Part

  1 I  |     zbrisati tudi bridke skrbi, ki ga moré in ki so mu postavile
  2 I  |           glavo. Prav sedaj dojide ga lastna hči, sedemnajstletna
  3 I  |            sem si pa šopek. Glejte ga, ali ni lep? In tudi štiriperesno
  4 I  |            kakošen bo odgovor, ker ga pa le ni, nadaljuje: "Molčíš?
  5 I  |        more škafa zmagovati, kakor ga je nekdaj. Saj lahko veste,
  6 I  |           dvigne toraj jerbas, ter ga postavi na tla, svitek pa
  7 I  |            je pa kedo razsrdil, da ga je začela obirati, kar je
  8 I  |          da mora imeti denar in da ga celo daje na posodo. Od
  9 I  |         Toda če bi tudi ne bil, bi ga bila polagoma vže speljala
 10 I  |         kaj bi mi tudi ne, saj sem ga vendar pestovala." ~"Ob
 11 I  |        približal se mi je. Če tudi ga nisem prosila, mi začne
 12 I  |             Kaj ti je, Janez," sem ga nagovorila, "da si vže več
 13 I  |            še nedolžnega srca, ker ga je sram, se razodeti. No,
 14 I  |          nič ženil?" ~"Kaj, to ste ga vprašali?" seže ji Marjetica
 15 I  |         tudi pisano gledajo. Nimaš ga pod milim Bogom človeka,
 16 I  |     poglavitna reč, lepa je, da ji ga ni para ne blizo, ne daleč.
 17 I  |           vam ni skrbeti, postavil ga bodem jaz! In pa še nekaj,
 18 I  |           neki sladak čut spreleti ga po vsem telesu. "Danes moram
 19 I  |         prijatelj Šimekov Tone, ki ga sočutno vpraša: "Kaj ti
 20 I  |         Kaj si rekel, Jaka?" ~"Vsi ga debelo pogledajo in se hkrati
 21 I  |      rdečica oblije. Nekoliko sram ga je tudi, da se njegove najslajše
 22 II |            očeta pokleknila proseč ga blagoslova. Stari poštenjak
 23 II |     pokrival, v rokah mencaje, ter ga vpraša, česa da želi sveti
 24 II |         kdo vé kaj zarad vina, saj ga je imela v kuhinji poln
 25 II |            opazovati. Čem dalje si ga ogleduje, tem manje mu zaupa.
 26 II |          zmeni, vzame svoj klobuk, ga položi na sredo mize, rekoč: "
 27 II |           nosi orožje s saboj, naj ga tu prostovoljno odloži,
 28 II |            odloži orožje, kakor da ga pri njem najdemo, kajti
 29 II |         najdemo, kajti posadili bi ga pod kap!" ~Fantje prično
 30 II |      bodete mene sumničili, saj bi ga niti rabiti ne znal. Po
 31 II |       dotakniti me. Božja kazen bi ga zadela in gorel bi na dnu
 32 II |           ali to ni orožje, ki ste ga pod haljo skrivali?" ~Meniha
 33 II |     spreletavajo vse barve in jeza ga zgrabi. Toda zvit, kakor
 34 II |            je kaj vprašal!" zavrne ga Janez srdito, "le predobro
 35 II |      prerahljam. V turški krvi sem ga namakal!" ~Take pogumnosti
 36 II |           in bled je bil, kakor bi ga bili vlekli na vešali. Vse
 37 II |         grajske sobe, toda Zagorec ga ne izpusti, temveč se plazi
 38 II |           pri Svetem Duhu!" zavrne ga porogljivo grof in krohotaje
 39 II |           plane kvišku, kajti sram ga je bilo, da se je plazil
 40 II |           trpinčene. Ves svet, kar ga imaš s tem-le dvoriščem
 41 II |     Zagorec poklekne na grob, kjer ga moči popolnoma zapusté.
 42 II |         zapusté. Drugo jutro našel ga je grobokop mrtvega ondi!" ~
 43 II |          vse hočem povedati. Janez ga spusti iz rok in menih prične: "
 44 II |         čas tukaj biti. Kaj, ko bi ga šli mi na voglajnični most
 45 II |           všeč. "Da, da, pričakali ga bomo in mu pokazali kake
 46 II |   Trnoveljski strani. Šimekov Tone ga takoj spozna po glasu in
 47 II |        Anici junačevat. Trikrat so ga Trnoveljci vže nabíli, pa
 48 II |        temu nič ne mara. Škoda, da ga ni tu pri nas v tem trenutku,
 49 II | nepristopno svoje gnezdo. Tolažila ga je pri vsem tem le nada,
 50 II |         opozoriti na nevarnost, ki ga tu pričakuje. In res so
 51 II |       šumenje ni bilo od vetra, ki ga niti ni ne. Bilo je, ako
 52 II |       prvega z levico za zatilnik, ga dvigne kvišku, dvakrat zavrti,
 53 II |         Urh – ta je namreč bil, ki ga je Janez zgrabil, ozre se
 54 II |           kakor je bil oni, ki smo ga danes prijeli. Marko, pripelji
 55 II |            mogel reči, tako krepko ga je davila Janezova pest.
 56 II |            da ima pod haljo meč in ga hoče izdreti, toda Janez
 57 II |           hoče izdreti, toda Janez ga prehiti in izdrti meč na
 58 II |          sedaj naš vjetnik!" pouči ga Janez že nekoliko pomirjen
 59 II |                Tu ni govorjenja in ga ne more biti o nagradi temveč –
 60 II |       trnje požiral. Nocojšnja noč ga je najmanj za deset let
 61 II |          za deset let postarala in ga nepopisno pretresla. Kaj
 62 III|            slonel grof Urh, ki smo ga imeli priliko sinoči površno
 63 III|            prav umé, dobro vladati ga. V peklo bi šli Slovenci
 64 III|            bi zahteval od njih. Ni ga junaka, ki bi Slovenca prekosil,
 65 III|           resnici boja loti, kakor ga tudi ni gospodarja, trgovca
 66 III|        poprimem. Suho zlato, če bi ga danes vzel v roke, spremenilo
 67 III|          od Boga preklet, prekleti ga hočem jaz, ako se mi do
 68 III|          okovani naslonjač. Spanec ga zmaga in nekoliko zadremlje.
 69 III|         dobro pol ure počival, kar ga zdrami čuvarjev rog na stolpu.
 70 III|            orožje pri sebi?" ~"Ima ga, svitli grof, in konja arabca." ~"
 71 III|    Miroslav IV. v Rimu mudil in ta ga je morda pri papežu zatožil.
 72 III|          grofu Urhu Celjskemu, daj ga sem, da vidim, kaj hoče
 73 III|          kaj nameravate," povpraša ga papežev poslanec vznemirjen. ~"
 74 III|      ogniti, izroči grofu pismo in ga prosi, naj ga sedaj pusti
 75 III|       grofu pismo in ga prosi, naj ga sedaj pusti mirno dalje,
 76 III|            k biričem, "in dobro mi ga čuvajte do večera. Ko se
 77 III|          Ko se zmrači, odvedite mi ga v Bežigrad!" ~Vse prošnje
 78 III|       Beriči planejo nad poslanca, ga zvežejo, kakor najhujšega
 79 III|          najhujšega razbojnika ter ga odvedó, grof Urh se pa porogljivo
 80 III|        ogledavati. Nič kaj posebno ga ni veselilo. Ogleduje si
 81 III|         pretežko zdelo. Konečno pa ga le radovednost premaga in
 82 III|          in grof pismo odpečati in ga jame odvijati iz raznoterih
 83 III|              zatrepeče. – Krčevito ga drži v rokah in oči se mu
 84 III|             Bil je ogleduh, ki smo ga sinoči pri Pengarju videli.
 85 III|     Pengarju videli. Mislil je, da ga je grof zaradi sinočnega
 86 III|            odgovor poklical. Ta pa ga debelo pogleda, kakor bi
 87 III|           debelo pogleda, kakor bi ga ne poznal. Toda to traja
 88 III|    trenutek, kajti takoj nato jame ga zmerjati in ga obkladati
 89 III|           nato jame ga zmerjati in ga obkladati z najgršimi prijimki.
 90 III|      najgršimi prijimki. Iz službe ga hoče spokati in za nameček
 91 III|            Očital mu je, koliko da ga na leto stane, da je najbolje
 92 III|          le pomislil, kolikrat sem ga že rešil iz raznih zapletek
 93 III|         njemu!" ~Ogleduh vidoč, da ga grof še ni popolnoma zavrgel,
 94 IV |           jako malo mu zaupam, ker ga poznam, da je zvit kakor
 95 IV |          kot prazen strah," tolaži ga Tone, "grof Urh kaj takega
 96 IV |       kakor bi bil ti. Hlapec, saj ga poznaš pokveko Martina,
 97 IV |       kleščah! Ljubezen spremljala ga je od Sv. Ane doli in mesto
 98 IV |          naravnost domu, zapeljala ga je k Pengarju, kjer je našel
 99 IV |            Marjetično pozornost da ga vznemirjena vpraša: ~"Kako
100 IV |        svet brez tebe?" ~Marjetica ga tako milo, tako zvesto in
101 IV |        vodnjaka, nalije škaf in ji ga zadene na glavo, s kterim
102 IV |        mlekom na pot podala. Kmalo ga je došla. Na glavi je imela
103 IV |     Marjetica z zvonkim glasom, ko ga doide, "nisem te hotela
104 IV |         bližajočo se volitev, kjer ga vtegne čast zadeti, da ga
105 IV |          ga vtegne čast zadeti, da ga izvolijo za načelnika, ter
106 IV |          bojim se boja, saj sem si ga vendar vedno tako goreče
107 IV |        kolovodja pri mlinu, ko smo ga napadli. Vidiš, ljubica
108 IV |            močno onemu podoben, ki ga je sinoči videl pri laži-menihu
109 IV |          bilo slepega starčeka, ki ga je hčer njegova za palico
110 IV |         nič, poda se domu. Družina ga je že željno pričakovala.
111 IV |            konečno posreči, mučijo ga neprijetne sanje. Janez
112 IV |     pečenke zasmodila. Dvakrat vže ga je nagovorila, pa še niti
113 IV |           loncu. "Janez!" nagovori ga Marjetica vže tretjič, – "
114 IV |         vzroka, kakor ta, ki si mi ga zjutraj na poti razodel,
115 IV |       tople žlice v želodci. Janez ga ojstro pogleda, in berač
116 IV |            v semeniški halji. Jeza ga zgrabi, da prebledí. Vže
117 IV |           zgrabi, da prebledí. Vže ga je hotel zgrabiti, kar pride
118 IV |             Saj sem vam pravil, da ga tukaj izvestno najdemo,"
119 IV |            svojo juho, kakor da bi ga fantovsko veseličenje prav
120 IV |          ali v tem trenutku zgrabi ga pa vže od zad krepka Janezova
121 IV |             brada mu odpade. Janez ga zasuče proti solncu in vsklikne: "
122 IV |         hočemo sedaj ž njim? Pusti ga Janez, naj gre svojo pot,
123 IV |            v bližnji svinjak, kjer ga k pujskom zapre. ~Rog na
124 IV |          načelnika svojega. Volilo ga bode vaše častito starešinstvo
125 IV |     sovražnik, vsak izmed vas mora ga poslušati in povelja njegova
126 IV |    navzočih zapiše ime tistega, ki ga hoče izvoliti ter položi
127 IV |         Janez stopi naj semkaj, da ga spoznam in mi priseže zvestobo
128 IV |            koga sebi jednacega. Ni ga bilo videti nikogar, da
129 IV |           so bile lastnosti, ki so ga izmed vseh drugih odlikovale.
130 IV |    najčvrsteje v celi vojski. Vodi ga vedno k zmagi in bodi mu
131 IV |           širokem ščitu kvišku ter ga nosijo okoli. Vse se je
132 IV |            je gnjetlo k njemu, vse ga je pozdravljalo in mu čestitalo.
133 IV |            Kar skušali so se, kedo ga bo prvi pozdravil, kedo
134 IV |            na prvi pogled takó, da ga ni več iz oči spustila.
135 IV |         Izvestno nama ne uide, ako ga združeni zalezujeve. Vže
136 IV |        hitel, toda žal, zadržavala ga je šega, čakati na šentjanževico,
137 IV |       fante, svoje tovariše, ki so ga pričakovali. Jako so bili
138 IV |           stražo v Bežigradu. Tako ga je mislil najlaglje v svojo
139 V  |          grofu Urhu in reci mu, da ga pozdravljamo ob jednem pa
140 V  |           in bil je pravi. Dvakrat ga zasuče, da v zarjaveli ključavnici
141 V  |        Prinesli so vrč vina, da bi ga okrepčali, toda siromak
142 V  |         Janez in Tone mu podpiraje ga pomagata kvišku. ~"Oproščen,
143 V  |        jezik in zarad tega smatram ga sedaj za znamenje moje rešitve.
144 V  |            sestradanega viteza, ki ga je imel grof zaprtega, ker
145 V  |            imel grof zaprtega, ker ga je sumničil, da ga morda
146 V  |             ker ga je sumničil, da ga morda pri cesarju toži,
147 V  |            dolgo tukaj biti. Hitro ga rešita spon in peljeta venkaj
148 V  |     peljeta venkaj na svitlo. Ondi ga Janez vpraša: "Kedo si in
149 V  |         Blagovolite iti z nama, da ga priporočite božji milosti.
150 V  |           božji milosti. Spovedati ga pač ne bo mogoče, ker je
151 V  |          preneha. Dolgo govorjenje ga je jako vpehalo. Fantje
152 V  |            in vse hudo, kar ste mi ga prizadeli. Tudi tebi grof
153 V  |             Vrže se na starčeka in ga začne strastno poljubavati.
154 V  |       Savinjske doline blizo Žavca ga grof pričakuje s svojimi
155 V  |        svoj nezmagljivi grad, kjer ga vtakne v ječo, blago pa
156 V  |          moder in pobožen in papež ga pokliče v Rim. Božja previdnost
157 V  |            v Rim. Božja previdnost ga odloči, da je prav on nesel
158 V  |            izobčevalno pismo. Grof ga je dal v ječo vreči in sin,
159 V  |          se izvestno ni nadjal, da ga bo našel tukaj kot tovariša
160 V  |           ves v pajčevine zamotan, ga nujno osnaži in duhovnu
161 V  |         osnaži in duhovnu podá. Ta ga položi umirajočemu v roke.
162 V  |       jeden trenutek takorekoč, da ga je iz novega zgubil. Janez
163 V  |            iz novega zgubil. Janez ga tolaži, kakor najbolje vé
164 V  |     najbolje vé in zna, konečno pa ga vpraša, kako je on prišel
165 V  |            začne razkladati, da so ga vrgli še le sinoči v ječo,
166 V  |            le sinoči v ječo, kamor ga je pripravila zvesta izvršitev
167 V  |          izobčevalno pismo in kako ga je grof nato vsega oropal
168 V  |            da bi se ne zvedelo, da ga je papež iz cerkve izobčil,
169 V  |        biti iz cerkve ?" izprašuje ga Janez radovedno dalje. ~"
170 V  |     izvirajočih do njega. Ne brani ga nobena postava več in zato
171 V  |         nobena postava več in zato ga vsak sme ubiti, kakor steklega
172 V  |      prokletstvu umrje, od kterega ga more jedino le rimski pahež
173 V  |      zakliče Janez tako glasno, da ga je na daleč okoli vsak lahko
174 V  |             S silnim krikom: "Udri ga! udri ga! le za njimi, le
175 V  |      silnim krikom: "Udri ga! udri ga! le za njimi, le za njimi!
176 V  |        svoje plačilo. Šimekov Tone ga je dotekel in zgrabil. Vohún
177 V  |          Samega me pustite, saj se ga nič ne bojim!" ~Fantje obstopijo
178 V  |         rok izbiti. Vže zdavnej bi ga bil lahko petkrat prebodel,
179 V  |          mu zbije meč iz rok. Nato ga zgrabi in vleče v grad pred
180 V  |        mrliča. Ondi mu očita: "Ali ga vidite tu siromaka, žrtev
181 V  |            in prednikov vaših? Ali ga vidite ondi sinu njegovega,
182 V  |        ondi sinu njegovega, ki ste ga dali sinoči le zarad tega
183 V  |            S povzdignjenimi rokami ga prosi, naj poslanec spregovori
184 V  |           od njega prokletstvo ter ga zopet uvrsti med ude katoliške
185 V  |     večnemu pogubljenju! ~Poslanec ga ljubeznivo prime za roko
186 V  |         roko in kviško dvigne, ter ga zagotovi svoje priprošnje
187 V  |     opiraje se na nemali vpliv, ki ga ima pri svetem očetu. Konečno
188 V  |       Janez grofu celó meč vrne in ga do vrat spremi. Grof odide
189 V  |         nič ne verjamem. Le preveč ga poznajo po celem svetu kot
190 V  |         grozno maščevati. Čuvaj se ga toraj, dragi moj dobrotnik
191 V  |            krati umolkne, kakor bi ga bil kdo z nožem v srce sunil,
192 V  |           srčne tajnosti, vprašaje ga, kaj mu je gledé tega storiti.
193 V  |          je bilo zastonj. Imeli so ga preradi. ~"Ako je toraj
194 V  |          prosi, naj za čas, dokler ga ne bo nazaj, Marjetico spravi
195 V  |       Bližnji sosedje hité ponj in ga donašajo kar v vedričih.
196 V  |           do poslednje kaplje, ter ga vrže visoko preko vaške
197 V  |      skupaj sv. blagoslov. Konečno ga poslanec še popraša, na
198 V  |     poslanec še popraša, na čim bi ga v bodoče lahko spoznal,
199 V  |           vže od daleč kričeč, naj ga vendar počakajo. ~Janez
200 V  |            deček. Janez to videti, ga strogo posvari rekoč: "Vrni
201 V  |       posili. "Čigav pa si? vpraša ga konečno Janez, ker ga ni
202 V  |       vpraša ga konečno Janez, ker ga ni prav nič mogel poznati. ~"
203 V  |         jelševo sulico iz sedla in ga posadil na pesek. Imel je
204 V  |           vedno rekel: "Sam sem si ga izredil in sam ga hočem
205 V  |           sem si ga izredil in sam ga hočem jahati, dokler me
206 V  |            kterega hudo stiska. To ga je tako razsrdilo, da je
207 V  |            več prostora, kakor kar ga je dajala precej ozka dolinica,
208 V  |          za spoznanje nižjega, ter ga pokoplje pod saboj v morski
209 V  |         trepet vsega kršcanstva se ga plaho ogibljejo. Kakor črtalo
210 V  |          mu zdrkne iz rok, omotica ga obide in Janez pade se svojega
211 V  |         Janeza mrtev zvrne. Udaril ga je bil Vogljarjev Miha se
212 V  |          mu rane obvežem. Morebiti ga tako še otmem smrti. Le
213 V  |     zabrani obveze potrgati. Janez ga debelo pogleda in vsklikne: "
214 V  |          očmi stemni in omedlevica ga napade. Zdelo se mu je,
215 IV |        svojega Zelenka, kako da so ga potem Turki z Vogljarjevim
216 IV |            skeleče rane prepričajo ga živo, da to niso bile nobene
217 IV |          in obilnim solzam, da naj ga pusti vsaj toliko časa pri
218 IV |   poslovilo z naročilom, da naj si ga po svoje raztolmači. Če
219 IV |            in žalostnih dni. Silno ga je jezilo, da je ni vže
220 IV |           dan ladije iz Algira, ki ga ponese v njeno obližje.
221 IV |           med njimi najti. Toda ni ga bilo. Janez se je tolažil,
222 IV |        najtežje bale in zaboje. Da ga ni nihče k delu silil, je
223 IV |        delu silil, je bilo to, ker ga je Arabec namenil svojim
224 IV |          Konečno stopi k Arabcu in ga popraša, je li Janez tudi
225 IV |         kako in na kak način da si ga je prisvojil. Turek je komaj
226 IV |      junaka. ~"Res je tako! Koliko ga ceniš, brate? vpraša Turek.
227 IV |          znebil. Zato mu reče: "Če ga že hočeš na vsak način imeti,
228 IV |     cekinov, drugače pa ne." S tem ga je hotel prestrašiti in
229 IV |          prestrašiti in znebiti se ga. Toda jako se je zmotil.
230 IV |            tega ni nadjal, pogleda ga, kakor bi dvojil, če je
231 IV |      Arabcu ni bilo do zlatá, imel ga je sam več kot zadosti.
232 IV |            da je novi gospodar, ki ga kdo ve kam med divjake požene
233 IV |     divjake požene na somenj, kjer ga bodo zopet sam Bog zna kam
234 IV |        Algir tresel pred njim! ~Ko ga priženo na Turkovo barko,
235 IV |           je vse trlo. Toda kaj so ga brigali sedaj ti nesrečneži,
236 IV |           kjer se zgrudi, kakor bi ga bila zopet omedlevica napadla.
237 IV |          na površini. Potegnili so ga kviško. Nato jeli so jadra
238 IV |             moli in zdihuje, da bi ga neskončno usmiljeni Bog
239 IV |      usmiljeni Bog rešil groze, ki ga čaka. Na nasprotni strani
240 IV |          in se približa Janezu, ta ga pa niti opazil ni, tako
241 IV |            obstoji pred Janezom in ga žalostnim očesom pazljivo
242 IV |         glej, papežev poslanec, ki ga je Janez z njegovim očetom
243 IV |        zamišljen gori in doli, kar ga vzdrami krik, – Janez je
244 IV |          le najmanjši dar sprejel, ga presrčno objame in poljubi.
245 IV |        branil, toda ogrski plemiči ga niso mogli živega trpeti
246 IV |            v tolažbo žalostnih. Ni ga bilo skoraj dné, da bi Marjetica