| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] savinje 2 savinjske 1 savinjski 2 se 784 sebe 5 sebi 18 sedaj 74 | Frequency [« »] ----- 1044 je 941 in 784 se 589 da 526 v 447 na | Ferdo Kocevar Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharcanov IntraText - Concordances se |
Part
1 Pred| minulo je vže 435 let, odkar se je dovršila naša povest 2 Pred| želja, narod naš seznaniti se slavnimi našimi predniki, 3 Pred| slavnimi našimi predniki, ki so se potegovali za njegove dušne 4 Pred| današnje nravnosti, upamo, da se nam poprava, in kjer je 5 I | grebenje solčavskih snežnikov. Se svojimi poslednjimi žarki 6 I | starodavnega Celja. Delavci so se vračali pevajoč in razgovarjajoč 7 I | pevajoč in razgovarjajoč se iz polja. Največje gruče 8 I | in zalih deklet bližala se je pevaje teharski vasi 9 I | male skrbi delati. Odkrije se, ter se obriše z robcem 10 I | delati. Odkrije se, ter se obriše z robcem po potnem 11 I | prevzetnih plemenitašev. Človek se je kar nagledati ni mogel, 12 I | življenja, strinjajočega se popolnoma z najlepšimi uzori 13 I | dnu srca pogrelo, kedor se je drznil pregloboko vanje 14 I | spredaj med pevkami, kjer se mi je zdelo, da čujem tvoj 15 I | čujem tvoj glas, zato sem se tudi nekaj bolje podvizal. 16 I | Vidiš, ljuba moja, kako se človek dostikrat nehote 17 I | po kteri hrepeni. Dozdeva se mu, da nekaj vidi pred saboj, 18 I | vidi pred saboj, za čemur se takoj v beg poda, prav tako 19 I | jaz sedaj hitel, ne da bi se prej do dobrega prepričal, 20 I | okopavanju koruze, s kterim si se ves ljubi dan ob neznosni 21 I | sama prazna vera! Ljudem se ne bode nikdar posrečilo, 22 I | Oče omolkne, Marjetica se je pa jako razveseli, da 23 I | tako pozno iz polja? Zato se pa tudi tako odlikuje vaša 24 I | korak za očetom stala, in se pri tem imenu zgenila. Nato 25 I | ne da je res, Marjetica se pa zopet zgane, kakor bi 26 I | vročina spreletela, kar se je tudi res zgodilo, kajti 27 I | vendar konec besedi. Mudilo se mu je domóv. Zato jo sedaj 28 I | morem pomagati, veruj mi, da se bo zgodilo, ako je le mogoče." ~" 29 I | prav." ~"No, no, le nič se ne obotavljaj in hitro povej, 30 I | obotavljaj in hitro povej, ker se mi jako mudí." ~"Za Marjetico 31 I | Saj ne bo zastonj! Lahko se kaj prida nauči pri meni, 32 I | prida nauči pri meni, kako se je treba te ali one reči 33 I | one reči lotiti. Ne, da bi se hvalila, pa kar je res, 34 I | teharski župniji, ki bi se lahko pohvalila, da je večkrat 35 I | malo jih je in vsaka teh se je od mene naučila, kar 36 I | Da, celo celjskih kuharic se ne bojim, če prav mislijo, 37 I | če prav mislijo, da so se narodile s kuhalnico v roci. – 38 I | solnce božje in rosa, ki se ravnokar dela, tudi znači 39 I | Srečno, ljubi očka, dokler se zopet vidiva," poslovi se 40 I | se zopet vidiva," poslovi se Marjetica veselo od očeta. ~" 41 I | Marjetica!" pokrega jo začudevši se oče, "sam ne vem, kaka se 42 I | se oče, "sam ne vem, kaka se mi zdiš danes. Saj vendar 43 I | da bode konec besedí, da se razidejo. "Vendar toraj," 44 I | toraj," mrmra ženica, ko se Pengar odpravlja proti domu, " 45 I | usnjate barve in podobe, so se ji tedaj napihavala, kakor 46 I | ženska stvarica božja. Kar se je v vasi zgodilo, vedela 47 I | kaj so kje jedli, kje so se skregali, kaj in koliko 48 I | koliko je kdo dolžan, kdo se žéni, celó to ji ni bilo 49 I | malo deklo v kuhinji. Tu se je naučila kuhati. Hudi 50 I | zlasti na svoj samski stan in se je vedno štela med dekleta, 51 I | pravočasno domu pripeljala, bati se vam ni prav nič treba za 52 I | ji Pengar. ~"Bog," oglasi se Martinaška še jednoč za 53 I | besedo imeti. Pengar obrne se na levo, Martinaška in Marjetica 54 I | pa na desno. ~Komaj ste se bili kakih deset korakov 55 I | korakov oddaljili od prelaza, se Martinaška ozre po očetu, 56 I | gledal. Po bliskovo hitro se Martinaška zopet zasuče 57 I | Marjetico podvizuje, da bi se čem prej tem bolje ljudem 58 I | zopet obledeval. Nehote se je prijela za kipeče nedrije, 59 I | ognjišče delati in približal se mi je. Če tudi ga nisem 60 I | nekaj časa opazujem, da se ogibaš ljudí, ki si jih 61 I | si jih poprej iskal, kjer se je le dalo. Ako me moje 62 I | nedolžnega srca, ker ga je sram, se razodeti. No, pa beseda 63 I | dala besedo in dozdeval se mi je čedalje zaupniši. 64 I | narezal, znosi jih k meni in se hoče posloviti. "Janez počakaj 65 I | Le hitro, ne vtegnem se muditi, fantje me že čakajo." 66 I | povej mi odkritosrčno, ali se ne boš nič ženil?" ~"Kaj, 67 I | milim Bogom človeka, da bi se lahko zanesel nanj. Vse 68 I | odrekla, ker vsaka vé, da se bo vsedla za polno mizo. ~ 69 I | Marjetica. ~"Ne vznemiruj se, dokler nisi vsega slišala. 70 I | Marjetici o tem ničesar, kar sva se tu menila, da veste! Zato 71 I | veste! Zato Marjetica, delaj se, ko gori prideva takó, kakor 72 I | senčne šotore, kakor bi se bili hoteli ondi naseliti, 73 I | gorjé ptujemu fantu, ki bi se bil drznil med nje priti. 74 I | bili namazali peté! Zato so se ptuji fantje le bolj od 75 I | bil jel zabavljati, ko bi se ne bil bal prevelikega števila 76 I | Teharcev. Med poslednjimi se je posebno odlikoval Mlinarjev 77 I | levo stran, izpod kterega se je videla pisana svilena 78 I | korenine in reči moram, da se mu je kaj dobro podalo. ~ 79 I | zakrivljenem nosu bralo se mu je silno junaštvo in 80 I | stare Martinaške. Janezu se lice srčne radosti zažari 81 I | sklene Janez sam pri sebi in se zamisli. ~Med tem se mu 82 I | in se zamisli. ~Med tem se mu približa njegov prijatelj 83 I | ter jih popalimo, spravimo se nad vino, in to ti bode 84 I | v svojo Marjetico. ~"Kaj se danes briga Janez za vino 85 I | je tesno pri srci, od kar se našega društva ogiblje. 86 I | društva ogiblje. Zaljubil se je. Jeli Janez, da sem jo 87 I | sem jo zadel?" ~Kakor bi se bil iz sanj probudil, ozre 88 I | bil iz sanj probudil, ozre se Janez okoli sebe in vpraša: " 89 I | Vsi ga debelo pogledajo in se hkrati zasmejajo. Da, zaljubljen 90 I | pristavi drugi. "Jaz vem, kaj se pravi zaljubljen biti," 91 I | Nekoliko sram ga je tudi, da se njegove najslajše tajnosti 92 I | Jaz imam skrbi, o kterih se vam drugim niti ne sanja 93 I | velike skrbi." ~V stolpu se oglasi jako slovesno veliki 94 I | drugi zapalijo možnarje, ter se poizgube s klobukom pod 95 I | cerkev. Tudi ljudstvo jelo se je polagoma izgubljati, 96 I | razprostirati. Le Janez se ne gane iz mesta, kakor 97 I | Čisto sam je ostal. Ozre se tjekaj, kjer je stalo Martinaškino 98 I | ognjišču pomeri. Sam sebi zdel se je nezmerno okoren in nevkreten. ~" 99 I | Janez, kar ves spremenjen se mi zdiš! Tovariši tvoji 100 I | primrznil k tlam." ~"Res sem se bil nekoliko globokeje zamislil, 101 I | razburjena notranjost, kjer se je silno veliko spremenilo 102 I | poslednjem času." ~"Ali se sme vedeti, kaka je tista 103 I | zveste oči pogleda. "Meni se že smeš zaupati, saj sva 104 I | odkrijem svoje srce. Če tudi se ne nadjam, da bi se mi takoj 105 I | tudi se ne nadjam, da bi se mi takoj zacelila rana, 106 I | za trenotje poneha., ako se ti iz celega srca zaupam. 107 I | jih čuti moje srce, ako se le domislim tebe, v sladko 108 I | tebe, v sladko čut spremene se mi mahoma, kedar mi je prilika, 109 I | rada? Jeli, da je res, da se ne motim v sladki nadi. 110 I | je moj up prazen ali pa se smem prištevati najsrečnejim 111 I | tvojih ust slišati, česa se mi je nadjati, česa bati. 112 I | medli žarki blede lune ter se razlili po tihi okolici 113 I | vedno objeto držal, saj se jima ni bilo ničesar sramovati 114 I | značaja ravno razcvetajoče se mlade večno nove ljubezni. 115 I | pred Bogom prisezam. Javno se izpovem, da ljubim Marjetico 116 I | bode možno moja žena! Če bi se kedaj tej zakletvi izneveril, 117 I | Juhej, juhej!" razlega se zopet po okolici vrisk Janezovih 118 I | kar h krati vse vtihne in se na levo in desno razdeli. 119 I | dobrodošli pozdrav desnico, česar se stari Pengar na veliko radost 120 I | mi je vse. Od moje strani se vama ni bati nikake zapreke, 121 I | okolici. "Ti, ti," obrne se na to stari Pengar k svoji 122 I | Pengar k svoji hčeri, "sedaj se je pa tudi meni posvetilo, 123 I | pripelje k pravi sreči, česar se hočemo nadjati." ~Martinaška 124 I | hočemo nadjati." ~Martinaška se ni hotela mešati med srečno 125 I | starka ni omenila o tem, da se misli proti večeru zgubiti 126 I | vže davno vedela, da bi se stari Pengar Mlinarjevega 127 I | je tembolje veselilo, ker se je vsa zadeva tako srečno 128 II | krajša nego fantom zdela se je pa danes Martinaški samej, 129 II | večerjo pripravljat, da se vesela družba vredno pogosti 130 II | tolikanj potreba. Naposled se ji razburjenost vendar nekoliko 131 II | poslovanje. Najprvo, česar se je lotila, je bilo, da je 132 II | zaklala nekaj kokeši, kterih se pri Pengarjevih ni nikdar 133 II | nikdar manjkalo. Dékle, ki so se polagoma vračale, morale 134 II | kuhinje na prag hitelo, kar se je gibati moglo, razume 135 II | je gibati moglo, razume se pač samo ob sebi, da, dékle 136 II | na ognji pozabile, ki bi se bila vžgala, da je ni Martinaška 137 II | odstavila. ~Družba pomudi se še nekoliko časa pred hišo, 138 II | Janez in Marjetica podajo se pa noter, kjer sta mlada 139 II | blagoslova. Stari poštenjak se odkrije, položi jima roke 140 II | jima stoterno, črede naj se jima množe čudovito. Daj, 141 II | krščanski svoj naraščaj, da se mi ne bo treba sramovati 142 II | zakonsko zvestobo, in držita se svojega kmečkega stanu in 143 II | vaju blagoslovi!" ~Sedaj se odpró duri in fantovska 144 II | družba privre v hišo, kjer se posede okoli javorove mize, 145 II | okoli javorove mize, ki se je skoraj šibila obilice 146 II | dobro jei večerjati, ko se zopet odpro duri in menih 147 II | prenočišča. Pengarju zdela se je velika čast in zasluga 148 II | ravnokar še sam sedel. ~Da se je pri večerji mnogo govorilo, 149 II | sebi. Zdravica za zdravico se je vrstila na zdravje in 150 II | vsakemu so že napili, kar se nekdo domisli izborne huharice, 151 II | Muharjev Jaka je bil, ki se je je domislil in je šel 152 II | pač pa za veljavo, da so se tudi nje spomnili, ki se 153 II | se tudi nje spomnili, ki se v hiši z jedili gosté od 154 II | rok pripravljenih. ~Menih se je vseh teh šal vdeleževal 155 II | kozarcem zlival je váse, čemur se pa ni bilo čuditi, kajti 156 II | jedno ali dve čaši, pocejala se je nocoj po mizi, kakor 157 II | raztopljeni. Vinski duh razvijal se je pri mizi čedalje preširneji 158 II | haljo. Toda, kakor da bi se bil sveti mož nečesar domislil, 159 II | ostroumne napitnice. Tone se pa za vinski kozarec niti 160 II | nastane pri hiši, miš bi se bila slišala teči in šivanka 161 II | odloži, kajti ne spodobi se v tako prijetni in veseli 162 II | žep in orožje odložil. Ker se pa le nihče ne oglasi, povdari 163 II | Fantje prično mrmrati. Vsak se zaklinja, da nima razven 164 II | podobnega pri sebi. Tudi menih se zagovarja, da pač ne ve, 165 II | prav ima Tone, če tirja, da se v družbi orožje odloži, 166 II | čakaje, kedaj in kako da se reši grozna slutnja. Godrnanje 167 II | jednoč ojstro povdari: "Da se pa zares prepričamo, da 168 II | kogar sreča zadene, mora se dati do kože preiskati, 169 II | pri sebi." ~"Bódi!" čuje se od vseh strani hkrati, " 170 II | strani hkrati, "če tudi se danes kaj takega silno malo 171 II | prst umaknil v znamenje, da se nikakor ne strinja s predlogom 172 II | mu Tone, "je-li res, da se mislite jedini odtegniti, 173 II | Služabnik božji sem in nikakor se ne vjema s častjo in namenom 174 II | namenom našega reda, da bi se brez omadeževanja dostojnosti 175 II | vaše družbe stoječega. Kar se tiče orožja, vendar ne bodete 176 II | mu, rečem vam, kedor bi se drznil dotakniti me. Božja 177 II | stojé te besede govoril. Ko se hoče vsesti, odpre se mu 178 II | Ko se hoče vsesti, odpre se mu zopet na poseben slučaj 179 II | Toda zvit, kakor je bil, se je potajil rekoč: ~"Le oglejte 180 II | zatrdim, da gorje mu, kdor se me dotakne." ~Vse se gnjete 181 II | kdor se me dotakne." ~Vse se gnjete okoli pogumnega in 182 II | kakor slab denar. Ne bojimo se ju pa kljubu temu ne, prav 183 II | namakal!" ~Take pogumnosti se poslanec grofa Urha ni nadjal 184 II | popolnoma upalo. Tresti se je jel, kakor trepetlika 185 II | tvoje pasje srce," zagrozi se mu Šimekov Tone. ~"Moj gospodar 186 II | Marjetica. Menihove oči se plaho ozró po navzočih. 187 II | omedlevici in hočeš, nočeš, mora1 se je k peči na klop vsesti, 188 II | grofa Urha, ves svet vé, da se naš grof ne boji ne Boga 189 II | gradu doprinaša, ne zmeneč se celó za cesarjeve ukaze. 190 II | ovčic proti njej, ktere se plahe k njej zatekó, češ, 191 II | Takoj za pesmi pridrvi se ostala beriška druha1 grofa 192 II | grofa Urha. Franica hoče se ji umakniti toda gorjé, 193 II | beriči so jo obkolili. Kar se je ondi dalje godilo, se 194 II | se je ondi dalje godilo, se ne dá dopovedati. Pol ure 195 II | razbojnica. Bogokletni grof se je pa s tem svojim lovom 196 II | zveri in to tem prej, ker so se tistega večera ovce pripodile 197 II | raztrgan med robidovjem. Milo se je storilo po njej dobremu 198 II | vsega v njegovem posestvu se nahajajočega premoženja. 199 II | saboj. Pred odhodom poda, se mož v hišo, kjer poišče 200 II | doto namenil. Pred odhodom se še poškropi z blagoslovljeno 201 II | blagoslovljeno vodo, napravi križ in se takó oprawljen in oprtan 202 II | oboroženih vitezov, s kojimi se v raznih viteških igrah 203 II | so igre pri kraji. Sedaj se Zagorec ojači, stisne klobuk 204 II | konjiča pred grofa. Le-ta se daril ni prav nič branil 205 II | Podpiram jo, sklicevaje se na to, da sem se bojeval 206 II | sklicevaje se na to, da sem se bojeval v svojih mlajših 207 II | Zagorec grofa solznih oči, ki se je med tem z vitezi okoli 208 II | prošnja nič mari ne bila. Ni se zmenil ne za besede in ne 209 II | solze ubogega kmeta in vže se je pripravljal, da bi z 210 II | Zagorec ga ne izpusti, temveč se plazi za njim po kolenih 211 II | ponižno posluha proseč. Srdito se grof proti njemu obrne in 212 II | želiš, kmetavs, ne ljubi se mi, da bi te dolgo poslušal!" ~" 213 II | mojo nazaj!" ~Marjetica se v tem trenutku bližej k 214 II | porogljivo grof in krohotaje se z vitezi odide. Zagorec 215 II | kajti sram ga je bilo, da se je plazil v prahu pred grofom. 216 II | prahu pred grofom. Solze se mu ustavijo in prošnje spremené 217 II | ustavijo in prošnje spremené se h krati v grozno kletev: " 218 II | Ta-le tvoj grad razsuti se mora, kakor trhlo drevo, 219 II | drevo, in v tvojih sobah se zlatom in srebrom napolnjenih 220 II | spomin! Oni stolp, v kterem se nahajajo grozne ječe tvoje, 221 II | nahajajo grozne ječe tvoje, naj se ti razpoči od slemena do 222 II | nedolžnost, kakor pa da bi se hila dala grofu v greh zapeljati. 223 II | Pengar si oddahne. Srdito se obrne proti menihu rekoč: " 224 II | velikimi burklami v hišo in se hoče ž njimi nad "kozla" 225 II | in vsi štirje splazili bi se v Marjetičino spalnico, 226 II | v vodo vrgli, tako lahko se ne rešiš. Če tudi si nam 227 II | sedaj zadovoljen, da si se rešil gotove smrti, ako 228 II | si resnico govoril, kar se mora kmalo pokazati. Vi 229 II | lanske koruznice, v kteri se lahko skrijemo. Mislim, 230 II | pustim čast, kot ženinu, da se lotiš grofa, jaz zgrabim 231 II | žarke po tihi pokrajini, ko se fantje z menihom v sredi 232 II | poukavati in kmalo oglasi se jim nekdo na Trnoveljski 233 II | po redkem, čem bolje so se približavali voglajničnemu 234 II | razpostavi ondi straže, ki so se h kozolcu pritisnile, menihu 235 II | ukazali pod kozolec skriti se, v kterem je bilo precej 236 II | nevoljni, posebno pa Janez, ki se kar ni mogel znebiti misli, 237 II | pokati pod nogami." Fantje se potuhnejo in res stopijo 238 II | silo Janeza zadržavati, da se ni prenaglil z napadom. " 239 II | da te bodo tu čakali, ako se jim prezgodaj pokažemo. 240 II | prezgodaj pokažemo. V gozd bi se nam umaknili, potem jih 241 II | Menih to čuvši, kihne in se nekoliko počohlja, da koruznica 242 II | vohunom rekoč: "Lopov, ako se še jednoč ganeš, ali nas 243 II | šepetanje in prav nič varno se mi pri kozolcu ne zdí." ~" 244 II | mačka na mišjem lovu. Vama se pač pozna, da sta se v mladih 245 II | Vama se pač pozna, da sta se v mladih letih za kravami 246 II | plugom pobirala! Le nikari se ne bojta!" doda nekoliko 247 II | hočem dovršiti še nocoj, naj se tudi svet podere. Če ne 248 II | navada, razumita? Še nocoj se hočem ž njo na svojem gradu 249 II | zaklepetali. V desni zabliska pa se mu v bledi mesečini ojstro 250 II | ojstro brušen nož. "S ktero se hočeš še nocoj kratkočasiti? 251 II | ga je Janez zgrabil, ozre se po svojih hlapcih, kterima 252 II | svojih hlapcih, kterima se pa, niti za las ni bolje 253 II | mirni služabniki božji, ki se vračamo iz Celja v Zajčni 254 II | naših hudobij, nikdar pa se ne potikajo ob tem času 255 II | pripelji ptiča semkaj, da se prepričamo, ali so vsi jednega 256 II | davila Janezova pest. Sedaj se domisli, da ima pod haljo 257 II | nedolžnosti! Toda roka pravice se vas ogiblje, ker se neče 258 II | pravice se vas ogiblje, ker se neče omadeževati z vami." ~" 259 II | trikrat gorjé mu, kedor se predrzne le las na meni 260 II | od jeze bled. "Nemudoma se mi javite, kedo ste, da 261 II | mi javite, kedo ste, da se ne oskruni moja plemenita 262 II | ob tej uri semkaj!" ~"Kdo se drzne z manoj, grofom Urhom, 263 II | vam vsem jaz ukažem, da se pri tej priči domu podaste 264 II | podaste in spat greste, kakor se to poštenim ljudem spodobi, 265 II | Petelini vže pojo po vasi, ako se obotavljate, napravimo vam 266 II | grofu storiti, kakor udati se sili ter iti s fanti čez 267 II | Prevdarjati je jel, kako bi se dalo na najlepši način fantom 268 II | v grozne vaše ječe, ako se protivijo vaši pohotnosti." ~" 269 II | nagradi temveč – odkupiti se vam bode treba. Odkupite 270 II | vam bode treba. Odkupite se, kakor je primerno in dostojno 271 II | v svojih kletéh, kterih se pa drži prav toliko krvi 272 II | toraj ne marate, s čim naj se odkupim?" vpraša grof nekoliko 273 II | viteškega obnašanja," prilizuje se jim grof, "in na podlagi 274 II | resnobno Marko. "Taki gospodje se znajo jako lepo in trdno 275 II | mož-beseda. Žal, da sem se svoje dni sam kot bivši 276 II | iz črtala sulico, potem se bode pa že pokazalo, kedo 277 II | o nocojšnem dogodku, da se ne omadežuje moje poštenje, 278 II | tudi in gorjé vam grof, ako se to zve med narodom, ki je 279 II | ne mogel biti porok, da se vam vse tako srečno izide, 280 II | pretresla. Kaj sličnega se mu pač še ni pripetilo, 281 II | je proti Celju, fantje so se pa pevaje domu vračali. ~ ~ 282 III | gorenje-celjskega gradu, v kterem se je vsaj na videz še vse 283 III | odskakavali od njih, kakor bi se jim bilo gabilo v notranje 284 III | dobro preganjati jeli, da se je dvigala kvišku in razhajala. 285 III | le zvona mili glas slišal se je semkaj od bele cerkvice 286 III | kanji oprezovajoč, kje bi se dalo kaj primernega zajutreka 287 III | vže šest odbila in vendar se še živa duša ne gane. Jedine 288 III | Navadnemu človeku zdel bi se bil grof Urh v tem trenutku, 289 III | premišljuje. "No, prokleto se mi je zavozlalo sinoči!" 290 III | kako stvar zaprečiti, da se ne raznese med ljudstvo 291 III | Slovenca prekosil, kedar se ta v resnici boja loti, 292 III | stokrat rajši, nego da bi se dotaknil le jednega cekina 293 III | gnezdo Teharsko, maščevati se hočem nad taboj, krvavo 294 III | oskruni roke nad vami. Kedar se bo krčilo vaše srce pod 295 III | bom tepel in tedaj bodo se plemenitaši spremenili v 296 III | svojo stran spraviti, kar se bode pozlačeni roki brez 297 III | podaviti, kakor sem rekel, zdi se mi prelahka kazen za vas, 298 III | da bodete zvedeli, kaj se pravi predrzno v moje naklepe 299 III | moje naklepe segati. Tedaj se bode šele prav spoznalo, 300 III | Marjetica in makari, da se pod zemljo skriješ, zanašam 301 III | zemljo skriješ, zanašam se na svoje ogleduhe, kterim 302 III | na svoje ogleduhe, kterim se ne moreš umakniti. Dobiti 303 III | drugemu v pest, ravnokar se razcvetajoča rožica duhteča. 304 III | meglo iz doline dvigajočo se. Kaj lep je bil razgled 305 III | službi božji. Toda naš grof se za veličastni glas zvonú 306 III | doli hoditi, vsled česar se je grofica Katarina v spalnici 307 III | rogovili. V sobo stopivši se grofica na ves glas zasmeja 308 III | more spregovoriti. ~"No ali se vam je nocoj pamet zmešala, 309 III | Katinka, le pazite, da se ne zadušite vsled smeha", 310 III | smehu le ni konca ne kraja, se mora vendarle od okna obrniti 311 III | in – hočeš, nočeš – mora se sam smejati: "Z vami, grofica, 312 III | veselosti, častita grofica, da se vam meša?" ~"Menda se je 313 III | da se vam meša?" ~"Menda se je vam čez noč zmešalo, 314 III | je bil pozabil preobleči se. V očeh se mu zabliska. " 315 III | pozabil preobleči se. V očeh se mu zabliska. "Kaj tebi mari, 316 III | ukažem, strogo ukažem, da se mi takoj izgubiš izpred 317 III | to!" ~Grofica obmolkne, se prikloni in odide. Grof 318 III | Vse mi spodleti, česar se poprimem. Suho zlato, če 319 III | vzel v roke, spremenilo bi se mi v črno oglje, če ne še 320 III | prekleti ga hočem jaz, ako se mi do večera ne presuče." 321 III | raztrga haljo raz telo, ter se vrže leno na umetno rezljani 322 III | umetno rezljani in bogato se zlatom okovani naslonjač. 323 III | dnevi ne ponoči." Komaj se je nekoliko vredil, stopi 324 III | Papežev poslanec!" začudi se grof, "kaj pa ta hoče? Dosedaj 325 III | poslanci v grad, danes javi se mi celo papežev poslanec. 326 III | Poberite mu orožje, in če bi se obotavljal, mu kratko odgovori, 327 III | Sluga prikima, prikloni se in odide. Grof se zopet 328 III | prikloni se in odide. Grof se zopet vsede in napovedanega 329 III | pričakuje. Znano mu je bilo, da se je v tem času cesar Miroslav 330 III | tu. V tem trenutku odpro se zopet duri, sluga vstopi 331 III | ter nadaljuje: "Prav nič se mi ne ljubi danes pridig 332 III | v gradu najetega. Znebi se svojega sporočila in čakaj 333 III | obesiti na oni-le stolp, da se prepričaš, kako so moji 334 III | poslanec proti durim umaknivši se. "Prej ne dobite pisma v 335 III | orožja in konja, ki sta se meni na vaše povelje odvzela 336 III | smem izročiti pismo, tako se glasi dano naročilo sv. 337 III | Ha, ha, ha," zakrohotá, se grof. "Tako ošabno se vže 338 III | zakrohotá, se grof. "Tako ošabno se vže dolgo ni nihče drznil 339 III | meni, grofu Urhu, in ktero se braniš izročiti mi. Mari 340 III | izročiti mi. Mari li misliš, da se bodem jaz pretepal s taboj 341 III | najbolje brez ugovora vdati se, ako se hoče večjim zaprekam 342 III | brez ugovora vdati se, ako se hoče večjim zaprekam ogniti, 343 III | beričev. ~"Kaj še!" zakrohota se divji grof, "mari li misliš, 344 III | Primite mi tega," obrne se nato k biričem, "in dobro 345 III | ga čuvajte do večera. Ko se zmrači, odvedite mi ga v 346 III | ter ga odvedó, grof Urh se pa porogljivo krohota. " 347 III | Bog, Tvoja sveta volja naj se zgodi!" zdihne poslanec 348 III | pretehtava pismo, kakor bi se mu pretežko zdelo. Konečno 349 III | Krčevito ga drži v rokah in oči se mu izbuhlé izpod košatih 350 III | Rima grofa Urha in tresel se je, kakor trepetlika na 351 III | vetru, in kleti je jel, da se je nakrižem ogenj delal. 352 III | jedenkrat," pravi grof, "se hočem poslužiti tvoje zvitosti, 353 III | kratkočasno uro pri njej, ker se v resnici bojim, da se mu 354 III | ker se v resnici bojim, da se mu sicer življenje v gradu 355 III | Prav veliko imam nade, da se mi posreči kraljeviča cesarju 356 III | cesarjevega gospodstva znebiti se in samostojen postati in 357 III | postati in iz grofa preleviti se v kneza. Za ostale sozarotnike 358 III | samostojnosti. Prav zarad tega sem se tudi tolikrat pregrešil 359 III | še ni popolnoma zavrgel, se zravna, in pravi: "Kraljem 360 IV | tako srečno obstregli, so se takoj nato k Pengarju vrnili, 361 IV | zli manjše volil. Hudo bi se mu godilo, če izve narod 362 IV | Marjetica, sladko spavaj! Jutri se zopet vidiva, ako Bog da. 363 IV | Prišedši pod vaško lipo, se vže hočejo raziti, kar pravi 364 IV | hoditi vže ni več vredno, saj se že skoraj svita. Pojdimo 365 IV | lin svetoanskega zvonika se posveti in kmalo nato se 366 IV | se posveti in kmalo nato se oglasi mali zvon, s kterim 367 IV | oglasi mali zvon, s kterim se čez nekaj časa srednji vbere 368 IV | vbrane zvonove, razlegajoče se po tihi v sladkem spanju 369 IV | okolici tako milo, da bi se bilo omečilo najtrše srce. 370 IV | budeč in opominjajoč jih, da se proslava sv. Ane pričenja. 371 IV | sv. Ane pričenja. Preden se razidejo vsak svojo pot, 372 IV | pri volitvi zopet sniti se. Mlinarjev in Šimekov šla 373 IV | nič dobrega za nas. Silno se bojim za Marjetico. Grofa 374 IV | svojih vohunih ne izvoha in se ne maščuje nad nami. Ni 375 IV | in za vas druge, ki ste se zarad mene žrtovali. Kaj 376 IV | takega ne bode storil, ker se bo bal še jednoč nam v klešče 377 IV | sploh niti vinarja ne dam, se mi v današnjih razmerah 378 IV | zaupala mi je dekla, ko sva se na našem travniku slučajno 379 IV | dostojanstvu in videl sem se že v duhu z bojno čeljado 380 IV | čelu naše čete. Sanjalo se mi je vedno le o bojih in 381 IV | danes je to vse drugače. Kar se mi je včeraj zdelo še največja 382 IV | popolnoma, toda kaj hočeš, saj se ne smeš ubraniti, ako bodeš 383 IV | prideta na križempot, kjer se prijateljski razideta. V 384 IV | prihajala tem večja, čem višje se je dvigalo solnce. ~Pri 385 IV | duri odprl, je bilo, da se je ogledal po vremenu, na 386 IV | posteljo prisveti, na kar se le-ta res kmalo ves kuštrast 387 IV | svitlo prikaže. Polagoma se vse oživi, po celem pohištvu 388 IV | po celem pohištvu prične se novo gibanje, kakor v panji, 389 IV | vedno prva kvišku. Danes se je pa nekoliko zakasnila. 390 IV | premišljuje sladke sanje, v kterih se ji je še pred malo časom 391 IV | stopi ji v duhu grof Urh se svojimi ogleduhi pred oči. 392 IV | Marjetica nehoté zakriči, ter se skuša domnevanemu Urhu iz 393 IV | prvem pogledu obstoji in se samega smehu za trebuh drži. 394 IV | na nebu sveti. Izvestno se ti je kaj prav neljubega 395 IV | ni ljubo, srček moj, da se vže na vse zgodaj zopet 396 IV | Vganila si nekoliko. Res se bojim, da se nama vtegne 397 IV | nekoliko. Res se bojim, da se nama vtegne kaj pripetiti, 398 IV | grozna beseda! Povej, česa se bojiš. Nihče me ne more 399 IV | in molitvice moje dvigale se bodo k Bogu v nebesa, da 400 IV | treba v Celje nesti. Če se sama bojiš, naj gre Janez 401 IV | naj gre Janez s taboj, da se ti ne primeri kaka nesreča," 402 IV | zasačil. ~Sramežljivo izvije se Marjetica Janezu iz rok, 403 IV | polagoma proti Celju, Marjetica se je pa med tem praznično 404 IV | tem praznično oblekla in se nemudoma, z mlekom na pot 405 IV | veselega srca! Celo noč se mi je le o tebi sanjalo. 406 IV | zvedel gledé na bližajočo se volitev, kjer ga vtegne 407 IV | vedno za petami: "Ne bojim se boja, saj sem si ga vendar 408 IV | tako goreče želel, pač pa se tresem pred grofom, ki nam 409 IV | resnobno. "Vedi toraj! Če se ti res kaj pripeti, česar 410 IV | ti res kaj pripeti, česar se tako bojiš, razviti hočem 411 IV | njimi napadem grofa, kjer se mi bo prilika ponudila in 412 IV | mi je hoditi in bojevati se hočem, kakor se bori lev 413 IV | bojevati se hočem, kakor se bori lev za svoje mladiče!" ~ 414 IV | razcapano obleko. Opiral se je na grčavo gorjačo. Kakih 415 IV | šest korakov pred njima se jima vže umakne na stran, 416 IV | najino srečo!" Ob tej priliki se mu je dozdelo, da je beračev 417 IV | sinočnje. Še jednoč ozre se Janez za beračem in zdelo 418 IV | Janez za beračem in zdelo se mu je, kakor da bi jima 419 IV | Kjer so božjepotniki, ondi se tudi beračev ne manjka in 420 IV | jeden kazal grdo rano, da se je človeku studilo memogredočemu; 421 IV | zastonj. Vidoč da ni nič, poda se domu. Družina ga je že željno 422 IV | pogleda po pohištvu, če se ni ponoči kje kaka nerodnost 423 IV | pohvali to in graja ono, kakor se vrlemu gospodarju spodobi. 424 IV | raznovrstnega ptujega sveta, kterega se danes vse tare po vasi; 425 IV | vse tare po vasi; nikomur se namreč ne dá, v notranjost 426 IV | je vse to določil, podal se je za nekoliko časa k počitku. 427 IV | bilo mogoče zaspati in ko se mu konečno posreči, mučijo 428 IV | kmalu zopet kvišku, obleče se in gre v farno cerkev tolažbe 429 IV | pred velikim altarjem in se priporočal varstvu Vsegamogočnega. 430 IV | Vsegamogočnega. Konečno vstane, se prekriža in gre venkaj. 431 IV | opravljala. Iz farne cerkve poda se Janez k Sv. Ani, kjer so 432 IV | Janez k Sv. Ani, kjer so se fantje dogovorili, da se 433 IV | se fantje dogovorili, da se snidejo. Tu je bilo še več 434 IV | Razne družbe razprostrle so se po zeleni travi posedši, 435 IV | opravljeni gospodiči so se klanjali našopirjenim Celjankam, 436 IV | bi bili ob pamet. Kako so se od teh razločevali priprosti 437 IV | kvasiti, toda obnašali so se modro in moško. Marsikak 438 IV | Marsikak Janez sprehajal se je s svojo Micko med obiloštevilimi 439 IV | popolnoma dorasla potikala se je najrajši okoli medičarjev. 440 IV | medičarjev. Pod lipama zbrali so se večinoma domačini; ondi 441 IV | Martinaška svoje ognjišče, kjer se je neprestano vrtila, kakor 442 IV | odgovora ne daš!" ~"Godi se mi, kakor vjetniku, ki svoje 443 IV | življenja. Fantje, vsedimo se!" ~Fantje se posedejo okoli 444 IV | Fantje, vsedimo se!" ~Fantje se posedejo okoli mize, ondi 445 IV | zdravijca za zdravijco jela se je vrstiti. Berač, na kraju 446 IV | podpre si glavo z roko ter se potuhne, kakor da bi dremal, 447 IV | pazil na vsak dihljej, ki se je temu ali onemu fanti 448 IV | Tonetu vse povedal, kar se mu je o beraču dozdevalo, 449 IV | počasi glavo dvigne in se dela, kakor bi se bil še 450 IV | dvigne in se dela, kakor bi se bil še le zdramil, vstane 451 IV | krepka Janezova roka. Berač se nerodno obrne in – brada 452 IV | vsklikne: "Da, da, nisem se motil, si vže pravi! Ali 453 IV | sem ti sinoči svetoval, da se namreč varuj naših pesti, 454 IV | ogleduhom naredili, ko bi se ne bil v tem trenutku iz 455 IV | zaslišal v znamenje, da se bo volitev načelnika pričela. " 456 IV | svojih rok ž njim, požurimo se rajši, da pridemo ob pravem 457 IV | spustim več iz rok!" zasmeja se Janez in odžene berača v 458 IV | pujskom zapre. ~Rog na vasi se čuje vedno glasneje, trobente 459 IV | prazen prostor ograjen, da se ljudstvo ni moglo uprav 460 IV | strogo izpolnjevati, kolikor se namreč tičejo z mirom v 461 IV | sedem teharskih starešin se podajo v šotor za volitev 462 IV | šotor za volitev prirejen in se vsedejo. Župan razdeli črne 463 IV | nastopi in zatrobi. Sedaj se dvigne grof in pravi: "Častito 464 IV | narodom šum in vrišč, vse se gnjete proti grofovemu šotoru, 465 IV | grofovemu šotoru, kjer naj bi se Janez pokazal. V trenutku 466 IV | pokazal. V trenutku rije se, na čelu jim Šimekov Tone, 467 IV | grofov Šotor in živa ulica se dela pred njo proti šotoru. 468 IV | njo proti šotoru. Janez se ponosno ozira na vse strani, 469 IV | do grofovega šotora, kjer se spodobno toda moško prikloni, 470 IV | toda moško prikloni, kakor se to junaku spodobi. Grof 471 IV | slavno pogineš, kakor bi se sramotno umikal. V tem oziru 472 IV | še novo zastavo v roko in se tako opravljen k narodu 473 IV | zaklinjam vas pri živem Bogu, da se tej naši zastavi nikdar 474 IV | Zatorej fantje, ne udajmo se! Stara slovenska hrabrost 475 IV | slovenska hrabrost ne sme se v nas izneveriti in pokazati 476 IV | sedmorico starešin pred se. Ko le-ti pridejo, pravi 477 IV | moji rodovini, odločil sem se nadariti Vas za to. Lepše 478 IV | množico in vse je poskakovalo, se objemalo in plesalo ter 479 IV | ter ga nosijo okoli. Vse se je gnjetlo k njemu, vse 480 IV | njegovi! Kar skušali so se, kedo ga bo prvi pozdravil, 481 IV | mati, Bog jim daj dobro, so se teh mračnih ptic silno bali. 482 IV | v gradu kaj opraviti so se vselej vrnili sovo ugledavši 483 IV | dobro pazila na sovo, kam da se je obrnila, slabe imam že 484 IV | imam že oči in blestelo se mi je tudi, kljubu temu 485 IV | orel, ter jo je zgrabil in se ž njo nad oblake dvignil. 486 IV | po njo in nadaljuje: "Ali se še kaj spominjaš Janez, 487 IV | grofovem šotoru pričelo se je velikansko gostovanje, 488 IV | niti ne govorim ne. Ako se ne motim, je pač ta novi 489 IV | Ravno prav," posmehlja se na to grofica zvito, "kot 490 IV | drugi korenjaki vjeli so se nama na limanice, pa bi 491 IV | nama na limanice, pa bi se tak prostak ne?" spopolni 492 IV | skrivaje opazovala. Pengarjevi se je zaradi grofa niso upali 493 IV | Globoki zdihljaji dvigali so se združeni z gorečimi molitvami 494 IV | temnomodre oči svetile so se ji v solzah veselja in rajske 495 IV | trajalo je do pozne noči ter se je polagoma med ondi zbrano 496 IV | med živahno druščino in se je pogosto oziral proti 497 IV | tudi na vrsto prišla, nakar se kmalo nato cela družba dvigne 498 IV | živahnega ukanja. Janez se je družbe znebil in jo k 499 IV | Jako so bili radovedni, kaj se je v šotoru govorilo gledé 500 IV | nosili. V grad povrnivši se, je grofu vse povedal, kar