Part

  1 I |          vže dovršeno. Mlinarjev Janez sam narezal mi je zanj ruš
  2 I | Mlinarico pestovala, sedaj je pa Janez vže sam pod vrh dospel" –
  3 I |          je bil kratek odgovor, "Janez Te ljubi! Sam mi je to povedal
  4 I |         slabe volje. "Kaj ti je, Janez," sem ga nagovorila, "da
  5 I |      meni in se hoče posloviti. "Janez počakaj enmalo, ti bodem
  6 I |        čakajo." Jaz nadaljujem: "Janez, povej mi odkritosrčno,
  7 I |         Marjetica te ima rada! – Janez me zgrabi za róko in vsklikne: "
  8 I |      posebno odlikoval Mlinarjev Janez. Najmanj za pol glave je
  9 I |         veljá, kar hoče," sklene Janez sam pri sebi in se zamisli. ~
 10 I |       sočutno vpraša: "Kaj ti je Janez, da si danes tako zamišljen?
 11 I |     pregnalo, le meni verjemi." ~Janez niti slišal ali vsaj poslušal
 12 I |  Marjetico. ~"Kaj se danes briga Janez za vino in za nas!" pridene
 13 I |    ogiblje. Zaljubil se je. Jeli Janez, da sem jo zadel?" ~Kakor
 14 I |        iz sanj probudil, ozre se Janez okoli sebe in vpraša: "Kaj
 15 I |          krila razprostirati. Le Janez se ne gane iz mesta, kakor
 16 I |       nikoli," mrmra sam s saboj Janez in jo proti ognjišču pomeri.
 17 I |            Kaj si tako zamišljen Janez, kar ves spremenjen se mi
 18 I |      storiti in storila bodem." ~Janez vjame Marjetico za roko
 19 I |     lipovje. "Marjetica", prične Janez poluglasno ter ji pogleda
 20 I |      toraj, ljuba moja, govori!" Janez jo oprime z desnico okoli
 21 I |    kipečih src poljubljevajoč. ~"Janez, moj Janez, i jaz te ljubim,
 22 I |     poljubljevajoč. ~"Janez, moj Janez, i jaz te ljubim, ljubim
 23 I |     glavo in razveseljuje srce!" Janez si ne more kaj, da bi v
 24 I |    besedam Muharjev Jaka," da je Janez zaljubljen, da bolje biti
 25 I |       mlade večno nove ljubezni. Janez dvigne desnico proti nebu
 26 I |         me prvi sreča !" ~"Živel Janez! Živela njegova sladkomila
 27 I |       kobukom nosili," pojasnuje Janez svojim tovarišem ravnokar
 28 I |      bila iz nebes pala med nje. Janez in Marjetica stopita pred
 29 I |          na te kot svojega zeta, Janez, saj si najčvrsteji, najpametneji
 30 II|          časa pred hišo, Pengar, Janez in Marjetica podajo se pa
 31 II|       njegovim stanom," misli si Janez ter prične skrivnostnega
 32 II|       dragi moj kozel?" vsklikne Janez noža visoko nad glavo vihteč, "
 33 II|          kaj vprašal!" zavrne ga Janez srdito, "le predobro poznamo
 34 II|        zopet v kuhinjo odvesti. ~Janez zgrabi z levo meniha, v
 35 II| življenji in vse hočem povedati. Janez ga spusti iz rok in menih
 36 II|         fantje pa, in posebno ti Janez, ki si kot Marjetičin ženin
 37 II|          da jim bodemo kos. Tebi Janez pustim čast, kot ženinu,
 38 II|     Poleg mlina je stal kozolec. Janez razpostavi ondi straže,
 39 II|   postajali nevoljni, posebno pa Janez, ki se kar ni mogel znebiti
 40 II|        nikjer prebresti. ~"Tiho, Janez, tiho!" vsklikne Tone, "
 41 II|          bodi vendar nespameten, Janez," šepetal mu je na uho, "
 42 II|        Kakor razdražen lev plane Janez nad nje in zgrabi prvega
 43 II|          je namreč bil, ki ga je Janez zgrabil, ozre se po svojih
 44 II|        poti?" seže mu porogljivo Janez v besedo, "sedaj ko si sove,
 45 II|         in ga hoče izdreti, toda Janez ga prehiti in izdrti meč
 46 II|        kazati svojo oblast, toda Janez skrčil je takoj krepkeje
 47 II|         roparji," povdari ojstro Janez, "nismo roparji nedolžnosti,
 48 II|         naš vjetnik!" mu ponosno Janez govorico prestriže. ~"Gorjé,
 49 II|     sedaj naš vjetnik!" pouči ga Janez že nekoliko pomirjen ter
 50 II|     Kam-le", ponavlja porogljivo Janez, "kam le drugam, kakor v
 51 II|         bi bila lepa," zasuče mu Janez govor, "da bi vas mirno
 52 II|       Sedaj pa vas oprostimo." – Janez mu odveže roke in nadaljuje: "
 53 IV|       srcá pričakoval. Mlinarjev Janez raztolmačil mu je ves dogodek
 54 IV|           Kaj si misliš sedajle, Janez?" ~"Odkritosrčno rečeno,
 55 IV|        za trebuh drži. Mlinarjev Janez držal je Marjetico v kleščah!
 56 IV|   razdružilo," odgovori klaverno Janez. ~"Razdružiti, za pet ran
 57 IV|        Če se sama bojiš, naj gre Janez s taboj, da se ti ne primeri
 58 IV|     kterim Marjetica urno odide. Janez jo vbere polagoma proti
 59 IV|      Nisem te umela popolnoma!" ~Janez ji raztolmači, kar je pred
 60 IV|   mlinski kamen." ~"No, veš kaj, Janez, tako bojazljivega te pa
 61 IV|         bi ne bil mislil," pravi Janez. ~"Odslej nadalje hočem
 62 IV|     molkom proti njima stegujoč. Janez seže v žep ter mu vrže nekaj
 63 IV|      sinočnje. Še jednoč ozre se Janez za beračem in zdelo se mu
 64 IV|         ter ista oseba, misli si Janez, Marjetici pa ničesa ne
 65 IV|       vodila in darov nabirala. ~Janez je nalašč večkrat Pregledal
 66 IV|        je že željno pričakovala. Janez pogleda po pohištvu, če
 67 IV|      mučijo ga neprijetne sanje. Janez je kmalu zopet kvišku, obleče
 68 IV|          Iz farne cerkve poda se Janez k Sv. Ani, kjer so se fantje
 69 IV|         modro in moško. Marsikak Janez sprehajal se je s svojo
 70 IV|     pomagala, in če prav je stal Janez poleg nje, vendar ni ne
 71 IV|         valove v velikem loncu. "Janez!" nagovori ga Marjetica
 72 IV|      imel tople žlice v želodci. Janez ga ojstro pogleda, in berač
 73 IV|          zdravi in dobre volje!" Janez došle fante pozdravi. ~"
 74 IV|          Janezu v roko. "Zdravo, Janez! Marjetica, ti nam pa bokal
 75 IV|          ušla mu je kaka beseda. Janez je Tonetu vse povedal, kar
 76 IV|       bolj na glas reče: "Kaj ne Janez, to je bila sinoči lepa
 77 IV|      obrne in – brada mu odpade. Janez ga zasuče proti solncu in
 78 IV|    hočemo sedaj ž njim? Pusti ga Janez, naj gre svojo pot, ne onesnaži
 79 IV|          več iz rok!" zasmeja se Janez in odžene berača v bližnji
 80 IV|       Grof nadaljuje: "Mlinarjev Janez stopi naj semkaj, da ga
 81 IV| grofovemu šotoru, kjer naj bi se Janez pokazal. V trenutku rije
 82 IV|      dela pred njo proti šotoru. Janez se ponosno ozira na vse
 83 IV|          vseh drugih odlikovale. Janez preskoči ograjo in hiti
 84 IV|     izpolnovanje mojih povelj!" ~Janez dvigne tri prste desne roke
 85 IV|      železen ščit. Konečno vzame Janez še novo zastavo v roko in
 86 IV|          solze radosti: "Saj veš Janez" pravi starka ihté – "pa
 87 IV|          Ali se še kaj spominjaš Janez, kakó je bilo ..." ~Martinaška
 88 IV|        pil, bil je novi načelnik Janez. Molčé je sedel med živahno
 89 IV|       petja in živahnega ukanja. Janez se je družbe znebil in jo
 90 V |     stražo v Bežigradu prevzeti. Janez odloži sekiro, ter se oboroži.
 91 V |      njega, radovedni kaj da bo! Janez si izbere izmed njih deset
 92 V |    teharskemu načelniku. Tega se Janez pač ni nadjal, temveč je
 93 V |          od ječ izroči, vrže jih Janez bled ob tla rekoč: "Pojdi
 94 V |             Dobro si se odrezal, Janez!" pritrdi mu Šimekov Tone. "
 95 V |         ne bom!" ~"Jaz tudi ne!" Janez zaničljivo dodá. ~"Mi tudi
 96 V |        ne kaže." Pri teh besedah Janez ključe na tleh ležeče brcne,
 97 V |      ponje in jih pobere rekoč: "Janez, pojdi, greva nekoliko po
 98 V |         je smrad razkadil. stopi Janez v ječo. V gnjusobnem kotu
 99 V |         kaj si zakrivil?" vpraša Janez. Toda vjetnik se niti ne
100 V |        Vdrugič in tretjič vpraša Janez ali vedno brez vspeha. Človek
101 V |        tresti. Vstal bi bil rad. Janez in Tone mu podpiraje ga
102 V |          je med tem mraz tresti. Janez takoj ukaže sobo zakuriti
103 V |        venkaj na svitlo. Ondi ga Janez vpraša: "Kedo si in kaj
104 V |   Duhovnik ste? ponoví osupnjeno Janez. "Ravno prav, tu imamo vjetnika,
105 V |         in tisočkrat v temnici. ~Janez izroči svetinjico duhovniku,
106 V | zapuščajo in več ne bom dolgo!" ~Janez vzame hitro križ iz kota,
107 V |          ga je iz novega zgubil. Janez ga tolaži, kakor najbolje
108 V |          Ne zamerite," izprašuje Janez dalje, "da Vas še nekaj
109 V |        iz cerkve ?" izprašuje ga Janez radovedno dalje. ~"Kogar
110 V |      znano, česa se jim je bati. Janez se v tem trenutku obrne
111 V |          tolovajski tu razbija?" Janez pogumno vpraša. ~"Odpri
112 V |   dvorišče. ~"Grof Urh!" zakliče Janez tako glasno, da ga je na
113 V |        na pomoč priskočiti. toda Janez jih oblastno zavrne rekoč: "
114 V |         grofu prvemu roka omaga. Janez to opazivši, skoči od strani
115 V |        pri svetem očetu. Konečno Janez grofu celó meč vrne in ga
116 V |         popolnoma skesán. ~Ko se Janez vrne k fantom, pravi: "Fantje,
117 V |      Preden odidejo zažgó grad. ~Janez in papežev poslanec korakata
118 V |          kam?" vpraša zamišljeno Janez. ~"Hm, na Ogrskem se zbira
119 V |        da te bo dobro sprejel!" ~Janez je verno poslušal goreče
120 V |        podoba njegove Marjetice. Janez se ne obotavlja dolgo, zaupno
121 V |         duhovnikova obveljala in Janez mu je moral obljubiti, da
122 V |          poslednjimi je bil tudi Janez, ki je neprestano povešal
123 V |          pozivlje jih vsled tega Janez. ~Vsi pokleknejo in se odkrijejo.
124 V |    Janezu na prsih in milo joka. Janez jo tolaži, kolikor more,
125 V |         bolje potreben. Pengarja Janez prosi, naj za čas, dokler
126 V |      povzame po daljšem molčanju Janez, "glej fantje me že čakajo;
127 V |        bodi Marjetica!" pouči jo Janez, "kako li hočeš ti nežna
128 V |  blagoslavljala dan, kedar se bo Janez vračal slavodičen iz boja
129 V |   pribeglega, objela!" ~Navdušen Janez Marjetico še jednoč na kipeče
130 V |         Marjetica zavé, sedi vže Janez v sedlu na svojem konji.
131 V |  šentjanževca ni slovesa!" pravi Janez. Bližnji sosedje hité ponj
132 V |     Fantje zapojó junaško pesem. Janez dvigne poln požunec in pravi: "
133 V |        Častiti gospod," odgovori Janez, "mene vsa naša okolica
134 V |         naj ga vendar počakajo. ~Janez ustavi četo, da jih zakasnjenec
135 V |       štirinajst let star deček. Janez to videti, ga strogo posvari
136 V |         pa si? vpraša ga konečno Janez, ker ga ni prav nič mogel
137 V |        se, vrni!" veleva mu tudi Janez resnobno, "kobilico jahaj
138 V |        jim ne pridružil, zato mu Janez reče: "Naj bo v božjem imenu,
139 V |        za svet vprašal in je bil Janez tako rekoč desna roka njegova. ~
140 V |         in vsi so mislili, da je Janez zarad tega tako spreten,
141 V |     prodaj. Ob takih prilikah je Janez vedno rekel: "Sam sem si
142 V |    trobente in bobni. ~Mlinarjev Janez in za njim drugi teharski
143 V |     Najsprednji je bil Mlinarjev Janez na velikem svojem Zelenku
144 V |         na ledini, tako je rezal Janez s svojim mečem brazdo v
145 V |        smrtnih žrtev. Strašno je Janez razsajal s svojimi Teharjani
146 V |   janičarjev in nanj nameri, ali Janez mahne in daleč odleti obrita
147 V |          mu zlomi pri tej priči. Janez seže po sekiro in še hujše
148 V |         rok, omotica ga obide in Janez pade se svojega Zelenka
149 V |          svoje sile in kmalo sta Janez in Vogljarjev od svoje čete
150 V |         zabrani obveze potrgati. Janez ga debelo pogleda in vsklikne: "
151 IV|        sledu.  Kako dolgo je bil Janez nezaveden, sam ni vedel.
152 IV|          gola, žalostna resnica. Janez zastoka, globoko zdihne
153 IV|        dozdeva!" vpraša začudeno Janez, "pri vsih svetnikih te
154 IV|         v Carjemgradu?" ponavlja Janez mehanično, kakor bi mu ne
155 IV|  gospodarji." ~"Suženj?" vzdihne Janez, ter si obriše znoj iz vročega
156 IV|           kedar ozdravim? vpraša Janez hlastno v postelji dvignivši
157 IV|  sporočila za me naročil, vpraša Janez svojega postrežnika. ~"Da,
158 IV|             Marjetica!" vsklikne Janez in poslednje dvojbe so zginile,
159 IV|           poprime čez nekaj časa Janez zopet za besedo. ~"Kakor
160 IV|        še ni vrnila iz Algira." ~Janez ni kar nič več dvomil, da
161 IV|        je luna pomladila, je bil Janez vže zopet poprejšnji korenjak. ~
162 IV|          Arabec, čegar suženj je Janez bil, stal je s svojimi sužniki
163 IV|       morja. Veselega srca stopi Janez na afrikanska tla in na
164 IV|          najti. Toda ni ga bilo. Janez se je tolažil, da je moral
165 IV|         blago razkladati in tudi Janez, dasi mu ni nihče veleval,
166 IV|      Arabcu in ga popraša, je li Janez tudi njegov suženj. Arabec
167 IV|     priženo na Turkovo barko, se Janez vže na prvi pogled prepriča,
168 IV|       ladije vse sužnje na krov. Janez se niti zmenil ni za klicanje.
169 IV|        Sužnji so vže na krovu in Janez sam spodaj ostane. Ponižno
170 IV|          pogrezniva se v morje!" Janez to čuti, je bil takoj pripravljen.
171 IV|          že zopet ostrmi, kajti "Janez ti?!" zadonelo mu je iz
172 IV|           Čuješ Marjetica, pravi Janez, sedaj le so zapazili, da
173 IV|      zaukaže jima gromovit glas. Janez se ozre in glej, papežev
174 IV|       papežev poslanec, ki ga je Janez z njegovim očetom vred na
175 IV|           kar ga vzdrami krik, – Janez je namreč v sladki nadi
176 IV|        bila brez dvoma Mlinarjev Janez in Pengarjeva Marjetica
177 IV|         pa ponosno odklonil. Ali Janez se jih niti dotaknil ni. "
178 IV|           Poslanec videti, da se Janez nikakor ne da pregovoriti,
179 IV|     kakor je to prav tu videti. ~Janez in Marjetica priromata ravno
180 IV|    pomladanskem solncu, ko se mu Janez in Marjetica približata. ~
181 IV|     raznesla govorica, da sta se Janez in Marjetica domu vrnila,
182 IV|         vstopi ter vsklikne: "Oh Janez, ali si vendar še živ, hvala
183 IV|      vendar še živ, hvala Bogu!" Janez pa mu le z vsklikom "Tone!"
184 IV|         je danes brigal za njo! ~Janez in Marjetica sta bila jako