III. Papežev poslanec.

Drugo jutro stalo je solnce že precej visoko na temno-modrem nebu, od koder je obsipalo visoke odre in temne stolpe gorenje-celjskega gradu, v kterem se je vsaj na videz še vse v sladkem spanju zibalo. Solnčni žarki plesali so po pisanih steklih v dolgih in ozkih oknih, ter tu pa tam zopet odskakavali od njih, kakor bi se jim bilo gabilo v notranje prostore, tega s prokletstvom ondi trpinčenega in zatiranega človeštva obdanega gradú gledati. Po savinjski dolini je stala gosta megla, ktero so solnčni žarki ravnokar dobro preganjati jeli, da se je dvigala kvišku in razhajala. Vse je bilo še tiho, le zvona mili glas slišal se je semkaj od bele cerkvice na holmu stoječe. Nad gradom krožili sta visoko v zraku dve kanji oprezovajoč, kje bi se dalo kaj primernega zajutreka dobiti med malo perjadjo. V gradu je ura ravnokar vže šest odbila in vendar se še živa duša ne gane. Jedine straže korakajo gori in doli po širokih zidovih, da so njihovi teški koraki bobneč odmevali po gradu.

V jednej jako prostornih sób ni bilo vse tako mirno, kakor smo ravnokar trdili. Luč v leščerbi je še vedno medlela, če prav je solnce vže visoko na nebu stalo. Pri mizi je slonel grof Urh, ki smo ga imeli priliko sinoči površno spoznati. Navadnemu človeku zdel bi se bil grof Urh v tem trenutku, kakor človek, ki je na smrt obsojen. Bled, razmršen, prepadenega lica in plahih divjih oči, vdaril je s pestjo ob mizo, da je kar zašklepetala na nji stoječa posoda, na kar je ves divji kvišku planil in jel po sobi gori in doli hoditi. Zdaj pa zdaj postoji, in premišljuje. "No, prokleto se mi je zavozlalo sinoči!" mrmra sam pri sebi Urh, "toda pogum, le pogum stari dečko, ni še vse zgubljeno! Vsa zadeva je res silno zavožena, vendar jo moram zopet v pravi tir spraviti na način, ki bo meni najbolje ugajal. Skrbi me le, kako stvar zaprečiti, da se ne raznese med ljudstvo ali celo na cesarski dvor. Poslednje bi mi bilo posebno neprijetno. Niti streha bi mi ne ostala cela na gradu, kajti poznam vas le predobro Slovence! To je čisto poseben narod, in srečen je, kdor prav umé, dobro vladati ga. V peklo bi šli Slovenci ž njim, če bi zahteval od njih. Ni ga junaka, ki bi Slovenca prekosil, kedar se ta v resnici boja loti, kakor ga tudi ni gospodarja, trgovca in ne poljedelca, ki bi slovenskega svojega vrstnika prekosil."

Grof nekoliko postoji, potem nadaljuje: "Obljuba dana, hm, spolniti jo bo treba in to tem laglje, ker me ne velja druzega, kakor na pismo svoj pečat udariti; in to storim stokrat rajši, nego da bi se dotaknil le jednega cekina svojih zakladov. Toda gorjé ti potem, gnezdo Teharsko, maščevati se hočem nad taboj, krvavo maščevati zaradi nocojšnje predrznosti tvojih preširnih fantov. Posebno si pa hočem zapomniti one štiri predrzneže, ki so me bili napadli. Prijeti vas hočem, kakor s kleščami! Vi ste mene davili, jaz vas hočem podaviti dati. Rabelj naj si oskruni roke nad vami. Kedar se bo krčilo vaše srce pod rabeljnovo roko, tedaj vriskalo bode moje rajske radosti, zarad zadobljenega zadoščenja na nocojšnjo sramoto in oskrunjeno viteštvo moje. Danes vas hočem vplemenititi in javno pohvaliti, ker mi tako najbolje kaže, ali prišla bo ura, ko vas bom tepel in tedaj bodo se plemenitaši spremenili v moje sužnje! Da pa to dosežem, treba mi bo pred vsem novega načelnika na svojo stran spraviti, kar se bode pozlačeni roki brez posebne težave posrečilo. Da, da, tega si moram pred vsem pridobiti in za njim – za njim pridete pa vi štirje na vrsto, ki ste nocoj preža!i na me. Da bi vas dal podaviti, kakor sem rekel, zdi se mi prelahka kazen za vas, pač pa vas hočem dati žive prikovati ob sivo skalo v najglobokejih ječah tega gradú, kamor ni pal še nikdar žarek zlatega solnca. Ondi bodete našli vže kupe človeških kosti, vse polno gnjusobne golazni. Glad naj vas potem ondi zadavi, da bodete zvedeli, kaj se pravi predrzno v moje naklepe segati. Tedaj se bode šele prav spoznalo, kake korenine sem jaz, kake pa vi! O ni še potekla poslednja kaplja Savinje pod mojim gradom!

Pa tudi tebe hočem dobiti v pest, mlada golobica moja, Pengarjeva Marjetica in makari, da se pod zemljo skriješ, zanašam se na svoje ogleduhe, kterim se ne moreš umakniti. Dobiti te moram poprej, nego prideš kteremu-koli drugemu v pest, ravnokar se razcvetajoča rožica duhteča. Osoda ti je sicer ugodna, meni pa povsem protivna, toda premagati jo hočem, naj velja kar hoče."

Grof obstoji pri oknu in gleda meglo iz doline dvigajočo se. Kaj lep je bil razgled iz tega gradu tjekaj doli na starodavno Celje, kjer je v župni cerkvi sv. Danijela veliki zvon vabil vernike h jutrajšnjej službi božji. Toda naš grof se za veličastni glas zvonú niti zmenil ni.

Zopet začne trdo stopaje gori in doli hoditi, vsled česar se je grofica Katarina v spalnici pod grofovo sobo stoječi zbudila, takoj vstala in prišla gledat, kaj-li grof danes tako zgodaj rogovili. V sobo stopivši se grofica na ves glas zasmeja in dolgo časa samega smehu niti besedice ne more spregovoriti.

"No ali se vam je nocoj pamet zmešala, Katinka, le pazite, da se ne zadušite vsled smeha", pravi grof nekoliko razdražen in dalje skozi okno gleda. Ko pa smehu le ni konca ne kraja, se mora vendarle od okna obrniti in – hočeš, nočeš – mora se sam smejati: "Z vami, grofica, danes menda res ne bo mogoče resnobne besede govoriti, ali je morda mesec mlaj vzrok tej veselosti, častita grofica, da se vam meša?"

"Menda se je vam čez noč zmešalo, moj resnobni grof, ha, ha, ha!"

"Kako to mislite?"

"No, kako le, ali morda mislite iti za "kozla" v samostan, da ste si dali za poskušinjo vže obleko napraviti, ali pa ste kam v šeme namenjeni, žal, da je predpust še tako daleč, ha, ha, ha!"

Sedaj šele grof spozna, da je bil pozabil preobleči se. V očeh se mu zabliska. "Kaj tebi mari, kar nameravam! Jaz delam po svoji glavi in ta glava zapoveduje tudi tebi. Zaradi tega ti ukažem, strogo ukažem, da se mi takoj izgubiš izpred oči! Sploh nimam rad, da me nadleguješ, kedar te nikdo ne kliče, zapomni si to!"

Grofica obmolkne, se prikloni in odide. Grof pa nadaljuje: "Kakor da bi me vrag jahal danes! Vse mi spodleti, česar se poprimem. Suho zlato, če bi ga danes vzel v roke, spremenilo bi se mi v črno oglje, če ne še v kaj druzega in pri moji veri, če današnji dan še ni od Boga preklet, prekleti ga hočem jaz, ako se mi do večera ne presuče." Grof si raztrga haljo raz telo, ter se vrže leno na umetno rezljani in bogato se zlatom okovani naslonjač. Spanec ga zmaga in nekoliko zadremlje. Ni še dobro pol ure počival, kar ga zdrami čuvarjev rog na stolpu. Trikrat je zatrobil, kar je znamenje, da imamo ptujega gosta pod streho. Grof plane kvišku, si zmane oči in poravna obleko, sam pri sebi mrmrajoč: "Izvestno so že zopet kaki 'lačenpergarji' tukaj. Človek res nima mirú ne po dnevi ne ponoči." Komaj se je nekoliko vredil, stopi sluga v sobo in napove papeževega poslanca.

"Papežev poslanec!" začudi se grof, "kaj pa ta hoče? Dosedaj dohajali so mi le cesarjevi in kraljevi poslanci v grad, danes javi se mi celo papežev poslanec. Hm, hm, vže vem, kaj da je, naj le pride!"

Sluga hoče oditi.

"Ali ima poslanec orožje pri sebi?"

"Ima ga, svitli grof, in konja arabca."

"Poberite mu orožje, in če bi se obotavljal, mu kratko odgovori, da drugače k meni ni pristopa. Konja spravite v konjak, mostove potegnite kvišku in brez mojega dovoljenja ne sme nikdo več v grad in ne venkaj. Si me li razumel?"

Sluga prikima, prikloni se in odide. Grof se zopet vsede in napovedanega poslanca pričakuje. Znano mu je bilo, da se je v tem času cesar Miroslav IV. v Rimu mudil in ta ga je morda pri papežu zatožil. Brž ko ne bode poslanec zarad tega tu. V tem trenutku odpro se zopet duri, sluga vstopi in ondi obstoji, za njim pa pride poslanec.

"Hvaljen bodi Jezus Krist na vekov veke!" pozdravi došli dostojanstvenik grofa, ter nadaljuje: "Hvaljeno in slavljeno bodi Gospodovo ime od solnčnega izhoda do zahoda. Mir in pokoj, čast in poštenje vsem vernim na zemlji, ki so čistega srca in dobrih misli!"

"Ne čenčaj mi predolgo!" zareži grof nad njim za protipozdrav ter nadaljuje: "Prav nič se mi ne ljubi danes pridig in litanij poslušati, ker imam zato nalašč duhovnika v gradu najetega. Znebi se svojega sporočila in čakaj na odgovor."

Na tak nepričakovan surov protipozdrav papežev poslanec obmolkne, seže v žep svoje široke obleke, izvleče veliko pismo s črnim papeževim pečatom zapečateno in pravi: "Ste li vi Urh, celjski grof, kteremu je to pismo pisano?"

"Ako bi te hotel prepričati, da sem jaz res grof Urh, moral bi te dati obesiti na oni-le stolp, da se prepričaš, kako so moji sluge navajeni vbogati svojega gospodarja. Če je toraj pismo namenjeno grofu Urhu Celjskemu, daj ga sem, da vidim, kaj hoče rimski papež od mene!" Pri teh besedah seže Urh po pismo, ktero hoče poslancu iz rok iztrgati.

"Stojte grof!" pravi poslanec proti durim umaknivši se. "Prej ne dobite pisma v roke, dokler mi ne povrnete orožja in konja, ki sta se meni na vaše povelje odvzela in šele doli pri velikih vratih vam smem izročiti pismo, tako se glasi dano naročilo sv. očeta v Rimu. Ko bi bil vedel, da ste danes tako slabe volje, bi bil izvestno še nekaj dni počakal, in šele potem stopil pred vas."

"Ha, ha, ha," zakrohotá, se grof. "Tako ošabno se vže dolgo ni nihče drznil z manoj govoriti." To izpregovorivši grof trikrat za svileno vrvico potegne, da spodaj zvonec zapoje.

"Za Boga, kaj nameravate," povpraša ga papežev poslanec vznemirjen.

"Nič druzega, kakor pismo ti bom dal po sili vzeti, pismo, ki je namenjeno meni, grofu Urhu, in ktero se braniš izročiti mi. Mari li misliš, da se bodem jaz pretepal s taboj zanj? O kaj še, za ta posel imam druge ljudi v gradu."

Poslanec vidoč, da je najbolje brez ugovora vdati se, ako se hoče večjim zaprekam ogniti, izroči grofu pismo in ga prosi, naj ga sedaj pusti mirno dalje, ker mu zaradi odgovora ni bilo ničesa naročeno. V tem trenutku stopi četvorica oboroženih beričev.

"Kaj še!" zakrohota se divji grof, "mari li misliš, da sem zastonj klical svoje ljudi. Primite mi tega," obrne se nato k biričem, "in dobro mi ga čuvajte do večera. Ko se zmrači, odvedite mi ga v Bežigrad!"

Vse prošnje in rotenje poslančevo bilo je zastonj. Ni mu pomagala trditev, da je postopal le kot verni sluga svojega gospoda. Grofovo srce je bilo trdo kot kamen. Beriči planejo nad poslanca, ga zvežejo, kakor najhujšega razbojnika ter ga odvedó, grof Urh se pa porogljivo krohota. "O Bog, Tvoja sveta volja naj se zgodi!" zdihne poslanec in z beriči odide.

Grof prične sedaj pismo ogledavati. Nič kaj posebno ga ni veselilo. Ogleduje si pečat, prebira naslov ter pretehtava pismo, kakor bi se mu pretežko zdelo. Konečno pa ga le radovednost premaga in grof pismo odpečati in ga jame odvijati iz raznoterih zavitkov. Bilo je trikrat zavito. Konečno ima pisanje samo pred saboj in – zatrepeče. – Krčevito ga drži v rokah in oči se mu izbuhlé izpod košatih obrvi. Grof bere in bere ter smrtnobled postane. Pismo, ki je grofa tako v srce zadelo bilo je izobčilno pismo. Papež je grofa zarad njegovih hudobij, krivic, nesramnosti, nekrščanskega pohujšljivega življenja, nepokorščine proti cerkvi in neposlušnosti proti njegovemu cesarju Miroslavu IV. preklel in iz katoliške cerkve izobčil.

Grozno je dirnula ta novica iz Rima grofa Urha in tresel se je, kakor trepetlika na vetru, in kleti je jel, da se je nakrižem ogenj delal. Svilnata vrvica od zvonca mu pride nekako ponevedoma v roke in grof potegne za njo. Takoj nato stopi nekdo jako ponižno v sobo. Bil je ogleduh, ki smo ga sinoči pri Pengarju videli. Mislil je, da ga je grof zaradi sinočnega dogodka na odgovor poklical. Ta pa ga debelo pogleda, kakor bi ga ne poznal. Toda to traja le jeden sam trenutek, kajti takoj nato jame ga zmerjati in ga obkladati z najgršimi prijimki. Iz službe ga hoče spokati in za nameček tudi v ječo vreči zaradi njegove sinočne nerodnosti. Očital mu je, koliko da ga na leto stane, da je najbolje plačani ogleduh, kteri povrh določene stalne plače vleče za vsako količkaj vredno žrtev še posebna darila. "Še jedenkrat," pravi grof, "se hočem poslužiti tvoje zvitosti, ktera te je sinoči popolnoma na cedilu pustila. Bodi prepričan, da te bodem ali posebno dobro nagradil, ali pa jako občutljivo kaznoval, kakor si bodeš zaslužil. Prvo je, da mi poizveš danes pri volitvi teharskega načelnika, kedo so bili naši sinočni tolovaji, drugič si pa izumi kak pameten način, kako Pengarjevo dekle v grad dobiti. Ne želim si je tolikanj sebi na ljubo, saj vendar že osivujem, kakor mlademu kraljeviču ogrskemu, Ladislavu, da bo imel tu pa tam kako kratkočasno uro pri njej, ker se v resnici bojim, da se mu sicer življenje v gradu pristudi. Na lovu in pri igrah človek vendar ne more vedno biti. Mlada kri potrebuje vsak dan druge zabave, da ne otrpne. Prav veliko imam nade, da se mi posreči kraljeviča cesarju popolnoma odtujiti, kar bi bil neizmerni dobiček za nas gledé na razširjenje in vtrditev našega vpliva na Ogrskem v državnem oziru. Potem bi bilo pač lahko, cesarjevega gospodstva znebiti se in samostojen postati in iz grofa preleviti se v kneza. Za ostale sozarotnike mi ni mari. Ko bi cesar le pomislil, kolikrat sem ga že rešil iz raznih zapletek in neprilik. Kolikrat napolnil sem mu prazno stoječe blagajnice, in vendar me neče povzdigniti med kneze in mi podariti samostojnosti. Prav zarad tega sem se tudi tolikrat pregrešil proti njemu!"

Ogleduh vidoč, da ga grof še ni popolnoma zavrgel, se zravna, in pravi: "Kraljem in cesarjem sem gledal vže na dno srca, ter zvedel za najtajnejše skrivnosti, ki so jih kovali proti svitlemu grofu. Vsako nakano proti vam skovano zasledil sem pravočasno, in zato me pač prav nič ne skrbi, okorne Teharčane na limanice vjeti." Hotel je v tem slogu še nadalje naštevati dokaze svoje zmožnosti, toda grof mahne z roko, in to je bilo znamenje, da je ogleduh milostno odpuščen, in odšel je.