| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] javorove 1 javorovo 1 jaz 42 je 1044 je-li 3 jec 1 jecah 3 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 1044 je 941 in 784 se 589 da | Ferdo Kocevar Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharcanov IntraText - Concordances je |
Part
1 Pred| Letošnjo Velikonoč minulo je vže 435 let, odkar se je 2 Pred| je vže 435 let, odkar se je dovršila naša povest v naši 3 Pred| Štajarji in 32 let, odkar je knjižica prvič zagledala 4 Pred| zagledala beli dan. Bila je med narodom jako priljubljena, 5 Pred| priljubljena, le žal, da je ni v novejši dobi več dobiti. 6 Pred| kri prelivali, nagnilo nas je, da smo založili in izdali 7 Pred| štajarsko-hrvaškega, v kterem je izšla knjižica v prvem natisu, 8 Pred| se nam poprava, in kjer je bilo potreba, tudi predelava 9 I | Štiriperesna deteljica.~Bilo je leta, 1456. zvečer pred 10 I | zvečer pred sv. Ano. Solnce je zahajalo vže za božjo milost, 11 I | poslednjimi žarki poljubovalo je pozlačeni križ vrh svetoanskega 12 I | spoznal si na prvi hip, da je bilo največ Pengarjevih 13 I | zalih deklet bližala se je pevaje teharski vasi s srpovi, 14 I | sam postavnih korakov. Mož je bil silno zamišljen, iz 15 I | brezdvojno sklepati, da mu je moralo gospodarstvo ne male 16 I | poln bujne detelje, v kteri je bil zapičen leskeč srp. 17 I | zapičen leskeč srp. Života je bila gibčnega, kakor siva 18 I | obraza pa tako zalega, da je slovela za najlepšo devojko 19 I | plemenitašev. Človek se je kar nagledati ni mogel, 20 I | angeljski smehljaj poigraval ji je okoli divno vrezanih ustnic. 21 I | hrbtu. Vse njeno bitje bilo je polno življenja, strinjajočega 22 I | In oči, oh oči imela vam je tako milomodre, tako krotke, 23 I | pa vendar tako bistre, da je vsakega v dnu srca pogrelo, 24 I | dnu srca pogrelo, kedor se je drznil pregloboko vanje 25 I | njim prihitevši. "Kaj neki je vam šinilo danes pod podplate, 26 I | med pevkami, kjer se mi je zdelo, da čujem tvoj glas, 27 I | koliko in kako lepih rožic je vmes, to jih bodo male žabice 28 I | Nepričakovano vprašanje je Marjetico nekoliko vznemirilo, 29 I | nadaljuje: "Molčíš? Kaj ti je moje vprašanje tako neljubo 30 I | neljubo prišlo? Izvestno ti je vražo o štiriperesni deteljici 31 I | jo poznam, kaka ptica da je." ~Komaj da je Penger izgovoril, 32 I | ptica da je." ~Komaj da je Penger izgovoril, pride 33 I | Oče omolkne, Marjetica se je pa jako razveseli, da ji 34 I | bolje nego nič! Ognjišče mi je vže dovršeno. Mlinarjev 35 I | Mlinarjev Janez sam narezal mi je zanj ruš iz trate!" Pri 36 I | levim očesom Marjetici, ki je korak za očetom stala, in 37 I | škafa zmagovati, kakor ga je nekdaj. Saj lahko veste, 38 I | Mlinarico pestovala, sedaj je pa Janez vže sam pod vrh 39 I | namežika, češ, kaj ne da je res, Marjetica se pa zopet 40 I | vročina spreletela, kar se je tudi res zgodilo, kajti 41 I | blizo osemdesetih." ~Pengar je bil vže nevoljen, kedaj 42 I | konec besedi. Mudilo se mu je domóv. Zato jo sedaj kar 43 I | mi, da se bo zgodilo, ako je le mogoče." ~"Nekaj bi vas 44 I | nauči pri meni, kako se je treba te ali one reči lotiti. 45 I | da bi se hvalila, pa kar je res, je res! Rada bi jo 46 I | hvalila, pa kar je res, je res! Rada bi jo poznala 47 I | bi se lahko pohvalila, da je večkrat po sedminah, svatbah, 48 I | nekaj znajo, toda malo jih je in vsaka teh se je od mene 49 I | malo jih je in vsaka teh se je od mene naučila, kar zna. 50 I | izvrstno Kaže: Sv. Uršula je čista, kakor solnce božje 51 I | do praga spremiti. Pengar je moral imeti izvestno svoje 52 I | svoje tehtne vzroke, da je tako določno govoril. ~" 53 I | bil s krvijo polil, ter ji je lice rdeče, kakor purpava 54 I | treba ni bilo, kajti vbogala je vse od kraja, kakor otrok. 55 I | dete njegovo. Martinaška je komaj čakala, da bode konec 56 I | vendar gre," mrmra starka, ki je imela grdo navado vseh svojih 57 I | vseh svojih tovaršic, da je rada sama s saboj govorila, 58 I | Le malokedaj postal ji je ta mlin; tedaj sta si pa 59 I | bradovicami obraščena. Kedar jo je pa kedo razsrdil, da ga 60 I | pa kedo razsrdil, da ga je začela obirati, kar je prav 61 I | ga je začela obirati, kar je prav mojsterski znala, šle 62 I | ustna na dolgo in široko, da je bilo groza videti brezdno, 63 I | groza videti brezdno, ki je zijalo med nosom in brado. 64 I | kovaški mehovi! In vendar je tudi ta strah božji na svetu 65 I | ljudje so pripovedovali, da je bila nekdaj jako lepa in 66 I | ženska stvarica božja. Kar se je v vasi zgodilo, vedela je 67 I | je v vasi zgodilo, vedela je vse, če tudi ni hodila od 68 I | novic pobirat, znano ji je bilo, kaj so kje jedli, 69 I | skregali, kaj in koliko je kdo dolžan, kdo se žéni, 70 I | ušesa povedala: Pa kako je vse zvedela – vedel je le 71 I | kako je vse zvedela – vedel je le Bog. Bila je kakor stari 72 I | vedel je le Bog. Bila je kakor stari rotovški boben, 73 I | gledé poštenja, rekel ji je k večemu, če jo je sovražil, 74 I | rekel ji je k večemu, če jo je sovražil, da je coprnica. 75 I | večemu, če jo je sovražil, da je coprnica. V svojih mlajših 76 I | svojih mlajših letih služila je večinoma za pestunjo. Po 77 I | pestunjo. Po naključji prišla je v celjski grad, kjer je 78 I | je v celjski grad, kjer je služila pri grofu Erazmu 79 I | malo deklo v kuhinji. Tu se je naučila kuhati. Hudi njeni 80 I | njeni jezik odpravil jo je ob službo, kar ji pa ni 81 I | na škodo, kajti pričela je sama kuhati in kmalu je 82 I | je sama kuhati in kmalu je zaslovela kot najboljša 83 I | po celi okolici. Kjerkoli je bila od tedaj kaka pojedina, 84 I | tedaj kaka pojedina, morala je Martinaška kuhati. Pa še 85 I | drug, precej darovit posel je opravljala – babica je bila. 86 I | posel je opravljala – babica je bila. Oboje to dajalo ji 87 I | bila. Oboje to dajalo ji je toliko, da je jako zložno 88 I | dajalo ji je toliko, da je jako zložno živela v krčmi, 89 I | na posodo. Od rodovine ji je vse pomrlo. Prav zato pa 90 I | vse pomrlo. Prav zato pa je bila tembolje ponosna sama 91 I | na svoj samski stan in se je vedno štela med dekleta, 92 I | štela med dekleta, kterim je brez mere pripovedovala, 93 I | mere pripovedovala, koliko je imela ljubčekov in snubačev, 94 I | hoče, Martinaška morala je sedaj tudi vže misliti na 95 I | svojo zeleno čepico, ki je bila pred kakim pol stoletjern 96 I | stoletjern morda nova, če je že ni tedaj kje kupila pod 97 I | kupila pod rokó; sedela ji je na zatilniku kakor zelnata 98 I | še jednoč za plotom, ker je hotela vedno zadnjo besedo 99 I | še videti ali ne in – res je stal mož še vedno pri prelazu 100 I | nekaj pripovedovati, da je vbogi deklici obraz sedaj 101 I | zopet obledeval. Nehote se je prijela za kipeče nedrije, 102 I | bojazljivo. ~"Nič več ne," je bil kratek odgovor, "Janez 103 I | Janez Te ljubi! Sam mi je to povedal na lastna mi 104 I | na lastna mi ušesa, Ko bi je ti ne bila že povila v šopek, 105 I | nikakor!" ~"Kedaj pa Vam je to rekel?" izprašuje Marjetica 106 I | Danes pri Sv. Ani; kar sam je začel. Toda če bi tudi ne 107 I | Ob kateri priliki vam je razodel to? Povejte mi." ~" 108 I | Povejte mi." ~"Tako-le je bilo. Videl me je ognjišče 109 I | Tako-le je bilo. Videl me je ognjišče delati in približal 110 I | delati in približal se mi je. Če tudi ga nisem prosila, 111 I | jako slabe volje. "Kaj ti je, Janez," sem ga nagovorila, " 112 I | jih poprej iskal, kjer se je le dalo. Ako me moje stare 113 I | kaj ne da?" ~Debelo me je pogledal in noga mu je na 114 I | me je pogledal in noga mu je na lopati obtičala. Sprvega 115 I | lopati obtičala. Sprvega je tajil in tako dela vsakdo, 116 I | in tako dela vsakdo, kdor je še nedolžnega srca, ker 117 I | nedolžnega srca, ker ga je sram, se razodeti. No, pa 118 I | razodeti. No, pa beseda je dala besedo in dozdeval 119 I | besedo in dozdeval se mi je čedalje zaupniši. Dobro 120 I | čedalje zaupniši. Dobro je bilo, da naji ni nikdo motil. 121 I | niti besedice vjeti. Ko je vže zadosti ruš narezal, 122 I | pojde pod nič! Gospodinje ti je treba na domu kakor vratam 123 I | izmed naših deklic, ktera ti je najbolje pri srci, in ktera 124 I | vsedla za polno mizo. ~Mirno je poslušal in v tla gledal. " 125 I | zopet čez nekaj časa. Pridna je, delavna tudi in vse čednosti 126 I | Brez dote tudi ni, in kar je vam fantom poglavitna reč, 127 I | fantom poglavitna reč, lepa je, da ji ga ni para ne blizo, 128 I | bo, le veruj mi, ker mi je vže sama dejala, da si ji 129 I | upal vprašati, ktera da mi je na mislih. Vidoč da le nič 130 I | ako ti ne bo všeč. To mi je rad obljubil. Glej, Pengarjeva 131 I | prestrižem mu govorico, saj mi je vendar sama priznala, ko 132 I | razložiti, kako in kaj. Če te je volja do večernic tu počakati, 133 I | kar hitro pojdite po njo," je dejal na to, "za ognjišče 134 I | dospete med tem k Sv. Ani. Tu je bilo vže vse živo romarjev 135 I | marsikomu izmed ptujcev je vže jezik migal, da bi bil 136 I | Teharcev. Med poslednjimi se je posebno odlikoval Mlinarjev 137 I | Janez. Najmanj za pol glave je bil višji memo drugih, rasti 138 I | višji memo drugih, rasti je bil čvrste in visoke, kakor 139 I | stran, izpod kterega se je videla pisana svilena kapa, – 140 I | kapa, – vse to kazalo nam je junaka stare korenine in 141 I | in reči moram, da se mu je kaj dobro podalo. ~Iz njegovega 142 I | jasnega obraza odsevala je neustrašljivost in neka 143 I | zakrivljenem nosu bralo se mu je silno junaštvo in skušeni 144 I | V irhastih hlačah nosil je ob stegnu zataknjene dragocene 145 I | orel na pečni pogledaval je danes tu pa tam po ljudeh, 146 I | krajev skupaj vreli. Videti je bilo, da nekoga pričakuje. 147 I | kajti bistro njegovo oko je vže ugledalo, po čemur je 148 I | je vže ugledalo, po čemur je srce tako neskončno koprnelo – 149 I | sočutno vpraša: "Kaj ti je Janez, da si danes tako 150 I | vsaj poslušal ni, kar mu je Šimekov pravil, tako je 151 I | je Šimekov pravil, tako je bil zamišljen v svojo Marjetico. ~" 152 I | Muharjev Jaka, "menim, da mu je tesno pri srci, od kar se 153 I | društva ogiblje. Zaljubil se je. Jeli Janez, da sem jo zadel?" ~ 154 I | zasmejajo. Da, zaljubljen je, zaljubljen! potrdi nekdo 155 I | zaverovan, kakor riba, ki je požrla omotico." ~Janeza 156 I | oblije. Nekoliko sram ga je tudi, da se njegove najslajše 157 I | vsak izmed vas, kolikor vas je tu, še očeta in mater. Odkar 158 I | cerkev. Tudi ljudstvo jelo se je polagoma izgubljati, ker 159 I | polagoma izgubljati, ker je mrak pričel po zemlji svoja 160 I | bi bil pribit. Čisto sam je ostal. Ozre se tjekaj, kjer 161 I | ostal. Ozre se tjekaj, kjer je stalo Martinaškino ognjišče, 162 I | Martinaškino ognjišče, kamor je ravnokar prihitela Marjetica 163 I | pomeri. Sam sebi zdel se je nezmerno okoren in nevkreten. ~" 164 I | globokeje zamislil, kakor je sicer pri meni navada. Vzrok 165 I | meni navada. Vzrok temu je moja razburjena notranjost, 166 I | razburjena notranjost, kjer se je silno veliko spremenilo 167 I | Ali se sme vedeti, kaka je tista imenitna sprememba?" 168 I | živ krst more pomagati, je to izvestno prav v tvoji 169 I | bila to zaslužila? Kaj ti je, povej mi brez ovinkov. 170 I | oklevaj dalje, reci, kaj mi je storiti in storila bodem." ~ 171 I | spremene se mi mahoma, kedar mi je prilika, videti te ali še 172 I | nekoliko rada? Jeli, da je res, da se ne motim v sladki 173 I | razodeni mi še nocoj, ali je moj up prazen ali pa se 174 I | ust slišati, česa se mi je nadjati, česa bati. Govori 175 I | mejé slovenski deželi." Bil je Tone, Janezov prijatelj 176 I | besedam Muharjev Jaka," da je Janez zaljubljen, da bolje 177 I | stopi izza lipovja, kjer je Janezovo ljubkovanje z Marjetico 178 I | Janeza in Marjetico, ktero je vrli mladeneč še vedno objeto 179 I | Prijatelji, današnji dan mi je najlepši dan v življenji. 180 I | tiho noč. ~"Marjetica mi je obljubila, ljubiti me toliko 181 I | lagali, če priznamo, da je Janezu nemirno utripalo 182 I | pogumen in pošten, kakor je bil, tudi tu ni zgubil prave 183 I | ponudeno desno rekoč: "Vse mi je znano, kajti Martinaška, 184 I | kajti Martinaška, ki me je prišla klicat, razodela 185 I | prišla klicat, razodela mi je vse. Od moje strani se vama 186 I | k svoji hčeri, "sedaj se je pa tudi meni posvetilo, 187 I | meni posvetilo, čemu ti je bila čveteroperesna deteljica. 188 I | záse. Vrla soseda obljubila je tako Janezu kakor Marjetici, 189 I | kajti stara ženica imela je kljubu svojej starosti še 190 I | starosti še jako bistre oči in je vže davno vedela, da bi 191 I | branil za zeta. Uganila je do pičice, kar jo je tembolje 192 I | Uganila je do pičice, kar jo je tembolje veselilo, ker se 193 I | tembolje veselilo, ker se je vsa zadeva tako srečno izišla, 194 I | zadeva tako srečno izišla, da je konečno Pengar vso fantovsko 195 II | Ane proti Pengarjevini je bila zdatno krajša, kakor 196 II | krajša nego fantom zdela se je pa danes Martinaški samej, 197 II | danes Martinaški samej, ki je šla, svoj kuharski posel 198 II | primerno poslaví. Smukala je semtertja po kuhinji tako 199 II | po kuhinji tako hitro, da je bila dostikrat sama sebi 200 II | Toda kaj to; pognala jih je drugo za drugo venkaj, deloma 201 II | deloma po opravku, deloma, da je imela sama več prostora, 202 II | več prostora, kterega ji je bilo tolikanj potreba. Naposled 203 II | poslovanje. Najprvo, česar se je lotila, je bilo, da je nabíla 204 II | Najprvo, česar se je lotila, je bilo, da je nabíla potrebno 205 II | se je lotila, je bilo, da je nabíla potrebno število 206 II | mizo pogrniti. Sploh vse je šlo, kakor po nitki. ~Veselo 207 II | ukanje fantov prihajalo je čedalje bliže Pengarjevini; 208 II | fantje zaukajo pred hišo. Da je vse iz kuhinje na prag hitelo, 209 II | kuhinje na prag hitelo, kar se je gibati moglo, razume se 210 II | ki bi se bila vžgala, da je ni Martinaška pravočasno 211 II | okoli javorove mize, ki se je skoraj šibila obilice jedil, 212 II | menih stoji med njimi. Bil je mož velike postave v dolgej 213 II | naproti, zeleno kapico, ki jo je navadno doma pokrival, v 214 II | prenočišča. Pengarju zdela se je velika čast in zasluga pred 215 II | prenočišče obljubi med tem ko je menihovo oko bliskoma po 216 II | prvo mesto za mizo, kjer je ravnokar še sam sedel. ~ 217 II | ravnokar še sam sedel. ~Da se je pri večerji mnogo govorilo, 218 II | in šale zbijalo, umevno je samo ob sebi. Zdravica za 219 II | Zdravica za zdravico se je vrstila na zdravje in dolgo 220 II | ni pomagalo; kar v hišo je morala in čašo polno do 221 II | in tisto. Muharjev Jaka je bil, ki se je je domislil 222 II | Muharjev Jaka je bil, ki se je je domislil in je šel po 223 II | Muharjev Jaka je bil, ki se je je domislil in je šel po njo. 224 II | ki se je je domislil in je šel po njo. Ni ji bilo kdo 225 II | vé kaj zarad vina, saj ga je imela v kuhinji poln lonec – 226 II | pripravljenih. ~Menih se je vseh teh šal vdeleževal 227 II | Kozarec za kozarcem zlival je váse, čemur se pa ni bilo 228 II | bilo čuditi, kajti kapljica je bila v resnici izborna. 229 II | izborna. Starina, ki jo je imel Pengar le záse odbrano 230 II | sodu shranjeno, in ktere si je le ob velikih praznikih 231 II | ali dve čaši, pocejala se je nocoj po mizi, kakor bi 232 II | vino, kapljica božja. Bila je lepo zlatorumena, kakor 233 II | Vinski duh razvijal se je pri mizi čedalje preširneji 234 II | preširneji in temu in onemu silil je že precej v možgane, posebno 235 II | posebno menihu prihajalo je čedalje bolj gorko in – 236 II | Janeza nihče opazil ni. Le-ta je pa v omenjenem trenutku 237 II | Šimekovemu Tonetu, ki mu je bil najboljši prijatelj, 238 II | najboljši prijatelj, kaj je pri menihu opazil. Tone, 239 II | zamerite! Kdor izmed vas je dobrih mislij, čistega srca 240 II | podstrešje zapusti!" ~Vse je tiho. Sosed pričakuje, kedaj 241 II | pa ne kristijani. ~Vsak je še vedno tiščal svoj prst 242 II | silno malo spodobi." ~Menih je med tem svoj prst umaknil 243 II | bi na dnu pekla!" ~Menih je stojé te besede govoril. 244 II | izvleče noža. ~"Ha, kaj pa je to, dragi moj kozel?" vsklikne 245 II | zgrabi. Toda zvit, kakor je bil, se je potajil rekoč: ~" 246 II | Toda zvit, kakor je bil, se je potajil rekoč: ~"Le oglejte 247 II | bodete ondi spoznali, da je resnica, če vam še jednoč 248 II | obstoječ iz treh zvezd vrezan je bil na vsacega rogu. ~"To 249 II | bil na vsacega rogu. ~"To je grb celjskih grofov", menih 250 II | ošabno pojasni "in grof Urh je moj gospodar, moj mogočni 251 II | zaščitnik." ~"Molči, kedo te je kaj vprašal!" zavrne ga 252 II | predobro poznamo in vemo, kaj je grb celjskih grofov. Grb 253 II | duša, sedaj povej, čemu te je grof Urh pod to mirno streho 254 II | priprostim narodom, zato mu je pa srce tudi popolnoma upalo. 255 II | popolnoma upalo. Tresti se je jel, kakor trepetlika na 256 II | ali šiba na vodi in bled je bil, kakor bi ga bili vlekli 257 II | bili vlekli na vešali. Vse je obljubil povedati, le nič 258 II | mu ne storé. "Poslal me je semkaj moj gospodar, čegar 259 II | Moj gospodar poslal me je v tej opravi semkaj, da 260 II | spreletavali sta družbo. Vse je groznega hudobneža grofa 261 II | dekleta. ~Starega Pengarja je ta izpoved laži-meniha globoko 262 II | globoko v srce zadela. Mož je bil bližej smrti, kakor 263 II | in hočeš, nočeš, mora1 se je k peči na klop vsesti, blizo 264 II | klop vsesti, blizo ktere je ravnokar stal, sicer bi 265 II | pal po sobi: "Oh, sedaj mi je vse jasno," vsklikne s slabim 266 II | ni še nihče pozabil, kako je bil tedaj ugrabil Zagorčevo 267 II | in dična deklica da vam je bila. Na samem cesarskem 268 II | mir in pokoj – grof Urh jo je umoril! Ogleduhi njegovi 269 II | in grofu javili, kako da je lepa, čvrsta in jedrovita. 270 II | Zagorčeva Franica pasla je prav tedaj ovce svojega 271 II | tihi prijazni dolini, kjer je brezskrbno in veselega srca 272 II | beriči so jo obkolili. Kar se je ondi dalje godilo, se ne 273 II | Pol ure kasneje ležala je Franica na celjskem gornjem 274 II | razbojnica. Bogokletni grof se je pa s tem svojim lovom še 275 II | Zagorec dolgo ni vedel, da je njegova Franica v pesteh 276 II | bil. Ubogi mož mislil si je iz začetka, da so jo raztrgale 277 II | med robidovjem. Milo se je storilo po njej dobremu 278 II | dobremu očetu in objokava1 jo je, kakor svoje dni očak Jakop 279 II | pomilovanja vredni mož, pri čem da je. Skoro da je zblaznil. Nemudoma 280 II | pri čem da je. Skoro da je zblaznil. Nemudoma dal je 281 II | je zblaznil. Nemudoma dal je natovóriti dva konja z raznim 282 II | konja z raznim blagom, ktero je izbral iz vsega v njegovem 283 II | najlepše tančice, ki jo je Franica sama napredla preteklo 284 II | spomladi pa obelila, dal je Zagorec na konja naložiti. 285 II | cesarskih cekinov, ktere si je bil v teku let prihranil 286 II | daril ni prav nič branil ter je konja hlapcu izročil. Zagorec 287 II | česar te prosim!" ~Tako je prosil Zagorec grofa solznih 288 II | grofa solznih oči, ki se je med tem z vitezi okoli njega 289 II | ubogega kmeta in vže se je pripravljal, da bi z vitezi 290 II | očetu pritisne, tako jo je prevzela žalostna povest 291 II | plane kvišku, kajti sram ga je bilo, da se je plazil v 292 II | kajti sram ga je bilo, da se je plazil v prahu pred grofom. 293 II | tvojemu rodu na sramoto, če je le še kaj pravice pri Bogu!" 294 II | kaj pravice pri Bogu!" Vse je ostrmelo pri groznih besedah 295 II | tremi dnevi položili. Umrla je devica rajši mučeniške smrti 296 II | zapusté. Drugo jutro našel ga je grobokop mrtvega ondi!" ~ 297 II | slično nesrečo. Kaj ne, da je to namen tvojemu našemljenju, 298 II | namen tvojemu našemljenju, je li, da sem pogodil naklepe 299 II | govóri, rečem ti, sicer je po tebi in v tem trenutku 300 II | in menih prične: "Nocoj je rekel grof, da bo prišel 301 II | zbežali v Bežigrad, kjer je vže prilična soba za njo 302 II | pod Mlinarjevim kozolcem je še zadosti lanske koruznice, 303 II | tega-le ptiča." ~Predlog je bil vsem všeč. "Da, da, 304 II | zakričé vsi h krati. ~Noč je bila krasna, zrak mlačen, 305 II | tem času sploh. Luna stala je visoko na jasnem nebu, od 306 II | na jasnem nebu, od koder je razsipala svoje blede žarke 307 II | napravijo in odrinejo. Vsak je potisnil klobuk nekoliko 308 II | glasu in ukanju rekoč: ~"To je Koštomajev Andrej, ki gre 309 II | za devet drugih. Korenjak je brez primere na Teharjih 310 II | voglajničnemu mostu. Tik mostú stal je vže tedaj Turkov malin, 311 II | tedaj Turkov malin, v kterem je že vse spalo in tudi kolesa 312 II | svetega miru, le Voglajna je vrela šumeč čez jez v globočino. 313 II | v globočino. Poleg mlina je stal kozolec. Janez razpostavi 314 II | kozolec skriti se, v kterem je bilo precej veliko koruznice 315 II | veliko koruznice obešene. Vse je bilo tiho kakor v grobu. 316 II | mogel znebiti misli, da jih je ogleduh morda celo prekanil, 317 II | svoje gnezdo. Tolažila ga je pri vsem tem le nada, da 318 II | preko mostú čez vodo, ktera je bila pa precej velika in 319 II | vsled poslednjega deževja in je prav vsled tega ni bilo 320 II | zgrabi za nož. Tone moral je z vso silo Janeza zadržavati, 321 II | nespameten, Janez," šepetal mu je na uho, "kaj misliš da te 322 II | okoli njega zašumi. S tem je hotel grofa še pravočasno 323 II | črno srce, kakor gotovo je Bog v nebesih." ~"Naprej, 324 II | svojima spremljevalcema. "Ali je vama morda srce v hlače 325 II | koruznico šumeti, po kteri je veter potegnil?" ~"Svetli 326 II | ki ga niti ni ne. Bilo je, ako sem prav slišal, šepetanje 327 II | zdí." ~"Če ni bil veter, je bila pa kaka mačka na mišjem 328 II | črna duša!" ~Grof Urh – ta je namreč bil, ki ga je Janez 329 II | ta je namreč bil, ki ga je Janez zgrabil, ozre se po 330 II | kakor njemu samemu. Vsacega je pestil jeden izmed fantov. 331 II | prav taki menihi, kakor je bil oni, ki smo ga danes 332 II | mogel reči, tako krepko ga je davila Janezova pest. Sedaj 333 II | pravici!" V tem slogu hotel je še dalje kazati svojo oblast, 334 II | oblast, toda Janez skrčil je takoj krepkeje pest in mu 335 II | namen ni bil dober, bil je vendar izvestno boljši od 336 II | Povejte nam le namen, ki vas je vodil v tej opravi in ob 337 II | Tako preširno besedičenje je bilo Janezu odveč. Odveže 338 II | zakriči grof ves penast, da je iz gozda jek odmeval. ~" 339 II | Celjanom. Ha, ha, ha!" ~Kaj je bilo grofu storiti, kakor 340 II | fanti čez most. Čem dalje je šla pot, tem mehkeji je 341 II | je šla pot, tem mehkeji je postajal. Prevdarjati je 342 II | je postajal. Prevdarjati je jel, kako bi se dalo na 343 II | Kakor vidim, znano vam je vse!" nadaljuje mirno grof. " 344 II | treba. Odkupite se, kakor je primerno in dostojno vašemu 345 II | in celo okolico, kolikor je spada pod Teharje, na vekov 346 II | moj rod na vekov veke. Tu je moja viteška desnica, da 347 II | mož-beseda!" ~Ta predlog je bil fantom nad vse všeč. " 348 II | tem prepričal. Kedo nam je porok, da nam grof jutri 349 II | moje poštenje, na čemur mi je vse ležeče. Če bi vam ne 350 II | ne ostal mož-beseda, to je, ako vas ne vplemenitim 351 II | se to zve med narodom, ki je vže tako čuda nevoljen in 352 II | požiral. Nocojšnja noč ga je najmanj za deset let postarala 353 II | Z zobmi škripaje hitel je proti Celju, fantje so se 354 III | poslanec.~Drugo jutro stalo je solnce že precej visoko 355 III | temno-modrem nebu, od koder je obsipalo visoke odre in 356 III | gorenje-celjskega gradu, v kterem se je vsaj na videz še vse v sladkem 357 III | gledati. Po savinjski dolini je stala gosta megla, ktero 358 III | dobro preganjati jeli, da se je dvigala kvišku in razhajala. 359 III | kvišku in razhajala. Vse je bilo še tiho, le zvona mili 360 III | zvona mili glas slišal se je semkaj od bele cerkvice 361 III | med malo perjadjo. V gradu je ura ravnokar vže šest odbila 362 III | ravnokar trdili. Luč v leščerbi je še vedno medlela, če prav 363 III | še vedno medlela, če prav je solnce vže visoko na nebu 364 III | na nebu stalo. Pri mizi je slonel grof Urh, ki smo 365 III | trenutku, kakor človek, ki je na smrt obsojen. Bled, razmršen, 366 III | plahih divjih oči, vdaril je s pestjo ob mizo, da je 367 III | je s pestjo ob mizo, da je kar zašklepetala na nji 368 III | nji stoječa posoda, na kar je ves divji kvišku planil 369 III | premišljuje. "No, prokleto se mi je zavozlalo sinoči!" mrmra 370 III | vse zgubljeno! Vsa zadeva je res silno zavožena, vendar 371 III | le predobro Slovence! To je čisto poseben narod, in 372 III | poseben narod, in srečen je, kdor prav umé, dobro vladati 373 III | rožica duhteča. Osoda ti je sicer ugodna, meni pa povsem 374 III | doline dvigajočo se. Kaj lep je bil razgled iz tega gradu 375 III | na starodavno Celje, kjer je v župni cerkvi sv. Danijela 376 III | doli hoditi, vsled česar se je grofica Katarina v spalnici 377 III | spregovoriti. ~"No ali se vam je nocoj pamet zmešala, Katinka, 378 III | resnobne besede govoriti, ali je morda mesec mlaj vzrok tej 379 III | se vam meša?" ~"Menda se je vam čez noč zmešalo, moj 380 III | šeme namenjeni, žal, da je predpust še tako daleč, 381 III | Sedaj šele grof spozna, da je bil pozabil preobleči se. 382 III | čuvarjev rog na stolpu. Trikrat je zatrobil, kar je znamenje, 383 III | Trikrat je zatrobil, kar je znamenje, da imamo ptujega 384 III | dnevi ne ponoči." Komaj se je nekoliko vredil, stopi sluga 385 III | Hm, hm, vže vem, kaj da je, naj le pride!" ~Sluga hoče 386 III | poslanca pričakuje. Znano mu je bilo, da se je v tem času 387 III | Znano mu je bilo, da se je v tem času cesar Miroslav 388 III | IV. v Rimu mudil in ta ga je morda pri papežu zatožil. 389 III | Urh, celjski grof, kteremu je to pismo pisano?" ~"Ako 390 III | vbogati svojega gospodarja. Če je toraj pismo namenjeno grofu 391 III | po sili vzeti, pismo, ki je namenjeno meni, grofu Urhu, 392 III | gradu." ~Poslanec vidoč, da je najbolje brez ugovora vdati 393 III | rotenje poslančevo bilo je zastonj. Ni mu pomagala 394 III | mu pomagala trditev, da je postopal le kot verni sluga 395 III | svojega gospoda. Grofovo srce je bilo trdo kot kamen. Beriči 396 III | raznoterih zavitkov. Bilo je trikrat zavito. Konečno 397 III | smrtnobled postane. Pismo, ki je grofa tako v srce zadelo 398 III | tako v srce zadelo bilo je izobčilno pismo. Papež je 399 III | je izobčilno pismo. Papež je grofa zarad njegovih hudobij, 400 III | cerkve izobčil. ~Grozno je dirnula ta novica iz Rima 401 III | grofa Urha in tresel se je, kakor trepetlika na vetru, 402 III | trepetlika na vetru, in kleti je jel, da se je nakrižem ogenj 403 III | in kleti je jel, da se je nakrižem ogenj delal. Svilnata 404 III | jako ponižno v sobo. Bil je ogleduh, ki smo ga sinoči 405 III | Pengarju videli. Mislil je, da ga je grof zaradi sinočnega 406 III | videli. Mislil je, da ga je grof zaradi sinočnega dogodka 407 III | sinočne nerodnosti. Očital mu je, koliko da ga na leto stane, 408 III | da ga na leto stane, da je najbolje plačani ogleduh, 409 III | tvoje zvitosti, ktera te je sinoči popolnoma na cedilu 410 III | si bodeš zaslužil. Prvo je, da mi poizveš danes pri 411 III | grad dobiti. Ne želim si je tolikanj sebi na ljubo, 412 III | na limanice vjeti." Hotel je v tem slogu še nadalje naštevati 413 III | grof mahne z roko, in to je bilo znamenje, da je ogleduh 414 III | to je bilo znamenje, da je ogleduh milostno odpuščen, 415 III | milostno odpuščen, in odšel je. ~ ~ 416 IV | Pengarju vrnili, kjer jih je gospodar teškega srcá pričakoval. 417 IV | Mlinarjev Janez raztolmačil mu je ves dogodek od konca do 418 IV | zaupam, ker ga poznam, da je zvit kakor lisjak in si 419 IV | Jutranja hladna sapa jela je pihljati, ob Voglajni in 420 IV | bližnjih travnikih nastopala je megla. Po vasi je še vse 421 IV | nastopala je megla. Po vasi je še vse spalo. Iz velikih 422 IV | obema veliki vjame. Milo je bilo slišati lepo vbrane 423 IV | prepreženi stezi skupaj. Vsak je imel polno glavo mislij. 424 IV | odjenjal. Kar si v glavo vbije, je kakor bi bilo z žebljem 425 IV | vira pozvedel. Pravila mi je sosédova dekla. Če tudi 426 IV | Prav sinoči zaupala mi je dekla, ko sva se na našem 427 IV | travniku slučajno srečala, da je od Hrastinšekovega hlapca 428 IV | pripovedovali o govorici, ki je nastala v poslednji starešinski 429 IV | poznaš pokveko Martina, je prav tedaj, ko so oče to 430 IV | Celó na perišču, dejala je, da je vsled tega vže govorica 431 IV | na perišču, dejala je, da je vsled tega vže govorica 432 IV | naše čete. Sanjalo se mi je vedno le o bojih in zmagah 433 IV | velikanski slavi. Od danes je to vse drugače. Kar se mi 434 IV | to vse drugače. Kar se mi je včeraj zdelo še največja 435 IV | največjo nesrečo in kar mi je včeraj srce ogrevalo, mrzi 436 IV | prijateljski razideta. V vasi je bilo že ob zgodnjem jutru 437 IV | jako živahno in žvahnost je prihajala tem večja, čem 438 IV | tem večja, čem višje se je dvigalo solnce. ~Pri Pengarjevih 439 IV | solnce. ~Pri Pengarjevih je bil kakor vselej tudi danes 440 IV | prvi kvišku. Najprvo, kar je storil vsako jutro, ko je 441 IV | je storil vsako jutro, ko je duri odprl, je bilo, da 442 IV | jutro, ko je duri odprl, je bilo, da se je ogledal po 443 IV | duri odprl, je bilo, da se je ogledal po vremenu, na kar 444 IV | ogledal po vremenu, na kar je šel družino budit in tu 445 IV | šel družino budit in tu je bil prvi na vrsti hlapec, 446 IV | na vrsti hlapec, kterega je oče Pengar prav po domače 447 IV | svojimi žarki. ~Marjetica je bila za očetom navadno vedno 448 IV | vedno prva kvišku. Danes se je pa nekoliko zakasnila. Brzih 449 IV | sladke sanje, v kterih se ji je še pred malo časom ljubezni 450 IV | spustí vedrice v vodo, da je na vse kraje plusknila in 451 IV | in hoče zbežati, toda vže je bilo prepozno. Dvoje krepkih 452 IV | drži. Mlinarjev Janez držal je Marjetico v kleščah! Ljubezen 453 IV | Ljubezen spremljala ga je od Sv. Ane doli in mesto 454 IV | naravnost domu, zapeljala ga je k Pengarju, kjer je našel 455 IV | zapeljala ga je k Pengarju, kjer je našel Marjetico pri vodnjaku. 456 IV | Nenavadno zgodnji prihod zbudil je Marjetično pozornost da 457 IV | vse zgodaj tu? Komaj da je odzvonilo dan in danica 458 IV | nebu sveti. Izvestno se ti je kaj prav neljubega sanjalo?" ~" 459 IV | ne zapusti, kajti kaj mi je svet brez tebe?" ~Marjetica 460 IV | gospodar oče Pengar, ki je vže zopet srečni par v jednem 461 IV | proti Celju, Marjetica se je pa med tem praznično oblekla 462 IV | na pot podala. Kmalo ga je došla. Na glavi je imela 463 IV | Kmalo ga je došla. Na glavi je imela bel škaf okovan s 464 IV | Na srebrnem pasu visel ji je ličen nožič. Za vrat si 465 IV | ličen nožič. Za vrat si je dejala rudečosvilnato ruto, 466 IV | rudečosvilnato ruto, ktero ji je svoje dni ranjki brat iz 467 IV | iz Laškega prinesel, ko je grofa Miroslava tjekaj spremljal. 468 IV | spremljal. Izza robca duhtel ji je rožmarinov vršič. Pod svilnato 469 IV | v nedriji skrito nosila je blagoslovljeno zlato svetinjico , 470 IV | zlato svetinjico , ktero ji je svoje dni ranjki brat iz 471 IV | veselega srca! Celo noč se mi je le o tebi sanjalo. Kaj si 472 IV | Janez ji raztolmači, kar je pred kratkim od Toneta zvedel 473 IV | Vidiš, ljubica moja, to je, kar mi teží srce, kakor 474 IV | najboljšo pot, po kteri mi je hoditi in bojevati se hočem, 475 IV | svoje mladiče!" ~V Sovodni je polovica pota med Celjem 476 IV | razcapano obleko. Opiral se je na grčavo gorjačo. Kakih 477 IV | srečo!" Ob tej priliki se mu je dozdelo, da je beračev molek 478 IV | priliki se mu je dozdelo, da je beračev molek prav močno 479 IV | močno onemu podoben, ki ga je sinoči videl pri laži-menihu 480 IV | za beračem in zdelo se mu je, kakor da bi jima bil le-tá 481 IV | pa ničesa ne omeni, da bi je ne vznemiril. Pač pa je 482 IV | je ne vznemiril. Pač pa je zatrdno sklenil, na berača 483 IV | prišel pred oči. ~V Celji je Marjetica hitro raznosila 484 IV | mleko po hišah, in preden je bilo prvo opravilo končano, 485 IV | zopet na Teharjih, kamor je med tem čedalje več ljudi 486 IV | in tudi na Teharjih jih je bilo v ozbilji. Sedeli in 487 IV | jako očividen način: Tu je jeden kazal grdo rano, da 488 IV | jeden kazal grdo rano, da se je človeku studilo memogredočemu; 489 IV | studilo memogredočemu; ondi je imel drugi od božjasti zvite 490 IV | božjasti zvite ude, tretji je položil preko ceste svoje 491 IV | Pod lipo v senci ležal je nekdo na vozičku vže skoraj 492 IV | skoraj na pol mrtev, ki je pa vendar še jako pohlepno 493 IV | Nedaleč od tega čepela je stara baba poleg svoje košare 494 IV | kar ste le mogli, vsaka je hotela glasneja biti, da 495 IV | Nekoliko od teh dveh videti je bilo slepega starčeka, ki 496 IV | slepega starčeka, ki ga je hčer njegova za palico vodila 497 IV | in darov nabirala. ~Janez je nalašč večkrat Pregledal 498 IV | danes zjutraj, toda ves trud je bil zastonj. Vidoč da ni 499 IV | poda se domu. Družina ga je že željno pričakovala. Janez 500 IV | pogledati, kakošnega duha je. Ko je vse to določil, podal