Part

 1 I |   angeljski smehljaj poigraval ji je okoli divno vrezanih
 2 I |        dve debeli kiti, ki ste ji viseli prosto po hrbtu.
 3 I |       je pa jako razveseli, da ji ne bo treba odgovarjati
 4 I |     res zgodilo, kajti lica so ji rdele, kakor makov cvet
 5 I |        Dobro, dobro" – preseka ji Pengar brezkonečno nit gladke
 6 I |       celo uro v enomer, ko bi ji ne bil Pengar prestrigel
 7 I |        bil s krvijo polil, ter ji je lice rdeče, kakor purpava
 8 I |    purpava na polji. Še nikdar ji oče ni česa očital, ker
 9 I |      bilo nikogar blizo, ki bi ji bil delal druščino. Le malokedaj
10 I |  druščino. Le malokedaj postal ji je ta mlin; tedaj sta si
11 I | usnjate barve in podobe, so se ji tedaj napihavala, kakor
12 I |      hiše novic pobirat, znano ji je bilo, kaj so kje jedli,
13 I |   dolžan, kdo se žéni, celó to ji ni bilo neznano, kar sta
14 I |    oznanilo. Kljubu vsemu temu ji pa vendar ni mogel nihče
15 I |   živega gledé poštenja, rekel ji je k večemu, če jo je sovražil,
16 I |  odpravil jo je ob službo, kar ji pa ni bilo kdo ve kaj na
17 I |       je bila. Oboje to dajalo ji je toliko, da je jako zložno
18 I |    daje na posodo. Od rodovine ji je vse pomrlo. Prav zato
19 I |        kupila pod rokó; sedela ji je na zatilniku kakor zelnata
20 I |          Bog z vama!" odgovori ji Pengar. ~"Bog," oglasi se
21 I |      to ste ga vprašali?" seže ji Marjetica v besedo. ~"Prav
22 I |    poglavitna reč, lepa je, da ji ga ni para ne blizo, ne
23 I |      je vže sama dejala, da si ji izmed vseh teharakih fantov
24 I |    prične Janez poluglasno ter ji pogleda globoko v zveste
25 II|     sama več prostora, kterega ji je bilo tolikanj potreba.
26 II|  tolikanj potreba. Naposled se ji razburjenost vendar nekoliko
27 II|    polagoma vračale, morale so ji med tem ražne brisati, krópe
28 II|        stare Martinaške in nič ji ni pomagalo; kar v hišo
29 II|        moramo pač priznati, da ji to ni prav nobenih težav
30 II|  domislil in je šel po njo. Ni ji bilo kdo vé kaj zarad vina,
31 II|    dvoru niso lepše imeli! Bog ji daj večni mir in pokoj –
32 II|    grofa Urha. Franica hoče se ji umakniti toda gorjé, več
33 II|  Marjetičino spalnico, kjer bi ji pred vsem usta zamašili,
34 II|        bolje zapasti morali bi ji vi, ropar nedolžnosti! Toda
35 IV|      sladke sanje, v kterih se ji je še pred malo časom ljubezni
36 IV|     strese, kajti nehoté stopi ji v duhu grof Urh se svojimi
37 IV| Marjetica Janezu iz rok, nakar ji ta potegne vedrice iz vodnjaka,
38 IV|       vodnjaka, nalije škaf in ji ga zadene na glavo, s kterim
39 IV|         Na srebrnem pasu visel ji je ličen nožič. Za vrat
40 IV|     rudečosvilnato ruto, ktero ji je svoje dni ranjki brat
41 IV|   spremljal. Izza robca duhtel ji je rožmarinov vršič. Pod
42 IV|       zlato svetinjico , ktero ji je svoje dni ranjki brat
43 IV|       umela popolnoma!" ~Janez ji raztolmači, kar je pred
44 IV|    kako reč pokrila. Marjetica ji je po svoji moči vrlo pomagala,
45 IV|   tresočo roko, po obrazu lijo ji pa solze radosti: "Saj veš
46 IV|   živelo. Čvrsti mladeneč všeč ji je bil takoj na prvi pogled
47 IV|        Sijajna rudečica žarila ji je nedolžno lice in srce
48 IV|       je nedolžno lice in srce ji je hitreje bílo kakor sicer
49 IV|   temnomodre oči svetile so se ji v solzah veselja in rajske
50 V |      bila pogodba, a vendar se ji je trgovec vdal in je tovoril
51 V |      vse pod saboj podira, kar ji je na poti, tako so se vrgli
52 IV|      vsahnil za večne čase. Ni ji bilo ne hčere ne sina, ki
53 IV|     tudi najzlobneji jeziki se ji niso upali kaj krivega,