Part

  1 I  |          brezdvojno sklepati, da mu je moralo gospodarstvo ne
  2 I  |       skrbi, ki ga moré in ki so mu postavile tu in tam vže
  3 I  |        kteri hrepeni. Dozdeva se mu, da nekaj vidi pred saboj,
  4 I  |          ne v možgane, ter da bi mu uganili najtajniše misli,
  5 I  |          konec besedi. Mudilo se mu je domóv. Zato jo sedaj
  6 I  |          skrbi proč vrgla. Sicer mu jo pa le daj s šopkom vred;
  7 I  |    Debelo me je pogledal in noga mu je na lopati obtičala. Sprvega
  8 I  |     besedami. Glej, govorila sem mu dalje na srce: Oče in mati
  9 I  |          ne bilo res, prestrižem mu govorico, saj mi je vendar
 10 I  |          skupaj repo. Morala sem mu vse na drobno razložiti,
 11 I  |      drznil med nje priti. To bi mu bili namazali peté! Zato
 12 I  |    korenine in reči moram, da se mu je kaj dobro podalo. ~Iz
 13 I  |       zakrivljenem nosu bralo se mu je silno junaštvo in skušeni
 14 I  |          da nekoga pričakuje. Ni mu bilo treba dolgo čakati,
 15 I  |          se zamisli. ~Med tem se mu približa njegov prijatelj
 16 I  |        ali vsaj poslušal ni, kar mu je Šimekov pravil, tako
 17 I  |        Muharjev Jaka, "menim, da mu je tesno pri srci, od kar
 18 I  |    nekako nagajivo Marjetica ter mu ljubko v zveste oči pogleda. "
 19 II | vsemogočni, večni Bog," in solze mu priigrajo v zvestih očeh, "
 20 II |         stoječega vgledati, hiti mu od mize naproti, zeleno
 21 II |  postreči in podvoriti. Jako rad mu toraj prenočišče obljubi
 22 II |       božjega dalje stopiti, ter mu pripusti prvo mesto za mizo,
 23 II |        si ga ogleduje, tem manje mu zaupa. Ob prvi priliki razodene
 24 II |   razodene Šimekovemu Tonetu, ki mu je bil najboljši prijatelj,
 25 II |          orožje hasniti, ker ste mu vže sveta obleka Bogu posvečenega
 26 II |       častitljivi gospod," očita mu Tone, "je-li res, da se
 27 II |         sem nedotakljiv in gorjé mu, rečem vam, kedor bi se
 28 II |         se hoče vsesti, odpre se mu zopet na poseben slučaj
 29 II |         jednoč zatrdim, da gorje mu, kdor se me dotakne." ~Vse
 30 II |         priprostim narodom, zato mu je pa srce tudi popolnoma
 31 II |      povedati, le nič žalega naj mu ne storé. "Poslal me je
 32 II |          pasje srce," zagrozi se mu Šimekov Tone. ~"Moj gospodar
 33 II |        na kolena in zastoče noge mu objemajoč: "Mogočni grof,
 34 II |      stoječimi zabava!, kakor bi mu kmetova prošnja nič mari
 35 II |      prahu pred grofom. Solze se mu ustavijo in prošnje spremené
 36 II |            Oho, kaj pa še," seže mu Tone v besedo, "to bi pač
 37 II |         da, pričakali ga bomo in mu pokazali kake korenine da
 38 II |          v Trnovljah." Fantje so mu ukaje še nekoliko časa odgovarjali,
 39 II |     semkaj zvabivši jih, med tem mu pa grabežljivi jastreb odnese
 40 II |      nespameten, Janez," šepetal mu je na uho, "kaj misliš da
 41 II |             Svetli grof," odvrne mu jeden spremljevalcev pohlevno, "
 42 II |       namilijonsko strese, da so mu zobje zaklepetali. V desni
 43 II |           V desni zabliska pa se mu v bledi mesečini ojstro
 44 II |         so menihi na poti?" seže mu porogljivo Janez v besedo, "
 45 II |         jez zmeče. Večje sramote mu pač ni mogel napraviti!
 46 II |        je takoj krepkeje pest in mu sapo zaprl. ~"Ako smo roparji,"
 47 II |           In sedaj naš vjetnik!" mu ponosno Janez govorico prestriže. ~"
 48 II |             Gorjé, trikrat gorjé mu, kedor se predrzne le las
 49 II |          meni skriviti! Pokazati mu hočem, da nosim železne
 50 II |         in to tako trdno, da ste mu kar zatekali. ~"Naprej čez
 51 II |         Ta bi bila lepa," zasuče mu Janez govor, "da bi vas
 52 II |          vas oprostimo." – Janez mu odveže roke in nadaljuje: "
 53 II |       pretresla. Kaj sličnega se mu pač še ni pripetilo, kar
 54 III|          preobleči se. V očeh se mu zabliska. "Kaj tebi mari,
 55 III|        konja arabca." ~"Poberite mu orožje, in če bi se obotavljal,
 56 III|          in če bi se obotavljal, mu kratko odgovori, da drugače
 57 III|        poslanca pričakuje. Znano mu je bilo, da se je v tem
 58 III|     sedaj pusti mirno dalje, ker mu zaradi odgovora ni bilo
 59 III|   poslančevo bilo je zastonj. Ni mu pomagala trditev, da je
 60 III|    pretehtava pismo, kakor bi se mu pretežko zdelo. Konečno
 61 III|        ga drži v rokah in oči se mu izbuhlé izpod košatih obrvi.
 62 III|        Svilnata vrvica od zvonca mu pride nekako ponevedoma
 63 III|       sinočne nerodnosti. Očital mu je, koliko da ga na leto
 64 III|        se v resnici bojim, da se mu sicer življenje v gradu
 65 III|  neprilik. Kolikrat napolnil sem mu prazno stoječe blagajnice,
 66 IV |      Mlinarjev Janez raztolmačil mu je ves dogodek od konca
 67 IV |         do smrti. Toda jako malo mu zaupam, ker ga poznam, da
 68 IV |         manjše volil. Hudo bi se mu godilo, če izve narod za
 69 IV |     oštel, da tako dolgo spi, da mu solnce na posteljo prisveti,
 70 IV |   stegujoč. Janez seže v žep ter mu vrže nekaj drobiža v klobuk
 71 IV |        srečo!" Ob tej priliki se mu je dozdelo, da je beračev
 72 IV |     Janez za beračem in zdelo se mu je, kakor da bi jima bil
 73 IV |      berača skrbno paziti, ko bi mu morda v teku dneva še jedenkrat
 74 IV |        na vso moč utrujen. Dolgo mu ni bilo mogoče zaspati in
 75 IV |          mogoče zaspati in ko se mu konečno posreči, mučijo
 76 IV |   ponižno poprosi Marjetico, naj mu dá kaj vbogajme, ker je
 77 IV |    dvignil iz prsi. Še manj ušla mu je kaka beseda. Janez je
 78 IV |       Tonetu vse povedal, kar se mu je o beraču dozdevalo, nakar
 79 IV |         nerodno obrne in – brada mu odpade. Janez ga zasuče
 80 IV |          Janeza!" ~"Slava, slava mu!" vikalo je zbrano ljudstvo
 81 IV |       nikogar, da celó podobnega mu ne. Pogum na visokem čelu,
 82 IV |          to junaku spodobi. Grof mu odzdravi, vstane in novega
 83 IV |         ga vedno k zmagi in bodi mu sam izgled hrabrosti in
 84 IV |   prineso vitežko opravo. Pripnó mu svitli dleskasti oklep na
 85 IV |       oklep na prsa in pripašejo mu velik križast meč okoli
 86 IV |   križast meč okoli ledij. Glavó mu pokrijejo s svitlo čeljado
 87 IV |          in na levo ramo obesijo mu širok železen ščit. Konečno
 88 IV |        vse ga je pozdravljalo in mu čestitalo. Kaj pa šele sorodniki
 89 IV |          bo prvi pozdravil, kedo mu prvi segel v roko. Celó
 90 IV |        po opravku v grad in ondi mu hočeve za kratek čas mreže
 91 IV |       bil vže zdavnej neprijetno mu družbo kar molčé zapustil
 92 IV |        pri Sv. Ani izvohal. Tudi mu je ovadil, da je novi načelnik
 93 V  |       podati se, drva sekat, kar mu nenadoma pride od grofa
 94 V  |     nadjal, temveč je mislil, da mu bode ondi le častno stražo
 95 V  |     častno stražo opravljati. Ko mu toraj véliki berič ključe
 96 V  |       Pojdi k grofu Urhu in reci mu, da ga pozdravljamo ob jednem
 97 V  |        pozdravljamo ob jednem pa mu sporočamo, da mu za beriče
 98 V  |       jednem pa mu sporočamo, da mu za beriče ne bomo služili.
 99 V  |     beriče ne bomo služili. Tega mu nismo prisegli. Do večera
100 V  |         niti trenutka ne in tudi mu nismo porok za njegove vjetnike." ~
101 V  |        tako prestrašil, da so se mu kar kolena šibile. Le z
102 V  |         odrezal, Janez!" pritrdi mu Šimekov Tone. "Pač res,
103 V  |       takoj prvi ključ vanje, ki mu je prišel pod roke in bil
104 V  |       skoraj groza biló. Drugega mu ni kazalo, kakor vjetnika
105 V  |   Neprestana tema v ječi uničila mu je ljubo luč oči. Tudi slišal
106 V  |        bi bil rad. Janez in Tone mu podpiraje ga pomagata kvišku. ~"
107 V  |     cesarju toži, ali pa, ker se mu je sploh kot sosed nevaren
108 V  |       štiridesetletne ječe vzelo mu je poslednje moči. ~"Moj
109 V  |       predragi oče!" in solze se mu vdero po zagorelem lici,
110 V  |          blagom na Dunaj. Srečno mu je priplavala ladija v Trst,
111 V  |         svetu tovoriti in koliko mu bo plačati od tega. ~Grof
112 V  |     plačati od tega. ~Grof Erman mu da dovoljenje proti temu,
113 V  |        dovoljenje proti temu, da mu trgovec prepusti petdeset
114 V  |         ni več brigal. Dajali so mu skozi malo linico v ječnih
115 V  |        postelje očetove. Stregel mu je, kolikor se je dalo in
116 V  |          vtihne. Roke in noge so mu vže odrvenjevale. ~"Z Bogom
117 V  |        on prišel v ječo. Duhoven mu začne razkladati, da so
118 V  |        kakó in zakaj?" ~Duhovnik mu začne vse od kraja pripovedovati,
119 V  |        iz cerkve izobčil, ker bi mu vtegnilo to silno veliko
120 V  |         ogleduha opazil in takoj mu je bilo vse znano, česa
121 V  |    tolišnje malopridnosti porine mu nož do rogu v črno srce,
122 V  |          grofom v dvoboju. Hitro mu hočejo na pomoč priskočiti.
123 V  |      grofa ubil, le orožje hotel mu je iz rok izbiti. Vže zdavnej
124 V  |       tako n. pr. ob priliki, ko mu je ščit razcepil. Dolge
125 V  |      skoči od strani nadenj, ter mu zbije meč iz rok. Nato ga
126 V  |         v grad pred mrliča. Ondi mu očita: "Ali ga vidite tu
127 V  |          grofu niti za las ne in mu tudi nikdar ne bom. Res
128 V  |           Poglavitni namen danes mu je bil rešiti se iz tvojih
129 V  |         kosmat. Jedino, po čemur mu bo noč in dan srcé koprnelo,
130 V  |          in duhovna in nehoté se mu je pestila roka, ko je bila
131 V  |         v srce sunil, kajti živo mu je stopila pred oči mičnodivna
132 V  |        se ozre na duhovnika, ter mu razodene svoje srčne tajnosti,
133 V  |       tajnosti, vprašaje ga, kaj mu je gledé tega storiti. Konec
134 V  |   duhovnikova obveljala in Janez mu je moral obljubiti, da še
135 V  |        se bo grof za napravljeno mu sramoto krvavo maščeval.
136 V  |      greh bi bilo, dalje služiti mu. Tukaj pod lipo, dvignili
137 V  |     služiti grofa Urha, slobodno mu in volite si drugega načelnika.
138 V  |          na sebi v sedlu. Oči se mu svetijo in hrčki razpihnejo.
139 V  |    poslanec sv. očeta k njemu in mu seže v roke, ter podeli
140 V  |           Vrni se, vrni!" veleva mu tudi Janez resnobno, "kobilico
141 V  |       fante v smeh spravil. Niso mu mogli ubraniti, da bi se
142 V  |        se jim ne pridružil, zato mu Janez reče: "Naj bo v božjem
143 V  |           Obetali in ponujali so mu po sto in sto zlatih zanj,
144 V  |        je to kmalo opazil. Da bi mu ne postali popolnoma nevoljni,
145 V  |     segel je njegov meč, sledila mu je smrt, kamor je mahnil,
146 V  |         v sredi Turkov. Nasproti mu stoji paša janičarjev in
147 V  |        Turka, toda glej – meč se mu zlomi pri tej priči. Janez
148 V  |      železa. Na več krajih tekla mu je kri, vsled česar je kmalu
149 V  |     krepko dvigniti sekire, ščit mu zdrkne iz rok, omotica ga
150 V  |     nameri s svojo sulico, da bi mu prebodel junaške prsi, ali
151 V  |         tistem trenutku razkroji mu sekira črepinjo, da se sam
152 V  |   načelnika nesti iz bojišča, da mu rane obvežem. Morebiti ga
153 V  |        na svilnate blazine. Miha mu začne rane spirati in se
154 V  |      obvezal ranjenemu rane, kar mu pride nekaj drugega na misel.
155 V  |         ustavila in zavednost se mu je povrnila. Plaho gleda
156 V  |          hitro nazaj v šotor, da mu zabrani obveze potrgati.
157 V  |         Marjetica", ob jednem se mu pa tudi vže zopet pred očmi
158 V  |   omedlevica ga napade. Zdelo se mu je, da je videl v Vogljarjevem
159 IV |   nezaveden, sam ni vedel. Ko se mu zavednost zopet povrne in
160 IV | prekrasni postelji. Dozdevalo se mu, kakor da bi se mu bilo
161 IV |  Dozdevalo se mu, kakor da bi se mu bilo sanjalo, kako da je
162 IV |        Marjetici, in kakor da bi mu bila ona v moški preobleki
163 IV |       oči na obveze, o kterih se mu je tako živo sanjalo, kakor
164 IV |        Janez mehanično, kakor bi mu ne hotelo v glavo, kje vse
165 IV |    sužnjimi lepo ravná, kakor bi mu bili lastni otroki." ~"Ali
166 IV |          tukaj." ~"Rad, prav rad mu hočem biti suženj, le da
167 IV |        Marjetica sama. Le od tod mu je bilo mogoče razlagati,
168 IV |      ležal bolan, le na ta način mu je bilo razumljivo, kako
169 IV |   njegovih ran in konečno, zakaj mu je tovariš zopet prav to
170 IV |         do dobrega prepričan, da mu je bila Marjetica ves čas
171 IV |         Kedo bi popisal, kako se mu je srce topilo, mislečemu,
172 IV |   razkladati in tudi Janez, dasi mu ni nihče veleval, poprime
173 IV |        suženj. Arabec pritrdi in mu razloži, kako in na kak
174 IV |        Le poglej, kako široka so mu pleča, kako napete prsi,
175 IV |     pleča, kako napete prsi, oko mu žari v plemenitosti duha,
176 IV |          plemenitosti duha, čelo mu je visoko in vsi ostali
177 IV |       sitnega Turka znebil. Zato mu reče: "Če ga že hočeš na
178 IV |         jako se je zmotil. Turek mu odšteje zahtevano svoto
179 IV |         sam več kot zadosti. Vse mu je bilo le na Janezu ležeče. ~"
180 IV |        bilo treščilo vanj, ko so mu sporočili, da je drugemu
181 IV |          Algiru Marjetico najde, mu je hkrati splavalo po vodi.
182 IV |          dalje prodali, od koder mu ne bo nikdar več mogoče
183 IV |         v debelih kapljah stopil mu je na čelo in vsak čas,
184 IV |       čelo in vsak čas, zdelo se mu je, moral bode umreti. Srce
185 IV |          moral bode umreti. Srce mu bo počilo. ~Ko se mrak na
186 IV |    preživeti, tako nemirno polje mu srce v valovitih prsih.
187 IV |    ogleduje. Solza za solzo jame mu iz oči kapati po mladem
188 IV |      kajti "Janez ti?!" zadonelo mu je iz ust tovariševih in "
189 IV |       poklekavali okoli njega in mu poljubavali rob obleke,
190 IV |          v očeh zahvaljevajoč se mu za odkup iz sužnosti. Vse
191 IV |        živinski jih tepejo. Srce mu je vsplamtelo v ljubezni
192 IV |        okoli njih godi. Sedaj so mu sužnje od vseh strani ponujati
193 IV |         nikdar našel. Oba sta se mu zdela tako vrla in tako
194 IV |       dušo. Zgodilo se je, kakor mu je ubogi kmetič Zagorec
195 IV |       pomladanskem solncu, ko se mu Janez in Marjetica približata. ~
196 IV |        srčne radosti vlile so se mu po zgubančenih licih. Po
197 IV |       živ, hvala Bogu!" Janez pa mu le z vsklikom "Tone!" nasproti