I. Štiriperesna deteljica.

Bilo je leta, 1456. zvečer pred sv. Ano. Solnce je zahajalo vže za božjo milost, ondi za zobičasto grebenje solčavskih snežnikov. Se svojimi poslednjimi žarki poljubovalo je pozlačeni križ vrh svetoanskega zvonika teharske župnije, pičle polu ure hodá od starodavnega Celja. Delavci so se vračali pevajoč in razgovarjajoč se iz polja. Največje gruče prihajale so od bežigrajske strani, kjer so imeli Teharjanje svoje najlepše polje, kakor še dandanes.

Ako si delavce motril paznim očesom, spoznal si na prvi hip, da je bilo največ Pengarjevih iz Teharjev. Da, cela tolpa čvrstih fantov in zalih deklet bližala se je pevaje teharski vasi s srpovi, kosami, motikami in grabljami. Nekaj korakov za to gručo stopa pa Pengar sam postavnih korakov. Mož je bil silno zamišljen, iz česar smemo brezdvojno sklepati, da mu je moralo gospodarstvo ne male skrbi delati. Odkrije se, ter se obriše z robcem po potnem čelu, hoteč si ob jednem zbrisati tudi bridke skrbi, ki ga moré in ki so mu postavile tu in tam vže mnogo sivcev v glavo. Prav sedaj dojide ga lastna hči, sedemnajstletna Marjetica z motiko čez levo ramo, na glavi pa jerbas poln bujne detelje, v kteri je bil zapičen leskeč srp. Života je bila gibčnega, kakor siva jelka v gozdu, obraza pa tako zalega, da je slovela za najlepšo devojko na daleč okoli. Rudeča in bela njena ličica, kakor bi bila zmesena iz krvi in mleka, vlekla so náse žareče oči kmetskih fantov teharskih, ponosnih vitezev in prevzetnih plemenitašev. Človek se je kar nagledati ni mogel, kajti neki nepopisljivi angeljski smehljaj poigraval ji je okoli divno vrezanih ustnic. Plavkasti lasje so bili prepleteni z modrimi in rudečimi trakovi v dve debeli kiti, ki ste ji viseli prosto po hrbtu. Vse njeno bitje bilo je polno življenja, strinjajočega se popolnoma z najlepšimi uzori narave same. In oči, oh oči imela vam je tako milomodre, tako krotke, pa vendar tako bistre, da je vsakega v dnu srca pogrelo, kedor se je drznil pregloboko vanje pogledati.

"Ljubi oče, ali me ne bodete počakali", nagovori krasno dekle svojega roditelja za njim prihitevši. "Kaj neki je vam šinilo danes pod podplate, da jo tako nujno pobirate, da vas niti dohajati ni moč?"

Pengar obstoji in pravi: "Nisem vedel, da si zadej. Domneval sem te spredaj med pevkami, kjer se mi je zdelo, da čujem tvoj glas, zato sem se tudi nekaj bolje podvizal. Vidiš, ljuba moja, kako se človek dostikrat nehote oddaljuje od svoje namere, po kteri hrepeni. Dozdeva se mu, da nekaj vidi pred saboj, za čemur se takoj v beg poda, prav tako brezumno, kakor sem jaz sedaj hitel, ne da bi se prej do dobrega prepričal, na vse strani skrbno ogledal in če ni drugače, vprašal tudi druge za svet. No, kakor vidim si bila danes jako pridna, ker si po okopavanju koruze, s kterim si se ves ljubi dan ob neznosni vročini pečala, nažela tudi še poln jerbas detelje."

"Da, da, ljubi oče, za kozé sem jo nažela, ki ste mi jih pripeljali iz šentjurskega somenja domov. Oh, kako rada bi jih bila vzela s saboj na polje, da bi bile nekoliko poskočile, toda kaj – ker nimam časa paziti na nje! Glejte, koliko in kako lepih rožic je vmes, to jih bodo male žabice vesele! Z najlepših cvetlic, kar sem jih našla, povila sem si pa šopek. Glejte ga, ali ni lep? In tudi štiriperesno deteljico sem našla ter jo povezala vanj, da izvem misli drugih ljudij."

"Nikari tega ne verjemi, dete moje," posvari jo prijazno oče, "nič, nego sama prazna vera! Ljudem se ne bode nikdar posrečilo, da bi drug drugemu v srce videli, kakor tudi ne v možgane, ter da bi mu uganili najtajniše misli, naklepe in težnje. Čegave misli pa so ti tolikanj pri srcu, da bi jih tako rada zvedela?"

Nepričakovano vprašanje je Marjetico nekoliko vznemirilo, če tudi le za kratek trenutek, kar skrbnemu in pazljivemu očetovemu očesu nikakor ni ušlo. Zato jo še jednoč nekoliko trše povpraša: "No, ali mi nečeš povedati, čegave misli te tako mika zvedeti. Mojih vender ne? Saj vendar ne bodeš mislila, da imam jaz, oče tvoj, skrivnosti pred taboj, skrivnosti pred svojim otrokom !"

Pengar nekoliko počaka, kakošen bo odgovor, ker ga pa le ni, nadaljuje: "Molčíš? Kaj ti je moje vprašanje tako neljubo prišlo? Izvestno ti je vražo o štiriperesni deteljici stara soseda Martinaška v glavo ubíla, jeli da, saj jo poznam, kaka ptica da je."

Komaj da je Penger izgovoril, pride jima pri Lemeževem prelazu kakor nalašč stara Martinaška nasproti. Oče omolkne, Marjetica se je pa jako razveseli, da ji ne bo treba odgovarjati na sitno očetovo izpraševanje – gledé na štiriperesno deteljico.

"Dober večer, Bog daj, sosed Marko!" ju Martinaška pozdravi, ter v jedni sapi nadaljuje: "Kaj tako pozno iz polja? Zato se pa tudi tako odlikuje vaša koruza od sosedove, ker jo gojite, kakor bi vam na srcu rastla. – Ravno prav, da sem vas srečala. Bila sem k vam namenjena. Saj veste, da kuham vsako leto na jutrašnji dan pri Sv. Ani za božjepótnike. Mnogo ni, kar si na ta način pridobim, vendar pa bolje nego nič! Ognjišče mi je vže dovršeno. Mlinarjev Janez sam narezal mi je zanj ruš iz trate!" Pri teh besedah namežika ženica pomenljivo z levim očesom Marjetici, ki je korak za očetom stala, in se pri tem imenu zgenila. Nato Martinaška nadaljuje: "Zato pa tudi ne trpim, da bi morda kdo jezik otresal čez Janeza in njegovo poštenje. Lukaška in Strnaška ste me ves čas jako zaničljivo gledali, kakor pes psa, kedar kost gloda. Toda kaj so mi mari take babure, ki ne znajo niti poštene prežganke skuhati. Skratka, vse imam vže v redu, le vode še ni. Moja stara glava več ne more škafa zmagovati, kakor ga je nekdaj. Saj lahko veste, da moram že jako pri letih biti, če vam povem, da sem že rajnico Mlinarico pestovala, sedaj je pa Janez vže sam pod vrh dospel" – pri teh besedah Martinaška zopet Marjetici namežika, češ, kaj ne da je res, Marjetica se pa zopet zgane, kakor bi jo bil mraz stresel in ob jednem vročina spreletela, kar se je tudi res zgodilo, kajti lica so ji rdele, kakor makov cvet na bližnjem zelniku. Zgovorna ženica konča svojo razlago rekoč: "Pravijo, da sem vže blizo osemdesetih."

Pengar je bil vže nevoljen, kedaj bode vendar konec besedi. Mudilo se mu je domóv. Zato jo sedaj kar s kratka vpraša: "Kaj pa bi bila rada pri nas? Če ti morem pomagati, veruj mi, da se bo zgodilo, ako je le mogoče."

"Nekaj bi vas bila jako rada prosila, pa si ne upam prav."

"No, no, le nič se ne obotavljaj in hitro povej, ker se mi jako mudí."

"Za Marjetico bi vas bila prosila, da mi jo za nekaj časa prepustite, vsaj za toliko, da mi prinese kaka dva škafa vode; vse drugo si bodem že sama oskrbela. Saj ne bo zastonj! Lahko se kaj prida nauči pri meni, kako se je treba te ali one reči lotiti. Ne, da bi se hvalila, pa kar je res, je res! Rada bi jo poznala kuharico, dasi jih ni malo v teharski župniji, ki bi se lahko pohvalila, da je večkrat po sedminah, svatbah, gostijah in na kolinah kuhala, kakor jaz! Res so nektere, ki nekaj znajo, toda malo jih je in vsaka teh se je od mene naučila, kar zna. Še sedaj, če tudi sem že stara, še vedno bolje kvas premesim, kakor marsiktera druga Teharčanka. Da, celo celjskih kuharic se ne bojim, če prav mislijo, da so se narodile s kuhalnico v roci. – Bog daj, da bi bilo kaj prida ljudi. Pa jih vže bode, saj bo jutri tudi volitev novega načelnika našemu kerdelu. Vreme tudi izvrstno Kaže: Sv. Uršula je čista, kakor solnce božje in rosa, ki se ravnokar dela, tudi znači lepo vreme. Kedar dovršive delo, pojdeve k večernicam, čula sem, da jih bodo imeli naš novi gospod. Oh, kako jih rada poslušam, kedar stoje na leci! Res že dolgo let nismo imeli takega pridigarja. Ne, da bi kaj imela proti gospodu župniku, i Bog obvaruj, prav priljuden gospod oče so, pa –"

"Dobro, dobro" – preseka ji Pengar brezkonečno nit gladke govorice, "vže dovolim, da ti Marjetica pri kuhi nekoliko pripomore. Le ne brbljaj o rečeh, ki ne spadajo semkaj."

Gladkojezični ženici tekel bi bil jeziček bržkone še celo uro v enomer, ko bi ji ne bil Pengar prestrigel govora s strogo opombo, da naj Marjetica le gre ž njo, toda po večernicah mora pa nemudoma domóv, kamor jo mora Martinaška sama do praga spremiti. Pengar je moral imeti izvestno svoje tehtne vzroke, da je tako določno govoril.

"Srečno, ljubi očka, dokler se zopet vidiva," poslovi se Marjetica veselo od očeta.

"Marjetica!" pokrega jo začudevši se oče, "sam ne vem, kaka se mi zdiš danes. Saj vendar ne pojdeš z jerbasom k Sv. Ani. Skoraj bi umaknil privolenje ravnokar dano, ko bi mi ne bilo zaradi sosede Martinaške. Daj mi toraj jerbas semkaj, da bodem jaz položil tvojim kozam."

Marjetica zardi, kakor bi jo bil s krvijo polil, ter ji je lice rdeče, kakor purpava na polji. Še nikdar ji oče ni česa očital, ker tudi treba ni bilo, kajti vbogala je vse od kraja, kakor otrok. Hitro dvigne toraj jerbas, ter ga postavi na tla, svitek pa položi na vrh detelje.

"Ljubi oče, nekaj bi vas rada še prosila,"

"Le govori, kaj bi rada, saj veš, da ti izpolnim vsako pametno željo, če tudi bi ne smelo biti. Skoraj bi uganil, da hočeš nekaj drobiža za medico in sladčice, kajneda Marjetica, da sem jo zadel?"

"O kaj še, oče, prav nič mi ne hodi medica na misel."

"Kaj pa toraj bode?" pozveduje radovedni Pengar.

"Prosila bi vas, ljubi očka, da mi skrbno pazite na mojega črnorogca, kedar bodete kozam kladli, da ne bodo druge koze odrivale siromaka od jaslij."

Pengarja smeh posili in srčno rad obljubi, kar želi nedolžno dete njegovo. Martinaška je komaj čakala, da bode konec besedí, da se razidejo. "Vendar toraj," mrmra ženica, ko se Pengar odpravlja proti domu, "vendar gre," mrmra starka, ki je imela grdo navado vseh svojih tovaršic, da je rada sama s saboj govorila, kedar ni bilo nikogar blizo, ki bi ji bil delal druščino. Le malokedaj postal ji je ta mlin; tedaj sta si pa nos in brada bila najbližnja soseda. Oba sta bila z bradovicami obraščena. Kedar jo je pa kedo razsrdil, da ga je začela obirati, kar je prav mojsterski znala, šle so njene ustna na dolgo in široko, da je bilo groza videti brezdno, ki je zijalo med nosom in brado. Lica usnjate barve in podobe, so se ji tedaj napihavala, kakor kovaški mehovi! In vendar je tudi ta strah božji na svetu imel nekdaj svoje lepe ure in srečne dneve. Stari ljudje so pripovedovali, da je bila nekdaj jako lepa in prijetna ženska stvarica božja. Kar se je v vasi zgodilo, vedela je vse, če tudi ni hodila od hiše do hiše novic pobirat, znano ji je bilo, kaj so kje jedli, kje so se skregali, kaj in koliko je kdo dolžan, kdo se žéni, celó to ji ni bilo neznano, kar sta si dva na skrivnem na ušesa povedala: Pa kako je vse zvedela – vedel je le Bog. Bila je kakor stari rotovški boben, ki prvi oznanjuje vsako oznanilo. Kljubu vsemu temu ji pa vendar ni mogel nihče do živega gledé poštenja, rekel ji je k večemu, če jo je sovražil, da je coprnica. V svojih mlajših letih služila je večinoma za pestunjo. Po naključji prišla je v celjski grad, kjer je služila pri grofu Erazmu II. za malo deklo v kuhinji. Tu se je naučila kuhati. Hudi njeni jezik odpravil jo je ob službo, kar ji pa ni bilo kdo ve kaj na škodo, kajti pričela je sama kuhati in kmalu je zaslovela kot najboljša kuharica po celi okolici. Kjerkoli je bila od tedaj kaka pojedina, morala je Martinaška kuhati. Pa še drug, precej darovit posel je opravljala – babica je bila. Oboje to dajalo ji je toliko, da je jako zložno živela v krčmi, iz česar so ljudje sklepali, da mora imeti denar in da ga celo daje na posodo. Od rodovine ji je vse pomrlo. Prav zato pa je bila tembolje ponosna sama náse in zlasti na svoj samski stan in se je vedno štela med dekleta, kterim je brez mere pripovedovala, koliko je imela ljubčekov in snubačev, pa še kakošnih!

No, bodisi kakor vže hoče, Martinaška morala je sedaj tudi vže misliti na odhod, zato si popravi svojo zeleno čepico, ki je bila pred kakim pol stoletjern morda nova, če je že ni tedaj kje kupila pod rokó; sedela ji je na zatilniku kakor zelnata veha. Tudi maščobe in nesnage ni bilo pogrešati na nji.

"Lahko noč, Marko! Marjetico vam bodem vže pravočasno domu pripeljala, bati se vam ni prav nič treba za njo, saj bodem jaz pri nji. Lahko noč!"

"Bog z vama!" odgovori ji Pengar.

"Bog," oglasi se Martinaška še jednoč za plotom, ker je hotela vedno zadnjo besedo imeti. Pengar obrne se na levo, Martinaška in Marjetica pa na desno.

Komaj ste se bili kakih deset korakov oddaljili od prelaza, se Martinaška ozre po očetu, je-li še videti ali ne in – res je stal mož še vedno pri prelazu in za njima gledal. Po bliskovo hitro se Martinaška zopet zasuče in Marjetico podvizuje, da bi se čem prej tem bolje ljudem izpred oči umaknile. Prišedši za visok plot povzame Martinaška zopet besedo ter jame Marjetici nekaj pripovedovati, da je vbogi deklici obraz sedaj zardeval sedaj zopet obledeval. Nehote se je prijela za kipeče nedrije, kakor bi jo kaj dušilo.

"Štiriperesne deteljice toraj nama ni več treba?" popraša čez nekoliko Marjetica bojazljivo.

"Nič več ne," je bil kratek odgovor, "Janez Te ljubi! Sam mi je to povedal na lastna mi ušesa, Ko bi je ti ne bila že povila v šopek, bi jo kar brez skrbi proč vrgla. Sicer mu jo pa le daj s šopkom vred; škodovalo ne bo nikakor!"

"Kedaj pa Vam je to rekel?" izprašuje Marjetica zvedavo.

"Danes pri Sv. Ani; kar sam je začel. Toda če bi tudi ne bil, bi ga bila polagoma vže speljala na pravo pot. Saj mi vse pové, karkoli ima na srcu in kaj bi mi tudi ne, saj sem ga vendar pestovala."

"Ob kateri priliki vam je razodel to? Povejte mi."

"Tako-le je bilo. Videl me je ognjišče delati in približal se mi je. Če tudi ga nisem prosila, mi začne takoj ruše rezati zanj in pa zdihuje vmes. Nemudoma sem spoznala, da mora biti jako slabe volje. "Kaj ti je, Janez," sem ga nagovorila, "da si vže več časa tako otožen, ti, ki si bil vedno vesel in zgovoren, vedno le v društvu fantovskem. Vže nekaj časa opazujem, da se ogibaš ljudí, ki si jih poprej iskal, kjer se je le dalo. Ako me moje stare oči ne varajo, moraš biti ali bolan ali pa zaljubljen, kaj ne da?"

Debelo me je pogledal in noga mu je na lopati obtičala. Sprvega je tajil in tako dela vsakdo, kdor je še nedolžnega srca, ker ga je sram, se razodeti. No, pa beseda je dala besedo in dozdeval se mi je čedalje zaupniši. Dobro je bilo, da naji ni nikdo motil. Le Lukaška in Strnaška stikali ste glavi skupaj, akoravno niste mogli niti besedice vjeti. Ko je vže zadosti ruš narezal, znosi jih k meni in se hoče posloviti. "Janez počakaj enmalo, ti bodem nekaj povedala." "Le hitro, ne vtegnem se muditi, fantje me že čakajo." Jaz nadaljujem: "Janez, povej mi odkritosrčno, ali se ne boš nič ženil?"

"Kaj, to ste ga vprašali?" seže ji Marjetica v besedo.

"Prav s temi besedami. Glej, govorila sem mu dalje na srce: Oče in mati sta ti umrla, brata več ni in sorodniki te pa tudi pisano gledajo. Nimaš ga pod milim Bogom človeka, da bi se lahko zanesel nanj. Vse ti pojde pod nič! Gospodinje ti je treba na domu kakor vratam podbojev. Izberi si jo izmed naših deklic, ktera ti je najbolje pri srci, in ktera kaj zna, pa tudi kaj prida imá, in veruj mi, nobena ti ne bo odrekla, ker vsaka vé, da se bo vsedla za polno mizo.

Mirno je poslušal in v tla gledal. "Vedela bi ti za jako prilično nevesto," začela sem zopet čez nekaj časa. Pridna je, delavna tudi in vse čednosti ima, ki dičijo dekliški cvet. Brez dote tudi ni, in kar je vam fantom poglavitna reč, lepa je, da ji ga ni para ne blizo, ne daleč. Odrekla ti ne bo, le veruj mi, ker mi je vže sama dejala, da si ji izmed vseh teharakih fantov najbolj všeč.

"Oh, kaj ste me izdali!" vsklikne prestrašeno Marjetica.

"Le tiho, le tiho, da ti vse povem! – Oba sva na to umolknila. Jaz, ker sem čakala, kaj bo zinil, on pa, ker si menda ni upal vprašati, ktera da mi je na mislih. Vidoč da le nič ne bo, pričnem zopet: Povedati ti jo hočem" –

"Za pet ran božjih!" vsklikne Marjetica.

"Ne vznemiruj se, dokler nisi vsega slišala. Povedala ti jo bom, toda obljubiti mi moraš, da nikomur ne zineš o tem, ako ti ne bo všeč. To mi je rad obljubil. Glej, Pengarjeva Marjetica te ima rada! – Janez me zgrabi za róko in vsklikne: "Martinaška, jeli res, kar ste rekli?" "No, zakaj bi ne bilo res, prestrižem mu govorico, saj mi je vendar sama priznala, ko sve včeraj pleli skupaj repo. Morala sem mu vse na drobno razložiti, kako in kaj. Če te je volja do večernic tu počakati, ti morda celo Marjetico tu gori pripeljem, seveda le, če jo izprosim od očeta. Ko bi bilo le moje ognjišče skoraj dovršeno! "Le kar hitro pojdite po njo," je dejal na to, "za ognjišče vam ni skrbeti, postavil ga bodem jaz! In pa še nekaj, ne črhnite Marjetici o tem ničesar, kar sva se tu menila, da veste! Zato Marjetica, delaj se, ko gori prideva takó, kakor bi o vsem tem prav nič ne vedela."

Naši znanki dospete med tem k Sv. Ani. Tu je bilo vže vse živo romarjev in drugih ljudi. Nekateri so postavljali iz tratnih ruš pod senčnatimi lipami ognjišča, drugi so vsajali stebre in rante v zemljo za senčne šotore, kakor bi se bili hoteli ondi naseliti, zopet drugje razprostrli so celjski medičarji svoje šotore z rdečimi zastavami. Za cerkvijo nabijali so pa teharski fantje svoje nove topiče, ter jih poskušali, kakó da pokajo. Silno so bili ponosni nanje, kajti možnarji so bili pri cerkvenih slovesnostih v tistej dobi še nekaka novina, toraj jako redki in gorjé ptujemu fantu, ki bi se bil drznil med nje priti. To bi mu bili namazali peté! Zato so se ptuji fantje le bolj od daleč zbirali in tu pa tam tudi domačim posmehovali in marsikomu izmed ptujcev je vže jezik migal, da bi bil jel zabavljati, ko bi se ne bil bal prevelikega števila Teharcev. Med poslednjimi se je posebno odlikoval Mlinarjev Janez. Najmanj za pol glave je bil višji memo drugih, rasti je bil čvrste in visoke, kakor mlad hrast v dobravi. Rdeč telovnik z debelimi srebrnimi gumbi, črne umetno in bogato obšite irhnice, čez kolena visoki škorni, na glavi pa nizek klobuček – kastór – bolj na levo stran, izpod kterega se je videla pisana svilena kapa, – vse to kazalo nam je junaka stare korenine in reči moram, da se mu je kaj dobro podalo.

Iz njegovega jasnega obraza odsevala je neustrašljivost in neka plemenita predrznost. Na lahko zakrivljenem nosu bralo se mu je silno junaštvo in skušeni ljudje, ki so mnogo sveta obredli, so pravili, da Mlinarjevemu Janezu ni para v deveterih deželah. V irhastih hlačah nosil je ob stegnu zataknjene dragocene nože s srebrom okovane.

Kakor orel na pečni pogledaval je danes tu pa tam po ljudeh, ki so od vseh krajev skupaj vreli. Videti je bilo, da nekoga pričakuje. Ni mu bilo treba dolgo čakati, kajti bistro njegovo oko je vže ugledalo, po čemur je srce tako neskončno koprnelo – izvoljenko svojo, Pengarjevo Marjetico poleg stare Martinaške. Janezu se lice srčne radosti zažari in neki sladak čut spreleti ga po vsem telesu. "Danes moram ž njo govoriti določno, naj veljá, kar hoče," sklene Janez sam pri sebi in se zamisli.

Med tem se mu približa njegov prijatelj Šimekov Tone, ki ga sočutno vpraša: "Kaj ti je Janez, da si danes tako zamišljen? Le malo potrpi, da nabijemo možnarje ter jih popalimo, spravimo se nad vino, in to ti bode izvestno vse skrbi pregnalo, le meni verjemi."

Janez niti slišal ali vsaj poslušal ni, kar mu je Šimekov pravil, tako je bil zamišljen v svojo Marjetico.

"Kaj se danes briga Janez za vino in za nas!" pridene Muharjev Jaka, "menim, da mu je tesno pri srci, od kar se našega društva ogiblje. Zaljubil se je. Jeli Janez, da sem jo zadel?"

Kakor bi se bil iz sanj probudil, ozre se Janez okoli sebe in vpraša: "Kaj si rekel, Jaka?"

"Vsi ga debelo pogledajo in se hkrati zasmejajo. Da, zaljubljen je, zaljubljen! potrdi nekdo izmed njih. "Pa še kako!" pristavi drugi. "Jaz vem, kaj se pravi zaljubljen biti," pravi Šimekov in nabija možnarje z opeko, "skušal sem to in že na tem svetu vice prestal, ko sem prvič svojo Mico videl. Raztresen sem vam bil in zaverovan, kakor riba, ki je požrla omotico."

Janeza rdečica oblije. Nekoliko sram ga je tudi, da se njegove najslajše tajnosti tako nemilo obravnavajo na jako surov način v fantovskem krogu. Zatoraj hitro reče: "Jaz imam skrbi, o kterih se vam drugim niti ne sanja ne, ker ima vsak izmed vas, kolikor vas je tu, še očeta in mater. Odkar so moja ljuba mati oči zatisnili, Turki pa očeta na brežskem polji ubili, mi dela gospodarstvo noč in dan velike skrbi."

V stolpu se oglasi jako slovesno veliki zvon, na ostala manjša dva prično pa fantje večernice pritrkavati, drugi zapalijo možnarje, ter se poizgube s klobukom pod pazduho v cerkev. Tudi ljudstvo jelo se je polagoma izgubljati, ker je mrak pričel po zemlji svoja temna krila razprostirati. Le Janez se ne gane iz mesta, kakor bi bil pribit. Čisto sam je ostal. Ozre se tjekaj, kjer je stalo Martinaškino ognjišče, kamor je ravnokar prihitela Marjetica s škafom vode. Martinaške ni bilo nikjer videti. "Sedajle ali pa nikoli," mrmra sam s saboj Janez in jo proti ognjišču pomeri. Sam sebi zdel se je nezmerno okoren in nevkreten.

"Kaj si tako zamišljen Janez, kar ves spremenjen se mi zdiš! Tovariši tvoji odšli so v cerkev, le ti si ostal na mestu, kakor bi bil primrznil k tlam."

"Res sem se bil nekoliko globokeje zamislil, kakor je sicer pri meni navada. Vzrok temu je moja razburjena notranjost, kjer se je silno veliko spremenilo v poslednjem času."

"Ali se sme vedeti, kaka je tista imenitna sprememba?" vpraša nekako nagajivo Marjetica ter mu ljubko v zveste oči pogleda. "Meni se že smeš zaupati, saj sva od najnežneje mladosti skupaj rastla. Morda ti odleže, ako mi zaupaš, kaj te tare, in kdo ve, če ti celo ne bi mogla pomagati."

"Dobro si govorila, Marjetica, kajti če mi le živ krst more pomagati, je to izvestno prav v tvoji moči.

"Kako le?"

"Da prav ti in nobena druga krščanska duša ne!"

"Tako?" In ti mi toliko časa zakrivaš vzrok svoje žalosti? Ali sem res tako neusmiljena in trdosrčna, da bi ti ne hotela pomagati. Prav nič ne moreš zaupanja do mene imeti, ako me tako sodiš! S čim bi si bila to zaslužila? Kaj ti je, povej mi brez ovinkov. Če morem, rada ti pornagam."

"Da prav res mi lahko pomagaš."

"Ne oklevaj dalje, reci, kaj mi je storiti in storila bodem."

Janez vjame Marjetico za roko in oba stopita nekoliko na stran za lipovje. "Marjetica", prične Janez poluglasno ter ji pogleda globoko v zveste oči, "prisilila si me, da ti odkrijem svoje srce. Če tudi se ne nadjam, da bi se mi takoj zacelila rana, ki jo vže več časa tu le notri v srcu nosim, vendar ni nemogoče, da mi bolečina vsaj za trenotje poneha., ako se ti iz celega srca zaupam. Jaz te ljubim, dekle drago, kakor angeljci Boga, kakor zemlja solnce ljubi, roža mojega srca!" Vidiš ljubica moja, v teh kratkih besedah dopovedal sem ti vse; kar sem vže dolgo dolgo časa drugim globoko v srcu prikrival. Sladke so bolečine, ki jih čuti moje srce, ako se le domislim tebe, v sladko čut spremene se mi mahoma, kedar mi je prilika, videti te ali še celo par besed s taboj spregovoriti. Ti mi ne moreš verjeti, kako nepopisljivo, kako nedopovedljivo da te imam rad, Marjetica!"

Marjetica poveši sramežljivo oči.

"Kajne, Marjetica, da me imaš tudi ti vsaj nekoliko rada? Jeli, da je res, da se ne motim v sladki nadi. Molčiš? Govori, rožica mojega življenja, a govori in razodeni mi še nocoj, ali je moj up prazen ali pa se smem prištevati najsrečnejim ljudem na zemlji božji! Čuješ Marjetica, še nocoj, da prav v tem le svetem trenutku, ko gledajo na naji semkaj doli angeljci božji iz svitlih zvezdic, hočem iz tvojih ust slišati, česa se mi je nadjati, česa bati. Govori toraj, ljuba moja, govori!" Janez jo oprime z desnico okoli pasu in lahkotno potegne nase. Molče nagne zala deva rajskomili svoj obraz ter nasloni plavolaso glavo Janezu na kipeče prsi. Izza hrvaške meje šinili so pa medli žarki blede lune ter se razlili po tihi okolici presrečni mladi par ljubezni kipečih src poljubljevajoč.

"Janez, moj Janez, i jaz te ljubim, ljubim vže dolgo časa in te bodem ljubila, dokler bodo naši fantje ukali in šopke za klobukom nosili, tebe, jedino le tebe samega, zvesto in goreče, kakor zna le slovensko dekle ljubiti svojega ženina. Tebe in nikogar drugega!"

"Oh, kako sem srečen, trikrat srečen, predrago milo dekle moje, odkar vem, da me ni varalo lastno srce. Moja si in moja bodeš, dokler nam bodo naše gorice rodile slastno kapljico božjo, ktera nam razvedruje glavo in razveseljuje srce!" Janez si ne more kaj, da bi v tem divnokrasnem položaji ne poljubil snegobelega in solnčnočistega čela svoji izvoljeni nevesti.

"Pri moji veri!" vsklikne nekdo navdušen za lipovjem na drugi strani, "pri moji veri, najlepši par, kolikor daleč teko mejé slovenski deželi." Bil je Tone, Janezov prijatelj z drugimi fanti, ki so zaljubljeno dvojico v najlepšem in najslajšem trenutku prve, neskaljene, svete ljubezni, v trenutku prvega poljuba zasačili.

"Kaj sem Vam pravil," dostavi Tonetovim besedam Muharjev Jaka," da je Janez zaljubljen, da bolje biti ne more!"

Fantovska družba stopi izza lipovja, kjer je Janezovo ljubkovanje z Marjetico vže nekaj trenutkov opazovala, ter obstopi Janeza in Marjetico, ktero je vrli mladeneč še vedno objeto držal, saj se jima ni bilo ničesar sramovati v svesti si svoje nedolžnosti in svetega značaja ravno razcvetajoče se mlade večno nove ljubezni. Janez dvigne desnico proti nebu in vsklikne s čistim pogumnim glasom: "Prijatelji, današnji dan mi je najlepši dan v življenji. Bodite mi svedoki, kar vam sedajle pred Bogom prisezam. Javno se izpovem, da ljubim Marjetico iz celega srca in vse svoje moči, ker bode prej ko bode možno moja žena! Če bi se kedaj tej zakletvi izneveril, zabode naj me tisti izmed vas, kdor me prvi sreča !"

"Živel Janez! Živela njegova sladkomila zaročnica Marjetica," zaori trikrat iz fantovske družbe v tiho noč.

"Marjetica mi je obljubila, ljubiti me toliko časa, dokler bodo slovenski fantje ukali in šopke za kobukom nosili," pojasnuje Janez svojim tovarišem ravnokar sklenjeno zvezo večno nove ljubezni.

"Raca na vodi; to bode ljubezen, ki bode trajala vekomaj, kajti slovenski fantje bodo ukali in šopke za klobukom nosili, dokler bode stal svet na ljubezen oprt" pravi Tone. "Juhej, juhej!" razlega se zopet po okolici vrisk Janezovih tovarišev, ter odmeva od loga do loga. Kakor bi jim bil kedo mignil, kar h krati vse vtihne in se na levo in desno razdeli. Pengarjev oče in Martinaška stojita pred fanti, kakor bi bila iz nebes pala med nje. Janez in Marjetica stopita pred očeta in ne bomo lagali, če priznamo, da je Janezu nemirno utripalo srce v kipečih srcih, češ, kaj bode pa sedaj? Toda pogumen in pošten, kakor je bil, tudi tu ni zgubil prave poti. Odkritosrčno ponudi Marjetičnemu očetu v dobrodošli pozdrav desnico, česar se stari Pengar na veliko radost Janezovo niti ne brani ne, temveč krepko udari v ponudeno desno rekoč: "Vse mi je znano, kajti Martinaška, ki me je prišla klicat, razodela mi je vse. Od moje strani se vama ni bati nikake zapreke, ker vaji oba poznam kot prava poštenjaka slovenske korenine in ponosen bodem na te kot svojega zeta, Janez, saj si najčvrsteji, najpametneji in najboljši fant po celi okolici. "Ti, ti," obrne se na to stari Pengar k svoji hčeri, "sedaj se je pa tudi meni posvetilo, čemu ti je bila čveteroperesna deteljica. Veselilo me bode, ako te pripelje k pravi sreči, česar se hočemo nadjati."

Martinaška se ni hotela mešati med srečno družbo, vendar pa si ni mogla kaj, da bi ne bila sedaj Janezu, sedaj zopet Marjetici namežikala z levim očesom, češ, kaj lepo sem vaji zjedinila, ki bi bila brez moje pomeči kdo ve kako dolgo zdihavala vsak záse. Vrla soseda obljubila je tako Janezu kakor Marjetici, da bi bilo mogoče na večer pred sv. Ano drug drugega videti na gori. Niti črkice pa starka ni omenila o tem, da se misli proti večeru zgubiti iz gore in po Marjetičnega očeta hiteti, da ju ta na lastne oči v sladkem prvem ljubkovanji zasači, kajti stara ženica imela je kljubu svojej starosti še jako bistre oči in je vže davno vedela, da bi se stari Pengar Mlinarjevega nikakor ne branil za zeta. Uganila je do pičice, kar jo je tembolje veselilo, ker se je vsa zadeva tako srečno izišla, da je konečno Pengar vso fantovsko družbo na večerjo povabil.