IV. Sužnost.

Teharska četa je dobro videla svojo zastavo trikrat vzraku zaplapolati in razumela, kaj to pomeni. Če tudi je čuda hrabrosti doprinašala da bi rešila načelnika in zastavo je bil vendar ves napor zastonj. Vedno so vrele nove in čedalje bolj mnogobrojne turške čete na bojišče, bilo je, kakor da bi bila iz vsacega vbitega Turka nastala dva iz njegove krvi. Vže si stoje kristijani in Turki tri dni v krvavi borbi nasproti. Turki so naskakovali kakor besni, kristijani pa neupogljivo stali, kakor skale v morji, v koje se zaganja od vseh strani peneče valovje. Turška vojska zgubila je vže polovico svojih najboljših vojakov – groznih janičarjev.

Četrti dan napoči. Križarji so zopet v bojnih vrstah razvrščeni pričakovali turških napadov, toda glej, kako se začudijo, vidoč turški tabor prazen pred saboj razprostirati se. Skoraj da lastnim očem niso verjeli in vendar je bilo res. Turki so, kakor so ponoči privreli, tako zopet sramotno ponoči odkurili, vidoč, da nič ne opravijo ob tolišnjej hrabrosti kristijanski. Prvič umakniti morale so se dosedaj nezmagljive čete sultana Mohameda kristijanski nadsili in bojno polje bilo je nasejano z ranjenci in mrtveci kakor leži snopja po strnenem polji ob času žetve za ženjicami. Sedaj je šel željno iskat po tem strnenem polji smrtne žrtve oče sina, sin očeta, brat brata, prijatelj prijatelja, ki so se v boji ločili, žal da premnogi na veke. Tudi teharski fantje iskali so svojega načelnika po bojišči od zgodnje zore do poznega mraka, toda zastonj. Zelenka, Janezovega konja, našli so ubitega ali o Janezu ni bilo niti najmanjšega sledu.

Kako dolgo je bil Janez nezaveden, sam ni vedel. Ko se mu zavednost zopet povrne in se ogleda, kje da je, vidi, da leži v lepi sobi v prekrasni postelji. Dozdevalo se mu, kakor da bi se mu bilo sanjalo, kako da je padel v boju s Turki se svojega Zelenka, kako da so ga potem Turki z Vogljarjevim vred vjeli, kako da je bil ta Vogljarjev Miha do pičice podoben Marjetici, in kakor da bi mu bila ona v moški preobleki obvezala s svojo srajco rane. Toda težka glava in skeleče rane prepričajo ga živo, da to niso bile nobene hude sanje, temveč vse le prebritka resnica. Zopet upre svoje oči na obveze, o kterih se mu je tako živo sanjalo, kakor da bi bili nastrižene iz Marjetične srajce. Od prve do poslednje jih pregleda, in sam ne ve, jeli resnica ali le sanje, goljufne sanje. Ko pa na jedni zopet ugleda ime Marjetica z rudečimi nitkami všito, je prepričan, da tukaj ni nobenih sanj, temveč sama gola, žalostna resnica. Janez zastoka, globoko zdihne in pravi: "Gospod, Tvoja sveta volja naj se zgodi!" ter zapre oči. Strežaj, ki je ob oknu slonel in malomarno na dolgočasno ravnino pred hišo ležečo gledal, pristopi k Janezovi postelji in Janezu se je zopet zdelo, kakor da bi bil v sanjah tudi tega nekje videl. Bil je namreč tisti Arabcev sluga, ki je prenesel v družbi z Mihom Janeza iz bojišča v šotor.

"Hvala Allahu in njegovemu preroku, da si se vendar jednoč zdramil iz dolge omedlevice," pravi sluga in nadaljuje, "celi teden je trajala in ranocelnik je sam vže jel dvomiti, da bi še ozdravil."

"Toraj niso sanje, kar se mi dozdeva!" vpraša začudeno Janez, "pri vsih svetnikih te prosim, razkrij mi resnico, kaj je z menoj, ali se mi sanja ali ne. Kje sem?"

"Sedaj govoriš, kakor se pametnemu človeku spodobi."

"Kdo me je obvezal?"

"Tvoj tovariš, ki te je pred Belimgradom tako hrabro branil pred našimi janičarji."

"Kje pa je sedaj ta moj tovariš?"

"Odjadral je z mojim gospodarjem v Algir."

"In kje sem jaz?"

"V Carjemgradu."

"V Algiru, v Carjemgradu?" ponavlja Janez mehanično, kakor bi mu ne hotelo v glavo, kje vse to leži.

Sluga nadaljuje: "Moj gospodar dal te je smrtno ranjenega iz bojišča pred Belimgradom v svoji lastni nosilnici v šotor prenesti in od ondot semkaj v Carigrad spraviti. Ti seveda o vsem tem nič ne veš, ker nisi ves čas niti oči odprl. Tvojega tovariša vzel je gospodar s saboj v Algir kljubu milim prošnjam in obilnim solzam, da naj ga pusti vsaj toliko časa pri tebi, da ozdravíš. Nikdar še nisem videl človeka tako žalostnega, kakor je bil ta tvoj tovariš, ko se je moral od tebe ločiti. Je vže tako, kaj hoče nas jeden, nas siromašnih sužnjev nasproti mogotcem, kakor so naši gospodarji."

"Suženj?" vzdihne Janez, ter si obriše znoj iz vročega čela.

"Da, da, tudi ti si sedaj njegov suženj z manoj vred. Toda zahvali Boga, da si, prišel k mojemu gospodarju, ako ti je sužništvo že določeno. Lagal bi, če bi se drznil tajiti, da ni res blaga duša, ki z nami sužnjimi lepo ravná, kakor bi mu bili lastni otroki."

"Ali bodo tudi mene v Algir poslali, kedar ozdravim? vpraša Janez hlastno v postelji dvignivši se.

"Tudi, kakor hitro bodeš zdrav. Za na morje treba človeku popolnoma zdravemu biti. Ti bi bil v svojem slabem položaji izvestno umrl, če bi bil prišel na morje. Da ne umrješ, pustil te je gospodar tukaj."

"Rad, prav rad mu hočem biti suženj, le da vidim še jednoč tovariša svojega, kteremu se imam zahvaliti za življenje.

"Izvestno sta vidva oba sinova jedne matere, ker se tako presrčno ljubita!"

"Ali ti moj tovariš odhajajoč ni nikakega sporočila za me naročil, vpraša Janez svojega postrežnika.

"Da, naročil mi je, toda le samo jedno besedo."

"In ta je?"

"Potrpi, da jo najdem. Zapisati sem si jo moral, da je ne pozabim. 'Marjetica' je rekel."

"Marjetica!" vsklikne Janez in poslednje dvojbe so zginile, da Vogljarjev Miha ni bil nihče drugi, kakor Pengarjeva Marjetica.

"Pristavil mi je še na vprašanje, kaj da besedica pomeni, da si jo bodeš vže sam po svoje raztolmačil," spopolni postrežnik.

"Kedaj odrinemo v Algir?" poprime čez nekaj časa Janez zopet za besedo.

"Kakor sem ti že rekel, takoj, ko se pozdraviš, da moreš brez nevarnosti na morje."

"Ali čutim se vže sedaj tako zdravega, da bi pri tej priči lahko nastopil pot. Kaj, ko bi še danes odrinili?"

"Ranocelnik pravi," nadaljuje sluga, "da potrebuješ še najmanj mesec dni, da se ti povrnejo poprejšnje moči. Tudi bi še iz druzega vzroka ne bilo mogoče takoj odriniti, ker se namreč naša ladija še ni vrnila iz Algira."

Janez ni kar nič več dvomil, da njegov tovariš ni bil nihče drugi nego Marjetica sama. Le od tod mu je bilo mogoče razlagati, zakaj da je prišla še le za njimi in ni odrinila vže ž njimi vred, le tako si je tolmačil, da je tovariš njegov jahal tako brezskrbno Pengarjevo kobilico, le tako si je mogel razložiti njeno požrtvovalno junaštvo, njeno ljubeznivo postrežbo, ko je ležal bolan, le na ta način mu je bilo razumljivo, kako da je prišlo všito ime "Marjetica" v obveze njegovih ran in konečno, zakaj mu je tovariš zopet prav to ime pustil za poslovilo z naročilom, da naj si ga po svoje raztolmači. Če je vse to dobro premislil, bil je do dobrega prepričan, da mu je bila Marjetica ves čas zvest tovariš veselih in žalostnih dni. Silno ga je jezilo, da je ni vže prej spoznal, kakor še le v turškem taboru. Ničesa pod milim Bogom si ni srčneje želel, kakor to plemenito in junaško nevesto svojo zopet videti, in nestrpno je pričakoval dan na dan ladije iz Algira, ki ga ponese v njeno obližje. Od dne do dne prihajal je pa tudi krepkeji in ko se je luna pomladila, je bil Janez vže zopet poprejšnji korenjak.

Nekega dne prihiti postrežnik domu z novico, da je ladija iz Algira vže tu. Prvi dan izkrcavala je pripeljano blago, drugega dne vkrcavala ono iz Carjegagrada v Algir namenjeno in tretjega dne je ob ugodnem vetru razpela jadra in odplula. Veselo je rezala brazdo nad sinjega morja globino in vendar je plavala po Janezovem mnenji veliko prepočas. Kedo bi popisal, kako se mu je srce topilo, mislečemu, da bo v Algiru, v vroči Afriki zopet našel svoje najdražje in najljubše bitje na svetu, svojo Marjetico. Konečno priplava vendar pred zidovje belega Algira.

Algirska luka je bila polna ladij raznih narodov. Arabec, čegar suženj je Janez bil, stal je s svojimi sužniki vže na bregu prihoda pričakovajoč. Ponosno je priplula v luko z napetimi jadri. Verige zarožljajo in maček se pogrezne na dno morja. Veselega srca stopi Janez na afrikanska tla in na vse grlo – zauka. Saj ni bil več daleč od Marjetice. Naglo prebere z očmi četo Arabcevih sužnjev, ki so bili določeni za izkrcavanje blaga iz Evrope ravnokar pripeljanega. Nadjal se je Vogljarjevega med njimi najti. Toda ni ga bilo. Janez se je tolažil, da je moral bodisi zaradi kteregakoli vzroka že doma ostati.

Sužnji jeli so blago razkladati in tudi Janez, dasi mu ni nihče veleval, poprime se veselo dela, da bi bili le poprej gotovi. Vse je občudovalo njegovo ročnost, ker je tako lahkotno prekopicaval najtežje bale in zaboje. Da ga ni nihče k delu silil, je bilo to, ker ga je Arabec namenil svojim otrokom za učitelja v borbi in viteških igrah. Spoznal je namreč Janezovo veliko spretnost v tej stroki v bitvi pri Belemgradu.

Arabec je sicer od strani, toda jako pazljivo motril Janezovo obnašanje. Ne daleč od njega stal je tudi neki drug bogato opravljen Turek. Tudi ta ni nobenega očesa od Janeza umaknil. Nemirno jel je semtertje postopati, kakor da bi kaj prav zvitega kuhal. Konečno stopi k Arabcu in ga popraša, je li Janez tudi njegov suženj. Arabec pritrdi in mu razloži, kako in na kak način da si ga je prisvojil. Turek je komaj svojo razburjenost krotil.

"Jeli, da ti je všeč!" reče nato Arabec in Janeza opazovajoč nadaljuje: "Je pač korenjak od nog do glave. Le poglej, kako široka so mu pleča, kako napete prsi, oko mu žari v plemenitosti duha, čelo mu je visoko in vsi ostali udje čvrsti. Človeku res kar srce radosti zaigra ob pogledu takošnega junaka.

"Res je tako! Koliko ga ceniš, brate? vpraša Turek. Arabec se nasmehlja: "Ta nima nobene cene, ne za te ne za koga drugega. In – čemu ti le bo, saj imaš že polno ladijo nakupljenih sužnjev, kam hočeš le še s tem?"

Turek se ne da odpraviti. Ker hoče Janeza na vsak način pridobiti, ponuja tudi vedno več zanj, ali vse zastonj. Arabec se niti ne zmeni ne za kupčijo. Konečno Turek ponudi za Janeza pet tisoč grških cekinov, kar je bila tedaj najvišja cena za najlepšega sužnja. Arabec tudi te svote niti ne pogleda ne, temraje bi se bil pa že sitnega Turka znebil. Zato mu reče: "Če ga že hočeš na vsak način imeti, daj mi zanj deset tisoč cekinov, drugače pa ne." S tem ga je hotel prestrašiti in znebiti se ga. Toda jako se je zmotil. Turek mu odšteje zahtevano svoto pri tistej priči. Arabec, ki se tega ni nadjal, pogleda ga, kakor bi dvojil, če je mož pri zdravi pameti, ki brez besede celih deset tisoč cekinov za sužnjega odšteje. To vam je bilo več zlata na vago, kakor pa je bil suženj sploh težak.

"Ti se morda šališ z menoj, gospodine?" očita Turek malomarnemu Arabcu, ker ta le še neče denarja spraviti. Toda Arabcu ni bilo do zlatá, imel ga je sam več kot zadosti. Vse mu je bilo le na Janezu ležeče.

"Bodeš vendar mož beseda ostal!" seže zopet Turek z besedo v nestrpni molk, "evo ti svoto, ki si jo zahteval."

"Mož beseda ostanem," odgovori ponosno Arabec, "toda prepričaj se, da mi je več do sužnjega kakor do tvojih cekinov. Vzemi si toraj sužnja, cekine pa tudi spravi. Za tega jih nimaš toliko, da bi jih bilo zadosti in srečen bodi." Arabec se pri teh besedah zasuče in ponosno odide.

Janezu se je zdelo, kakor da bi bilo treščilo vanj, ko so mu sporočili, da je drugemu gospodarju prodan in da mora koj brez vsake pomude na drugo ladijo, ki še nocoj Bog ve kam odrine. Vse upanje, da v Algiru Marjetico najde, mu je hkrati splavalo po vodi. Uničena je bila ob jednem tudi sladka nada, da morda kedaj doslužita neko dobo in ju gospodar nato oslobodi in se oba skupaj srečna vrneta v milo domovino, kjer bodeta vendar še lahko srečna postala. Vse to in še več druzih sladkih nad bilo je sedaj morda za vekomaj uničenih. Bog ve, kakošen okrutnež, in kak krvoses da je novi gospodar, ki ga kdo ve kam med divjake požene na somenj, kjer ga bodo zopet sam Bog zna kam dalje prodali, od koder mu ne bo nikdar več mogoče vrniti se v zelene domače pokrajine. Take so bile misli, ki so Janeza spremljale na suženjsko ladijo. Oh kako rad bi bil ostal v Algiru, kjer bi bil brezpogojno makari do smrti služil Arabcu, le da bi bil v obližji ljubljenega dekleta, ki se zaradi njega za smrtno nevarnost ni zmenila, le da bi ne pustila samega v sovražnikovih rokah. Oh da bi imel sedaj proste roke in pa dober meč pri rokah, hej, to bi napravil ples, da bi se ves Algir tresel pred njim!

Ko ga priženo na Turkovo barko, se Janez vže na prvi pogled prepriča, da ni sam tako nesrečen. Bilo je ondi samih krščanskih sužnjev nakopičenih, da se je vse trlo. Toda kaj so ga brigali sedaj ti nesrečneži, ko je bil sam popolnoma potrt na duši. Splazi se pod krovom do temotnega kota, kjer se zgrudi, kakor bi ga bila zopet omedlevica napadla. Mrzel pot v debelih kapljah stopil mu je na čelo in vsak čas, zdelo se mu je, moral bode umreti. Srce mu bo počilo.

Ko se mrak na zemljo vleže, prične se na ladiji živahno gibanje. Razni škripci začno se vrtiti in kmalo prikaže se morski maček iz dna na površini. Potegnili so ga kviško. Nato jeli so jadra razpenjati. Ladija se počasi obrne in odrine; brez hrušča in trušča izmotala se je izmed sto druzih ondi stoječih in jela na gladki morski planjavi brazdo rezati. Okoli polnoči imela je vže precej daleč za saboj afrikanski svet in sedaj pokliče vlastitelj ladije vse sužnje na krov. Janez se niti zmenil ni za klicanje. Čemu tudi, saj jutrašnjega dne tako ali tako ne more preživeti, tako nemirno polje mu srce v valovitih prsih. Sužnji so vže na krovu in Janez sam spodaj ostane. Ponižno poklekne, goreče roke povzdigne, moli in zdihuje, da bi ga neskončno usmiljeni Bog rešil groze, ki ga čaka. Na nasprotni strani se tudi nekdo ravnokar od tal dvigne, vidoč da ni sam tu ostal in se približa Janezu, ta ga pa niti opazil ni, tako je bil vtopljen v svojo gorečo molitev. Prišlec obstoji pred Janezom in ga žalostnim očesom pazljivo ogleduje. Solza za solzo jame mu iz oči kapati po mladem lici. "Tovariš", spregovori došli čez malo in si obriše solze iz lic, "menim, da smrt ne more biti tako grozna, kakor sužnost, ki naji čaka. Daj, pogrezniva se v morje!" Janez to čuti, je bil takoj pripravljen. Hitro plane kvišku, pa že zopet ostrmi, kajti "Janez ti?!" zadonelo mu je iz ust tovariševih in "Marjetica, oh tukaj se zopet najdeva!" všlo je njemu prvi trenutek iz bolestnega srca. V nepopisni tugi objela sta se nesrečnika takó presrčno, kakor še nikdar v svojem življenji.

Na krovu med tem nastane velik vrišč in ljudje begajo semtertje. "Čuješ Marjetica, pravi Janez, sedaj le so zapazili, da naji ni zgoraj, ter pridejo po naji. Le brž, le brž drug za drugim skozi okno v morje, drugači naji zopet zgrabijo."

Še enkrat se objameta in le še trenutek in – globina bi jih bila požrla, toda krepke roke zgrabile so jih v poslednjem trenutku, takorekoč vže v naskoku v morje in so ju potegnile od kraja proč. "Za pet ran božjih stojta! zaukaže jima gromovit glas. Janez se ozre in glej, papežev poslanec, ki ga je Janez z njegovim očetom vred na Bežigradu iz ječe rešil, stoji pred njim. Sužnji so poklekavali okoli njega in mu poljubavali rob obleke, kakor svojemu očetu, s solzami v očeh zahvaljevajoč se mu za odkup iz sužnosti. Vse se je radovalo in pa tudi same radosti jokalo. Kako pa se je vse to zgodilo? Papež v Rimu je slišal, da je v Algiru neki silno veliko kristjanov v sužnosti, ki zastonj zdihujejo po rešenju. Čul je, koliko da jim je trpeti, kako živinski jih tepejo. Srce mu je vsplamtelo v ljubezni do bližnjega in dal je takoj po celem krščanskem svetu pobirati milodarov za odkupljenje sužnikov v severni Afriki. Globoko je segala tedaj krščanska ljubezen v žep in kmalo je bilo toliko denarja skupaj, da je papež poslal ladijo v Algir po odkupljene sužnje. Prigodilo se je, da je v to prav tistega moža pooblastil, kterega je necega dne poslal z izobčevalnim pismom do grofa Urha. Turki v Algiru in drugih berberskih pokrajinah so o tem zvedeli in se zakleli, da ne bo nihče svojih sužnjikov odkupiti dal. Papeževemu poslancu sedaj ni druzega kazalo, kakor da si je kupil dragoceno turško obleko, na ladiji dal je pa razviti turške zastave, ter se sploh obnašal, kakor pravi Turek. Na ta način je Turkom toliko peska v oči nametal, da pri odprtih očeh niso nič videli, kaj se okoli njih godi. Sedaj so mu sužnje od vseh strani ponujati jeli, vidoč, da jih kar od kraja pobira, dobro plačuje in da ima še mnogo zlatá pri sebi. Vže prvi dan odkupil je toliko sužnjev, da jih je bila barka polna, kar prijadra Arabčeva ladija iz Carjega grada v luko pred Algir. Papežev poslanec kot Turek preoblečen, hodi po nabrežji zamišljen gori in doli, kar ga vzdrami krik, – Janez je namreč v sladki nadi na afrikansko ozemlje stopivši, da tu zopet najde ljubljeno Marjetico, na vse grlo zaukal. Radoveden kaj da je, gre poslanec nekoliko bližje in spozna svojega rešitelja iz Bežigrada.

Vsi odkupljeni obožavali so svojega duhovnega očeta, rimskega papeža, ki se jih je edini spomnil, kedar so bili v največjem siromaštvu na ptuji zemlji vsužnjeni. Blagrov in blagoslova božjega prosili so pa tudi tistim dobrotnikom, ki so nesebično odprli svoje mošné in vsak po svoje pripomogli, da so se toliko ljudem zdrobile verige sužnosti.

Najbolj srečna med vsemi pa sta bila brez dvoma Mlinarjev Janez in Pengarjeva Marjetica in to temveč, ker jima je poslanec novico prinesel, da hudobnega grofa Urha ni več. V duhu sta gledala vže zelene domače trate, mirne in tihe loge, znance in prijatelje. Posebno pa sta se živo spominjala Pengarjevih, ki so morali toliko žalostnih dni preživeti, odkar sta oba odšla na bojno polje. "Oj kako me bodo ljubi oče – če namreč še žive – veseli, ko me zopet vgledajo, ker me izvestno vže dolgo časa mrtvo objokujejo – saj nimajo od nikoder novic od mene. Oh, kako sem se vendar hudo pregrešila, da sem kar tako pobegnila, kakor delajo malovredne dekline, boječ se stroge kazni!"

Jadrno je plavala ladija po sinjem morji naravnost proti Rimu. Tretji dan popotniki vgledajo na obzorji – seveda še daleč pred saboj črn trak. Bila je Laška dežela. H kraju prišedši, dobil je vsak odkupljencev še toliko denarja, da je lahko mirno in pošteno domu popotoval. Janezu je ponudil papežev poslanec tistih deset tisoč grških cekinov, ktere je Arabec s prva za Janeza zahteval, potem jih pa ponosno odklonil. Ali Janez se jih niti dotaknil ni. "Če ste se mi čutili morda zadolženega zaradi osloboditve iz Bežigrada, ste ta svoj dolg z najinim oslobojenjem dvakrat preplačali. Za svoto deset tisoč cekinov odkupite še lahko več sto krščanskih sužnjev, ki še vedno v Algiru zdihujejo v grozni sužnosti. Mene bi tolikanj denarja le napuhnilo, česar me pa sam Bog obvaruj. Imam hvala Bogu doma pošteno lastno slamnato streho, par voličev, plug in brano, nekaj trsja za domače potrebe in vrh vsega dvoje krepkih zdravih rok! Druzega mi pri gospodarstvu ne manjka, kakor pridne in poštene gospodinje in tudi to mi je gospod Bog dal v moji Marjetici."

Poslanec videti, da se Janez nikakor ne da pregovoriti, da bi tudi le najmanjši dar sprejel, ga presrčno objame in poljubi. Čudil se je tolišnjej duševnej plemenitosti, kakoršne ni še nikdar našel. Oba sta se mu zdela tako vrla in tako vzorna človeka, da ju je predstavil sv. Očetu. Priljudno so se sveti oče s tema vrlinama človeškega rodu več časa razgovarjali, ju blagoslovili in konečno na obeh presrčno željo in prošnjo tudi poročili.

Težko sta se ločila mladoporočenca iz večnega mesta ob Tiberi. Iskrena medsebojna ljubezen krajšala jima je dolgo in težavno pot, da sta kakor na perutah hitela proti slovenski deželi. Ob prvi stopinji na sveto slovensko zemljo oba poklekneta, jo poljubita in na ves glas proslavljata stvarnika nebes in zemlje, da ju je zopet srečno pripeljal na domača tla izmed tolikanj smrtnih nevarnosti.

Spotoma zvedela sta tudi o žalostnem koncu grofa Urha. I on podal se je na Ogrsko v turško vojsko, toda prišel je prepozno pred Beligrad. Turki so bili vže tepeni. Na bojišči se je pripetilo, da se vname hud prepir med grofom Urhom in starejšim Sibinjskim. Čemdalje je trajal, tem srditeji je postajal, konečno planeta prepirača z golimi meči drug na druzega. Grof Urh se je vrlo branil, toda ogrski plemiči ga niso mogli živega trpeti in so priskočili Sibinjskemu na pomoč. Ne dolgo in Urh se je zgrudil poln ran na tla, kjer je izdihnil svojo ubogo dušo. Zgodilo se je, kakor mu je ubogi kmetič Zagorec prerokoval. Grof je nečastno poginil, kot pretepač in rod njegov je vsahnil za večne čase. Ni ji bilo ne hčere ne sina, ki bi bil podedoval za njim krivično nagrabljeno premoženje in slavno ime celjskih grofov.

V malo letih vže pokazala je streha gornjega celjskega grada rebra. Viharji, tepeni od nevidljive roke, pulili so in trgali na gradu od vseh strani, da je bil kmalo videti, kakor kaka podrtija. Grad z vsem posestvom vred prišel je v last sosednemu kmetu, ki po nekdanjem prostornem dvorišču sedaj orje, seje in žanje, po nekdanjih orožnicah ima pa svoje kletí. Zares grozna je šiba božja, kjer tako v živo vdari, kakor je to prav tu videti.

Janez in Marjetica priromata ravno na Velikonočno nedeljo v Teharje. V najlepšem cvetji so bile vže črešnje, trobentice in zvončki in prve lastavice švigale so po bliskovo med drevjem gori in doli. Vaška mladina igrala se je s pirhi po trati in iz dimnikov dvigal se je veselo dim kviško, in kaj bi se ne, saj je bilo danes pod vsakostreho kaj boljšega v peči in v kleti. Vse je bilo praznično videti. Stari Pengar grel se je na klopi pred hišo na gorkem pomladanskem solncu, ko se mu Janez in Marjetica približata.

Kedo bi vam vredno popisal nezmerno radost starega poštenjaka ob pogledu svojih ljubljencev Janeza in Marjetice. Nemo je objel, poljubil in blagoslovil jednega za drugim in solze srčne radosti vlile so se mu po zgubančenih licih. Po vasi se je bila pa kakor ogenj v strehi hitro raznesla govorica, da sta se Janez in Marjetica domu vrnila, o kterih je vže cela vas govorila, da sta mrtva. Martinaška je bila namreč tista pošta, ki je drdrala od hiše do hiše in neverjetno novico dalje širila. Čez malo časa je bila cela vas pri Pengarjevih zbrana. Vsakdo ju je hotel videti, vsakdo jima vošiti srečo na srečnem in zdravem prihodu, in kar je bila še menda najbolj glavna reč: Vsak je želel slišati, kaj sta med tem doživela. Teharska zastava, ktero je Marjetica neoskrunjeno od turških rok, srečno domu prinesla, plapolala je na slemenu Pengarjeve hiše. Milo se je storilo vsem navzočim, ko se duri odpro in Šimekov Tone, Janezov najboljši prijatelj vstopi ter vsklikne: "Oh Janez, ali si vendar še živ, hvala Bogu!" Janez pa mu le z vsklikom "Tone!" nasproti hiti in se presrčno objameta.

Stara slovenska navada je, da se pri nas Slovencih vsak količkaj važneji dogodek v družini s pojedino ali prične ali pa dokonča. Tudi pri Pengarju niso delali nobene izjeme. Stara Martinaška morala je hoté ali nehoté v kuhinjo, kjer je zopet tekala iz jednega kota v drugi in sebi in drugim napotje delala. Toda kedo se je danes brigal za njo!

Janez in Marjetica sta bila jako srečna v zakonskem stanu. Dobro sta gospodarila, vzgledno živela in božji blagoslov je bil očividen na njihovem posestvu. Vsled tega in na podlagi umnega kmetovanja množilo se jima je premoženje od leta do leta. Svojega bogastva nista nikdar obračala v preširnost ali podpiranje napuha, pač pa sta veliko izdala v podporo siromašnih svojih sosedov in v tolažbo žalostnih. Ni ga bilo skoraj dné, da bi Marjetica ne bila kakega reveža nasitila, oblekla in nadarila. Zato jo je pa tudi vsa okolica ljubila in spoštovala, kajti tudi najzlobneji jeziki se ji niso upali kaj krivega, nepoštenega, ali celó nepravičnega očitati. Dočakala sta veliko starost in doživela vnučke svojih vnukov, kterim sta v dolgih zimskih večerih pripovedovala pripovest o hudobnem grofu Urhu, o vplemenitvi Teharjanov, o groznih Turkih, o boju pred Belimgradom in o sužnosti ter oslobojenji iz iste. Takó se je ta povest ohranila v teharski okolici od deda do vnuka od ust do ust, od stoletja do stoletja do današnjega dné.