Predgovor

Letošnjo Velikonoč minulo je vže 435 let, odkar se je dovršila naša povest v naši domači deželi, na Malem Štajarji in 32 let, odkar je knjižica prvič zagledala beli dan. Bila je med narodom jako priljubljena, le žal, da je ni v novejši dobi več dobiti. Mngovrstna povpraševanja po nji in pa goreča želja, narod naš seznaniti se slavnimi našimi predniki, ki so se potegovali za njegove dušne in telesne koristi, kjer so bile take v nevarnosti, in ki so radovoljno in junaško zanj celo kri prelivali, nagnilo nas je, da smo založili in izdali knjigo v drugem, popravljenem in kolikor so to današnje razmere zahtevale, tudi nekoliko predelanem natisu. Jezika, oziroma narečja štajarsko-hrvaškega, v kterem je izšla knjižica v prvem natisu, v drugem že zaradi jednotnosti slovenskega književnega jezika, kteri naj nas vse brate od Sotle do Adrije in od Kolpe do Drave druži in jedini, nismo nikakor mogli pridržati, ako nismo hoteli s tem priznati, da smo na rakovi poti. Iz tega vzroka, kakor tudi iz vzrokov današnje nravnosti, upamo, da se nam poprava, in kjer je bilo potreba, tudi predelava povesti ne bo zamerila.

V Celji na Velikonoč 1892.

Založnik.