Part

 1 I  |       lastna hči, sedemnajstletna Marjetica z motiko čez levo ramo,
 2 I  | Martinaška nasproti. Oče omolkne, Marjetica se je pa jako razveseli,
 3 I  |            češ, kaj ne da je res, Marjetica se pa zopet zgane, kakor
 4 I  |     govorice, "vže dovolim, da ti Marjetica pri kuhi nekoliko pripomore.
 5 I  |           s strogo opombo, da naj Marjetica le gre ž njo, toda po večernicah
 6 I  |         zopet vidiva," poslovi se Marjetica veselo od očeta. ~"Marjetica!"
 7 I  |      Marjetica veselo od očeta. ~"Marjetica!" pokrega jo začudevši se
 8 I  |           položil tvojim kozam." ~Marjetica zardi, kakor bi jo bil s
 9 I  |       medico in sladčice, kajneda Marjetica, da sem jo zadel?" ~"O kaj
10 I  |         se na levo, Martinaška in Marjetica pa na desno. ~Komaj ste
11 I  |      treba?" popraša čez nekoliko Marjetica bojazljivo. ~"Nič več ne,"
12 I  |           je to rekel?" izprašuje Marjetica zvedavo. ~"Danes pri Sv.
13 I  |         ste ga vprašali?" seže ji Marjetica v besedo. ~"Prav s temi
14 I  |     izdali!" vsklikne prestrašeno Marjetica. ~"Le tiho, le tiho, da
15 I  |         pet ran božjih!" vsklikne Marjetica. ~"Ne vznemiruj se, dokler
16 I  |        obljubil. Glej, Pengarjeva Marjetica te ima rada! – Janez me
17 I  |         tu menila, da veste! Zato Marjetica, delaj se, ko gori prideva
18 I  |       kamor je ravnokar prihitela Marjetica s škafom vode. Martinaške
19 I  |            vpraša nekako nagajivo Marjetica ter mu ljubko v zveste oči
20 I  |   pomagati." ~"Dobro si govorila, Marjetica, kajti če mi le živ krst
21 I  |    nekoliko na stran za lipovje. "Marjetica", prične Janez poluglasno
22 I  |    nedopovedljivo da te imam rad, Marjetica!" ~Marjetica poveši sramežljivo
23 I  |         te imam rad, Marjetica!" ~Marjetica poveši sramežljivo oči. ~"
24 I  |         sramežljivo oči. ~"Kajne, Marjetica, da me imaš tudi ti vsaj
25 I  |     ljudem na zemlji božji! Čuješ Marjetica, še nocoj, da prav v tem
26 I  |      njegova sladkomila zaročnica Marjetica," zaori trikrat iz fantovske
27 I  |    fantovske družbe v tiho noč. ~"Marjetica mi je obljubila, ljubiti
28 I  |      nebes pala med nje. Janez in Marjetica stopita pred očeta in ne
29 II |       pred hišo, Pengar, Janez in Marjetica podajo se pa noter, kjer
30 II |           bi zvedel, kje da spi – Marjetica. Menihove oči se plaho ozró
31 II |       hčer, edinico mojo nazaj!" ~Marjetica se v tem trenutku bližej
32 III|         golobica moja, Pengarjeva Marjetica in makari, da se pod zemljo
33 IV |       dolgo zadržavali. Lahko noč Marjetica, sladko spavaj! Jutri se
34 IV |         noč," odslovi jim Pengar; Marjetica jim pa do vrat posveti.
35 IV |           prvič s svojimi žarki. ~Marjetica je bila za očetom navadno
36 IV |         krepko nase stisne. Plaha Marjetica nehoté zakriči, ter se skuša
37 IV |           mi je svet brez tebe?" ~Marjetica ga tako milo, tako zvesto
38 IV |         objame in nase pritisne. "Marjetica, mleko bode treba v Celje
39 IV |             Sramežljivo izvije se Marjetica Janezu iz rok, nakar ji
40 IV |         zadene na glavo, s kterim Marjetica urno odide. Janez jo vbere
41 IV |       vbere polagoma proti Celju, Marjetica se je pa med tem praznično
42 IV |           sem bila pridna." pravi Marjetica z zvonkim glasom, ko ga
43 IV |         res nisem mislila," pravi Marjetica pol šaljivo, pol resnobno. "
44 IV |        oslobojenje kri prelil!" ~"Marjetica, junaški govoriš, primaruha,
45 IV |      prišel pred oči. ~V Celji je Marjetica hitro raznosila mleko po
46 IV |      zopet ondi kako reč pokrila. Marjetica ji je po svoji moči vrlo
47 IV |       loncu. "Janez!" nagovori ga Marjetica vže tretjič, – "ali danes
48 IV |           v roko. "Zdravo, Janez! Marjetica, ti nam pa bokal vina prinesi
49 IV |         okoli mize, ondi stoječe, Marjetica jim pa vrč za vrčem sladkega
50 IV |           odšli ste Martinaška in Marjetica k Pengarju. Na vzvišenem
51 IV |          prosta Teharčanka – naša Marjetica, ki je vso volitev izza
52 V  |          se razidejo slovo jemat. Marjetica sloni Janezu na prsih in
53 V  |           popelje!" pravi pogumno Marjetica. "Jaz grem s taboj na boj,
54 V  |           živeti!" ~"Pametna bodi Marjetica!" pouči jo Janez, "kako
55 V  |           pride meni do živega." ~Marjetica je bila, kakor so ženske
56 V  |          živim!" ~To je pomagalo. Marjetica pogumno dvigne objokano
57 V  |           poljubi in komaj, da se Marjetica zavé, sedi vže Janez v sedlu
58 V  |        rudečimi nitkami všito ime Marjetica.  Miha je bil nekoliko poprej
59 V  |      debelo pogleda in vsklikne: "Marjetica", ob jednem se mu pa tudi
60 IV |         na jedni zopet ugleda ime Marjetica z rudečimi nitkami všito,
61 IV |         moral, da je ne pozabim. 'Marjetica' je rekel." ~"Marjetica!"
62 IV |           Marjetica' je rekel." ~"Marjetica!" vsklikne Janez in poslednje
63 IV |           drugi, kakor Pengarjeva Marjetica. ~"Pristavil mi je še na
64 IV |           ni bil nihče drugi nego Marjetica sama. Le od tod mu je bilo
65 IV |           da je prišlo všito ime "Marjetica" v obveze njegovih ran in
66 IV |          prepričan, da mu je bila Marjetica ves čas zvest tovariš veselih
67 IV |         je iz ust tovariševih in "Marjetica, oh tukaj se zopet najdeva!"
68 IV |          begajo semtertje. "Čuješ Marjetica, pravi Janez, sedaj le so
69 IV |     Mlinarjev Janez in Pengarjeva Marjetica in to temveč, ker jima je
70 IV |         prav tu videti. ~Janez in Marjetica priromata ravno na Velikonočno
71 IV |         solncu, ko se mu Janez in Marjetica približata. ~Kedo bi vam
72 IV |      govorica, da sta se Janez in Marjetica domu vrnila, o kterih je
73 IV |        Teharska zastava, ktero je Marjetica neoskrunjeno od turških
74 IV |          brigal za njo! ~Janez in Marjetica sta bila jako srečna v zakonskem
75 IV |         ga bilo skoraj dné, da bi Marjetica ne bila kakega reveža nasitila,