Part

  1 Pred|          popravljenem in kolikor so to današnje razmere zahtevale,
  2 I   |         grabljami. Nekaj korakov za to gručo stopa pa Pengar sam
  3 I   |           kako lepih rožic je vmes, to jih bodo male žabice vesele!
  4 I   |           dolžan, kdo se žéni, celó to ji ni bilo neznano, kar
  5 I   |               babica je bila. Oboje to dajalo ji je toliko, da
  6 I   |           Janez Te ljubi! Sam mi je to povedal na lastna mi ušesa,
  7 I   |         nikakor!" ~"Kedaj pa Vam je to rekel?" izprašuje Marjetica
  8 I   |       kateri priliki vam je razodel to? Povejte mi." ~"Tako-le
  9 I   |           ne boš nič ženil?" ~"Kaj, to ste ga vprašali?" seže ji
 10 I   |             vse povem! – Oba sva na to umolknila. Jaz, ker sem
 11 I   |             tem, ako ti ne bo všeč. To mi je rad obljubil. Glej,
 12 I   |        pojdite po njo," je dejal na to, "za ognjišče vam ni skrbeti,
 13 I   |           bil drznil med nje priti. To bi mu bili namazali peté!
 14 I   |          pisana svilena kapa, – vse to kazalo nam je junaka stare
 15 I   |            spravimo se nad vino, in to ti bode izvestno vse skrbi
 16 I   |       možnarje z opeko, "skušal sem to in že na tem svetu vice
 17 I   |          živ krst more pomagati, je to izvestno prav v tvoji moči. ~"
 18 I   |             sodiš! S čim bi si bila to zaslužila? Kaj ti je, povej
 19 I   |           ljubezni. ~"Raca na vodi; to bode ljubezen, ki bode trajala
 20 I   |      okolici. "Ti, ti," obrne se na to stari Pengar k svoji hčeri, "
 21 II  |          svoj posel imele! Toda kaj to; pognala jih je drugo za
 22 II  |          moramo pač priznati, da ji to ni prav nobenih težav delalo,
 23 II  |        imenu božjem nemudoma nas in to mirno podstrešje zapusti!" ~
 24 II  |       izvleče noža. ~"Ha, kaj pa je to, dragi moj kozel?" vsklikne
 25 II  |       visoko nad glavo vihteč, "ali to ni orožje, ki ste ga pod
 26 II  |           je bil na vsacega rogu. ~"To je grb celjskih grofov",
 27 II  |             čemu te je grof Urh pod to mirno streho poslal za meniha
 28 II  |            raztrgale divje zveri in to tem prej, ker so se tistega
 29 II  |      viteških igrah zabava. Zagorec to videti pri vratih obstoji
 30 II  |       Podpiram jo, sklicevaje se na to, da sem se bojeval v svojih
 31 II  |       slično nesrečo. Kaj ne, da je to namen tvojemu našemljenju,
 32 II  |         nesrečnež, kedaj misli grof to svojo peklensko nakano izvršiti,
 33 II  |             seže mu Tone v besedo, "to bi pač raka v vodo vrgli,
 34 II  |       prisiljen razodel resnico, ti to vendar še ne daje pravice,
 35 II  |            glasu in ukanju rekoč: ~"To je Koštomajev Andrej, ki
 36 II  |             in res stopijo kmalo na to trije možje v dolgih haljah
 37 II  |           sami radi v pest." ~Menih to čuvši, kihne in se nekoliko
 38 II  |           spremljevalcev pohlevno, "to šumenje ni bilo od vetra,
 39 II  |          prej ko ne v vajinih rokah to, kar bi bilo sedlo na biku!
 40 II  |           jeden izmed fantov. Grof, to videti, Janezu kolikor mogoče
 41 II  |            Zajčni samostan! ~"Je-li to čas, ko so menihi na poti?"
 42 II  |            in spat greste, kakor se to poštenim ljudem spodobi,
 43 II  |         njim grofu roke na hrbtu in to tako trdno, da ste mu kar
 44 II  |           nato nad njim zagrmí, "in to le brž, sicer bo pela druga!" ~"
 45 II  |             v našem svinjaku zaprt. To bode dalo zopet govorjenja
 46 II  |           pot puščali, vi pa nam za to vlačite naše dekleta na
 47 II  |   prisostvoval i jaz z vso gospodo. To bode pač najugodneja prilika,
 48 II  |            vam ne ostal mož-beseda, to je, ako vas ne vplemenitim
 49 II  |           brez skrbi razglasiti." ~"To bodemo tudi in gorjé vam
 50 II  |           in gorjé vam grof, ako se to zve med narodom, ki je vže
 51 III |           vas le predobro Slovence! To je čisto poseben narod,
 52 III |             spolniti jo bo treba in to tem laglje, ker me ne velja
 53 III |        pismo svoj pečat udariti; in to storim stokrat rajši, nego
 54 III |     spremenili v moje sužnje! Da pa to dosežem, treba mi bo pred
 55 III |           grof, ha, ha, ha!" ~"Kako to mislite?" ~"No, kako le,
 56 III |          nikdo ne kliče, zapomni si to!" ~Grofica obmolkne, se
 57 III |            celjski grof, kteremu je to pismo pisano?" ~"Ako bi
 58 III |           drznil z manoj govoriti." To izpregovorivši grof trikrat
 59 III |         kakor bi ga ne poznal. Toda to traja le jeden sam trenutek,
 60 III |          toda grof mahne z roko, in to je bilo znamenje, da je
 61 IV  |            je prav tedaj, ko so oče to pripovedovali, pod odprtim
 62 IV  |       velikanski slavi. Od danes je to vse drugače. Kar se mi je
 63 IV  |          smeš ubraniti, ako bodeš v to odbran in izvoljen. Kdo
 64 IV  |       napadli. Vidiš, ljubica moja, to je, kar mi teží srce, kakor
 65 IV  |          nerodnost zgodila, pohvali to in graja ono, kakor se vrlemu
 66 IV  |        kakošnega duha je. Ko je vse to določil, podal se je za
 67 IV  |       pogleda, in berač pobesi oči. To je bilo zadosti in je Janeza
 68 IV  |           glas reče: "Kaj ne Janez, to je bila sinoči lepa komedija
 69 IV  |          komedija pri mlinu!" Berač to čuvši, počasi glavo dvigne
 70 IV  |            moško prikloni, kakor se to junaku spodobi. Grof mu
 71 IV  |      odločil sem se nadariti Vas za to. Lepše prilike bi si pač
 72 IV  |           bi si pač ne bil mogel za to želeti, kakor je ravno današnja
 73 IV  |          ves vaš rod na vekov veke. To pismo izročam sedaj vpričo
 74 IV  |          nad oblake dvignil. Vidiš, to je jako dobro znamenje."
 75 IV  |        Ravno prav," posmehlja se na to grofica zvito, "kot načelnik
 76 V   |       prijatelji moji, kaj ne da je to vino znamenje mojega odrešenja.
 77 V   |         dolgo let našel je očeta in to le za jeden trenutek takorekoč,
 78 V   |         izobčil, ker bi mu vtegnilo to silno veliko škodovati. ~"
 79 V   |           pogubljena!" ~"Jelite, da to vse sedaj tudi našega grofa
 80 V   |              vaš prvi poveljnik vam to ukazujem!" Vsak fantov zgrabi
 81 V   |            prvemu roka omaga. Janez to opazivši, skoči od strani
 82 V   |            rimskega papeža proklet, to se pravi, greh bi bilo,
 83 V   |       vdaril na turški Beligrad vže to jesen. Tej vojski se hočem
 84 V   |         prisegli, ni samo za danes, to velja za večne čase, samo
 85 V   |         ljubega očeta. Stari Pengar to videti, prime svojo hčer
 86 V   |            se vendar dete moje, saj to ni ločitev za večne čase.
 87 V   |         boje, pa vendar še živim!" ~To je pomagalo. Marjetica pogumno
 88 V   |    štirinajst let star deček. Janez to videti, ga strogo posvari
 89 V   |           razžaljen odvrne. "In kaj to, če mi še ne raste brada,
 90 V   |             na Pengarjev pašnik, na to le kobilico skočil in vže
 91 V   |            zelji snedel." ~Takoj na to zabliskajo se konjem podkove
 92 V   |           kar prah delal za njimi. "To so Slovenci," dejal je Sibinjski
 93 V   |             jih je dobro poznal, je to kmalo opazil. Da bi mu ne
 94 V   |      Beligrad, kterega hudo stiska. To ga je tako razsrdilo, da
 95 V   |             tla. Najbližnji janičar to videti vže nameri s svojo
 96 V   | janičarskimi napadi. Ob pravem času to zapazi imeniten Arabec,
 97 V   |         janičarjev pogumno brani in to je bila velika sreča za
 98 V   |        rajši ž njim vred umrjem!" ~"To je lepa, to je junaška beseda!"
 99 V   |         vred umrjem!" ~"To je lepa, to je junaška beseda!" pohvali
100 IV  |        zaplapolati in razumela, kaj to pomeni. Če tudi je čuda
101 IV  |         rane prepričajo ga živo, da to niso bile nobene hude sanje,
102 IV  |             hotelo v glavo, kje vse to leži. ~Sluga nadaljuje: "
103 IV  |            mu je tovariš zopet prav to ime pustil za poslovilo
104 IV  |         svoje raztolmači. Če je vse to dobro premislil, bil je
105 IV  |             ni srčneje želel, kakor to plemenito in junaško nevesto
106 IV  |         nihče k delu silil, je bilo to, ker ga je Arabec namenil
107 IV  |        cekinov za sužnjega odšteje. To vam je bilo več zlata na
108 IV  |           lahko srečna postala. Vse to in še več druzih sladkih
109 IV  |           dober meč pri rokah, hej, to bi napravil ples, da bi
110 IV  |       pogrezniva se v morje!" Janez to čuti, je bil takoj pripravljen.
111 IV  |           jokalo. Kako pa se je vse to zgodilo? Papež v Rimu je
112 IV  |            Prigodilo se je, da je v to prav tistega moža pooblastil,
113 IV  |             Pengarjeva Marjetica in to temveč, ker jima je poslanec
114 IV  |          poštene gospodinje in tudi to mi je gospod Bog dal v moji
115 IV  |         tako v živo vdari, kakor je to prav tu videti. ~Janez in