Part

   1 I   |               deteljica.~Bilo je leta, 1456. zvečer pred sv. Ano. Solnce
   2 Pred|        zamerila. ~V Celji na Velikonoč 1892. ~Založnik. ~ ~
   3 Pred|           deželi, na Malem Štajarji in 32 let, odkar je knjižica prvič
   4 Pred|                Velikonoč minulo je vže 435 let, odkar se je dovršila
   5 Pred|              nas vse brate od Sotle do Adrije in od Kolpe do Drave druži
   6 IV  |           Veselega srca stopi Janez na afrikanska tla in na vse grlo – zauka.
   7 IV  |              vže precej daleč za saboj afrikanski svet in sedaj pokliče vlastitelj
   8 IV  |                namreč v sladki nadi na afrikansko ozemlje stopivši, da tu
   9 IV  |                zidovje belega Algira. ~Algirska luka je bila polna ladij
  10 IV  |               bojišča v šotor. ~"Hvala Allahu in njegovemu preroku, da
  11 IV  |           Dolgo je klečal pred velikim altarjem in se priporočal varstvu
  12 II  |              rekoč: ~"To je Koštomajev Andrej, ki gre k svoji Anici junačevat.
  13 II  |              domu, ter Boga prosite in angeljčka varuha, da nam ne pridete
  14 I   |                kajti neki nepopisljivi angeljski smehljaj poigraval ji je
  15 II  |      Koštomajev Andrej, ki gre k svoji Anici junačevat. Trikrat so ga
  16 III |              ga, svitli grof, in konja arabca." ~"Poberite mu orožje,
  17 V   |               tukaj sva, rešite naji!" Arabčanov sluga prinese med tem nosilnice,
  18 IV  |              barka polna, kar prijadra Arabčeva ladija iz Carjega grada
  19 IV  |              Naglo prebere z očmi četo Arabcevih sužnjev, ki so bili določeni
  20 V   |                dni pred odhodom glavne armade, poslal je Sibinjski teharsko
  21 V   |           Bolgarskem rešili vso ogrsko armado gotovega pogina. Sedaj se
  22 IV  |                od tega čepela je stara baba poleg svoje košare in prebirala
  23 I   |          darovit posel je opravljala – babica je bila. Oboje to dajalo
  24 IV  |             sosédova dekla. Če tudi na babje besede sploh niti vinarja
  25 IV  |            gori, o izdanih gospicah, o babjem somenju v Govčah, o treh
  26 IV  |            sovo ugledavši ali pa staro babo srečavši. Zató sem danes
  27 I   |               Toda kaj so mi mari take babure, ki ne znajo niti poštene
  28 IV  |                je silno lačen. Tri dni baje že ni imel tople žlice v
  29 IV  |             okovan s širokimi svitlimi bakrenimi obroči, v škafu pa vse polno
  30 IV  |         lahkotno prekopicaval najtežje bale in zaboje. Da ga ni nihče
  31 IV  |              se teh mračnih ptic silno bali. Kedar so imeli zlasti v
  32 IV  |                sužnjev, da jih je bila barka polna, kar prijadra Arabčeva
  33 IV  |               Ko ga priženo na Turkovo barko, se Janez vže na prvi pogled
  34 II  |               po navzočih. Smrtnobleda barva in jezna rudečica spreletavali
  35 IV  |          nastane velik vrišč in ljudje begajo semtertje. "Čuješ Marjetica,
  36 IV  |               došla. Na glavi je imela bel škaf okovan s širokimi svitlimi
  37 I   |              na daleč okoli. Rudeča in bela njena ličica, kakor bi bila
  38 III |            glas slišal se je semkaj od bele cerkvice na holmu stoječe.
  39 IV  |           priplava vendar pred zidovje belega Algira. ~Algirska luka je
  40 V   |              novico, da gre obleganemu Belemugradu neštevilna vojska nasproti,
  41 V   |            jako imenitnega rodú, stare benečanske plemenitaške korenine, ter
  42 V   |        posojeval. Trgovčeva rodovina v Benetkah je pa vsled tega popolnoma
  43 IV  |                povedal, kar se mu je o beraču dozdevalo, nakar Tone, kakor
  44 V   |         popolnoma ubožala in prišla na beraško palico. Ko sin dorase, si
  45 IV  |               Turki v Algiru in drugih berberskih pokrajinah so o tem zvedeli
  46 IV  |              položil preko ceste svoje berglje, da bi božjepotnike tembolje
  47 II  |       razorožena sta bila tudi njegova beriča. ~Med tem pride grof nekoliko
  48 V   |              pa mu sporočamo, da mu za beriče ne bomo služili. Tega mu
  49 II  |              prišel o polunoči z dvema beričema v meniški obleki. Na dogovorjeno
  50 V   |            znamo, vjetnike stražiti in beričiti pa nikdar ne!" ~"Tako je
  51 II  |             vama ljudje še celo vajine beriške roke poljubljavali. No,
  52 V   |             tako so se vrgli fantje na beriško druhal grofa Urha. Prvi
  53 I   |              videti te ali še celo par besed s taboj spregovoriti. Ti
  54 I   |             pravil," dostavi Tonetovim besedam Muharjev Jaka," da je Janez
  55 I   |                v besedo. ~"Prav s temi besedami. Glej, govorila sem mu dalje
  56 I   |                kedaj bode vendar konec besedi. Mudilo se mu je domóv.
  57 I   |            komaj čakala, da bode konec besedí, da se razidejo. "Vendar
  58 IV  |                še na vprašanje, kaj da besedica pomeni, da si jo bodeš vže
  59 II  |             nemilosti!" ~Tako preširno besedičenje je bilo Janezu odveč. Odveže
  60 IV  |             Turki so naskakovali kakor besni, kristijani pa neupogljivo
  61 V   |              nekaj časa domu odtegneš. Bežati moraš kamor-koli vže vsaj
  62 IV  |        zgrabijo vsak za svoj klobuk in beže v vas, kakor brzi jeleni,
  63 V   |             jih, hudiče!" spusté se za bežečimi beriči in še marsikoga spotoma
  64 V   |             dobrotnik in rešitelj, ter beži iz domovine venkaj, vsaj
  65 I   |         Največje gruče prihajale so od bežigrajske strani, kjer so imeli Teharjanje
  66 II  |               to, kar bi bilo sedlo na biku! Kar sem sklenil, hočem
  67 V   |                 Janeza je skoraj groza biló. Drugega mu ni kazalo, kakor
  68 IV  |             lice in srce ji je hitreje bílo kakor sicer pod kipečimi
  69 III |              mi tega," obrne se nato k biričem, "in dobro mi ga čuvajte
  70 II  |               čeljusti, kakor celjskih biričev, in kakor grofovih vitezev
  71 II  |              pa v omenjenem trenutku z bistrim svojim sokolskim očesom
  72 I   |              treba dolgo čakati, kajti bistro njegovo oko je vže ugledalo,
  73 IV  |               spretnost v tej stroki v bitvi pri Belemgradu. ~Arabec
  74 II  |            vnukov in po tem zemeljskem bivanji bodi jima pa milostljiv
  75 V   |           segnjijem tamkaj notri, kjer bivata strah in groza. Pošten bodi
  76 IV  |              zlatom in srebrom okovani bivolov rog. Vse vtihne in pričakuje,
  77 II  |               sem se svoje dni sam kot bivši oproda le prepogostem na
  78 II  |              božji novozaročencema, na blag spomin pokojnih Mlinarjev.
  79 III |         napolnil sem mu prazno stoječe blagajnice, in vendar me neče povzdigniti
  80 V   |               če Bog da in tedaj bodeš blagoslavljala dan, kedar se bo Janez vračal
  81 II  |               svoje domačije. Bog vaju blagoslovi!" ~Sedaj se odpró duri in
  82 IV  |             Nemo je objel, poljubil in blagoslovil jednega za drugim in solze
  83 IV  |              več časa razgovarjali, ju blagoslovili in konečno na obeh presrčno
  84 V   |               dolgih let bila mi je ta blagoslovljena svetinjica edini mi spominek
  85 V   |              Pridirjali so že unostran Blagovne, ko še nekdo v eni sapi
  86 V   |              dočakal solnčnega zahoda. Blagovolite iti z nama, da ga priporočite
  87 IV  |                ptuji zemlji vsužnjeni. Blagrov in blagoslova božjega prosili
  88 IV  |                suhe roke po zemeljskem blagu. Nedaleč od tega čepela
  89 V   |            položita Janeza na svilnate blazine. Miha mu začne rane spirati
  90 V   |           razlilo svoje zlate žarke po bledem obrazu umirajočega bolnika. "
  91 II  |              desni zabliska pa se mu v bledi mesečini ojstro brušen nož. "
  92 IV  |          obrnila, slabe imam že oči in blestelo se mi je tudi, kljubu temu
  93 II  |             med tem ko je menihovo oko bliskoma po družbi okoli mize zbrani
  94 V   |           Slovenci v divjem diru mestu bližajo, da se je kar prah delal
  95 IV  |              od Toneta zvedel gledé na bližajočo se volitev, kjer ga vtegne
  96 I   |         čvrstih fantov in zalih deklet bližala se je pevaje teharski vasi
  97 II  |            fantov prihajalo je čedalje bliže Pengarjevini; konečno fantje
  98 IV  |              je, gre poslanec nekoliko bližje in spozna svojega rešitelja
  99 IV  |               vsplamtelo v ljubezni do bližnjega in dal je takoj po celem
 100 I   |             rdele, kakor makov cvet na bližnjem zelniku. Zgovorna ženica
 101 IV  |            pihljati, ob Voglajni in po bližnjih travnikih nastopala je megla.
 102 IV  |              čaka!" ~"Kaj pa vže zopet blodiš? Moj Bog, kaj pa naj storim,
 103 I   |                je kakor stari rotovški boben, ki prvi oznanjuje vsako
 104 III |                so njihovi teški koraki bobneč odmevali po gradu. ~V jednej
 105 V   |                visoki gori in v dolino bobneča vse pod saboj podira, kar
 106 V   |                kristjanske trobente in bobni. ~Mlinarjev Janez in za
 107 II  |               nima orožja pri sebi." ~"Bódi!" čuje se od vseh strani
 108 II  |        zakonski stan, toliko rečem, da bodita vedno pridna, delavna in
 109 V   |          domačija Pengarjevi Marjetici bodoča dota. Z Bogom toraj, draga
 110 II  |               na dolgo in široko pozna bogokletno početje grofa Urha, ves
 111 V   |           fantje tudi niso bili lipovi bogovi. S silnim krikom: "Udri
 112 IV  |               No, veš kaj, Janez, tako bojazljivega te pa res nisem mislila,"
 113 I   |         popraša čez nekoliko Marjetica bojazljivo. ~"Nič več ne," je bil kratek
 114 V   |             Ermanom na Ogrsko v turške boje, pa vendar še živim!" ~To
 115 IV  |             delajo malovredne dekline, boječ se stroge kazni!" ~Jadrno
 116 II  |         sklicevaje se na to, da sem se bojeval v svojih mlajših letih pod
 117 IV  |               po kteri mi je hoditi in bojevati se hočem, kakor se bori
 118 II  |            znana, kakor slab denar. Ne bojimo se ju pa kljubu temu ne,
 119 V   |               ki jih je papež razpisal bojnikom in braniteljem svete vere
 120 II  |              pobirala! Le nikari se ne bojta!" doda nekoliko tiheje,
 121 IV  |            Janez! Marjetica, ti nam pa bokal vina prinesi in pa kopuna
 122 I   |              vendar ni nemogoče, da mi bolečina vsaj za trenotje poneha.,
 123 I   |              srcu prikrival. Sladke so bolečine, ki jih čuti moje srce,
 124 IV  |              je njemu prvi trenutek iz bolestnega srca. V nepopisni tugi objela
 125 V   |            hrabrostjo pri Nikopolji na Bolgarskem rešili vso ogrsko armado
 126 V   |              kako pogrešali, saj imajo boljih konj zadosti, in po dokončanem
 127 V   |              ni ločitev za večne čase. Boljše čase bomo doživeli, če Bog
 128 IV  |              danes pod vsakostreho kaj boljšega v peči in v kleti. Vse je
 129 IV  |         popelje na bojno polje slave v borbo za domovino, vero in domače
 130 IV  |            bojevati se hočem, kakor se bori lev za svoje mladiče!" ~
 131 V   |            vedno ob načelnikovi strani boril. Turki vidoč, da je na krščanski
 132 V   |               Dolge tri ure vže sta se borila in si krhala meče, konečno
 133 IV  |   memogredočemu; ondi je imel drugi od božjasti zvite ude, tretji je položil
 134 II  |                Bogom samim, služabniku božjemu po svoji moči postreči in
 135 IV  |             ceste svoje berglje, da bi božjepotnike tembolje nase opozoril.
 136 I   |           jutrašnji dan pri Sv. Ani za božjepótnike. Mnogo ni, kar si na ta
 137 IV  |           božjo pot prihajalo. Kjer so božjepotniki, ondi se tudi beračev ne
 138 IV  |              iz Celja dospelo je mnogo božjepotnikov semkaj. Razne družbe razprostrle
 139 V   |          prositi zate ondi pred stolom božjim! Z Bogom, z Bogom, moči
 140 I   |              ki je zijalo med nosom in brado. Lica usnjate barve in podobe,
 141 I   |      najbližnja soseda. Oba sta bila z bradovicami obraščena. Kedar jo je pa
 142 I   |                lahko zakrivljenem nosu bralo se mu je silno junaštvo
 143 IV  |              izneverite, da jo pogumno branite do poslednje kaplje krvi.
 144 V   |             papež razpisal bojnikom in braniteljem svete vere in domovine.
 145 III |                grofu Urhu, in ktero se braniš izročiti mi. Mari li misliš,
 146 IV  |           streho, par voličev, plug in brano, nekaj trsja za domače potrebe
 147 IV  |           pismo, si odkašlja ter začne brati: ~"Možje, Teharčani in okoličani!
 148 IV  |               somenju v Govčah, o treh bratih, ki so bili vsi trije vojaki,
 149 I   |              nekoliko pripomore. Le ne brbljaj o rečeh, ki ne spadajo semkaj." ~
 150 V   |            Janez ključe na tleh ležeče brcne, da rožljaje po tlaku zleté,
 151 IV  |               s svojimi sužniki vže na bregu prihoda pričakovajoč. Ponosno
 152 I   |                da je bilo groza videti brezdno, ki je zijalo med nosom
 153 I   |              zamišljen, iz česar smemo brezdvojno sklepati, da mu je moralo
 154 I   |             dobro" – preseka ji Pengar brezkonečno nit gladke govorice, "vže
 155 IV  |            ostal v Algiru, kjer bi bil brezpogojno makari do smrti služil Arabcu,
 156 I   |            takoj v beg poda, prav tako brezumno, kakor sem jaz sedaj hitel,
 157 II  |             zagorčeve so bile zastonj, brezvspešna vsa darila in ponudbe. ~"
 158 V   |                 ki mi je ubil očeta na brežkem polji!" – toda, kar h krati
 159 I   |           zatisnili, Turki pa očeta na brežskem polji ubili, mi dela gospodarstvo
 160 I   |                ob jednem zbrisati tudi bridke skrbi, ki ga moré in ki
 161 I   |              Marjetico. ~"Kaj se danes briga Janez za vino in za nas!"
 162 IV  |               vse trlo. Toda kaj so ga brigali sedaj ti nesrečneži, ko
 163 IV  |                veseličenje prav nič ne brigalo. Ko je pojedel, podpre si
 164 II  |             morale so ji med tem ražne brisati, krópe pristavljati, posodo,
 165 V   |             šteti, ki so mi bila silno britka, silno dolga leta v temni
 166 V   |                 poznam jih po njihovih bronastih čeljadah in pogumnem in
 167 II  |             ondi-le v gozdu slišal cem brstje pokati pod nogami." Fantje
 168 V   |           razleté, kakor pezdir, kedar bruhne veter vanj in grof in cela
 169 II  |                v bledi mesečini ojstro brušen nož. "S ktero se hočeš še
 170 IV  |            klobuk in beže v vas, kakor brzi jeleni, kedar hite proti
 171 I   |            ženici tekel bi bil jeziček bržkone še celo uro v enomer, ko
 172 IV  |           nastavijo in zapalijo, ljudi budeč in opominjajoč jih, da se
 173 IV  |         vremenu, na kar je šel družino budit in tu je bil prvi na vrsti
 174 I   |                na glavi pa jerbas poln bujne detelje, v kteri je bil
 175 II  |        dostojnosti udeleževal takošnih burk. Gledé tega, mislim, da
 176 II  |         Martinaška prihrumi z velikimi burklami v hišo in se hoče ž njimi
 177 III |                se svojega sporočila in čakaj na odgovor." ~Na tak nepričakovan
 178 II  |           Tonetovega klobuka, nestrpno čakaje, kedaj in kako da se reši
 179 V   |           junaci v Stolnem Belemgradu, čakajoč da se zbere križarska vojska.
 180 V   |           vtrjenem taboru napasti jih. Čakal je toraj toliko časa miren
 181 V   |            stali okoli bolnika. Vse je čakalo, da bi vsaj kako imé povedal,
 182 II  |             šli mi na voglajnični most čakat. Tamkaj pod Mlinarjevim
 183 II  |             letih za kravami potikala, čaplje lovila, in kamenje za plugom
 184 IV  |          prenesti in od ondot semkaj v Carigrad spraviti. Ti seveda o vsem
 185 IV  |            prijadra Arabčeva ladija iz Carjega grada v luko pred Algir.
 186 IV  |           drugega dne vkrcavala ono iz Carjegagrada v Algir namenjeno in tretjega
 187 V   |               dokler ne pridejo boljši časi, da se smem zopet povrniti
 188 IV  |           kterih se ji je še pred malo časom ljubezni polna duša zibala.
 189 IV  |              me je po vašem slavnem in častitem starešinstvu za načelnika
 190 V   |           verno poslušal goreče besede častitljivega moža in duhovna in nehoté
 191 II  |         nikakor ni odšlo. ~"Kaj vidim, častitljivi gospod," očita mu Tone, "
 192 II  |               in nikakor se ne vjema s častjo in namenom našega reda,
 193 V   |             mislil, da mu bode ondi le častno stražo opravljati. Ko mu
 194 II  |              privošil po jedno ali dve čaši, pocejala se je nocoj po
 195 III |              te je sinoči popolnoma na cedilu pustila. Bodi prepričan,
 196 I   |                je, delavna tudi in vse čednosti ima, ki dičijo dekliški
 197 III |              bi se dotaknil le jednega cekina svojih zakladov. Toda gorjé
 198 IV  |                 Vzemi si toraj sužnja, cekine pa tudi spravi. Za tega
 199 II  |             zlatorumena, kakor bi bili cekini v njej raztopljeni. Vinski
 200 II  |             srebrá, kterega hranite po cele sode in kadí v svojih kletéh,
 201 IV  |          izneveriti in pokazati hočemo celemu svetu, da smo Slovenci neprebitne
 202 IV  |          zdravi pameti, ki brez besede celih deset tisoč cekinov za sužnjega
 203 V   |              jih po njihovih bronastih čeljadah in pogumnem in zvokem ukanju,
 204 V   |              Tu lesketale so se svitle čeljade in železni oklepi v jutranjem
 205 IV  |               se klanjali našopirjenim Celjankam, kakor bi bili ob pamet.
 206 II  |             bode dalo zopet govorjenja Celjanom. Ha, ha, ha!" ~Kaj je bilo
 207 IV  |           Šentjurci, ki so ne daleč od Celjanov svojim izvoljenim lepotarili.
 208 IV  |           Sovodni je polovica pota med Celjem in Teharji. Ondi srečala
 209 II  |           kasneje ležala je Franica na celjskem gornjem gradu grofa Urha
 210 III |             pismo namenjeno grofu Urhu Celjskemu, daj ga sem, da vidim, kaj
 211 V   |         marsikako zmago pridobilo. Pod celjskim grofom Ermanom so Slovenci
 212 IV  |             bili napravljeni sedeži za celjsko gospodo, viteze in ptuje
 213 II  |           kakor recimo, tvojih širokih čeljusti, kakor celjskih biričev,
 214 IV  |               in starejšim Sibinjskim. Čemdalje je trajal, tem srditeji
 215 IV  |             kar je bila tedaj najvišja cena za najlepšega sužnja. Arabec
 216 III |            srca in dobrih misli!" ~"Ne čenčaj mi predolgo!" zareži grof
 217 IV  |             nasmehlja: "Ta nima nobene cene, ne za te ne za koga drugega.
 218 IV  |                 Res je tako! Koliko ga ceniš, brate? vpraša Turek. Arabec
 219 IV  |      zemeljskem blagu. Nedaleč od tega čepela je stara baba poleg svoje
 220 V   |                vže napol gnjili vgleda čepeti človeško podobo, v kteri
 221 I   |                si popravi svojo zeleno čepico, ki je bila pred kakim pol
 222 V   |          zakramentov) in pahnjen je iz cerkvene občine in ob jednem iz človeške
 223 I   |             kajti možnarji so bili pri cerkvenih slovesnostih v tistej dobi
 224 III |            slišal se je semkaj od bele cerkvice na holmu stoječe. Nad gradom
 225 I   |                z rdečimi zastavami. Za cerkvijo nabijali so pa teharski
 226 II  |               Urh, celjski grof, strah cesarjev in kraljev, grof Zagorski,
 227 II  |        doprinaša, ne zmeneč se celó za cesarjeve ukaze. Ni še pol leta, in
 228 III |               Potem bi bilo pač lahko, cesarjevega gospodstva znebiti se in
 229 III |              Dosedaj dohajali so mi le cesarjevi in kraljevi poslanci v grad,
 230 II  |            nihče obdaril. Le kralji in cesarji dajo takošna darila vernim
 231 II  |               da vam je bila. Na samem cesarskem dvoru niso lepše imeli!
 232 III |               med ljudstvo ali celo na cesarski dvor. Poslednje bi mi bilo
 233 II  |             skrivnem predalcu trideset cesarskih cekinov, ktere si je bil
 234 IV  |                tretji je položil preko ceste svoje berglje, da bi božjepotnike
 235 IV  |               ga je pozdravljalo in mu čestitalo. Kaj pa šele sorodniki njegovi!
 236 IV  |         vojakov – groznih janičarjev. ~Četrti dan napoči. Križarji so
 237 IV  |              ne bo miroval, dokler nas četvorice, kot provzročitelje sinočnih
 238 V   |                treh deželâ: iz Ogrske, Češke in Poljske zbirajo se vže
 239 II  |        obrekuje povsod, kot največjega cigana, kar jih svet nosi in za
 240 II  |           sramovati svojih vnukov, češ ciganski so vzgojeni. Ohranita, si
 241 V   |              ne!" ~Fante smeh posili. "Čigav pa si? vpraša ga konečno
 242 V   |             tako spreten, ker ima tako čilega konja. Obetali in ponujali
 243 V   |              zopet vsi oboroženi in na čilih konjičih sedeč pod lipo
 244 V   |                dal zdravo grlo in tako čist glas. Podnevi ukam, kedar
 245 V   |             ničesar, kajti ne maram si čistih rok z vami omadeževati.
 246 I   |               proti nebu in vsklikne s čistim pogumnim glasom: "Prijatelji,
 247 IV  |                 Kako vse drugače, kako čistó je mislila in čutila v tem
 248 IV  |               Šimekov Tone je pa svoje citre obiral, da je bilo veselje.
 249 V   |             Živega me ne spravi nobena človeška moč od tega mesta, dokler
 250 V   |        cerkvene občine in ob jednem iz človeške družbe. Če je izobčenec
 251 IV  |              sveti oče s tema vrlinama človeškega rodu več časa razgovarjali,
 252 III |             Ondi bodete našli vže kupe človeških kosti, vse polno gnjusobne
 253 V   |             napol gnjili vgleda čepeti človeško podobo, v kteri je bilo
 254 III |              trpinčenega in zatiranega človeštva obdanega gradú gledati.
 255 I   |               če jo je sovražil, da je coprnica. V svojih mlajših letih
 256 II  |                rodí naj jima stoterno, črede naj se jima množe čudovito.
 257 V   |               v treh udarcih in turška črepinja menda tudi ne bo trša od
 258 V   |            trenutku razkroji mu sekira črepinjo, da se sam poleg živega
 259 IV  |           najlepšem cvetji so bile vže črešnje, trobentice in zvončki in
 260 I   |                jaz! In pa še nekaj, ne črhnite Marjetici o tem ničesar,
 261 I   |           drugega videti na gori. Niti črkice pa starka ni omenila o tem,
 262 IV  |             seveda še daleč pred saboj črn trak. Bila je Laška dežela.
 263 II  |                velike postave v dolgej črnej halji. Stari Pengar, pobožen
 264 V   |                let moral sem prebiti v črni grozni noči. Oh koliko sem
 265 II  |                mestu svojo grešno dušo črnih madežev. "Še nocoj," deha
 266 III |                 izvleče veliko pismo s črnim papeževim pečatom zapečateno
 267 I   |                skrbno pazite na mojega črnorogca, kedar bodete kozam kladli,
 268 II  |            pripravim kosó in skujem iz črtala sulico, potem se bode pa
 269 V   |              ga plaho ogibljejo. Kakor črtalo na ledini, tako je rezal
 270 IV  |            presrčno objame in poljubi. Čudil se je tolišnjej duševnej
 271 II  |              váse, čemur se pa ni bilo čuditi, kajti kapljica je bila
 272 I   |                kjer se mi je zdelo, da čujem tvoj glas, zato sem se tudi
 273 II  |               zadevi najbolj prizadet, čujte moj nasvet. Polnoči bo skoraj
 274 V   |              in kožo. Obleka – razpale cunje pokrivala je komaj za največjo
 275 V   |            zelenimi venci, možaki pa s čutarami. Pozdravljali so jih z radostnim
 276 IV  |               kako čistó je mislila in čutila v tem trenutku prosta Teharčanka –
 277 IV  |             dotaknil ni. "Če ste se mi čutili morda zadolženega zaradi
 278 II  |              ti Jaka pa drugega. Marka čuva naj tega-le ptiča." ~Predlog
 279 III |               biričem, "in dobro mi ga čuvajte do večera. Ko se zmrači,
 280 V   |               lukavost in se je skrbno čuval v vtrjenem taboru napasti
 281 III |             ure počival, kar ga zdrami čuvarjev rog na stolpu. Trikrat je
 282 V   |              da bi na ledenej planjavi cvetela. Nikakor ni mogoče. In poglej
 283 I   |             posvetilo, čemu ti je bila čveteroperesna deteljica. Veselilo me bode,
 284 IV  |         nedeljo v Teharje. V najlepšem cvetji so bile vže črešnje, trobentice
 285 II  |               javili, kako da je lepa, čvrsta in jedrovita. Grof si ne
 286 I   |              memo drugih, rasti je bil čvrste in visoke, kakor mlad hrast
 287 V   |              posadil na pesek. Imel je čvrstega in ognjevitega konja Zelenka
 288 I   |               Teharjev. Da, cela tolpa čvrstih fantov in zalih deklet bližala
 289 V   |              zemlja, vendar pa še prav čvrsto kopita dviguje. Pengarjevi
 290 V   |              prostora, kakor kar ga je dajala precej ozka dolinica, ki
 291 V   |                živ krst ni več brigal. Dajali so mu skozi malo linico
 292 I   |               babica je bila. Oboje to dajalo ji je toliko, da je jako
 293 II  |          obdaril. Le kralji in cesarji dajo takošna darila vernim svojim
 294 V   |                bode treba," povzame po daljšem molčanju Janez, "glej fantje
 295 IV  |              ban hrvaški, slavonski in dalmatinski itd. itd." ~Glasonoša zopet
 296 III |              potem nadaljuje: "Obljuba dana, hm, spolniti jo bo treba
 297 IV  |             tem groza stresla. Vem, da današja mladina za taka znamenja
 298 IV  |                stoletja do stoletja do današnjega dné. ~
 299 IV  |                vinarja ne dam, se mi v današnjih razmerah vendarle vsaj pomislika
 300 I   |               najlepše polje, kakor še dandanes. ~Ako si delavce motril
 301 IV  |           Komaj da je odzvonilo dan in danica tudi še na nebu sveti. Izvestno
 302 III |             kjer je v župni cerkvi sv. Danijela veliki zvon vabil vernike
 303 IV  |                da bi tudi le najmanjši dar sprejel, ga presrčno objame
 304 II  |           konjiča pred grofa. Le-ta se daril ni prav nič branil ter je
 305 II  |         sivolas mož pripravljen sem ti darovati svojo srčno kri, ako jo
 306 I   |             kuhati. Pa še drug, precej darovit posel je opravljala – babica
 307 IV  |           glave ter ju poprosi božjega darú, roko z velikim molkom proti
 308 II  |                reči, tako krepko ga je davila Janezova pest. Sedaj se
 309 III |                s kleščami! Vi ste mene davili, jaz vas hočem podaviti
 310 IV  |                 da mi niti odgovora ne daš!" ~"Godi se mi, kakor vjetniku,
 311 IV  |            pasom. Beli koščeni križec, debele jagode precej gosto nabrane
 312 V   |             kljuse nazaj in prej ko ne debeleje, nego je sedaj. Med tem
 313 I   |              in rudečimi trakovi v dve debeli kiti, ki ste ji viseli prosto
 314 IV  |        omedlevica napadla. Mrzel pot v debelih kapljah stopil mu je na
 315 I   |               dobravi. Rdeč telovnik z debelimi srebrnimi gumbi, črne umetno
 316 IV  |                pestovala. Kot majhnega dečka jemala sem te vedno s saboj
 317 IV  |         ohranila v teharski okolici od deda do vnuka od ust do ust,
 318 V   |        prisvoji. Grof je potem umrl in dedščino njegovo nastopil drugi grof,
 319 II  |             črnih madežev. "Še nocoj," deha menih v smrtnih težavah.
 320 II  |             sebi na poti, kaj pa še le deklam, ki so ondi svoj posel imele!
 321 I   |                čvrstih fantov in zalih deklet bližala se je pevaje teharski
 322 I   |               Izberi si jo izmed naših deklic, ktera ti je najbolje pri
 323 II  |             kako vrla, snažna in dična deklica da vam je bila. Na samem
 324 I   |             pripovedovati, da je vbogi deklici obraz sedaj zardeval sedaj
 325 IV  |                kakor delajo malovredne dekline, boječ se stroge kazni!" ~
 326 IV  |          sinoči grofa Urha na ponočnem dekliškem lovu pri Turkovem mlinu
 327 I   |                čednosti ima, ki dičijo dekliški cvet. Brez dote tudi ni,
 328 I   |               grofu Erazmu II. za malo deklo v kuhinji. Tu se je naučila
 329 IV  |              kar tako pobegnila, kakor delajo malovredne dekline, boječ
 330 IV  |              in sebi in drugim napotje delala. Toda kedo se je danes brigal
 331 II  |               to ni prav nobenih težav delalo, kajti njej čašo vina v
 332 III |               mari, kar nameravam! Jaz delam po svoji glavi in ta glava
 333 I   |             kakor še dandanes. ~Ako si delavce motril paznim očesom, spoznal
 334 I   |            hodá od starodavnega Celja. Delavci so se vračali pevajoč in
 335 V   |          potihnil. Nastopil je navadni delavnik in vse se je vrnilo zopet
 336 V   |               resna vaša volja z manoj deliti vesele in žalostne dneve,
 337 I   |             lepo vreme. Kedar dovršive delo, pojdeve k večernicam, čula
 338 IV  |               zaboje. Da ga ni nihče k delu silil, je bilo to, ker ga
 339 V   |        dvorišči. "Lepa straža ste mi!" dere se srdito, "da niti mojega
 340 V   |         spodbodejo svoje čile konje in deró viharju enako nad sovražnika,
 341 II  |               bila pa precej velika in deroča vsled poslednjega deževja
 342 V   |             sivi plašč. Ko se je okoli desete ure po solnčnih žarkih preganjana,
 343 V   |                poznate ojstre drevače. Desetletno smreko podrl sem z njo v
 344 V   |           Silno so bili junaški, kajti desetorica zapodila je trideset beričev
 345 V   |             Arabec, kako se Miha proti desetorici janičarjev pogumno brani
 346 V   |                je bil Janez tako rekoč desna roka njegova. ~Tri mesce
 347 II  |              zakaj, vsak molčé kazalec desnice položi na odkazano mesto –
 348 II  |                zgrabi z levo meniha, v desnici vihti ojster nož in zakriči: "
 349 I   |             kaj dušilo. ~"Štiriperesne deteljice toraj nama ni več treba?"
 350 I   |                je vražo o štiriperesni deteljici stara soseda Martinaška
 351 I   |         potegne nase. Molče nagne zala deva rajskomili svoj obraz ter
 352 II  |        trenutku, njegova pest izdá, za devet drugih. Korenjak je brez
 353 I   |          Mlinarjevemu Janezu ni para v deveterih deželah. V irhastih hlačah
 354 IV  |                z gorečimi molitvami iz deviškega njenega srca v nebesa in
 355 I   |              da je slovela za najlepšo devojko na daleč okoli. Rudeča in
 356 IV  |                črn trak. Bila je Laška dežela. H kraju prišedši, dobil
 357 I   |             Janezu ni para v deveterih deželah. V irhastih hlačah nosil
 358 V   |        pridobil v trgovini z jutrovimi deželami veliko bogastva. Ko je bil
 359 II  |               deroča vsled poslednjega deževja in je prav vsled tega ni
 360 IV  |          izgled hrabrosti in junaštva. Diči naj te pred vsem drugim
 361 I   |                in vse čednosti ima, ki dičijo dekliški cvet. Brez dote
 362 II  |          poznali, kako vrla, snažna in dična deklica da vam je bila.
 363 IV  |               je pa jako pazil na vsak dihljej, ki se je temu ali onemu
 364 IV  |           dimnikov dvigal se je veselo dim kviško, in kaj bi se ne,
 365 IV  |              je s pirhi po trati in iz dimnikov dvigal se je veselo dim
 366 III |             cerkve izobčil. ~Grozno je dirnula ta novica iz Rima grofa
 367 IV  |         gospodar, ki ga kdo ve kam med divjake požene na somenj, kjer ga
 368 V   |              kukavici nasproti gluh. V divjej in svetej jezi zbog tolišnje
 369 I   |         smehljaj poigraval ji je okoli divno vrezanih ustnic. Plavkasti
 370 I   |               ne more kaj, da bi v tem divnokrasnem položaji ne poljubil snegobelega
 371 II  |             kmečkega človeka – žuljava dlan! Vzgojujta in podučujta
 372 II  |            največ pa še v naši žuljavi dlani, ktero ste nocoj sami poskusili,
 373 IV  |               opravo. Pripnó mu svitli dleskasti oklep na prsa in pripašejo
 374 IV  |             prikaže se morski maček iz dna na površini. Potegnili so
 375 IV  |          paziti, ko bi mu morda v teku dneva še jedenkrat prišel pred
 376 III |         odtujiti, kar bi bil neizmerni dobiček za nas gledé na razširjenje
 377 IV  |              dežela. H kraju prišedši, dobil je vsak odkupljencev še
 378 IV  |         glasneja biti, da bi več darov dobila. Nekoliko od teh dveh videti
 379 III |           durim umaknivši se. "Prej ne dobite pisma v roke, dokler mi
 380 I   |             visoke, kakor mlad hrast v dobravi. Rdeč telovnik z debelimi
 381 V   |             četa. Vže daleč so bili za dobravo, peket konjskih kopit se
 382 II  |             Milo se je storilo po njej dobremu očetu in objokava1 jo je,
 383 I   |            ponudi Marjetičnemu očetu v dobrodošli pozdrav desnico, česar se
 384 V   |           Čuvaj se ga toraj, dragi moj dobrotnik in rešitelj, ter beži iz
 385 IV  |              prosili so pa tudi tistim dobrotnikom, ki so nesebično odprli
 386 V   |            Mihu obrnjen: "Podaj se nam dobrovoljno, saj vidiš da ti odcepljenemu
 387 V   |          vjetnika, ki prej ko ne ne bo dočakal solnčnega zahoda. Blagovolite
 388 IV  |             celó nepravičnega očitati. Dočakala sta veliko starost in doživela
 389 II  |        zaročencu. Daj jima zdravja, da dočakata vnukov in po tem zemeljskem
 390 II  |                Le nikari se ne bojta!" doda nekoliko tiheje, kakor bi
 391 V   |             tudi ne!" Janez zaničljivo dodá. ~"Mi tudi ne!" zagroze
 392 III |               je grof zaradi sinočnega dogodka na odgovor poklical. Ta
 393 IV  |                 Ani, kjer so se fantje dogovorili, da se snidejo. Tu je bilo
 394 II  |          beričema v meniški obleki. Na dogovorjeno znamenje od zunaj, odpreti
 395 V   |              da bi jih bil komaj veter dohajal. Toda naši fantje tudi niso
 396 III |                kaj pa ta hoče? Dosedaj dohajali so mi le cesarjevi in kraljevi
 397 I   |            nujno pobirate, da vas niti dohajati ni moč?" ~Pengar obstoji
 398 V   |               četo, da jih zakasnjenec dohiti. Ko jih ta doide, vidijo,
 399 I   |             sivcev v glavo. Prav sedaj dojide ga lastna hči, sedemnajstletna
 400 II  |         Tako-le bo najbolje. Nocoj ste dokazali, da ste res plemenitih misli
 401 III |             slogu še nadalje naštevati dokaze svoje zmožnosti, toda grof
 402 IV  |             pojedino ali prične ali pa dokonča. Tudi pri Pengarju niso
 403 V   |             boljih konj zadosti, in po dokončanem boji pripeljem jim kljuse
 404 IV  |             mislim, koga-li bo ta čast doletela. Ker sva sama, hočem ti
 405 II  |         maščevanja božjega, ki te bode doletelo zarad nedolžnosti tam notri
 406 II  |              če nas res kaj resnobnega doleti, ali nimamo ojstrih mečev
 407 IV  |              iz Bežigrada, ste ta svoj dolg z najinim oslobojenjem dvakrat
 408 V   |               bila silno britka, silno dolga leta v temni ječi. Blizo
 409 V   |              jim ni bilo vendar preveč dolgčas, vadili so se pridno dan
 410 V   |              zares mislil, da je rešen dolgega trpljenja. ~"Náte, tu imate!"
 411 IV  |            oknu slonel in malomarno na dolgočasno ravnino pred hišo ležečo
 412 V   |              verjetno, da sem rešen iz dolgoletne ječe in sladka zavest mi
 413 V   |               ga je dajala precej ozka dolinica, ki se je med obema srditima
 414 IV  |           vesel biti, da ti je ta čast določena!" ~V tem trenutku prišepa
 415 III |           plačani ogleduh, kteri povrh določene stalne plače vleče za vsako
 416 IV  |          Arabcevih sužnjev, ki so bili določeni za izkrcavanje blaga iz
 417 IV  |                 ako ti je sužništvo že določeno. Lagal bi, če bi se drznil
 418 IV  |        velikemu opravilu v cerkev, ter določi le jednega izmed vseh za
 419 I   |         skregali, kaj in koliko je kdo dolžan, kdo se žéni, celó to ji
 420 V   |             ljubljene Teharje na dragi dom svojih očakov. Prepričan
 421 II  |                zabranjuj pod njo ogenj domačega prepira. – Vama pa, ki bodeta
 422 Pred|            dovršila naša povest v naši domači deželi, na Malem Štajarji
 423 V   |               in o marsikaterih drugih domačih zadevah. Kmalo sta postala
 424 V   |                 tedaj pa naj bode moja domačija Pengarjevi Marjetici bodoča
 425 I   |              zbirali in tu pa tam tudi domačim posmehovali in marsikomu
 426 IV  |           lipama zbrali so se večinoma domačini; ondi je imela tudi Martinaška
 427 I   |              čuti moje srce, ako se le domislim tebe, v sladko čut spremene
 428 V   |               danes zadnjič stojim pod dommačo lipo, tedaj pa naj bode
 429 I   |              Nisem vedel, da si zadej. Domneval sem te spredaj med pevkami,
 430 IV  |           nehoté zakriči, ter se skuša domnevanemu Urhu iz rok izviti. Družina
 431 I   |                iz šentjurskega somenja domov. Oh, kako rada bi jih bila
 432 V   |              vračal slavodičen iz boja domú. ~Mladeneč je še in mladeneč
 433 IV  |             vrč za vrčem sladkega vina donaša. Pesem za pesmijo, zdravijca
 434 V   |                sosedje hité ponj in ga donašajo kar v vedričih. Fantje zapojó
 435 I   |            moja, v teh kratkih besedah dopovedal sem ti vse; kar sem vže
 436 II  |            ondi dalje godilo, se ne dá dopovedati. Pol ure kasneje ležala
 437 II  |               hudobije na svojem gradu doprinaša, ne zmeneč se celó za cesarjeve
 438 IV  |              Če tudi je čuda hrabrosti doprinašala da bi rešila načelnika in
 439 V   |              na beraško palico. Ko sin dorase, si izvoli duhovski stan.
 440 IV  |               Mladina, ne še popolnoma dorasla potikala se je najrajši
 441 III |                v moje sužnje! Da pa to dosežem, treba mi bo pred vsem novega
 442 V   |          spokorite in od papeža odvezo dosežete!" ~Čudovito so te besede
 443 IV  |            sladka nada, da morda kedaj doslužita neko dobo in ju gospodar
 444 V   |               me dal zakopati živega v dosmrtno ječo – odpustil sem ti vže
 445 I   |               pa Janez vže sam pod vrh dospel" – pri teh besedah Martinaška
 446 IV  |             doli v vasi, tudi iz Celja dospelo je mnogo božjepotnikov semkaj.
 447 I   |               ne vedela." ~Naši znanki dospete med tem k Sv. Ani. Tu je
 448 III |            vekov veke!" pozdravi došli dostojanstvenik grofa, ter nadaljuje: "Hvaljeno
 449 IV  |               sedaj pač ne bilo z lepa dostojnejega načelnika najti, kakor bi
 450 II  |               se, kakor je primerno in dostojno vašemu viteškemu stanu,
 451 II  |                bi se brez omadeževanja dostojnosti udeleževal takošnih burk.
 452 V   |            Pengarjevi Marjetici bodoča dota. Z Bogom toraj, draga vás
 453 II  |                da gorje mu, kdor se me dotakne." ~Vse se gnjete okoli pogumnega
 454 II  |                vam, kedor bi se drznil dotakniti me. Božja kazen bi ga zadela
 455 V   |            plačilo. Šimekov Tone ga je dotekel in zgrabil. Vohún zdrsne
 456 II  |             orožje, ki ni v nikakoršni dotiki z njegovim stanom," misli
 457 II  |                prihranil in Franici za doto namenil. Pred odhodom se
 458 I   |              nit gladke govorice, "vže dovolim, da ti Marjetica pri kuhi
 459 IV  |             Bog tolišnjo srečo dal. Če dovoliš, prerokovati ti hočem srečo
 460 II  |              krvi in solza. Sami imamo dovolj zlata v brazdah naših njiv
 461 III |        potegnite kvišku in brez mojega dovoljenja ne sme nikdo več v grad
 462 V   |                tega. ~Grof Erman mu da dovoljenje proti temu, da mu trgovec
 463 IV  |               Katinka prijezdila je po dovršeni volitvi iz Celja v Teharje.
 464 Pred|               vže 435 let, odkar se je dovršila naša povest v naši domači
 465 I   |                znači lepo vreme. Kedar dovršive delo, pojdeve k večernicam,
 466 IV  |                Ob tej priliki se mu je dozdelo, da je beračev molek prav
 467 IV  |                volišče, kamor je ravno došel, ko so fantje Janeza po
 468 IV  |                pot podala. Kmalo ga je došla. Na glavi je imela bel škaf
 469 IV  |              si morda kaj neprijetnega doživel, kar ti ne dá mirno spati." ~"
 470 V   |           večne čase. Boljše čase bomo doživeli, če Bog da in tedaj bodeš
 471 V   |            bodoča dota. Z Bogom toraj, draga vás domača, z Bogom sosedje
 472 IV  |               ker so sinovi vaši vedno drage volje svojo kri za me prelivali
 473 V   |               sedaj umreti med svojimi dragimi in ljubljenimi. Saj ti,
 474 I   |                je ob stegnu zataknjene dragocene nože s srebrom okovane. ~
 475 V   |                nekega dne, z obilim in dragocenim blagom na Dunaj. Srečno
 476 Pred|               do Adrije in od Kolpe do Drave druži in jedini, nismo nikakor
 477 IV  |              namreč tista pošta, ki je drdrala od hiše do hiše in neverjetno
 478 IV  |                se potuhne, kakor da bi dremal, pri vsem tem je pa jako
 479 V   |           to-le? Ali ne poznate ojstre drevače. Desetletno smreko podrl
 480 IV  |             švigale so po bliskovo med drevjem gori in doli. Vaška mladina
 481 II  |           razsuti se mora, kakor trhlo drevo, in v tvojih sobah se zlatom
 482 V   |            samega sebe uniči, teroč in drgnoč se ob tovariša pod njim
 483 V   |           kakor divji lovci šli so čez drn in strn, rove in zapreke
 484 I   |             repo. Morala sem mu vse na drobno razložiti, kako in kaj.
 485 IV  |             drugim skozi okno v morje, drugači naji zopet zgrabijo." ~Še
 486 II  |              porogljivo Janez, "kam le drugam, kakor v naše svinjake!
 487 III |            bili naši sinočni tolovaji, drugič si pa izumi kak pameten
 488 II  |              pridrvi se ostala beriška druha1 grofa Urha. Franica hoče
 489 I   |             pri srci, od kar se našega društva ogiblje. Zaljubil se je.
 490 I   |                in zgovoren, vedno le v društvu fantovskem. Vže nekaj časa
 491 Pred|            Adrije in od Kolpe do Drave druži in jedini, nismo nikakor
 492 IV  |              po vremenu, na kar je šel družino budit in tu je bil prvi
 493 V   |          pripravljal v gozd podati se, drva sekat, kar mu nenadoma pride
 494 V   |               Vogljarjev Miha se svojo drvačo, ki se je vedno ob načelnikovi
 495 V   |                zmiraj silneje nasproti drvita, dokler se višji val ne
 496 II  |              tej uri semkaj!" ~"Kdo se drzne z manoj, grofom Urhom, tako
 497 II  |        poveličanje in utrdbo njihovega državnega vpliva, kakor ti svedočijo
 498 III |             našega vpliva na Ogrskem v državnem oziru. Potem bi bilo pač
 499 V   |      ponavljati, vsak tri prste kvišku držeč, zapoje pri sv. Ani večerni
 500 II  |               in zakonsko zvestobo, in držita se svojega kmečkega stanu