna vihara morske valove vzdigneta, i val za valom zmiraj silneje se naprej vali, i kada na nasprotni val doleti, se visoko spné, čez njega plane da ga v globočinu nazaj pogrezne, – tako je križarska vojska privrela nad tursku. Naj spredneji je bil Mlinarjev Janez, daleč spoznaven na svojem visoko-križnem zelenku i po teharskem dvozvednem banderu. Kamor mu jegovi dolgi meč doseže je smrt; kamor mahne turban odleti, kamor se obrne, se ga plaho turski janičarje ogibljeju. Kakor črtalo, kada v celini brazdu reže, vse korenine raztrga; tako je Mlinarjev Janez brazdu rezal svojim mečem v tursku vojsku. Za njim pa rijeju teharski fantje zmiraj bolj na široko, i kmal se je bila cela teharska četa s Mlinarjevim Janezem na čelu kakor kij zagojzdila v tursku postaju, ju na dvoje razkalaje. Kakor dva mlinska kamna, kada sta žito zmlela, eden drugoga melje, eden drugoga brusi, i nobeden prej ne jenja, dok da se nista oba eden drugoga snedla; tako se ni vojska vojski vdala, nobena ni za peden se omaknula. Na obeh straneh enako junačtvo, enaki srd enako hlepenje po zmagi i slavi! To ni bil boj, to bilo je vbitje. Ne dolgo, i prelita krv je v široki reki tekla po dolini tje v bobneču Dunavu, daleč krvavo pisaje jejne zelene valove! – Strašno je Janez razsajal s svojimi Teharčani v sred turske vojske. Kakor pleve prot jedernomu zrnju su bili Turki proti njem. Sdaj sám janičarski baša na njega namiri. Janez mahne i daleč pokošena obrita glava odleti – al pri ti priči se mu meč v roki zlomi – – po sekiri sgrabi, pa še ljuteje turske glava kala kakor poprej. Al tudi on je uže bil na mnogih straneh grdo ranjen. Krv mu je curkom tekla po hrabrih prsah. To ga oslabi, da začne omagvati. Rama mu ne da več sekire vzdignuti, štit mu iz roke zdrkne, v sedlu se zgrudi, omotica ga napade i na levo se zvrne iz zelenka. Neki turski janičar to opazivši, mu uže namiri sulcoj junačke prsi prebosti – al v tem odvažnem trenutku, mu sekira čepinju razbije, da se daleč okrog jegovi možgani razškropé. Udaril ga je Voglarjem Miha svojoj drevačoj ki se je vedno tik svojega načelnika vojskoval. Ko Turki vidiju, da je silni krstjanski junak iz zelenka zginul, napneju še enkrat vso svoju moč i kmal sta Janez i Voglarjev od svoje četa ločena. – Hrabro je branil Miha sebe i ranjenca janičarskih napadov. Še v pravem času ga zagleda neki imenitni Arabčan branivšega se deseterimi janičarji, drugač bi bilo gotovo po njem bilo! "Nazaj!" – zaukaže jaderno janičarjem – "Stojte! Ta je moj!" Janičarje odjenjaju. "Podaj se nam dobrovoljno, saj vidiš, da si odcepljen od svojih, da Ti od nobene strani ni pomoči. Smrt Ti je gotova ako se nam še nadalje drzno zoperstavljaš!"

"Podam se" – nasproti ponosno Voglarjev – "al samo s tim pogojem, da smem toga ranjenca, svojega poveljnika, iz bojišča nesti, da mu rane ovežem; morebit je še moč ga smrti oteti. Drugač pa nikakor ne! Raji š njim vred smrt storim!"

"To je lepa, to je junačka beseda" – ga Arabčan pohvali. – "Jako se mi dopadeš, krstjanski junak! Podaj mi svoju sekiru, i pojdi s mojim služetom v tabor. Tam moreš mirno v mojem šatoru ovezati razjenca svojim banderom." Voglarjev podá Arabčanu sekiru, dvigne še enkrat teharsko bandero ter ga visoko zasuče po zraku, kakor da bi bil hotel tovaršem reči: tukaj sva; rešite naji! Arabčanov služe donese nosilnicu, ktera je za ranjene pripravljena bila. V njo položita nesvestnoga Janeza ter š njim bojišče ostavita.

V dragoceni Arabčanov šator pridši, položita le malo še dihajočega na svilnate blazine. Voglarjev mu začne rane spirati, i v svoje naj veče veselje vidi, da mu ni bila nobena na smrt, akoravno su mu bile prsi grdo razmesarjene, no da ga je le zguba tolike krvi tako oslabéla. Arabčanov služe opet s nosilnici na bojišče odhiti, Voglarjevoga samoga v šatoru ostavši v priranjencu. Ta vzame sdaj teharsko bendero iz zastave, i ravno ga hoče razcepiti, da njegovimi falati Janezu rane oveže, kar mu ta hip druga misel možgane prešine. – Svoju srajcu sleče, ju na kose razkomadi i komadami rahlo rane oveze; bandero si pa celo namesto srajce okol života ovije, i čez-nj opet drugu svoju obleku obleče.

Janezu se je pod ovezami kmal kri ostavila, lagleje je začel dihati, i čez nekoliko časa se opet zavé. Plašno se ogleda kje da je, i ko vidi, da je v turskem šatoru si srdito oveze z ran strga. "Le teci, teci kri do zadnje mi kaplje!" – reče. "Sladkeja je smrt od sužnosti!" Ravno je hotel ovezu proč vreči, kar na nji zagleda rudečimi nitkami všito ime: "Marjetica."

Voglarjev je ravno malo iz šatora stopil, da vidi, kdo v dolini zmaguje i kdo omaguje. Ko Janeza spregovoriti zasliši, stopi hitro k njem da mu brani si oveze odtrgati. Janez ga debelo pogleda. – "Marjetica!" – sklikne na glas – i opet v svoju prejšnu medlevcu pade. Zdelo se mu je naime, da v Voglarjevem vidi Marjeticu. – –