Part

 1 I |        pravili, da Mlinarjevemu Janezu ni para v deveterih deželah.
 2 I |         poleg stare Martinaške. Janezu se lice srčne radosti zažari
 3 I |         nasloni plavolaso glavo Janezu na kipeče prsi. Izza hrvaške
 4 I |      lagali, če priznamo, da je Janezu nemirno utripalo srce v
 5 I |        kaj, da bi ne bila sedaj Janezu, sedaj zopet Marjetici namežikala
 6 I |        soseda obljubila je tako Janezu kakor Marjetici, da bi bilo
 7 II|        fantov. Grof, to videti, Janezu kolikor mogoče mirno pravi: "
 8 II|    preširno besedičenje je bilo Janezu odveč. Odveže si hitro svoj
 9 IV| Sramežljivo izvije se Marjetica Janezu iz rok, nakar ji ta potegne
10 IV|           vsklikne Tone in seže Janezu v roko. "Zdravo, Janez!
11 IV|    vsled tega takoj drugo jutro Janezu ukaz, naj prevzame začasno
12 V |      bil tako od zad zavarovan. Janezu ni bilo na tem, da bi bil
13 V |    slovo jemat. Marjetica sloni Janezu na prsih in milo joka. Janez
14 V |     pridno dan na dan v orožji. Janezu ni bil nihče kos. Marsikterega
15 V |    zopet ostalo obleko obleče. ~Janezu se je pod obvezami kri kmalo
16 IV|          našli so ubitega ali o Janezu ni bilo niti najmanjšega
17 IV| pristopi k Janezovi postelji in Janezu se je zopet zdelo, kakor
18 IV|   zadosti. Vse mu je bilo le na Janezu ležeče. ~"Bodeš vendar mož
19 IV|       zasuče in ponosno odide. ~Janezu se je zdelo, kakor da bi
20 IV|         tu ostal in se približa Janezu, ta ga pa niti opazil ni,
21 IV|         pošteno domu popotoval. Janezu je ponudil papežev poslanec