Part

 1 I  |        pogledati. ~"Ljubi oče, ali me ne bodete počakali", nagovori
 2 I  |            Lukaška in Strnaška ste me ves čas jako zaničljivo
 3 I  |             Tako-le je bilo. Videl me je ognjišče delati in približal
 4 I  |            kjer se je le dalo. Ako me moje stare oči ne varajo,
 5 I  |    zaljubljen, kaj ne da?" ~Debelo me je pogledal in noga mu je
 6 I  |          vtegnem se muditi, fantje me že čakajo." Jaz nadaljujem: "
 7 I  |        najbolj všeč. ~"Oh, kaj ste me izdali!" vsklikne prestrašeno
 8 I  |     Marjetica te ima rada! – Janez me zgrabi za róko in vsklikne: "
 9 I  |        zaupanja do mene imeti, ako me tako sodiš! S čim bi si
10 I  |          zveste oči, "prisilila si me, da ti odkrijem svoje srce.
11 I  |               Kajne, Marjetica, da me imaš tudi ti vsaj nekoliko
12 I  |          dekle moje, odkar vem, da me ni varalo lastno srce. Moja
13 I  |     zakletvi izneveril, zabode naj me tisti izmed vas, kdor me
14 I  |           me tisti izmed vas, kdor me prvi sreča !" ~"Živel Janez!
15 I  |           mi je obljubila, ljubiti me toliko časa, dokler bodo
16 I  |        znano, kajti Martinaška, ki me je prišla klicat, razodela
17 I  | čveteroperesna deteljica. Veselilo me bode, ako te pripelje k
18 II |          na glavo in moli: "Vsliši me vsemogočni, večni Bog,"
19 II |            v zvestih očeh, "vsliši me večni Bog, očeta, ki Te
20 II |             Gledé tega, mislim, da me smatrate zunaj vaše družbe
21 II |       kedor bi se drznil dotakniti me. Božja kazen bi ga zadela
22 II |      zatrdim, da gorje mu, kdor se me dotakne." ~Vse se gnjete
23 II |           naj mu ne storé. "Poslal me je semkaj moj gospodar,
24 II |        črna duša!" ~"Da, bodem, če me pustite pri miru!" ~"Le
25 II |        Tone. ~"Moj gospodar poslal me je v tej opravi semkaj,
26 II |           v smrtnih težavah. Pusti me pri življenji in vse hočem
27 II |         prosim vse skupaj, pustite me, da grem zopet svojo pot." ~"
28 II |            tem času po gozdih. Ako me vse ne moti, bodete vsi
29 II |            časa: ~"Fantje, pustite me mirno svojo pot." ~"Ta bi
30 II |     nadaljuje mirno grof. "Pustite me dalje in nadariti vas hočem,
31 II |     vplemenitim jutri pri volitvi, me slobodno vsak izmed vas
32 II |            nosi in za takega smete me brez skrbi razglasiti." ~"
33 III|        meni najbolje ugajal. Skrbi me le, kako stvar zaprečiti,
34 III|        treba in to tem laglje, ker me ne velja druzega, kakor
35 III|            štiri predrzneže, ki so me bili napadli. Prijeti vas
36 III|            ki ste nocoj preža!i na me. Da bi vas dal podaviti,
37 III|           oči! Sploh nimam rad, da me nadleguješ, kedar te nikdo
38 III|            nadaljuje: "Kakor da bi me vrag jahal danes! Vse mi
39 III|            v grad in ne venkaj. Si me li razumel?" ~Sluga prikima,
40 III|      stoječe blagajnice, in vendar me neče povzdigniti med kneze
41 III|            sem pravočasno, in zato me pač prav nič ne skrbi, okorne
42 IV |        Povej, česa se bojiš. Nihče me ne more več od tebe ločiti
43 IV |            in pregnati muhe, ki so me do sedaj zarad tebe tako
44 IV |          Božja previdnost izvolila me je po vašem slavnem in častitem
45 IV |           drage volje svojo kri za me prelivali in skupnega sovražnika
46 V  |          fantje, in za Boga, sedaj me še le prav iz srcá, veseli,
47 V  |        prav iz srcá, veseli, da so me izvolili za vašega načelnika.
48 V  |          verjeti vam hočem, da ste me res oslobodili." ~Siromak
49 V  |          rekoč: "Po tej svetinjici me bodete spoznali. Nosil sem
50 V  |       skrito, vedno se nadjaje, da me bodo morda kedaj po njej
51 V  |        vendar semkaj k meni: Primi me za roko, da te ošlatam,
52 V  |          zapuščen! Vže čutim, kako me zapuščajo poslednje moči!" ~
53 V  |           Sladka mi bode smrt, saj me bo našla zunaj ječe v sredi
54 V  |           vnučki. Kdo pač drugi bi me bil rešil iz grozne ječe,
55 V  |        živiš, odpuščam, če tudi si me dal zakopati živega v dosmrtno
56 V  |   ljubljenimi. Saj ti, moj sin, ki me sedaj za roko držiš, ne
57 V  |      pojdeš poprej od mene, dokler me ne pokosi smrtna kosa. O
58 V  |           stoječi ostrme. ~"Klical me je nekdo 'moj oče', ako
59 V  |       navdušeno vskliknil: "Živega me ne spravi nobena človeška
60 V  |        licu. Štirideset dolgih let me nisi obsevalo, ne ogrevalo.
61 V  |           ti zahvalim, da si rešil me na poslednjo uro grozne
62 V  |             Z Bogom, z Bogom, moči me zapuščajo in več ne bom
63 V  |          prihoda niste opazili ter me niste na pragu pričakali.
64 V  |            jednega planemo! Samega me pustite, saj se ga nič ne
65 V  |       Tukaj pod lipo, dvignili ste me, fantje moji, včeraj na
66 V  |       molčanju Janez, "glej fantje me že čakajo; veruj mi, da
67 V  |          zmag udeleževati. O vzemi me s saboj, brez tebe mi ni
68 V  |            ne bo nič. Veruj mi, da me na vojski ne bo konec, če
69 V  |            gotove zmage. Na ukanji me bodete toraj lahko spoznali
70 V  |          več poguma! Le brez skrbi me vzemite s saboj, ne bom
71 V  |          skupaj, prav po domače so me hoteli namazati z leskovim
72 V  |          jeza razkadila. Vi pa, če me vže nečete med se, mi nikakor
73 V  |            ga hočem jahati, dokler me Bog pri življenji ohrani." ~
74 IV |            človeku spodobi." ~"Kdo me je obvezal?" ~"Tvoj tovariš,
75 IV |           ni nikakega sporočila za me naročil, vpraša Janez svojega
76 IV |           na bojno polje. "Oj kako me bodo ljubi oče – če namreč
77 IV |        namreč še žive – veseli, ko me zopet vgledajo, ker me izvestno
78 IV |          ko me zopet vgledajo, ker me izvestno vže dolgo časa
79 IV |        denarja le napuhnilo, česar me pa sam Bog obvaruj. Imam