Part

4512 IV  |           prebirala jako pridno jagode zamazanega lesenega molka. Ona in njena
4513 II  |              kjer bi ji pred vsem usta zamašili, potem pa z njo zbežali
4514 V   |                njihovih naklepov. Moli zame tukaj in jaz hočem prositi
4515 Pred|                predelava povesti ne bo zamerila. ~V Celji na Velikonoč 1892. ~
4516 IV  |           starka ihté – "pa mi ne smeš zameriti, če te še vedno tikam, ker
4517 II  |          nabíla potrebno število jajc, zamesila testó in zaklala nekaj kokeši,
4518 I   |               Janez sam pri sebi in se zamisli. ~Med tem se mu približa
4519 I   |              se bil nekoliko globokeje zamislil, kakor je sicer pri meni
4520 V   |               Dobro – ali kam?" vpraša zamišljeno Janez. ~"Hm, na Ogrskem
4521 IV  |                ur v svinjaku zaprt, je zamolčal. Grof pošlje vsled tega
4522 V   |               sem se tako po naključji zamotal? Vi ste vrlo izkušeni mož,
4523 V   |               je visel ves v pajčevine zamotan, ga nujno osnaži in duhovnu
4524 V   |              edino oknice v ječi so mi zamrežili! Hvala Ti, Vsegamogočni!
4525 IV  |           dozdevalo, nakar Tone, kakor zanalašč bolj na glas reče: "Kaj
4526 IV  |             srečala sta naša popotnika zanemarjenega berača z divje zaraščenim
4527 I   |                človeka, da bi se lahko zanesel nanj. Vse ti pojde pod nič!
4528 II  |        memogredoče prežite. Zarad tega zapadli bodete vsi kazenski pravici!"
4529 V   |              napadi. Ob pravem času to zapazi imeniten Arabec, kako se
4530 II  |          svojim sokolskim očesom dobro zapazil, da ima menih pod haljo
4531 IV  |               pravi Janez, sedaj le so zapazili, da naji ni zgoraj, ter
4532 III |                črnim papeževim pečatom zapečateno in pravi: "Ste li vi Urh,
4533 V   |                moško dobo, ako neče za zapečnika sloveti. Saj sem šel tudi
4534 IV  |                bil šel naravnost domu, zapeljala ga je k Pengarju, kjer je
4535 II  |              se hila dala grofu v greh zapeljati. Zagorec poklekne na grob,
4536 I   |                detelje, v kteri je bil zapičen leskeč srp. Života je bila
4537 II  |         dekleta na svoj grad, kjer jih zapirate v grozne vaše ječe, ako
4538 IV  |                  Potrpi, da jo najdem. Zapisati sem si jo moral, da je ne
4539 IV  |                s pisali. Vsak navzočih zapiše ime tistega, ki ga hoče
4540 V   |            teharsko zastavo kvišku, da zaplapola visoko v zraku, kakor bi
4541 IV  |           svojo zastavo trikrat vzraku zaplapolati in razumela, kaj to pomeni.
4542 III |              sem ga že rešil iz raznih zapletek in neprilik. Kolikrat napolnil
4543 II  |            sveti mož nečesar domislil, zapne jo zopet tako hitro, da
4544 V   |              junaški, kajti desetorica zapodila je trideset beričev v beg.
4545 III |               kedar te nikdo ne kliče, zapomni si to!" ~Grofica obmolkne,
4546 II  |             srečno izide, kakor nocoj. Zapomnite si tudi, kake korenine da
4547 III |            fantov. Posebno si pa hočem zapomniti one štiri predrzneže, ki
4548 V   |             drugo se zmeniva kasneje!" zapové grof divje kričaje zunaj. ~"
4549 III |                svoji glavi in ta glava zapoveduje tudi tebi. Zaradi tega ti
4550 III |                Skrbi me le, kako stvar zaprečiti, da se ne raznese med ljudstvo
4551 III |           vdati se, ako se hoče večjim zaprekam ogniti, izroči grofu pismo
4552 II  |            odženó." ~"Le poskusi naj!" zapreti grofu Šimekov Tone, "takoj
4553 II  |               krepkeje pest in mu sapo zaprl. ~"Ako smo roparji," povdari
4554 II  |            gradu grofa Urha zvezana in zaprta, kakor največja razbojnica.
4555 IV  |             skrbno paziti in vse dobro zaprto imeti zaradi raznovrstnega
4556 II  |                 kjer ga moči popolnoma zapusté. Drugo jutro našel ga je
4557 IV  |         neprijetno mu družbo kar molčé zapustil in k svoji Marjetici hitel,
4558 V   |             sta poslednja, ki sta grad zapustila. "Kaj mislite častiti gospod, –
4559 V   |               dalje, čem preje ta grad zapustimo, tem bolje za nas. Jaz ne
4560 V   |        naložita nezavednega Janeza, in zapustita ž njim bojišče. ~V dragoceno
4561 V   |             Nobene druge dote ti nimam zapustiti, kakor le spomin na grozno
4562 V   |               umrjem vendar popolnoma, zapuščen! Vže čutim, kako me zapuščajo
4563 IV  |           zanemarjenega berača z divje zaraščenim obrazom, zavitega v razcapano
4564 I   |              vbogi deklici obraz sedaj zardeval sedaj zopet obledeval. Nehote
4565 I   |              tvojim kozam." ~Marjetica zardi, kakor bi jo bil s krvijo
4566 II  |              grof proti njemu obrne in zarenči: "Povej na kratko, kar želiš,
4567 V   |              svojem konji. Mlado žrebe zarezgeče, ko čuti dobro znanega gospodarja
4568 V   |                Dvakrat ga zasuče, da v zarjaveli ključavnici zaškriplje,
4569 II  |             svojemu jedincu in njenemu zaročencu. Daj jima zdravja, da dočakata
4570 I   |              Živela njegova sladkomila zaročnica Marjetica," zaori trikrat
4571 II  |         vplemenititi! – Vas in ves vaš zarod in celo okolico, kolikor
4572 II  |            večni pravici te prosim, te zarotim, daj mi vplenjeno hčer,
4573 IV  |               z napetimi jadri. Verige zarožljajo in maček se pogrezne na
4574 I   |              sladkem prvem ljubkovanji zasači, kajti stara ženica imela
4575 IV  |              mlade večno nove ljubezni zasačil. ~Sramežljivo izvije se
4576 I   |                trenutku prvega poljuba zasačili. ~"Kaj sem Vam pravil,"
4577 III |               nakano proti vam skovano zasledil sem pravočasno, in zato
4578 II  |               umoril! Ogleduhi njegovi zasledili so jo bili in grofu javili,
4579 II  |            pomeni, če on dá, tu pa tam zasledovati, kje spé mlade dekleta. ~
4580 IV  |               tem trenutku iz vasi rog zaslišal v znamenje, da se bo volitev
4581 V   |            zadeva?" ~"Vse!" ~Zdajci se zasliši močno robencanje na dvoriščnih
4582 I   |                sama kuhati in kmalu je zaslovela kot najboljša kuharica po
4583 IV  |               kterega vas zaradi vaših zaslug do moje rodovine vplemenitim –
4584 II  |             zdela se je velika čast in zasluga pred Bogom samim, služabniku
4585 I   |             sodiš! S čim bi si bila to zaslužila? Kaj ti je, povej mi brez
4586 I   |          debelo pogledajo in se hkrati zasmejajo. Da, zaljubljen je, zaljubljen!
4587 IV  |              juhe zasolila, ne pečenke zasmodila. Dvakrat vže ga je nagovorila,
4588 IV  |           poleg nje, vendar ni ne juhe zasolila, ne pečenke zasmodila. Dvakrat
4589 IV  |                Dolgo mu ni bilo mogoče zaspati in ko se mu konečno posreči,
4590 I   |       medičarji svoje šotore z rdečimi zastavami. Za cerkvijo nabijali so
4591 IV  |             živem Bogu, da se tej naši zastavi nikdar ne izneverite, da
4592 V   |          Teharjani! Svoje poštenje vam zastavim, da vam pripeljem vaše sinove
4593 II  |             zaklinjati in svojo besedo zastavljati, vrh tega, če treba tudi
4594 II  |               pred grofom na kolena in zastoče noge mu objemajoč: "Mogočni
4595 IV  |                žalostna resnica. Janez zastoka, globoko zdihne in pravi: "
4596 I   |              hlačah nosil je ob stegnu zataknjene dragocene nože s srebrom
4597 V   |             tukaj in jaz hočem prositi zate ondi pred stolom božjim!
4598 II  |              tako trdno, da ste mu kar zatekali. ~"Naprej čez most!" strogo
4599 II  |            njej, ktere se plahe k njej zatekó, češ, pokroviteljica naša,
4600 II  |              zgrabi prvega z levico za zatilnik, ga dvigne kvišku, dvakrat
4601 I   |              pod rokó; sedela ji je na zatilniku kakor zelnata veha. Tudi
4602 III |       prokletstvom ondi trpinčenega in zatiranega človeštva obdanega gradú
4603 I   |           Odkar so moja ljuba mati oči zatisnili, Turki pa očeta na brežskem
4604 IV  |        slovenskih trum vpada jim srcé. Zatorej fantje, ne udajmo se! Stara
4605 III |              ta ga je morda pri papežu zatožil. Brž ko ne bode poslanec
4606 V   |               da bi ti še jedenkrat ne zatrdil, da se mi zdiš ravno zrel
4607 II  |              resnica, če vam še jednoč zatrdim, da gorje mu, kdor se me
4608 IV  |                ne vznemiril. Pač pa je zatrdno sklenil, na berača skrbno
4609 III |           pisanje samo pred saboj in – zatrepeče. – Krčevito ga drži v rokah
4610 III |              rog na stolpu. Trikrat je zatrobil, kar je znamenje, da imamo
4611 II  |            Lahko noč!" odzdravi grof z zatuhlim glasom, kakor bi bil trnje
4612 V   |                nevoljen proklinja pred zatvorjenimi vrati, po kterih s teško
4613 IV  |               pujskom hrane prinese in zatvornico odpre, plane lopov venkaj
4614 II  |           Pengarjevini; konečno fantje zaukajo pred hišo. Da je vse iz
4615 IV  |       ljubljeno Marjetico, na vse grlo zaukal. Radoveden kaj da je, gre
4616 V   |         zjutraj svojo molitev opravim, zaukam Bogu na čast, da mi je dal
4617 II  |              ga ogleduje, tem manje mu zaupa. Ob prvi priliki razodene
4618 IV  |                vredne zdé. Prav sinoči zaupala mi je dekla, ko sva se na
4619 I   |            pomagati. Prav nič ne moreš zaupanja do mene imeti, ako me tako
4620 I   |              pogleda. "Meni se že smeš zaupati, saj sva od najnežneje mladosti
4621 I   |                Morda ti odleže, ako mi zaupaš, kaj te tare, in kdo ve,
4622 I   |              dozdeval se mi je čedalje zaupniši. Dobro je bilo, da naji
4623 V   |                 ter je bil tako od zad zavarovan. Janezu ni bilo na tem,
4624 V   |              in komaj, da se Marjetica zavé, sedi vže Janez v sedlu
4625 I   |               Raztresen sem vam bil in zaverovan, kakor riba, ki je požrla
4626 V   |              dolgoletne ječe in sladka zavest mi pravi, da je pravični
4627 V   |                Čez glavo je imel vrečo zavezano, da siromak niti umevno
4628 V   |              taboru, si srdito raztrga zaveze raz rane mrmrajoč: "Le teci,
4629 IV  |        povzdigne, ter nam s tem jezike zaveže gledé na sinočnji dogodek,
4630 V   |                od Dunava in Save in je zavila ves krščanski tabor v svoj
4631 IV  |              divje zaraščenim obrazom, zavitega v razcapano obleko. Opiral
4632 III |            jame odvijati iz raznoterih zavitkov. Bilo je trikrat zavito.
4633 III |              zavitkov. Bilo je trikrat zavito. Konečno ima pisanje samo
4634 III |                  No, prokleto se mi je zavozlalo sinoči!" mrmra sam pri sebi
4635 III |                Vsa zadeva je res silno zavožena, vendar jo moram zopet v
4636 IV  |              pogumno od rodnih nam mej zavračali in ker so moje ljube Teharje
4637 II  |            odveč. Odveže si hitro svoj zavratni robec ter zveže ž njim grofu
4638 III |                ga grof še ni popolnoma zavrgel, se zravna, in pravi: "Kraljem
4639 II  |              ga dvigne kvišku, dvakrat zavrti, in tako namilijonsko strese,
4640 II  |              moj gospodar, moj mogočni zaščitnik." ~"Molči, kedo te je kaj
4641 III |              pestjo ob mizo, da je kar zašklepetala na nji stoječa posoda, na
4642 V   |                v zarjaveli ključavnici zaškriplje, nato pa s pestjo vrata
4643 I   |           Janezu se lice srčne radosti zažari in neki sladak čut spreleti
4644 V   |               kmalo vse polno. Strašno zaženo svoj bojni krik. "Allah,
4645 V   |             oslobodili. Preden odidejo zažgó grad. ~Janez in papežev
4646 V   |              Belemgradu, čakajoč da se zbere križarska vojska. Da jim
4647 V   |              lipo in zatrobi. Kmalo se zbero fantje okoli njega, radovedni
4648 V   |                konjičih sedeč pod lipo zberó. Vsak je imel pripet šopek
4649 II  |               zamašili, potem pa z njo zbežali v Bežigrad, kjer je vže
4650 IV  |                kraje plusknila in hoče zbežati, toda vže je bilo prepozno.
4651 IV  |           odpre, plane lopov venkaj in zbeží. Hitel je na volišče, kamor
4652 II  |              popevalo, smejalo in šale zbijalo, umevno je samo ob sebi.
4653 IV  |                nesramno govorjenje ter zbijanje surovih šal čuti je bilo
4654 V   |               od strani nadenj, ter mu zbije meč iz rok. Nato ga zgrabi
4655 V   |               Ogrske, Češke in Poljske zbirajo se vže okoli zastave Ivana
4656 I   |                fantje le bolj od daleč zbirali in tu pa tam tudi domačim
4657 II  |             pri čem da je. Skoro da je zblaznil. Nemudoma dal je natovóriti
4658 V   |                V divjej in svetej jezi zbog tolišnje malopridnosti porine
4659 V   |               je tako razsrdilo, da je zbral nemudoma silno vojsko divjih
4660 IV  |           okoli medičarjev. Pod lipama zbrali so se večinoma domačini;
4661 IV  |               cela vas pri Pengarjevih zbrana. Vsakdo ju je hotel videti,
4662 IV  |         Pengarju vbral. ~Ondi je našel zbrane fante, svoje tovariše, ki
4663 IV  |               teharske fante okoli nje zbrati; ž njimi napadem grofa,
4664 I   |               čelu, hoteč si ob jednem zbrisati tudi bridke skrbi, ki ga
4665 IV  |               Nenavadno zgodnji prihod zbudil je Marjetično pozornost
4666 III |               pod grofovo sobo stoječi zbudila, takoj vstala in prišla
4667 V   |                grofa zadeva?" ~"Vse!" ~Zdajci se zasliši močno robencanje
4668 II  |             proti Pengarjevini je bila zdatno krajša, kakor pa narobe,
4669 V   |              saj je ves drugi svet vže zdavnaj pozabil na mé – živega pokopanega!" ~
4670 IV  |         vendarle vsaj pomislika vredne zdé. Prav sinoči zaupala mi
4671 V   |              nam pod roke, vas bomo že zdelali, kakor se spodobi. Naše
4672 III |             podaviti, kakor sem rekel, zdi se mi prelahka kazen za
4673 II  |             varno se mi pri kozolcu ne zdí." ~"Če ni bil veter, je
4674 I   |               pomeči kdo ve kako dolgo zdihavala vsak záse. Vrla soseda obljubila
4675 IV  |             pod kipečimi prsi. Globoki zdihljaji dvigali so se združeni z
4676 III |                pol ure počival, kar ga zdrami čuvarjev rog na stolpu.
4677 IV  |                Tudi, kakor hitro bodeš zdrav. Za na morje treba človeku
4678 IV  |            varuj naših pesti, če ti je zdrava koža ljuba!" Kdo vé, kaj
4679 IV  |                čutim se vže sedaj tako zdravega, da bi pri tej priči lahko
4680 IV  |             vošiti srečo na srečnem in zdravem prihodu, in kar je bila
4681 IV  |                treba človeku popolnoma zdravemu biti. Ti bi bil v svojem
4682 II  |                umevno je samo ob sebi. Zdravica za zdravico se je vrstila
4683 II  |              samo ob sebi. Zdravica za zdravico se je vrstila na zdravje
4684 IV  |                vrh vsega dvoje krepkih zdravih rok! Druzega mi pri gospodarstvu
4685 IV  |              donaša. Pesem za pesmijo, zdravijca za zdravijco jela se je
4686 IV  |               za pesmijo, zdravijca za zdravijco jela se je vrstiti. Berač,
4687 II  |            njenemu zaročencu. Daj jima zdravja, da dočakata vnukov in po
4688 V   |               dvigniti sekire, ščit mu zdrkne iz rok, omotica ga obide
4689 IV  |                 da so se toliko ljudem zdrobile verige sužnosti. ~Najbolj
4690 IV  |              duhu in srcu hočeva vedno združena ostati in vse moje misli,
4691 V   |                Oba h krati vpreta se z združenimi močmi vanje in – odpro se
4692 V   |                ta osoda zopet prijazno združila, ki naji sedaj tako nemilo
4693 IV  |            družbe razprostrle so se po zeleni travi posedši, gizdalinsko
4694 V   |                lipo in sicer dekleta z zelenimi venci, možaki pa s čutarami.
4695 V   |             zlatih zanj, toda zastonj. Zelenko ni bil nikomur na prodaj.
4696 V   |                Janez na velikem svojem Zelenku s teharskim praporom, na
4697 V   |              Turka, ki te bo na kislem zelji snedel." ~Takoj na to zabliskajo
4698 I   |               ji je na zatilniku kakor zelnata veha. Tudi maščobe in nesnage
4699 I   |           kakor makov cvet na bližnjem zelniku. Zgovorna ženica konča svojo
4700 IV  |        proslavljata stvarnika nebes in zemlje, da ju je zopet srečno pripeljal
4701 I   |             res, Marjetica se pa zopet zgane, kakor bi jo bil mraz stresel
4702 I   |             stala, in se pri tem imenu zgenila. Nato Martinaška nadaljuje: "
4703 IV  |           Janez in poslednje dvojbe so zginile, da Vogljarjev Miha ni bil
4704 IV  |              ponoči kje kaka nerodnost zgodila, pohvali to in graja ono,
4705 IV  |                načelnika po bojišči od zgodnje zore do poznega mraka, toda
4706 IV  |         razideta. V vasi je bilo že ob zgodnjem jutru jako živahno in žvahnost
4707 IV  |                pri vodnjaku. Nenavadno zgodnji prihod zbudil je Marjetično
4708 V   |            niso spravili na dan, kakor zgolj kost in kožo. Obleka – razpale
4709 IV  |                so zapazili, da naji ni zgoraj, ter pridejo po naji. Le
4710 I   |               ki si bil vedno vesel in zgovoren, vedno le v društvu fantovskem.
4711 I   |              cvet na bližnjem zelniku. Zgovorna ženica konča svojo razlago
4712 IV  |               požrla, toda krepke roke zgrabile so jih v poslednjem trenutku,
4713 II  |                 da se lotiš grofa, jaz zgrabim jednega izmed beričev, ti
4714 V   |              sedaj pa le brž za orožje zgrabimo, ura je resna. Odslej nadalje
4715 IV  |              prebledí. Vže ga je hotel zgrabiti, kar pride Šimekov Tone
4716 IV  |                temotnega kota, kjer se zgrudi, kakor bi ga bila zopet
4717 IV  |           pomoč. Ne dolgo in Urh se je zgrudil poln ran na tla, kjer je
4718 IV  |              radosti vlile so se mu po zgubančenih licih. Po vasi se je bila
4719 IV  |          peneče valovje. Turška vojska zgubila je vže polovico svojih najboljših
4720 I   |               da se misli proti večeru zgubiti iz gore in po Marjetičnega
4721 II  |           svoje dni očak Jakop svojega zgubljenega in prodanega sina Jožefa.
4722 III |           pogum stari dečko, ni še vse zgubljeno! Vsa zadeva je res silno
4723 IV  |              časom ljubezni polna duša zibala. V tem trenutku sliši za
4724 III |                še vse v sladkem spanju zibalo. Solnčni žarki plesali so
4725 V   |             ušel – brez potice; kar za zidom sem jo pocedil. Ves ljubi
4726 III |                gori in doli po širokih zidovih, da so njihovi teški koraki
4727 I   |            groza videti brezdno, ki je zijalo med nosom in brado. Lica
4728 II  |         Franica sama napredla preteklo zimo, spomladi pa obelila, dal
4729 IV  |            vnukov, kterim sta v dolgih zimskih večerih pripovedovala pripovest
4730 I   |                mi moraš, da nikomur ne zineš o tem, ako ti ne bo všeč.
4731 I   |                 ker sem čakala, kaj bo zinil, on pa, ker si menda ni
4732 I   |                 češ, kaj lepo sem vaji zjedinila, ki bi bila brez moje pomeči
4733 III |           kamor ni pal še nikdar žarek zlatega solnca. Ondi bodete našli
4734 V   |           ponujali so mu po sto in sto zlatih zanj, toda zastonj. Zelenko
4735 II  |           kapljica božja. Bila je lepo zlatorumena, kakor bi bili cekini v
4736 V   |            brcne, da rožljaje po tlaku zleté, Šimekov pripogne se pa
4737 V   |             časa kazal sled, kam da je zletela vrla teharska četa. Vže
4738 II  |                vama morda srce v hlače zlezlo, da si več ne upata dalje,
4739 IV  |              in si bo izvestno od dveh zli manjše volil. Hudo bi se
4740 II  |             stanú. Kozarec za kozarcem zlival je váse, čemur se pa ni
4741 I   |               ji je toliko, da je jako zložno živela v krčmi, iz česar
4742 V   |               se hočem s taboj slavnih zmag udeleževati. O vzemi me
4743 II  |              pa že pokazalo, kedo bode zmagal: kmetiči ali beriči!" ~"
4744 IV  |                vojski. Vodi ga vedno k zmagi in bodi mu sam izgled hrabrosti
4745 V   |                 ktero je vže marsikako zmago pridobilo. Pod celjskim
4746 I   |                glava več ne more škafa zmagovati, kakor ga je nekdaj. Saj
4747 V   |              sinove le proslavljene in zmagovite domu, sicer nas vseh skupaj
4748 V   |           stopil, da vidi kdo v dolini zmaguje, kdo omaguje. Ko sliši Janeza
4749 V   |               Le z glavo je neverjetno zmajal in odšel. ~"Dobro si se
4750 III |          streho. Grof plane kvišku, si zmane oči in poravna obleko, sam
4751 IV  |            dobro znamenje." Martinaški zmanjka sape, zatoraj gre globoko
4752 II  |               zlomi, ter v mlinski jez zmeče. Večje sramote mu pač ni
4753 II  |             svojem gradu doprinaša, ne zmeneč se celó za cesarjeve ukaze.
4754 IV  |           njega za smrtno nevarnost ni zmenila, le da bi ne pustila samega
4755 V   |              le kar hitro, za drugo se zmeniva kasneje!" zapové grof divje
4756 III |               kajti takoj nato jame ga zmerjati in ga obkladati z najgršimi
4757 I   |            njena ličica, kakor bi bila zmesena iz krvi in mleka, vlekla
4758 III |              ali se vam je nocoj pamet zmešala, Katinka, le pazite, da
4759 III |                Menda se je vam čez noč zmešalo, moj resnobni grof, ha,
4760 V   |             valove, in si val za valom zmiraj silneje nasproti drvita,
4761 III |         nadalje naštevati dokaze svoje zmožnosti, toda grof mahne z roko,
4762 III |               čuvajte do večera. Ko se zmrači, odvedite mi ga v Bežigrad!" ~
4763 I   |              ki se ravnokar dela, tudi znači lepo vreme. Kedar dovršive
4764 II  |               kakor ti svedočijo razni znaki zaceljenih ran na mojem
4765 II  |               saj bi ga niti rabiti ne znal. Po pravilih redovnih in
4766 I   |                 kar je prav mojsterski znala, šle so njene ustna na dolgo
4767 IV  |                lepotarili. Res da niso znali gospodski sladko govoriti
4768 IV  |             ognjišči, kterega sta naša znanca zjutraj pri Sovodni srečala,
4769 IV  |             trate, mirne in tihe loge, znance in prijatelje. Posebno pa
4770 V   |               zarezgeče, ko čuti dobro znanega gospodarja na sebi v sedlu.
4771 I   |             prav nič ne vedela." ~Naši znanki dospete med tem k Sv. Ani.
4772 III |            duhovnika v gradu najetega. Znebi se svojega sporočila in
4773 IV  |           vzdihne Janez, ter si obriše znoj iz vročega čela. ~"Da, da,
4774 I   |               vže zadosti ruš narezal, znosi jih k meni in se hoče posloviti. "
4775 I   |               za božjo milost, ondi za zobičasto grebenje solčavskih snežnikov.
4776 II  |          namilijonsko strese, da so mu zobje zaklepetali. V desni zabliska
4777 II  |              ni pripetilo, kar živi. Z zobmi škripaje hitel je proti
4778 IV  |        načelnika po bojišči od zgodnje zore do poznega mraka, toda zastonj.
4779 II  |            krati. ~Noč je bila krasna, zrak mlačen, kakor o tem času
4780 III |               ni popolnoma zavrgel, se zravna, in pravi: "Kraljem in cesarjem
4781 V   |           zatrdil, da se mi zdiš ravno zrel za kakšnega Turka, ki te
4782 V   |             domu! Mlado fante, nisi še zrelo za boj! Zakaj nas ustavljaš?" ~"
4783 II  |            morda celo prekanil, semkaj zvabivši jih, med tem mu pa grabežljivi
4784 I   |         deteljica.~Bilo je leta, 1456. zvečer pred sv. Ano. Solnce je
4785 I   |            rekel?" izprašuje Marjetica zvedavo. ~"Danes pri Sv. Ani; kar
4786 I   |              čegave misli te tako mika zvedeti. Mojih vender ne? Saj vendar
4787 V   |              se ne sme več posluževati zveličalne moči svetih tajstev (zakramentov)
4788 II  |               da so jo raztrgale divje zveri in to tem prej, ker so se
4789 IV  |              je bila Marjetica ves čas zvest tovariš veselih in žalostnih
4790 V   |                 kamor ga je pripravila zvesta izvršitev sprejetih naročil. "
4791 II  |                in solze mu priigrajo v zvestih očeh, "vsliši me večni Bog,
4792 V   |             podaniki vsake pokorščine, zvestobe in drugih dolžnosti iz podaništva
4793 II  |               gornjem gradu grofa Urha zvezana in zaprta, kakor največja
4794 V   |                 na kterem ste bili dve zvezdi videti. Kamorkoli segel
4795 I   |              angeljci božji iz svitlih zvezdic, hočem iz tvojih ust slišati,
4796 I   |           tovarišem ravnokar sklenjeno zvezo večno nove ljubezni. ~"Raca
4797 II  |                svoj zavratni robec ter zveže ž njim grofu roke na hrbtu
4798 III |               planejo nad poslanca, ga zvežejo, kakor najhujšega razbojnika
4799 II  |                  Ko bi nas bila volja, zvežemo vas tu kakor prase in vržemo
4800 IV  |              je imel drugi od božjasti zvite ude, tretji je položil preko
4801 IV  |             posmehlja se na to grofica zvito, "kot načelnik moral bo
4802 III |               se hočem poslužiti tvoje zvitosti, ktera te je sinoči popolnoma
4803 V   |                čeljadah in pogumnem in zvokem ukanju, ktero je vže marsikako
4804 III |                Vse je bilo še tiho, le zvona mili glas slišal se je semkaj
4805 III |              delal. Svilnata vrvica od zvonca mu pride nekako ponevedoma
4806 IV  |             vže črešnje, trobentice in zvončki in prve lastavice švigale
4807 III |              vrvico potegne, da spodaj zvonec zapoje. ~"Za Boga, kaj nameravate,"
4808 IV  |               bi kje drugje poprej dan zvonilo, kakor na Teharjih." ~Fantje
4809 IV  |             rajši k Sv. Ani jutranjico zvonit. Te sramote vendar ne bomo
4810 IV  |             pridna." pravi Marjetica z zvonkim glasom, ko ga doide, "nisem
4811 IV  |               bilo slišati lepo vbrane zvonove, razlegajoče se po tihi
4812 III |             grof se za veličastni glas zvonú niti zmenil ni. ~Zopet začne
4813 V   |              poleg živega Janeza mrtev zvrne. Udaril ga je bil Vogljarjev
4814 II  |                in popevalo, smejalo in šale zbijalo, umevno je samo
4815 IV  |             sploh težak. ~"Ti se morda šališ z menoj, gospodine?" očita
4816 II  |              in prodanega sina Jožefa. Še-le čez mesec dni zve pomilovanja
4817 IV  |             toda žal, zadržavala ga je šega, čakati na šentjanževico,
4818 III |            napraviti, ali pa ste kam v šeme namenjeni, žal, da je predpust
4819 V   |             semkaj za srečno pot. Brez šentjanževca ni slovesa!" pravi Janez.
4820 IV  |       zadržavala ga je šega, čakati na šentjanževico, ktera je konečno vendar
4821 IV  |              teh razločevali priprosti Šentjurci, ki so ne daleč od Celjanov
4822 I   |               ste mi jih pripeljali iz šentjurskega somenja domov. Oh, kako
4823 II  |             vendar nespameten, Janez," šepetal mu je na uho, "kaj misliš
4824 II  |               je, ako sem prav slišal, šepetanje in prav nič varno se mi
4825 IV  |             bilo omečilo najtrše srce. Šestkrat so fantje prenehali in vsakokrat
4826 V   |             doide, vidijo, da je došli šibek komaj štirinajst let star
4827 II  |         javorove mize, ki se je skoraj šibila obilice jedil, na njo nanošenih.
4828 V   |                 da so se mu kar kolena šibile. Le z glavo je neverjetno
4829 V   |               med temi tudi prijatelja Šimekovega Toneta ter odrine z njimi
4830 II  |               Ob prvi priliki razodene Šimekovemu Tonetu, ki mu je bil najboljši
4831 I   |                prsi. Izza hrvaške meje šinili so pa medli žarki blede
4832 I   |           prihitevši. "Kaj neki je vam šinilo danes pod podplate, da jo
4833 IV  |                neverjetno novico dalje širila. Čez malo časa je bila cela
4834 IV  |                na levo ramo obesijo mu širok železen ščit. Konečno vzame
4835 IV  |              do glave. Le poglej, kako široka so mu pleča, kako napete
4836 III |             obmolkne, seže v žep svoje široke obleke, izvleče veliko pismo
4837 IV  |              Janeza dvignejo fantje na širokem ščitu kvišku ter ga nosijo
4838 IV  |                imela bel škaf okovan s širokimi svitlimi bakrenimi obroči,
4839 V   |               zopet pod ključem kakega širokoplečega kmeta, kterega se je hotel
4840 II  |                se bila slišala teči in šivanka pasti. Vsakdo čaka, kaj
4841 I   |         ravnokar prihitela Marjetica s škafom vode. Martinaške ni bilo
4842 IV  |           svitlimi bakrenimi obroči, v škafu pa vse polno posode z mlekom.
4843 II  |               kljubu temu nič ne mara. Škoda, da ga ni tu pri nas v tem
4844 I   |               pa ni bilo kdo ve kaj na škodo, kajti pričela je sama kuhati
4845 I   |               pa le daj s šopkom vred; škodovalo ne bo nikakor!" ~"Kedaj
4846 V   |               vtegnilo to silno veliko škodovati. ~"Kaj se pravi: izobčen
4847 I   |             irhnice, čez kolena visoki škorni, na glavi pa nizek klobuček –
4848 II  |              mož v hišo, kjer poišče v škrinji v skrivnem predalcu trideset
4849 II  |           pripetilo, kar živi. Z zobmi škripaje hitel je proti Celju, fantje
4850 IV  |          ladiji živahno gibanje. Razni škripci začno se vrtiti in kmalo
4851 IV  |               vrtila, kakor bi bila na škripcih. Sedaj je segla semkaj,
4852 I   |              je prav mojsterski znala, šle so njene ustna na dolgo
4853 I   |                Sicer mu jo pa le daj s šopkom vred; škodovalo ne bo nikakor!" ~"
4854 IV  |           zvezde v modrern polju. Pred šotorom stala sta dva orjaka-viteza
4855 Pred|                domači deželi, na Malem Štajarji in 32 let, odkar je knjižica
4856 Pred|                Jezika, oziroma narečja štajarsko-hrvaškega, v kterem je izšla knjižica
4857 V   |         druzega kazalo, kakor vrata iz štekljev vreči. Oba h krati vpreta
4858 I   |             samski stan in se je vedno štela med dekleta, kterim je brez
4859 V   |                pa vže davno nehal leta šteti, ki so mi bila silno britka,
4860 I   |              se ne bil bal prevelikega števila Teharcev. Med poslednjimi
4861 II  |            bilo, da je nabíla potrebno število jajc, zamesila testó in
4862 III |              si pa hočem zapomniti one štiri predrzneže, ki so me bili
4863 V   |             nepričakovano rešitvijo iz štiridesetletne ječe vzelo mu je poslednje
4864 IV  |         nabijejo topiče in jih na vseh štirih straneh ob cerkvi nastavijo
4865 V   |                da je došli šibek komaj štirinajst let star deček. Janez to
4866 I   |                                     I. Štiriperesna deteljica.~Bilo je leta,
4867 I   |              kakor bi jo kaj dušilo. ~"Štiriperesne deteljice toraj nama ni
4868 I   |                 Izvestno ti je vražo o štiriperesni deteljici stara soseda Martinaška
4869 II  |             miru, le Voglajna je vrela šumeč čez jez v globočino. Poleg
4870 II  |           spremljevalcev pohlevno, "to šumenje ni bilo od vetra, ki ga
4871 IV  |              zvončki in prve lastavice švigale so po bliskovo med drevjem
4872 II  |               družbi okoli mize zbrani švignilo, kakor bi si koga ondi izbiralo.
4873 I   |              je vmes, to jih bodo male žabice vesele! Z najlepših cvetlic,
4874 II  |              obljubil povedati, le nič žalega naj mu ne storé. "Poslal
4875 I   |              časa zakrivaš vzrok svoje žalosti? Ali sem res tako neusmiljena
4876 V   |               z manoj deliti vesele in žalostne dneve, pokleknite in prisezite
4877 IV  |             Spotoma zvedela sta tudi o žalostnem koncu grofa Urha. I on podal
4878 IV  |             obstoji pred Janezom in ga žalostnim očesom pazljivo ogleduje.
4879 IV  |           dvorišču sedaj orje, seje in žanje, po nekdanjih orožnicah
4880 I   |               in mleka, vlekla so náse žareče oči kmetskih fantov teharskih,
4881 III |                 kamor ni pal še nikdar žarek zlatega solnca. Ondi bodete
4882 IV  |               kako napete prsi, oko mu žari v plemenitosti duha, čelo
4883 IV  |              pustiti. Sijajna rudečica žarila ji je nedolžno lice in srce
4884 V   |           okoli desete ure po solnčnih žarkih preganjana, dvigati jela,
4885 V   |           sredi Savinjske doline blizo Žavca ga grof pričakuje s svojimi
4886 IV  |              vbije, je kakor bi bilo z žebljem pribito. In če nas tudi
4887 IV  |              si pač ne bil mogel za to želeti, kakor je ravno današnja
4888 V   |                 Toda tudi on ni bil iz železa. Na več krajih tekla mu
4889 IV  |             levo ramo obesijo mu širok železen ščit. Konečno vzame Janez
4890 V   |                Vkovana je bila v teško železje. "Kdo si in kaj si zakrivil?"
4891 II  |            Pokazati mu hočem, da nosim železne rokovice! Sedaj pa od vas
4892 V   |                so se svitle čeljade in železni oklepi v jutranjem solncu,
4893 III |                dekle v grad dobiti. Ne želim si je tolikanj sebi na ljubo,
4894 II  |         zarenči: "Povej na kratko, kar želiš, kmetavs, ne ljubi se mi,
4895 Pred|      povpraševanja po nji in pa goreča želja, narod naš seznaniti se
4896 V   |              jeden bolje slave in boja želján, kakor drugi. Pridirjali
4897 IV  |                in vse moje misli, moje želje bodo vedno le pri tebi in
4898 V   |                Naše sablje so vže jako željne gjaverske krvi, ktere že
4899 IV  |               že ni imel tople žlice v želodci. Janez ga ojstro pogleda,
4900 I   |           koliko je kdo dolžan, kdo se žéni, celó to ji ni bilo neznano,
4901 I   |                semkaj." ~Gladkojezični ženici tekel bi bil jeziček bržkone
4902 I   |        odkritosrčno, ali se ne boš nič ženil?" ~"Kaj, to ste ga vprašali?"
4903 II  |            Janez, ki si kot Marjetičin ženin pri vsej zadevi najbolj
4904 II  |            Tebi Janez pustim čast, kot ženinu, da se lotiš grofa, jaz
4905 IV  |        strnenem polji ob času žetve za ženjicami. Sedaj je šel željno iskat
4906 I   |           nekdaj jako lepa in prijetna ženska stvarica božja. Kar se je
4907 IV  |              po strnenem polji ob času žetve za ženjicami. Sedaj je šel
4908 II  |              vina v dušku izpiti in pa žida v peklo vreči, bi bilo jedno
4909 II  |               nahajajočega premoženja. Žita in vina, slanine in prediva
4910 IV  |                mesto veselega petja in živahnega ukanja. Janez se je družbe
4911 II  |                narobe, kajti veseli in živahni fantje kratili so si jo
4912 II  |             sove, čuki in druga mračna žival išče plena? Pravi menihi
4913 I   |                kdor me prvi sreča !" ~"Živel Janez! Živela njegova sladkomila
4914 II  |            grof, živio, trikrat živio! Živeli Teharčani, živelo naše mlado
4915 IV  |             trenutku zaklinjam vas pri živem Bogu, da se tej naši zastavi
4916 V   |               s saboj, brez tebe mi ni živeti!" ~"Pametna bodi Marjetica!"
4917 V   |                 Turki namreč so bili z živežem tako založeni, da bi bili
4918 V   |               od tega mesta, dokler mi živí moj oče!" ~Proti večeru
4919 V   |              turške boje, pa vendar še živim!" ~To je pomagalo. Marjetica
4920 IV  |          kteremu naroči na pohištvo in živino skrbno paziti in vse dobro
4921 IV  |          koliko da jim je trpeti, kako živinski jih tepejo. Srce mu je vsplamtelo
4922 IV  |           narodu predstavi. Slava - in živioklicev zopet ni bilo konca ne kraja.
4923 V   |                tebi grof Erman, ako še živiš, odpuščam, če tudi si me
4924 V   |         požirek, se vže začne po celem životu tresti. Vstal bi bil rad.
4925 V   |       smradljive vode vlivali so mi po žlebu v ječo. Kaj ne da, prijatelji
4926 IV  |            druge, ki ste se zarad mene žrtovali. Kaj bi storil, če mi grof
4927 IV  |              tem strnenem polji smrtne žrtve oče sina, sin očeta, brat
4928 II  |                kras kmečkega človeka – žuljava dlan! Vzgojujta in podučujta
4929 II  |            gozdih, največ pa še v naši žuljavi dlani, ktero ste nocoj sami
4930 IV  |          naroda in starešinstva vašemu županu. V grb dal sem vam od svojih
4931 III |            starodavno Celje, kjer je v župni cerkvi sv. Danijela veliki
4932 I   |          svetoanskega zvonika teharske župnije, pičle polu ure hodá od
4933 I   |            dasi jih ni malo v teharski župniji, ki bi se lahko pohvalila,
4934 I   |                kaj imela proti gospodu župniku, i Bog obvaruj, prav priljuden
4935 IV  |         zgodnjem jutru jako živahno in žvahnost je prihajala tem večja,
4936 V   |               Le jedenkrat v življenji žvižgala je leskovka po moji zadnji