V. Vbežnik in vjetnik.

Hrum in šum včeranjega praznovanja je potihnil. Nastopil je navadni delavnik in vse se je vrnilo zopet v navadno življenje. Tudi naš novi načelnik se je pripravljal v gozd podati se, drva sekat, kar mu nenadoma pride od grofa povelje, da mora še danes stražo v Bežigradu prevzeti. Janez odloži sekiro, ter se oboroži. Nato hiti pod lipo in zatrobi. Kmalo se zbero fantje okoli njega, radovedni kaj da bo! Janez si izbere izmed njih deset najčvrstejših, med temi tudi prijatelja Šimekovega Toneta ter odrine z njimi proti Bežigradu.

V Bežigradu so imeli beriči tudi že ukaz, da naj stražo vjetnikov nemudoma izroče teharskemu načelniku. Tega se Janez pač ni nadjal, temveč je mislil, da mu bode ondi le častno stražo opravljati. Ko mu toraj véliki berič ključe od ječ izroči, vrže jih Janez bled ob tla rekoč: "Pojdi k grofu Urhu in reci mu, da ga pozdravljamo ob jednem pa mu sporočamo, da mu za beriče ne bomo služili. Tega mu nismo prisegli. Do večera ostanemo tu, dalje niti trenutka ne in tudi mu nismo porok za njegove vjetnike."

Véliki berič se je tega predrznega govorjenja tako prestrašil, da so se mu kar kolena šibile. Le z glavo je neverjetno zmajal in odšel.

"Dobro si se odrezal, Janez!" pritrdi mu Šimekov Tone. "Pač res, grofovi beriči vendar ne bomo! Nikdar ne in pri moji veri, če se vsi teharski fantje do poslednjega poberičijo, jaz se ne bom!"

"Jaz tudi ne!" Janez zaničljivo dodá.

"Mi tudi ne!" zagroze se ostali fantje. "Naj nas grof le pred sovražnika postavi in videl bode, kaj da znamo, vjetnike stražiti in beričiti pa nikdar ne!"

"Tako je pravo fantje, in za Boga, sedaj me še le prav iz srcá, veseli, da so me izvolili za vašega načelnika. Jedinih misli in jedinega duha moramo ostati, drugače nam ne kaže." Pri teh besedah Janez ključe na tleh ležeče brcne, da rožljaje po tlaku zleté, Šimekov pripogne se pa ponje in jih pobere rekoč: "Janez, pojdi, greva nekoliko po ječah pogledat, da bomo vsaj vedeli, koga da nam je čast stražiti."

Do prvih vrat prišedši, porine Šimekov takoj prvi ključ vanje, ki mu je prišel pod roke in bil je pravi. Dvakrat ga zasuče, da v zarjaveli ključavnici zaškriplje, nato pa s pestjo vrata v ječo porine. Plesnjobni, zaduhli vzduh vdari jima v nos, da sta se morala takoj umakniti. Šele ko se je smrad razkadil. stopi Janez v ječo. V gnjusobnem kotu na slami vže napol gnjili vgleda čepeti človeško podobo, v kteri je bilo le še trohico življenja. Vkovana je bila v teško železje. "Kdo si in kaj si zakrivil?" vpraša Janez. Toda vjetnik se niti ne zmeni ne, ne za Janeza ne za njegovo vprašanje. Vdrugič in tretjič vpraša Janez ali vedno brez vspeha. Človek ondi na slami pač še daje znamenja življenja od sebe, odgovora pa nobenega ne. Janeza je skoraj groza biló. Drugega mu ni kazalo, kakor vjetnika venkaj na svitlo spraviti. Oj strašan prizor, grozen pogled! Nič druzega niso spravili na dan, kakor zgolj kost in kožo. Obleka – razpale cunje pokrivala je komaj za največjo silo nagoto in je vsa mrgolela negnjusnega mrčesa. Brada in lasje so vjetnika divje obrastli in star je bil videti, kakor zemlja. Slep je bil tudi. Neprestana tema v ječi uničila mu je ljubo luč oči. Tudi slišal ni več, kakor so fantje iz raznih nagovorov spoznati menili. Groza jih spreleti vse od prvega do poslednjega, živega mrliča pred saboj videti. Prinesli so vrč vina, da bi ga okrepčali, toda siromak je bil tako slab, da niti govoriti ni mogel. S trepečo roko dvigne starček vrč, da bi se napil, toda komaj napravi dober požirek, se vže začne po celem životu tresti. Vstal bi bil rad. Janez in Tone mu podpiraje ga pomagata kvišku.

"Oproščen, sloboden!" izdihne starček, "da, da, vino mi je znamenje zadosti verjetno, da sem rešen iz dolgoletne ječe in sladka zavest mi pravi, da je pravični Bog vslišal moje prošnje v temni ječi. Štirideset dolgih let mi ni prišla kapljica vina na jezik in zarad tega smatram ga sedaj za znamenje moje rešitve. Le smradljive vode vlivali so mi po žlebu v ječo. Kaj ne da, prijatelji moji, kaj ne da je to vino znamenje mojega odrešenja. Sicer vas ne vidim in ne slišim, ali verjeti vam hočem, da ste me res oslobodili."

Siromak je zares mislil, da je rešen dolgega trpljenja.

"Náte, tu imate!" čez nekoliko časa zopet začne, náte! Morda si ti moj sin tukaj, morda se uprav nate opiram, morda so s taboj tudi moji vnuki. Nate!" Starček izvleče izpod pazduhe svetinjico in jo poda okolistoječim rekoč: "Po tej svetinjici me bodete spoznali. Nosil sem jo kot jedini mi zaklad dolgih štirideset let pod pazduho skrito, vedno se nadjaje, da me bodo morda kedaj po njej spoznali. Čast in hvala Bogu, nisem se motil. Prišel je ta presrečni dan in čast in hvala Bogu zanj!"

Vsi so ogledavali prečudno svetinjico, spoznati je pa le nihče ni mogel. Starčeka jel je med tem mraz tresti. Janez takoj ukaže sobo zakuriti in starčeka v snažno posteljo položiti. Nato gresta s Tonetom še druge ječe pregledavat. Bilo jih je po vrsti kakih petdeset, a v nobeni kakega resničnega hudodelca. Tu sta našla kakega sestradanega viteza, ki ga je imel grof zaprtega, ker ga je sumničil, da ga morda pri cesarju toži, ali pa, ker se mu je sploh kot sosed nevaren dozdeval; ondi našla sta zopet pod ključem kakega širokoplečega kmeta, kterega se je hotel grof na tak način znebiti, da bi se tem laglje polastil njegovega posestva. Vže sta prišla do poslednjih vrat. Tu sta poskušala zopet ključ za ključem, a zastonj, ključa, pravega ključa od te ječe ni bilo pri rokah. Skozi ključevo ljuknico je bilo pa vendarle videti, da je i tu notri nekdo zaprt. Kaj storiti? Ni jima druzega kazalo, kakor vrata iz štekljev vreči. Oba h krati vpreta se z združenimi močmi vanje in – odpro se jima. V ječi – o groza – najdeta človeka z razpetima rokama na zid prikovanega, napol stojé napol visé. Čez glavo je imel vrečo zavezano, da siromak niti umevno govoriti ni mogel. Po lepi obleki soditi, ni mogel še dolgo tukaj biti. Hitro ga rešita spon in peljeta venkaj na svitlo. Ondi ga Janez vpraša: "Kedo si in kaj si zakrivil, da so te vrgli tu notri v temnico?"

"Duhovnik sem in brez krivde. Dokler se zvesto izpolnovanje svojih dolžnosti še ne bo smatralo za krivico, tako dolgo čutim se nedolžnega. Moja vest je čista!"

"Duhovnik ste? ponoví osupnjeno Janez. "Ravno prav, tu imamo vjetnika, ki prej ko ne ne bo dočakal solnčnega zahoda. Blagovolite iti z nama, da ga priporočite božji milosti. Spovedati ga pač ne bo mogoče, ker je popolnoma gluh in za druga duhovna opravila nam manjka pa potrebnih priprav.

Starček je bil v resnici slab. Preveliko veselje nad nepričakovano rešitvijo iz štiridesetletne ječe vzelo mu je poslednje moči.

"Moj sin, moj sin!" kliče starček s slabim glasom – "pridi vendar semkaj k meni: Primi me za roko, da te ošlatam, ker te ne morem videti ne slišati, o pridi, pridi, da ne umrjem vendar popolnoma, zapuščen! Vže čutim, kako me zapuščajo poslednje moči!"

Duhovnik pristopi k postelji in prime starčeka za roko. "Tako, tako je prav moj sin," nadaljuje starček vidno pomirjen, "le podaj mi roko, dokler mi moja ni še popolnoma mrzla. O sedaj se ne bojim nič več umreti. Sladka mi bode smrt, saj me bo našla zunaj ječe v sredi svojih dragih. O kaj ne da ste pri meni, ti moj sin, tvoja žena s sinovi in hčerami in ljubimi vnučki. Kdo pač drugi bi me bil rešil iz grozne ječe, kakor vi, saj je ves drugi svet vže zdavnaj pozabil na mé – živega pokopanega!"

Starček preneha. Dolgo govorjenje ga je jako vpehalo. Fantje so srčno ginjeni stali okoli bolnika. Vse je čakalo, da bi vsaj kako imé povedal, da bi se morda takó zvedelo odkod in kedo da je.

"Mati tvoja izvestno več ne živi, jeli da ne?", nadaljuje starček čez nekaj časa, "oj kako le, saj moram vže jaz mnogo nad sto let star biti. Sicer sem pa vže davno nehal leta šteti, ki so mi bila silno britka, silno dolga leta v temni ječi. Blizo štirideset let moral sem prebiti v črni grozni noči. Oh koliko sem prestal! In sedaj v poslednjih trenutkih, ki so mi še odmerjeni, odpuščam vam vsem, sovražniki moji, vse krivice in vse hudo, kar ste mi ga prizadeli. Tudi tebi grof Erman, ako še živiš, odpuščam, če tudi si me dal zakopati živega v dosmrtno ječo – odpustil sem ti vže tudi – molil sem za té! Največje veselje mi je sedaj umreti med svojimi dragimi in ljubljenimi. Saj ti, moj sin, ki me sedaj za roko držiš, ne pojdeš poprej od mene, dokler me ne pokosi smrtna kosa. O da mi dano, vsaj jedenkrat še videti tebe in tvojih! Sin moj jedini! Nobene druge dote ti nimam zapustiti, kakor le spomin na grozno trpljenje in britke muke prestane ter tisto svetinjico, ktero sem ti bil poprej izročil. Dala mi jo je tvoja mati, odhajajočemu iz domovine. Štirideset dolgih let bila mi je ta blagoslovljena svetinjica edini mi spominek na vas. Blago mi je pobral grof Erman le svetinjica mi je ostala – pod pazduho skrita. Daj mi jo še jedenkrat v roko, da jo poljubim, kakor sem jo poljubaval tisoč in tisočkrat v temnici.

Janez izroči svetinjico duhovniku, naj bi jo le-ta dal starčeku za poslednjo tolažbo. Duhovnik jo vzame, pogleda, prebere na njej napis in vsklikne: Oh, moj oče, moj predragi oče!" in solze se mu vdero po zagorelem lici, solze srčne milobe. Vrže se na starčeka in ga začne strastno poljubavati. Okoli stoječi ostrme.

"Klical me je nekdo 'moj oče', ako sem pravo slišal," prične čez nekaj časa starček, "nič več ne dvomim, da si res tukaj moj sin Enriko!"

"Nesrečni starček je bil iz jako imenitnega rodú, stare benečanske plemenitaške korenine, ter si je pridobil v trgovini z jutrovimi deželami veliko bogastva. Ko je bil njegov sin Enriko še majhen dečko, podal se je trgovec nekega dne, z obilim in dragocenim blagom na Dunaj. Srečno mu je priplavala ladija v Trst, kjer je dal blago na konje naložiti. Več nego petsto konj je potreboval zato.

Počasi so se pomikali tržaški tovorniki proti beli Ljubljani in so vbrali od tod dalje po Savinjski dolini pot proti Celju pod noge. Vže preden je prišel na celjskega grofa svet, poslal je k njemu poslance, če li sme po njegovem svetu tovoriti in koliko mu bo plačati od tega.

Grof Erman mu da dovoljenje proti temu, da mu trgovec prepusti petdeset natovorjenih konj, ktere si bode pa sam izbral. Huda je bila pogodba, a vendar se ji je trgovec vdal in je tovoril dalje. V sredi Savinjske doline blizo Žavca ga grof pričakuje s svojimi hlapci. S temi napade tovornike na roparski način, ter jih pobije. Trgovca vjame in odpelje na svoj nezmagljivi grad, kjer ga vtakne v ječo, blago pa si prisvoji. Grof je potem umrl in dedščino njegovo nastopil drugi grof, za vjetnika se pa živ krst ni več brigal. Dajali so mu skozi malo linico v ječnih durih jed in pijačo in čez nekaj let živa duša na gradu ni več vedela, kedo da je, in zakaj da je zaprt. Vsak si je mislil, da mora izvestno velik hudodelec biti. Od takih in enakih ropov je rod celjskih grofov tako obogatel, da je celo kraljem in cesarjem denar posojeval. Trgovčeva rodovina v Benetkah je pa vsled tega popolnoma ubožala in prišla na beraško palico. Ko sin dorase, si izvoli duhovski stan. Bil je jako moder in pobožen in papež ga pokliče v Rim. Božja previdnost ga odloči, da je prav on nesel grofu Urhu v Celje izobčevalno pismo. Grof ga je dal v ječo vreči in sin, ki je svojega očeta kot že davno mrtvega objokaval in molil zanj, se izvestno ni nadjal, da ga bo našel tukaj kot tovariša v zaduhlih ječah.

Starčeku je bilo čedalje slabeje. Skrbni sin se ni ganil od postelje očetove. Stregel mu je, kolikor se je dalo in opravljal zanj mrtvaške molitve. Večkrat je med tem starčeka tolažeč, navdušeno vskliknil: "Živega me ne spravi nobena človeška moč od tega mesta, dokler mi živí moj oče!"

Proti večeru posijalo je zahajajoče solnce skozi okno in razlilo svoje zlate žarke po bledem obrazu umirajočega bolnika. "Oj solnce, zlato solnce," spregovori starček "vendar še jedenkrat čutim tvoje ogrevajoče žarke na velem licu. Štirideset dolgih let me nisi obsevalo, ne ogrevalo. Celó edino oknice v ječi so mi zamrežili! Hvala Ti, Vsegamogočni! Nerazumljivi so Tvoji večni sklepi!" Starček zopet vtihne. Roke in noge so mu vže odrvenjevale.

"Z Bogom dragi sin, z Bogom!" nadaljuje mož čez nekaj trenutkov, "še jednoč in sicer poslednjič se ti zahvalim, da si rešil me na poslednjo uro grozne ječe, da ne segnjijem tamkaj notri, kjer bivata strah in groza. Pošten bodi ves čas svojega življenja, Boga se boj in ne bo se ti bati hudobnih ljudi in njihovih naklepov. Moli zame tukaj in jaz hočem prositi zate ondi pred stolom božjim! Z Bogom, z Bogom, moči me zapuščajo in več ne bom dolgo!"

Janez vzame hitro križ iz kota, kjer je visel ves v pajčevine zamotan, ga nujno osnaži in duhovnu podá. Ta ga položi umirajočemu v roke. Ko starček božjo podobo na križu otiplje, želi jo pritisniti na blede ustnice svoje. Še jeden izdihljej in – po njem je bilo.

Duhovnika so solzé polile. Čez dolgo let našel je očeta in to le za jeden trenutek takorekoč, da ga je iz novega zgubil. Janez ga tolaži, kakor najbolje vé in zna, konečno pa ga vpraša, kako je on prišel v ječo. Duhoven mu začne razkladati, da so ga vrgli še le sinoči v ječo, kamor ga je pripravila zvesta izvršitev sprejetih naročil. "Rad bi ostal še zaprt," pravi gospod. "ko bi le mogel s tem očetu življenje podaljšati."

"Ne zamerite," izprašuje Janez dalje, "da Vas še nekaj vprašam. Rekli ste, da Vas je grof Urh tu notri vtaknil, kakó in zakaj?"

Duhovnik mu začne vse od kraja pripovedovati, kako je papež prav njega odbral, da nese grofu Urhu izobčevalno pismo in kako ga je grof nato vsega oropal in v ječo vrgel, le, da bi se ne zvedelo, da ga je papež iz cerkve izobčil, ker bi mu vtegnilo to silno veliko škodovati.

"Kaj se pravi: izobčen biti iz cerkve ?" izprašuje ga Janez radovedno dalje.

"Kogar papež izobči," pojasnuje duhovnik, "ta ne sme v nobeno cerkev več, ta se ne sme več posluževati zveličalne moči svetih tajstev (zakramentov) in pahnjen je iz cerkvene občine in ob jednem iz človeške družbe. Če je izobčenec kak poglavar ali druge vrste velikaš, odvezani so njegovi podaniki vsake pokorščine, zvestobe in drugih dolžnosti iz podaništva izvirajočih do njega. Ne brani ga nobena postava več in zato ga vsak sme ubiti, kakor steklega psa na ulicah, komur tak človek v roke pride. In če izobčenec v tem prokletstvu umrje, od kterega ga more jedino le rimski pahež odvezati, je njegova duša na večno pogubljena!"

"Jelite, da to vse sedaj tudi našega grofa zadeva?"

"Vse!"

Zdajci se zasliši močno robencanje na dvoriščnih vratih, ki so bile z železom okovane. Tone potihem odpre okno in pogleda, kdo da je. Joj mene, kaj vidi! Grof Urh obkolil je grad z veliko četo beričev in ravnokar nevoljen proklinja pred zatvorjenimi vrati, po kterih s teško in železom okovano roko razbija, da kar gromi po dvorišči. "Lepa straža ste mi!" dere se srdito, "da niti mojega prihoda niste opazili ter me niste na pragu pričakali. Sedaj pa le urno in brez ugovora odprite, sicer vas dam vse na kole nasaditi!"

Tone je med beriči tudi grofovega ogleduha opazil in takoj mu je bilo vse znano, česa se jim je bati. Janez se v tem trenutku obrne k svoji četi rekoč: "Fantje, sedaj pa le brž za orožje zgrabimo, ura je resna. Odslej nadalje oproščeni smo vseh dolžnosti do grofa, jaz, vaš načelnik, vaš prvi poveljnik vam to ukazujem!" Vsak fantov zgrabi za orožje in vsi skupaj hité za Janezom na dvorišče. Grof je divje razsajal zunaj vrat. "Kdo je, ki tako po tolovajski tu razbija?" Janez pogumno vpraša.

"Odpri in le kar hitro, za drugo se zmeniva kasneje!" zapové grof divje kričaje zunaj.

"Poprej ne, dokler mi ne poveš, kedo da si! Tako nam je povelje."

"Pasja duša! Kedo te je učil tako govoriti s svojim gospodarjem! Dobro da te imam v pestéh z vso tvojo ponočno druhalijo. Niti jeden izmed vas vseh mi ne uide. Vsak bo prejel, kakor si je zaslužil!" Nato grof z vso silo telebi ob vrata in te se razleté, kakor pezdir, kedar bruhne veter vanj in grof in cela beriška druhal vsuje se na dvorišče.

"Grof Urh!" zakliče Janez tako glasno, da ga je na daleč okoli vsak lahko slišal, "oproščeni smo vsake pokorščine vam nasproti. Tukaj je papežev poslanec in ta nam je živa priča. Orožje je toraj proti orožju, nasilstvo proti nasilstvu! Fantje le po njih! Bog bo nam pomagal in sveti Jurij!"

Meči se zabliskajo, boj se vname, fantje pritiskajo za beriči, da se kar iskre kažejo. Silno so bili junaški, kajti desetorica zapodila je trideset beričev v beg. Kakor skala, ki se utrga na visoki gori in v dolino bobneča vse pod saboj podira, kar ji je na poti, tako so se vrgli fantje na beriško druhal grofa Urha. Prvi kmalu pocepajo pod silnimi udarci ojstrih mečev teharskih fantov, ostali pa strahopetno pete pobrusijo, da bi jih bil komaj veter dohajal. Toda naši fantje tudi niso bili lipovi bogovi. S silnim krikom: "Udri ga! udri ga! le za njimi, le za njimi! Pobijmo jih, hudiče!" spusté se za bežečimi beriči in še marsikoga spotoma pošljejo na oni svet. Tudi ogleduh je prejel tukaj svoje plačilo. Šimekov Tone ga je dotekel in zgrabil. Vohún zdrsne na kolena in prosi milosti, ali Tone je taki izdajici, taki kukavici nasproti gluh. V divjej in svetej jezi zbog tolišnje malopridnosti porine mu nož do rogu v črno srce, da je na mestu mrtev obležal. Ko se fantje v grad povrnejo, najdejo Janeza z grofom v dvoboju. Hitro mu hočejo na pomoč priskočiti. toda Janez jih oblastno zavrne rekoč: "Nazaj! Ne bilo bi junaško, če vsi nad jednega planemo! Samega me pustite, saj se ga nič ne bojim!"

Fantje obstopijo Janeza in grofa. Poslednji naslanjal se je s hrbtom ob zid, ter je bil tako od zad zavarovan. Janezu ni bilo na tem, da bi bil grofa ubil, le orožje hotel mu je iz rok izbiti. Vže zdavnej bi ga bil lahko petkrat prebodel, ko bi bil hotel, tako n. pr. ob priliki, ko mu je ščit razcepil. Dolge tri ure vže sta se borila in si krhala meče, konečno pa vendar le grofu prvemu roka omaga. Janez to opazivši, skoči od strani nadenj, ter mu zbije meč iz rok. Nato ga zgrabi in vleče v grad pred mrliča. Ondi mu očita: "Ali ga vidite tu siromaka, žrtev pogoltnosti vaše in prednikov vaših? Ali ga vidite ondi sinu njegovega, ki ste ga dali sinoči le zarad tega v ječo vreči, ker je zvesto izpolnil sprejeto nalogo, ker vam je prinesel izobčevalno pismo, ktero nas je oprostilo vsake poslušnosti vam nasproti. Bati se vam od moje strani ni ničesar, kajti ne maram si čistih rok z vami omadeževati. Velikodušno pustim vas pri življenji, da se spokorite in od papeža odvezo dosežete!"

Čudovito so te besede grofa prevzele. Na kolena zdrsne pred poslanca – celjski grof Urh, ki do sedaj niti pred Najsvetejšim ni upognil svojega kolena, kaj pa še le pred drugimi ljudmi. S povzdignjenimi rokami ga prosi, naj poslanec spregovori zanj pri svetem stolu dobro besedo, da sv. oče odvzame od njega prokletstvo ter ga zopet uvrsti med ude katoliške cerkve. Rad se podvrže vsaki še tako strogi kazni, le da se odtegne večnemu pogubljenju!

Poslanec ga ljubeznivo prime za roko in kviško dvigne, ter ga zagotovi svoje priprošnje pri papeži, opiraje se na nemali vpliv, ki ga ima pri svetem očetu. Konečno Janez grofu celó meč vrne in ga do vrat spremi. Grof odide na videz popolnoma skesán.

Ko se Janez vrne k fantom, pravi: "Fantje, sedaj pa le brž dalje, čem preje ta grad zapustimo, tem bolje za nas. Jaz ne zaupam grofu niti za las ne in mu tudi nikdar ne bom. Res se je kesal, kakor morda še nikdar ne, ali ne zanašam se vendar ne na njegove besede in se tudi nikdar ne bodem!"

Mrliča in kar je bilo orožja v gradu, so vzeli s saboj, jetnike pa vse oslobodili. Preden odidejo zažgó grad.

Janez in papežev poslanec korakata za prepevajočimi fanti. Bila sta poslednja, ki sta grad zapustila. "Kaj mislite častiti gospod, – kaj mi je početi v tej zadregi, v ktero sem se tako po naključji zamotal? Vi ste vrlo izkušeni mož, svetujte mi, kaj naj storim?"

"Drugega ti ne kaže, dragi moj," odgovori poslanec, "kakor da se za nekaj časa domu odtegneš. Bežati moraš kamor-koli vže vsaj za toliko časa, da se stvar nekoliko pozabi, kajti grofovi spokornosti tudi jaz prav nič ne verjamem. Le preveč ga poznajo po celem svetu kot zvitega hinavca in prekanjenega lesjaka. Poglavitni namen danes mu je bil rešiti se iz tvojih rok. Da se v resnici nikdar ne bode resnobno spokoril, bi stavil svojo glavo. Lesjak ostane lesjak, dokler ima rep kosmat. Jedino, po čemur mu bo noč in dan srcé koprnelo, bo hrepenenje, da bi se mogel nad taboj strastno in grozno maščevati. Čuvaj se ga toraj, dragi moj dobrotnik in rešitelj, ter beži iz domovine venkaj, vsaj čez mejo, kamor ne sega več njegova oblast."

"Dobro – ali kam?" vpraša zamišljeno Janez.

"Hm, na Ogrskem se zbira ravnokar velika vojska, ki bo vsakčas nad Turka vdarila. Rimski papež dal je oklicati križarsko vojsko zoper tega krvoloka. Za svojega namestnika poslal je tjekaj Ivana Kapistrana, najiskrenejega mi prijatelja, ki hodi po deželi od kraja do kraja, po vaseh, trgih, gradovih in mestih in ljudi v imenu svetega očeta naudušuje za sveti boj, naj se dvignejo čez sovražnika krščanstva, naj se udeleže velikih odpustkov, ki jih je papež razpisal bojnikom in braniteljem svete vere in domovine. Junaki treh deželâ: iz Ogrske, Češke in Poljske zbirajo se vže okoli zastave Ivana Sibinjskega, najboljšega junaka ogrskih deželâ, da udarijo jeseni na turški Beligrad. Ondi ti je, junaku, prilika priboriti si lavorike. Lepše prilike pač ne boš imel, kovarskemu grofu umakniti se. Sprejmi križ križarski, pripaši si meč božji in pridruži se sveti vojski! Pozdravi Kapistrana od mene in verjemi mi, da te bo dobro sprejel!"

Janez je verno poslušal goreče besede častitljivega moža in duhovna in nehoté se mu je pestila roka, ko je bila govorica o boju za vero in domovino. Na vse grlo zauka in pravi: "Da, da, na boj zoper Turka pojdemo, zoper Turka, krvoloka, ki mi je ubil očeta na brežkem polji!" – toda, kar h krati umolkne, kakor bi ga bil kdo z nožem v srce sunil, kajti živo mu je stopila pred oči mičnodivna podoba njegove Marjetice. Janez se ne obotavlja dolgo, zaupno se ozre na duhovnika, ter mu razodene svoje srčne tajnosti, vprašaje ga, kaj mu je gledé tega storiti. Konec temu razgovoru je bil tak, da je vendarle duhovnikova obveljala in Janez mu je moral obljubiti, da še danes proti Ogrskej odrine.

Vaščani pričakovali so vrle fante na vasi pod lipo in sicer dekleta z zelenimi venci, možaki pa s čutarami. Pozdravljali so jih z radostnim ukanjem, kajti novica o grofovem porazu raznesla se je po bliskovo hitro po celi okolici. Nekaj previdnejih se pa te zmage ni nič kaj veselilo, ker se niso mogli znebiti misli, da se bo grof za napravljeno mu sramoto krvavo maščeval. Med temi poslednjimi je bil tudi Janez, ki je neprestano povešal glavo, ko se je okoli njega vse radovalo in je vse vriskalo. Pod lipo dospevši zatrobi, potem pa pravi:

"Teharjani! Prav na tem mestu prisegel sem včeraj nelomljivo zvestobo in udanost gospodarju našemu, grofu Urhu, danes pak vže odvezan sem te prisege, ker je naš grof od rimskega papeža proklet, to se pravi, greh bi bilo, dalje služiti mu. Tukaj pod lipo, dvignili ste me, fantje moji, včeraj na ščitu kvišku kot svojega načelnika. Kakor se čutim in smatram jaz samega za odvezanega od prisege do grofa, tako oproščam vas one do mene. Kdor izmed vas hoče še nadalje služiti grofa Urha, slobodno mu in volite si drugega načelnika. Mene pa okoliščine silijo iz domovine, če nočem zapasti grofovemu srdu. Še danes odrinem na Ogrsko. Predrzno bi bilo še dalje tu ostati. Ondi v Stolnem-Belemgradu zbira junak Sibinjski križarsko vojsko, s ktero bode vdaril na turški Beligrad vže to jesen. Tej vojski se hočem pridružiti. Nadjal sem se, da mi bo možno svojo lastno četo, peljati v boj zoper skupnega sovražnika krščanskega imena. Sanjalo se mi je že o zmagah in lavorikah, o prsnih krvavečih ranah in bojnih brazdah. Tako sem jaz obračal – Bog pak je obrnil drugače. Oskrbovanje svojega posestva izročim Pengarjevim, dokler ne pridejo boljši časi, da se smem zopet povrniti brez nevarnosti v lepo slovensko domovino, v ljubljene Teharje na dragi dom svojih očakov. Prepričan sem, da mi Pengarjevi te prijaznosti ne bodo odrekli. – Ako mi je pa večni Bog v svoji nerazumljivi previdnosti določil smrt na bojnem polji, in jaz morda danes zadnjič stojim pod dommačo lipo, tedaj pa naj bode moja domačija Pengarjevi Marjetici bodoča dota. Z Bogom toraj, draga vás domača, z Bogom sosedje moji, fantje in dekleta, z Bogom, z Bogom!"

"Mi gremo s taboj!" zakriče fantje, kakor iz jednega grla, "mi gremo skupaj, ker te nečemo samega puščati na boj. Po tvojem odhodu maščeval bi se grof nad nami ostalimi. Kar smo ti prisegli, ni samo za danes, to velja za večne čase, samo smrt nas more odvezati naše prisege!"

Fantje obstopijo svojega ljubljenega načelnika in vse pregovarjanje Janezovo je bilo zastonj. Imeli so ga preradi.

"Ako je toraj resna vaša volja z manoj deliti vesele in žalostne dneve, pokleknite in prisezite mi še jedenkrat zvestobo!" pozivlje jih vsled tega Janez.

Vsi pokleknejo in se odkrijejo. Ko začnó prisego ponavljati, vsak tri prste kvišku držeč, zapoje pri sv. Ani večerni zvon Marije, v Bežigradu pa sikne plamen iz strehe in krvavo vso okolico razsvetli. Vsem pod lipo zbranim igrale so solzé v očeh. Ne matere, ne sestré, ne ljubice si niso upale ugovarjati in svojih dragih zadržavati. Ko odzvoni Marijo, se fantje prekrižajo, skočijo kviško in se razidejo slovo jemat. Marjetica sloni Janezu na prsih in milo joka. Janez jo tolaži, kolikor more, toda prav izdatna tista tolažba ni, vsaj je je morda on sam še bolje potreben. Pengarja Janez prosi, naj za čas, dokler ga ne bo nazaj, Marjetico spravi k kakemu ogljarju v Pečevnik in jo tako pred strastnim grofom skrije.

Fantje se kmalo zopet vsi oboroženi in na čilih konjičih sedeč pod lipo zberó. Vsak je imel pripet šopek svežih cvetlic in rožmarinov vršič, spomin na ljubljenega dekleta. Vse je bilo na odhod pripravljeno.

"Ločiti se bode treba," povzame po daljšem molčanju Janez, "glej fantje me že čakajo; veruj mi, da naji bo prav ta osoda zopet prijazno združila, ki naji sedaj tako nemilo loči, ako ...

"Jaz grem s taboj, kamorkoli tebe pot popelje!" pravi pogumno Marjetica. "Jaz grem s taboj na boj, kjer hočem na te paziti, kjer te hočem ranjenega obvezavati, žalostnega tolažiti, kjer se hočem s taboj slavnih zmag udeleževati. O vzemi me s saboj, brez tebe mi ni živeti!"

"Pametna bodi Marjetica!" pouči jo Janez, "kako li hočeš ti nežna devica z manoj v krvavi boj. Rožica ni, da bi na ledenej planjavi cvetela. Nikakor ni mogoče. In poglej očeta, kako se ti od dne do dne bolj starajo. Ali jih hočeš same pustiti na stare leta. Pokopala bi jih s tem svojim sklepom. Ne, ne, iz tega ne bo nič. Veruj mi, da me na vojski ne bo konec, če je božja volja, kajti poprej mi mora sovražnik sam pasti pod mojim mečem, preden pride meni do živega."

Marjetica je bila, kakor so ženske večinoma, precej svojevoljnega značaja in se toraj nikakor ni dala vtolažiti. Ljubezen do svojega ženina bila je silneja od one do ljubega očeta. Stari Pengar to videti, prime svojo hčer za roko rekoč: "Vtolaži se vendar dete moje, saj to ni ločitev za večne čase. Boljše čase bomo doživeli, če Bog da in tedaj bodeš blagoslavljala dan, kedar se bo Janez vračal slavodičen iz boja domú.

Mladeneč je še in mladeneč mora na ptujem stopiti v moško dobo, ako neče za zapečnika sloveti. Saj sem šel tudi jaz z rajnikim grofom Ermanom na Ogrsko v turške boje, pa vendar še živim!"

To je pomagalo. Marjetica pogumno dvigne objokano obličje, si obriše s predpasnikom solzne oči, kakor bi se sramovala, da je jokala in pravi: "Idi toraj brez mene v boj, če že mora tako biti. Pameten in pogumen bodi, in veruj mi, da te rajši mrtvega vem v ptuji zemlji pokopanega, kjer te je posekal sovražni meč, kakor pa da bi te kot plašljivca tu sem pribeglega, objela!"

Navdušen Janez Marjetico še jednoč na kipeče srce stisne, objame in poljubi in komaj, da se Marjetica zavé, sedi vže Janez v sedlu na svojem konji. Mlado žrebe zarezgeče, ko čuti dobro znanega gospodarja na sebi v sedlu. Oči se mu svetijo in hrčki razpihnejo. Ponosno dvigne glavó in se radosti spenja kviško, kakor bi hotelo reči: "Ktero drugo žrebe nosi lepšega junaka od mojega?"

"Preden odrinemo, še vina semkaj za srečno pot. Brez šentjanževca ni slovesa!" pravi Janez. Bližnji sosedje hité ponj in ga donašajo kar v vedričih. Fantje zapojó junaško pesem. Janez dvigne poln požunec in pravi: "Z Bogom Teharjani! Svoje poštenje vam zastavim, da vam pripeljem vaše sinove le proslavljene in zmagovite domu, sicer nas vseh skupaj ne bo več!" Nato izpije polni požunec do poslednje kaplje, ter ga vrže visoko preko vaške lipe. Sedaj stopi še poslanec sv. očeta k njemu in mu seže v roke, ter podeli vsem skupaj sv. blagoslov. Konečno ga poslanec še popraša, na čim bi ga v bodoče lahko spoznal, ako bi se morda zopet kje srečala v življenji?

"Častiti gospod," odgovori Janez, "mene vsa naša okolica le po ukanji pozna. Kedar zjutraj svojo molitev opravim, zaukam Bogu na čast, da mi je dal zdravo grlo in tako čist glas. Podnevi ukam, kedar se mi poljubi, pred sovražnikom in v boji ukam, ker sem si svest božje pomoči in gotove zmage. Na ukanji me bodete toraj lahko spoznali sredi boja.

"Z Bogom, z Bogom!" čuje se sedaj od vseh strani in fantje spodbodejo čile svoje konje. Podkove se zabliskajo in veter odnese fante na brzih konjih, da se je kar prah dvignil za njimi in doma ostalim še dolgo časa kazal sled, kam da je zletela vrla teharska četa. Vže daleč so bili za dobravo, peket konjskih kopit se je pa vedno še slišal na Teharje, kedar je veter ugodno potegnil in marsiktera mati in marsiktera nevesta pošiljala je k večnemu očetu gori nad oblake vroče molitve za srečni povrat.

Lahno kakor divji lovci šli so čez drn in strn, rove in zapreke preskakovajoč. Bilo jih je kakih petdeset skupaj, vsi pogumni, vsi veseli, jeden bolje slave in boja želján, kakor drugi. Pridirjali so že unostran Blagovne, ko še nekdo v eni sapi za njimi pridrvi, vže od daleč kričeč, naj ga vendar počakajo.

Janez ustavi četo, da jih zakasnjenec dohiti. Ko jih ta doide, vidijo, da je došli šibek komaj štirinajst let star deček. Janez to videti, ga strogo posvari rekoč: "Vrni se domu! Mlado fante, nisi še zrelo za boj! Zakaj nas ustavljaš?"

"Saj še komaj hlače nosiš," dostavi šaljivo Šimekov Tone, "pa hočeš že na boj. Le vrni se in doma krave pasi, za boj še nisi. Sedaj nas pa nikari ne mudi, temveč hitro obrni konja in doma vse lepo pozdravi, posebno pa mojo Mico v Trnovljah!"

"Laže se, kdor pravi, da sem še deček" jim fantič razžaljen odvrne. "In kaj to, če mi še ne raste brada, imam pa tolikanj več poguma! Le brez skrbi me vzemite s saboj, ne bom vam sramote delal, ne!"

Fante smeh posili. "Čigav pa si? vpraša ga konečno Janez, ker ga ni prav nič mogel poznati.

"Ogljarjev Miha sem iz Pečevnika. Danes zjutraj sva imela z očetom nekoliko računa skupaj, prav po domače so me hoteli namazati z leskovim oljem, jaz pa sem jim ušel – brez potice; kar za zidom sem jo pocedil. Ves ljubi dan potikal sem se po vasi, ker sem se bal domu, kajti očetove leskovke prav nič ne maram. Zató sem brž, ko ste vi odšli, hitel na Pengarjev pašnik, na to le kobilico skočil in vže sem tu. Stara je že skoraj kakor zemlja, vendar pa še prav čvrsto kopita dviguje. Pengarjevi je pa tudi ne bodo kdo ve kako pogrešali, saj imajo boljih konj zadosti, in po dokončanem boji pripeljem jim kljuse nazaj in prej ko ne debeleje, nego je sedaj. Med tem se bo pa očetova jeza razkadila. Vi pa, če me vže nečete med se, mi nikakor ne morete ubraniti, da ne bi smel jezditi nekoliko za vami, kajti domu se ne vrnem za celi svet več! Le jedenkrat v življenji žvižgala je leskovka po moji zadnji strani života, in vže tedaj sem sklenil: Sedaj prvič in poslednjič!"

"Vrni se, vrni!" veleva mu tudi Janez resnobno, "kobilico jahaj zopet lepo na Pengarjev pašnik, očeta prosi odpuščanja in pri vogljarstvu jim pomagaj, pa bo vse dobro. Za nas nisi in tudi pravega orožja nimaš."

"Kdo pravi da ne! Kaj pa je to-le? Ali ne poznate ojstre drevače. Desetletno smreko podrl sem z njo v treh udarcih in turška črepinja menda tudi ne bo trša od nje!"

Miha je na tak način vse fante v smeh spravil. Niso mu mogli ubraniti, da bi se jim ne pridružil, zato mu Janez reče: "Naj bo v božjem imenu, hodi z nami, če si že res tako močan, kakor si silen. Ne morem si pa kaj, da bi ti še jedenkrat ne zatrdil, da se mi zdiš ravno zrel za kakšnega Turka, ki te bo na kislem zelji snedel."

Takoj na to zabliskajo se konjem podkove in v divjem diru šlo je proti ogrski meji. Tretje jutro na vse zgodaj odpre se jim razgled na ogrski Stolni Beligrad. Ivan Sibinjski stal je uprav v linah, ko se naši Slovenci v divjem diru mestu bližajo, da se je kar prah delal za njimi. "To so Slovenci," dejal je Sibinjski vitezom, "poznam jih po njihovih bronastih čeljadah in pogumnem in zvokem ukanju, ktero je vže marsikako zmago pridobilo. Pod celjskim grofom Ermanom so Slovenci s svojo hrabrostjo pri Nikopolji na Bolgarskem rešili vso ogrsko armado gotovega pogina. Sedaj se nam pa ni več treba bati, kajti zmaga nam bo gotova. Dobro jih poznam, kaki ljudje da so. Vsak je junak od nog do glave, kjer zadene, iskra šine, šest jih pade, kjer porine, grad vali se v sip in prah! Kako bi bil pa tudi grof Urh tako mogočen, če ne bi imel Slovencev!"

Vitezi nato vstanejo in gredo s Sibinjskim prihajajoči četi nasproti. Pridružil se jim je tudi Kapistran. Jako lepo so sprejeli došle Slovence. Sibinjski povabil je Mlinarjevega Janeza takoj k sebi v šotor na pojédino, ter se je jako ljubeznivo z njim pogovarjal o slovenskih junakih, o starih slavnih bojih, o grofu Urhu, svojem najzlobnejim sovražniku in nasprotniku in o marsikaterih drugih domačih zadevah. Kmalo sta postala taka prijatelja, da je Sibinjski v bojnih zadevah tudi Janeza za svet vprašal in je bil Janez tako rekoč desna roka njegova.

Tri mesce vže polegali so naši junaci v Stolnem Belemgradu, čakajoč da se zbere križarska vojska. Da jim ni bilo vendar preveč dolgčas, vadili so se pridno dan na dan v orožji. Janezu ni bil nihče kos. Marsikterega ogrskega prešernega mogotca in marsikakega nemškega viteziča dvignil je krepko s svojo jelševo sulico iz sedla in ga posadil na pesek. Imel je čvrstega in ognjevitega konja Zelenka in vsi so mislili, da je Janez zarad tega tako spreten, ker ima tako čilega konja. Obetali in ponujali so mu po sto in sto zlatih zanj, toda zastonj. Zelenko ni bil nikomur na prodaj. Ob takih prilikah je Janez vedno rekel: "Sam sem si ga izredil in sam ga hočem jahati, dokler me Bog pri življenji ohrani."

Listje je jelo vže rumeniti in nastopila je jesen. Sedaj je bila vojska skupaj. Tri dni pred odhodom glavne armade, poslal je Sibinjski teharsko četo naprej za predstražo. Pred turški Beligrad dospevši vtaborili so se križarji tako okoli tvrdnjave, da so jo popolnoma obkolili. Sibinjski bi ne bil rad krvi prelival in je zato sklenil tvrdnjavo izstradati. Toda zmotil se je. Turki namreč so bili z živežem tako založeni, da bi bili oblego leta in leta lahko prenašali, ne pa le nekaj tednov.

Vojski križarski tako obleganje ni bilo prav nič po volji, posebno je pa naše Teharjane silno jezilo, da se jim nikjer ne pokaže prilika, kjer bi jim bilo mogoče izkazati svojo hrabrost. Sibinjski, ki jih je dobro poznal, je to kmalo opazil. Da bi mu ne postali popolnoma nevoljni, pošiljal jih je vsaki dan na ogled, danes semkaj, jutri tjekaj. "Akoravno jih je mala peščica," rekel je večkrat svojim tovarišem, "so mi vendar ljubši, kakor pol ostale vojske. Vsak je vam junak od nog do glave brez izjeme, vsak vam stoji v boji nepremagljiv kakor skala. Pač niso zastonj slovenske krvi."

Nekega večera povrne se teharska četa v tabor z novico, da gre obleganemu Belemugradu neštevilna vojska nasproti, ki jo je četa iz vrha visocega hriba opazila. Sultan Mohamed zvedel je namreč, da je prišla križarska vojska pred Beligrad, kterega hudo stiska. To ga je tako razsrdilo, da je zbral nemudoma silno vojsko divjih janičarjev in spahijev, da oslobodi Beligrad.

Sibinjski vsled te novice še tisti večer vso svojo vojsko v bojni red postavi. Teharjane uvrsti na lastno prošnjo na sredo, na najnevarnejše a tudi najčastnejše mesto. Celo noč ostala je križarska vojska v bojnem redu. Zjutraj privlekla se je gosta megla od Dunava in Save in je zavila ves krščanski tabor v svoj sivi plašč. Ko se je okoli desete ure po solnčnih žarkih preganjana, dvigati jela, zagledajo kristijani pred saboj Turka kakor listja in trave, ki se je čez noč po nasprotnih gričih vtaboril in vtrdil. Med nasprotnikoma ni bilo več prostora, kakor kar ga je dajala precej ozka dolinica, ki se je med obema srditima vojskama vlekla. Turki so vže od daleč kristjane prav grdo opsovavali in jih z gjaverskimi psi obkladali. "Le pridite nam pod roke, vas bomo že zdelali, kakor se spodobi. Naše sablje so vže jako željne gjaverske krvi, ktere že dolgo časa niso pile!" Tako psovanje je križarje tako razkačilo, da so jako nestrpno čakali znamenja za pričetek boja, kar je pa Sibinjski vedno odlašal. Predobro je namreč izkušeni vojskovodja poznal turško bojno lukavost in se je skrbno čuval v vtrjenem taboru napasti jih. Čakal je toraj toliko časa miren v lastnem taboru, da so se jeli Turki iz utrjenih gričev v dolino spuščati, kjer jih je bilo kmalo vse polno. Strašno zaženo svoj bojni krik. "Allah, Allah!" – in uprav, ko se križarska vojska razdeli na posamične čete za naskok, zapojó kristjanske trobente in bobni.

Mlinarjev Janez in za njim drugi teharski fantje spodbodejo svoje čile konje in deró viharju enako nad sovražnika, naravnost na sredo so namerili. Grozen boj, prav mesarsko klanje, vnelo se je na vseh mestih, kajti globoko zajedli ste se krščanska in turška vojska jedna v drugo. Nobene meje ni bilo več med njima. Tukaj plapolale so visoko v zraku zastave s križanim Izveličarjem, ondi svetil se je pa polumesec. Tu lesketale so se svitle čeljade in železni oklepi v jutranjem solncu, ondi vtrinjalo se je pa dragoceno kamenje po turbanih in pasovih. Tu so klicali sveto ime Jezusovo, ondi pa svojega preroka Mohameda.

Kakor dva nasprotna viharja dvigneta morske valove, in si val za valom zmiraj silneje nasproti drvita, dokler se višji val ne spne čez nasprotnika od njega za spoznanje nižjega, ter ga pokoplje pod saboj v morski globočini, prav tako privrela je križarska vojska nad turško. Najsprednji je bil Mlinarjev Janez na velikem svojem Zelenku s teharskim praporom, na kterem ste bili dve zvezdi videti. Kamorkoli segel je njegov meč, sledila mu je smrt, kamor je mahnil, odletel je turban, s kterim je bila ovita turška glava. Celó janičarji, groza in trepet vsega kršcanstva se ga plaho ogibljejo. Kakor črtalo na ledini, tako je rezal Janez s svojim mečem brazdo v turške vrste, za njim pa teharski fantje drug za drugim vedno bolj na široko. Kmalo je bila mala jedrovita teharska četa kakor klin zajedena v turško vojsko, da jo razkolje na dvoje. Kakor mlinski kamen, prazen tekoč, samega sebe uniči, teroč in drgnoč se ob tovariša pod njim ležečega, tako bi se bili tudi tukaj prej obe vojski druga drugo uničili, preden bi se bila kterakoli le za ped umaknila. Na obeh straneh junaki brez primere, povsod nepopisen srd in neustrašljiv pogum. Vže čez malo časa jel je teči na dnu doline potok krvi proti Dunavu, toliko vže je zahteval boj smrtnih žrtev. Strašno je Janez razsajal s svojimi Teharjani v sredi Turkov. Nasproti mu stoji paša janičarjev in nanj nameri, ali Janez mahne in daleč odleti obrita glava veljavnega Turka, toda glej – meč se mu zlomi pri tej priči. Janez seže po sekiro in še hujše z njo dela, kakor poprej z mečem. Toda tudi on ni bil iz železa. Na več krajih tekla mu je kri, vsled česar je kmalu toliko oslabel, da začne omagovati. Roka ne more več krepko dvigniti sekire, ščit mu zdrkne iz rok, omotica ga obide in Janez pade se svojega Zelenka na levo stran na tla. Najbližnji janičar to videti vže nameri s svojo sulico, da bi mu prebodel junaške prsi, ali vže v tistem trenutku razkroji mu sekira črepinjo, da se sam poleg živega Janeza mrtev zvrne. Udaril ga je bil Vogljarjev Miha se svojo drvačo, ki se je vedno ob načelnikovi strani boril. Turki vidoč, da je na krščanski strani načelnik padel s konja, napnó še jednoč vse svoje sile in kmalo sta Janez in Vogljarjev od svoje čete odcepljena. In tudi sedaj je Miha nad vse hrabro branil sebe in svojega načelnika pred janičarskimi napadi. Ob pravem času to zapazi imeniten Arabec, kako se Miha proti desetorici janičarjev pogumno brani in to je bila velika sreča za oba, ker bi bilo sicer po njem, kajti mnogo psov je zajčja smrt. "Stojte! Nazaj!" zaukaže mogočno janičarjem, "ta je moj!" Janičarji odjenjajo. Arabec nadaljuje k Mihu obrnjen: "Podaj se nam dobrovoljno, saj vidiš da ti odcepljenemu od nobene strani ni pomoči. Smrti ne ujideš, če se nam dalje predrzno ustavljaš!"

"Podam se le," pravi pogumno Miha, "pod pogojem, da smem tega le ranjenca, mojega gospodarja in načelnika nesti iz bojišča, da mu rane obvežem. Morebiti ga tako še otmem smrti. Le pod tem pogojem podam se vam, sicer pa rajši ž njim vred umrjem!"

"To je lepa, to je junaška beseda!" pohvali Arabec. "Jako si mi všeč, krščanski junak. Daj mi svojo sekiro in odidi z mojim sužnikom v tabor. Ondi lahko mirno obvežeš rane ranjencu s svojo zastavo."

Miha izroči Arabcu sekiro, dvigne še jednoč teharsko zastavo kvišku, da zaplapola visoko v zraku, kakor bi hotel reči: "Lejte naji, tukaj sva, rešite naji!" Arabčanov sluga prinese med tem nosilnice, na ktere naložita nezavednega Janeza, in zapustita ž njim bojišče.

V dragoceno opravljen Arabcev šotor dospevši, položita Janeza na svilnate blazine. Miha mu začne rane spirati in se na svojo veliko radost prepriča, da ni nobene smrtne rane med njimi, če tudi so zlasti prsi vse razmesarjene. Da je tako oslabel, je bila preobila izguba krvi vzrok. Sluga odide z nosilnico zopet na bojišče, Miha ostane pa sam pri ranjencu. Ravno hoče razkosati teharsko zastavo, da bi z njenimi razrezki obvezal ranjenemu rane, kar mu pride nekaj drugega na misel. Svojo srajco sleče, jo razreže na obveze in s tem obveže rane, slavno zastavo ovije si pa mesto srajce okoli života in čez njo zopet ostalo obleko obleče.

Janezu se je pod obvezami kri kmalo popolnoma ustavila in zavednost se mu je povrnila. Plaho gleda okoli sebe, da bi zvedel, kje da je. Vidoč, da je v turškem taboru, si srdito raztrga zaveze raz rane mrmrajoč: "Le teci, teci srčna kri, do zadnje kapljice mi steci! Sladkeja je smrt od sužnosti!" Vže je hotel obvezo vreči proč, kar zagleda na nji z rudečimi nitkami všito ime Marjetica.

Miha je bil nekoliko poprej iz šotora stopil, da vidi kdo v dolini zmaguje, kdo omaguje. Ko sliši Janeza govoriti, stopi hitro nazaj v šotor, da mu zabrani obveze potrgati. Janez ga debelo pogleda in vsklikne: "Marjetica", ob jednem se mu pa tudi vže zopet pred očmi stemni in omedlevica ga napade. Zdelo se mu je, da je videl v Vogljarjevem Mihu svojo drago, svojo premilo Marjetico.