IV. Volitev načelnika.

Fantje, ki so sinoči grofa Urha na ponočnem dekliškem lovu pri Turkovem mlinu tako srečno obstregli, so se takoj nato k Pengarju vrnili, kjer jih je gospodar teškega srcá pričakoval. Mlinarjev Janez raztolmačil mu je ves dogodek od konca do kraja in končal rekoč: "Ako ostane grof mož-beseda in nam prinese jutri vplemenitovalno pismo, moramo o dogodku molčati do smrti. Toda jako malo mu zaupam, ker ga poznam, da je zvit kakor lisjak in si bo izvestno od dveh zli manjše volil. Hudo bi se mu godilo, če izve narod za njegove nakane. Zatoraj molčimo, dokler volitev ne mine. Sedaj pa lahko noč, oče! Ne zamerite, da smo vas tako dolgo zadržavali. Lahko noč Marjetica, sladko spavaj! Jutri se zopet vidiva, ako Bog da. Lahko noč!"

"Lahko noč," odslovi jim Pengar; Marjetica jim pa do vrat posveti. Fantje odidejo. Prišedši pod vaško lipo, se vže hočejo raziti, kar pravi Šimekov Tone: "Veste kaj fantje, spat hoditi vže ni več vredno, saj se že skoraj svita. Pojdimo rajši k Sv. Ani jutranjico zvonit. Te sramote vendar ne bomo trpeli, da bi kje drugje poprej dan zvonilo, kakor na Teharjih."

Fantje so bili s predlogom zadovoljni in so jo vkrenili proti Sv. Ani. Jutranja hladna sapa jela je pihljati, ob Voglajni in po bližnjih travnikih nastopala je megla. Po vasi je še vse spalo. Iz velikih lin svetoanskega zvonika se posveti in kmalo nato se oglasi mali zvon, s kterim se čez nekaj časa srednji vbere in naposled z obema veliki vjame. Milo je bilo slišati lepo vbrane zvonove, razlegajoče se po tihi v sladkem spanju počivajoči okolici tako milo, da bi se bilo omečilo najtrše srce. Šestkrat so fantje prenehali in vsakokrat zopet drugače začeli. Po končani jutranjici nabijejo topiče in jih na vseh štirih straneh ob cerkvi nastavijo in zapalijo, ljudi budeč in opominjajoč jih, da se proslava sv. Ane pričenja. Preden se razidejo vsak svojo pot, obljubijo si, pri volitvi zopet sniti se. Mlinarjev in Šimekov šla sta še nekoliko pota molčé po ozki semintje s koreninami prepreženi stezi skupaj. Vsak je imel polno glavo mislij. Naposled Tone prvi spregovori rekoč:

"Kaj si misliš sedajle, Janez?"

"Odkritosrčno rečeno, ti povem, da iz sinočne komedije ne bo nič dobrega za nas. Silno se bojim za Marjetico. Grofa poznam in zato vem, da ne bo odjenjal. Kar si v glavo vbije, je kakor bi bilo z žebljem pribito. In če nas tudi res med plemiče povzdigne, ter nam s tem jezike zaveže gledé na sinočnji dogodek, ne bo miroval, dokler nas četvorice, kot provzročitelje sinočnih sitnosti po svojih vohunih ne izvoha in se ne maščuje nad nami. Ni mi za svojo osebo, pač pa za Marjetico in za vas druge, ki ste se zarad mene žrtovali. Kaj bi storil, če mi grof Marjetico vgrabi, sam ne vem."

"Prazen strah, nič kot prazen strah," tolaži ga Tone, "grof Urh kaj takega ne bode storil, ker se bo bal še jednoč nam v klešče priti. Take in enake misli izbij si le kar iz glave! Meni kvasi vse kaj drugega po glavi – namreč današnja volitev. Ves čas mislim, koga-li bo ta čast doletela. Ker sva sama, hočem ti nekaj razodeti, kar sem o tej zadevi iz verojetnega vira pozvedel. Pravila mi je sosédova dekla. Če tudi na babje besede sploh niti vinarja ne dam, se mi v današnjih razmerah vendarle vsaj pomislika vredne zdé. Prav sinoči zaupala mi je dekla, ko sva se na našem travniku slučajno srečala, da je od Hrastinšekovega hlapca čula, kakó so Hrastinšekov oče doma Hrastinšici pripovedovali o govorici, ki je nastala v poslednji starešinski skupščini, da bi sedaj pač ne bilo z lepa dostojnejega načelnika najti, kakor bi bil ti. Hlapec, saj ga poznaš pokveko Martina, je prav tedaj, ko so oče to pripovedovali, pod odprtim oknom treske delal in vse slišal. Celó na perišču, dejala je, da je vsled tega vže govorica nastala.

"Glej Tone, od nekdaj vže hrepenel sem po tem dostojanstvu in videl sem se že v duhu z bojno čeljado na glavi, s svitlim oklepom in ojstrim mečem na čelu naše čete. Sanjalo se mi je vedno le o bojih in zmagah in o velikanski slavi. Od danes je to vse drugače. Kar se mi je včeraj zdelo še največja sreča, smatral bi danes za največjo nesrečo in kar mi je včeraj srce ogrevalo, mrzi mi danes od sile."

"Razumem te popolnoma, toda kaj hočeš, saj se ne smeš ubraniti, ako bodeš v to odbran in izvoljen. Kdo ve, če bi te ne smatrali za plašljivca."

Tako razgovarjajoč prideta na križempot, kjer se prijateljski razideta. V vasi je bilo že ob zgodnjem jutru jako živahno in žvahnost je prihajala tem večja, čem višje se je dvigalo solnce.

Pri Pengarjevih je bil kakor vselej tudi danes gospodar prvi kvišku. Najprvo, kar je storil vsako jutro, ko je duri odprl, je bilo, da se je ogledal po vremenu, na kar je šel družino budit in tu je bil prvi na vrsti hlapec, kterega je oče Pengar prav po domače oštel, da tako dolgo spi, da mu solnce na posteljo prisveti, na kar se le-ta res kmalo ves kuštrast in rudečih oči na svitlo prikaže. Polagoma se vse oživi, po celem pohištvu prične se novo gibanje, kakor v panji, kedar posije nanj solnce prav toplo prvič s svojimi žarki.

Marjetica je bila za očetom navadno vedno prva kvišku. Danes se je pa nekoliko zakasnila. Brzih nog hiti iz spalnice v kuhinjo, kjer vzame škaf v roke in hajdi k vodnjaku. Ondi spušča polagoma vedro v globočino in premišljuje sladke sanje, v kterih se ji je še pred malo časom ljubezni polna duša zibala. V tem trenutku sliši za saboj med vrbičevjem šumeti in groza jo strese, kajti nehoté stopi ji v duhu grof Urh se svojimi ogleduhi pred oči. Prestrašena spustí vedrice v vodo, da je na vse kraje plusknila in hoče zbežati, toda vže je bilo prepozno. Dvoje krepkih rok zgrabi jo od zad in krepko nase stisne. Plaha Marjetica nehoté zakriči, ter se skuša domnevanemu Urhu iz rok izviti. Družina prihiti na krik od vseh strani skupaj pomagat, toda vsakdo vže pri prvem pogledu obstoji in se samega smehu za trebuh drži. Mlinarjev Janez držal je Marjetico v kleščah! Ljubezen spremljala ga je od Sv. Ane doli in mesto da bi bil šel naravnost domu, zapeljala ga je k Pengarju, kjer je našel Marjetico pri vodnjaku. Nenavadno zgodnji prihod zbudil je Marjetično pozornost da ga vznemirjena vpraša:

"Kako pa, da si danes vže na vse zgodaj tu? Komaj da je odzvonilo dan in danica tudi še na nebu sveti. Izvestno se ti je kaj prav neljubega sanjalo?"

"Ali ti morda ni ljubo, srček moj, da se vže na vse zgodaj zopet vidiva?"

"Ne govori tako otročje; tega vendar nisem nikdar trdila, le mislila sem si, da si morda kaj neprijetnega doživel, kar ti ne dá mirno spati."

"Vganila si nekoliko. Res se bojim, da se nama vtegne kaj pripetiti, kar bi naju morda za večno razdružilo," odgovori klaverno Janez.

"Razdružiti, za pet ran božjih, grozna beseda! Povej, česa se bojiš. Nihče me ne more več od tebe ločiti in naj bodo med nama tudi hribje in doline, v duhu in srcu hočeva vedno združena ostati in vse moje misli, moje želje bodo vedno le pri tebi in molitvice moje dvigale se bodo k Bogu v nebesa, da naji ne zapusti, kajti kaj mi je svet brez tebe?"

Marjetica ga tako milo, tako zvesto in tako odkritosrčno pogleda, da Janeza v srce zadene. Le-ta jo strastno objame in nase pritisne. "Marjetica, mleko bode treba v Celje nesti. Če se sama bojiš, naj gre Janez s taboj, da se ti ne primeri kaka nesreča," ukazuje v tem trenutku na pragu stoječi gospodar oče Pengar, ki je vže zopet srečni par v jednem najlepših trenotij mlade večno nove ljubezni zasačil.

Sramežljivo izvije se Marjetica Janezu iz rok, nakar ji ta potegne vedrice iz vodnjaka, nalije škaf in ji ga zadene na glavo, s kterim Marjetica urno odide. Janez jo vbere polagoma proti Celju, Marjetica se je pa med tem praznično oblekla in se nemudoma, z mlekom na pot podala. Kmalo ga je došla. Na glavi je imela bel škaf okovan s širokimi svitlimi bakrenimi obroči, v škafu pa vse polno posode z mlekom. Na srebrnem pasu visel ji je ličen nožič. Za vrat si je dejala rudečosvilnato ruto, ktero ji je svoje dni ranjki brat iz Laškega prinesel, ko je grofa Miroslava tjekaj spremljal. Izza robca duhtel ji je rožmarinov vršič. Pod svilnato ruto v nedriji skrito nosila je blagoslovljeno zlato svetinjico , ktero ji je svoje dni ranjki brat iz Rima prinesel.

"Jeli, da sem bila pridna." pravi Marjetica z zvonkim glasom, ko ga doide, "nisem te hotela predolgo samega pustiti, zato pa sem tudi bolj površno opravljena. Toda kaj vidim? Še vedno povešaš glavo! Kakó pa si bil včeraj dobre volje in veselega srca! Celo noč se mi je le o tebi sanjalo. Kaj si mi pravil poprej pri vodnjaku o razdružitvi? Prosim te, razloži mi sedaj-le tisto natančneje! Nisem te umela popolnoma!"

Janez ji raztolmači, kar je pred kratkim od Toneta zvedel gledé na bližajočo se volitev, kjer ga vtegne čast zadeti, da ga izvolijo za načelnika, ter jo opozori na velike nevarnosti, kiso temu dostojanstvu vedno za petami: "Ne bojim se boja, saj sem si ga vendar vedno tako goreče želel, pač pa se tresem pred grofom, ki nam kuha tajno maščevanje, kajti ne bo nam prizanesel! Gorje mi, če izve, da sem bil jaz kot kolovodja pri mlinu, ko smo ga napadli. Vidiš, ljubica moja, to je, kar mi teží srce, kakor mlinski kamen."

"No, veš kaj, Janez, tako bojazljivega te pa res nisem mislila," pravi Marjetica pol šaljivo, pol resnobno. "Vedi toraj! Če se ti res kaj pripeti, česar se tako bojiš, razviti hočem jaz tvojo zastavo in teharske fante okoli nje zbrati; ž njimi napadem grofa, kjer se mi bo prilika ponudila in prepričana sem, da bode vsak rad za tvoje oslobojenje kri prelil!"

"Marjetica, junaški govoriš, primaruha, da si tako pogumne bi ne bil mislil," pravi Janez.

"Odslej nadalje hočem tudi jaz opustiti vse pomislike in pregnati muhe, ki so me do sedaj zarad tebe tako trpinčile, kaj bi bilo namreč s taboj, če bi moral jaz v boj. Sama si mi pokazala najboljšo pot, po kteri mi je hoditi in bojevati se hočem, kakor se bori lev za svoje mladiče!"

V Sovodni je polovica pota med Celjem in Teharji. Ondi srečala sta naša popotnika zanemarjenega berača z divje zaraščenim obrazom, zavitega v razcapano obleko. Opiral se je na grčavo gorjačo. Kakih šest korakov pred njima se jima vže umakne na stran, kjer ju ob potu pričakuje. Ponižno potegne klobuk raz glave ter ju poprosi božjega darú, roko z velikim molkom proti njima stegujoč. Janez seže v žep ter mu vrže nekaj drobiža v klobuk rekoč: "Na, pa móli za duše v vicah in za najino srečo!" Ob tej priliki se mu je dozdelo, da je beračev molek prav močno onemu podoben, ki ga je sinoči videl pri laži-menihu za pasom. Beli koščeni križec, debele jagode precej gosto nabrane so bile res skoraj da za las take, kakor sinočnje. Še jednoč ozre se Janez za beračem in zdelo se mu je, kakor da bi jima bil le-tá z debelo gorjačo pretíl. Kaj, ko bi bila sinočnji menih in današnji berač jedna ter ista oseba, misli si Janez, Marjetici pa ničesa ne omeni, da bi je ne vznemiril. Pač pa je zatrdno sklenil, na berača skrbno paziti, ko bi mu morda v teku dneva še jedenkrat prišel pred oči.

V Celji je Marjetica hitro raznosila mleko po hišah, in preden je bilo prvo opravilo končano, bila sta naša prijatelja vže zopet na Teharjih, kamor je med tem čedalje več ljudi na božjo pot prihajalo. Kjer so božjepotniki, ondi se tudi beračev ne manjka in tudi na Teharjih jih je bilo v ozbilji. Sedeli in stali so v dolgej vrsti ob potu po celem hribu in prosili božjih darov. Podpirali so pri tem svoje prošnje na jako očividen način: Tu je jeden kazal grdo rano, da se je človeku studilo memogredočemu; ondi je imel drugi od božjasti zvite ude, tretji je položil preko ceste svoje berglje, da bi božjepotnike tembolje nase opozoril. Pod lipo v senci ležal je nekdo na vozičku vže skoraj na pol mrtev, ki je pa vendar še jako pohlepno stegoval suhe roke po zemeljskem blagu. Nedaleč od tega čepela je stara baba poleg svoje košare in prebirala jako pridno jagode zamazanega lesenega molka. Ona in njena soseda kričali ste, kar ste le mogli, vsaka je hotela glasneja biti, da bi več darov dobila. Nekoliko od teh dveh videti je bilo slepega starčeka, ki ga je hčer njegova za palico vodila in darov nabirala.

Janez je nalašč večkrat Pregledal dolgo vrsto prosjakov, če ne bi našel onega razmršenca od danes zjutraj, toda ves trud je bil zastonj. Vidoč da ni nič, poda se domu. Družina ga je že željno pričakovala. Janez pogleda po pohištvu, če se ni ponoči kje kaka nerodnost zgodila, pohvali to in graja ono, kakor se vrlemu gospodarju spodobi. Konečno družini ukaže, da naj gre k velikemu opravilu v cerkev, ter določi le jednega izmed vseh za varuha doma, kteremu naroči na pohištvo in živino skrbno paziti in vse dobro zaprto imeti zaradi raznovrstnega ptujega sveta, kterega se danes vse tare po vasi; nikomur se namreč ne dá, v notranjost pogledati, kakošnega duha je. Ko je vse to določil, podal se je za nekoliko časa k počitku. Bil je na vso moč utrujen. Dolgo mu ni bilo mogoče zaspati in ko se mu konečno posreči, mučijo ga neprijetne sanje. Janez je kmalu zopet kvišku, obleče se in gre v farno cerkev tolažbe iskat. Vže dolgo ali pa še nikdar ni tako pobožno molil, kakor danes. Dolgo je klečal pred velikim altarjem in se priporočal varstvu Vsegamogočnega. Konečno vstane, se prekriža in gre venkaj. Niti Marjetice ni v cerkvi pogledal, če prav je šel memo klopi, kjer je ona svojo pobožnost opravljala. Iz farne cerkve poda se Janez k Sv. Ani, kjer so se fantje dogovorili, da se snidejo. Tu je bilo še več ljudstva kakor doli v vasi, tudi iz Celja dospelo je mnogo božjepotnikov semkaj. Razne družbe razprostrle so se po zeleni travi posedši, gizdalinsko opravljeni gospodiči so se klanjali našopirjenim Celjankam, kakor bi bili ob pamet. Kako so se od teh razločevali priprosti Šentjurci, ki so ne daleč od Celjanov svojim izvoljenim lepotarili. Res da niso znali gospodski sladko govoriti in ne neslanosti kvasiti, toda obnašali so se modro in moško. Marsikak Janez sprehajal se je s svojo Micko med obiloštevilimi kramarji, kjer sta si ogledavala razno blago, poželjivim očem na ogled razpostavljeno. Mladina, ne še popolnoma dorasla potikala se je najrajši okoli medičarjev. Pod lipama zbrali so se večinoma domačini; ondi je imela tudi Martinaška svoje ognjišče, kjer se je neprestano vrtila, kakor bi bila na škripcih. Sedaj je segla semkaj, sedaj tjekaj, kmalo zopet ondi kako reč pokrila. Marjetica ji je po svoji moči vrlo pomagala, in če prav je stal Janez poleg nje, vendar ni ne juhe zasolila, ne pečenke zasmodila. Dvakrat vže ga je nagovorila, pa še niti jednega odgovora ni spravila iz njega. Silno zamišljen gledal je v vrelo juho, kako je gnala valove v velikem loncu. "Janez!" nagovori ga Marjetica vže tretjič, – "ali danes res nič ne slišiš. Ali sem te morda razžalila, da mi niti odgovora ne daš!"

"Godi se mi, kakor vjetniku, ki svoje obsodbe čaka!"

"Kaj pa vže zopet blodiš? Moj Bog, kaj pa naj storim, da ti preženem muhe, ki ti po glavi rojijo. Ako ni druzega vzroka, kakor ta, ki si mi ga zjutraj na poti razodel, bi moral pač vesel biti, da ti je ta čast določena!"

V tem trenutku prišepa tisti berač k ognjišči, kterega sta naša znanca zjutraj pri Sovodni srečala, in ponižno poprosi Marjetico, naj mu dá kaj vbogajme, ker je silno lačen. Tri dni baje že ni imel tople žlice v želodci. Janez ga ojstro pogleda, in berač pobesi oči. To je bilo zadosti in je Janeza popolnoma prepričalo, da današnji berač ni nihče drugi, kakor sinočnji ogleduh v semeniški halji. Jeza ga zgrabi, da prebledí. Vže ga je hotel zgrabiti, kar pride Šimekov Tone z drugimi fanti.

"Dobro došli, da ste mi zdravi in dobre volje!" Janez došle fante pozdravi.

"Saj sem vam pravil, da ga tukaj izvestno najdemo," vsklikne Tone in seže Janezu v roko. "Zdravo, Janez! Marjetica, ti nam pa bokal vina prinesi in pa kopuna nam nareži, saj brez tega tako ni življenja. Fantje, vsedimo se!"

Fantje se posedejo okoli mize, ondi stoječe, Marjetica jim pa vrč za vrčem sladkega vina donaša. Pesem za pesmijo, zdravijca za zdravijco jela se je vrstiti. Berač, na kraju mize sedeč povživa svojo juho, kakor da bi ga fantovsko veseličenje prav nič ne brigalo. Ko je pojedel, podpre si glavo z roko ter se potuhne, kakor da bi dremal, pri vsem tem je pa jako pazil na vsak dihljej, ki se je temu ali onemu fanti dvignil iz prsi. Še manj ušla mu je kaka beseda. Janez je Tonetu vse povedal, kar se mu je o beraču dozdevalo, nakar Tone, kakor zanalašč bolj na glas reče: "Kaj ne Janez, to je bila sinoči lepa komedija pri mlinu!" Berač to čuvši, počasi glavo dvigne in se dela, kakor bi se bil še le zdramil, vstane in hoče oditi ali v tem trenutku zgrabi ga pa vže od zad krepka Janezova roka. Berač se nerodno obrne in – brada mu odpade. Janez ga zasuče proti solncu in vsklikne: "Da, da, nisem se motil, si vže pravi! Ali si vže pozabil, kaj sem ti sinoči svetoval, da se namreč varuj naših pesti, če ti je zdrava koža ljuba!" Kdo vé, kaj bi bili fantje z beračem - ogleduhom naredili, ko bi se ne bil v tem trenutku iz vasi rog zaslišal v znamenje, da se bo volitev načelnika pričela. "Kaj hočemo sedaj ž njim? Pusti ga Janez, naj gre svojo pot, ne onesnaži si svojih rok ž njim, požurimo se rajši, da pridemo ob pravem času k volitvi.

"Oho, tega ptiča ne spustim več iz rok!" zasmeja se Janez in odžene berača v bližnji svinjak, kjer ga k pujskom zapre.

Rog na vasi se čuje vedno glasneje, trobente zapojó in grofov glasonoša napoveduje zbranim pričetek volitve. Fantje zgrabijo vsak za svoj klobuk in beže v vas, kakor brzi jeleni, kedar hite proti hladnemu studencu. Čez malo časa vže so v vasi. Za njimi odšli ste Martinaška in Marjetica k Pengarju. Na vzvišenem mestu na vasi stal je grofov bogato opravljeni šotor, kraljevemu prestolu podoben. Na njem je bil napravljen grofov grb: tri zlate zvezde v modrern polju. Pred šotorom stala sta dva orjaka-viteza v sivojeklenih oklepih. Na desni strani šotora so bili napravljeni sedeži za celjsko gospodo, viteze in ptuje goste, na levi pa za teharskega župana in njegovo starešinstvo. Pred sedeži je bil precej velik prazen prostor ograjen, da se ljudstvo ni moglo uprav do šotora gnjesti, kajti ljudi je bilo čedalje več in šum tudi od ure do ure večji.

Glasonoša stopi pred grofov šotor in trikrat zatrobi na bogato z zlatom in srebrom okovani bivolov rog. Vse vtihne in pričakuje, kaj da bo. Glasonoša obesi rog čez ramo, seže v oprsnik, izvleče pismo, si odkašlja ter začne brati:

"Možje, Teharčani in okoličani! Pozvani ste semkaj, da si izvolite novega načelnika svojega. Volilo ga bode vaše častito starešinstvo ob načelništvu vrlega župana vašega. Kogarkoli volitev zadene, in bodi dotični vaš prijatelj ali sovražnik, vsak izmed vas mora ga poslušati in povelja njegova strogo izpolnjevati, kolikor se namreč tičejo z mirom v deželi in poveljništvom v boji. Tako vam naroča Urh, grof celjski, ortenburški, knez zagorski, ban hrvaški, slavonski in dalmatinski itd. itd."

Glasonoša zopet trikrat zatrobi in odstopi. Župan in ž njim sedem teharskih starešin se podajo v šotor za volitev prirejen in se vsedejo. Župan razdeli črne tablice s pisali. Vsak navzočih zapiše ime tistega, ki ga hoče izvoliti ter položi tablico v skrinjico temu namenjeno. Skrinjico nato nesó grofu, ki jo odpre, tablico za tablico iz nje vzame, jo prebere in na stran položi. Na vseh tablicah stalo je jedno in tisto ime in vsled tega položil je grof vse tablice na jeden kupec. Vse je bilo tiho, kakor v grobu. Glasonoša zopet nastopi in zatrobi. Sedaj se dvigne grof in pravi: "Častito starešinstvo je izvolilo enoglasno za novega načelnika Mlinarjevega Janeza!"

"Slava, slava mu!" vikalo je zbrano ljudstvo in tisoč in tisoč mož vihtelo je klobuke po zraku. Klicev radosti in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Glasonoša v novič zatrobi, da naj tiho bodo. Grof nadaljuje: "Mlinarjev Janez stopi naj semkaj, da ga spoznam in mi priseže zvestobo in pokorščino!" Zopet nastane med narodom šum in vrišč, vse se gnjete proti grofovemu šotoru, kjer naj bi se Janez pokazal. V trenutku rije se, na čelu jim Šimekov Tone, kopica teharskih fantov z Janezom v sredi pred grofov Šotor in živa ulica se dela pred njo proti šotoru. Janez se ponosno ozira na vse strani, kakor bi iskal koga sebi jednacega. Ni ga bilo videti nikogar, da celó podobnega mu ne. Pogum na visokem čelu, hrabrost na lepo zakrivljenem nosu, predrznost v sokolovem pogledu in jakost v ponosnem pokretu, so bile lastnosti, ki so ga izmed vseh drugih odlikovale. Janez preskoči ograjo in hiti po stopnicah do grofovega šotora, kjer se spodobno toda moško prikloni, kakor se to junaku spodobi. Grof mu odzdravi, vstane in novega načelnika narodu predstavi. Slava - in živioklicev zopet ni bilo konca ne kraja. Grof potegne svoj meč iz nožnic in s plošnato klino Janeza trikrat po plečih udari rekoč: "Bolje ti je biti vitezem, kakor služabnikom! Od sedaj si mi jednakoroden, ker si postal načelnik teharskemu kardelu, ktero je najpogumneje in najčvrsteje v celi vojski. Vodi ga vedno k zmagi in bodi mu sam izgled hrabrosti in junaštva. Diči naj te pred vsem drugim pogumnost, da raji slavno pogineš, kakor bi se sramotno umikal. V tem oziru prisezi mi sedaj trdno vernost, poslušnost in udanost ter točno izpolnovanje mojih povelj!"

Janez dvigne tri prste desne roke proti nebu rekoč: "Prisežem in obljubim, kakor resnično mi Bog pomagaj!" Ves ondi zbrani narod čul je te njegove besede. Grofovi služabniki prineso vitežko opravo. Pripnó mu svitli dleskasti oklep na prsa in pripašejo mu velik križast meč okoli ledij. Glavó mu pokrijejo s svitlo čeljado in na levo ramo obesijo mu širok železen ščit. Konečno vzame Janez še novo zastavo v roko in se tako opravljen k narodu obrne rekoč:

"Teharčani! Božja previdnost izvolila me je po vašem slavnem in častitem starešinstvu za načelnika junaškemu našemu kardelu. Slišali ste prisego mojo. Teharčani, zlasti pa vi mladenči moji, ki niste še prijeli za plug, bodite vedno pripravljeni, kadar nas potrebuje slavni naš gospodar grof Urh, da nas popelje na bojno polje slave v borbo za domovino, vero in domače ognjišče. V resnem tem trenutku zaklinjam vas pri živem Bogu, da se tej naši zastavi nikdar ne izneverite, da jo pogumno branite do poslednje kaplje krvi. Slavna in iz novega proslavljena plapolá naj pri našem kardelu, dokler le še jednega izmed nas obseva solnce božje. Fantje moji! Daleč po svetu sloví slovensko junaštvo. Turek in Nemec, Madjar in Lah poznajo naše ojstre meče in vže ob ukanju slovenskih trum vpada jim srcé. Zatorej fantje, ne udajmo se! Stara slovenska hrabrost ne sme se v nas izneveriti in pokazati hočemo celemu svetu, da smo Slovenci neprebitne skale, kadar smo združeni in složni. Živela toraj naša sloga! Živela naša zastava! Živelo naše staroslavno slovensko ime!"

"Živio, živio, živio !" odmevalo je med narodom od jedne strani do druge.

S tem je bila na videz slovesnost pri kraji in nekateri so jeli vže misliti na odhod, kar glasonoša zopet zatrobi. Vse obstoji in pričakuje, kaj da še bo. Grof stopi iz šotora s pismom v roci ter pozove župana in sedmorico starešin pred se. Ko le-ti pridejo, pravi grof:

"Teharčani! Ker ste mi vže v raznih nadlogah vedno radi na pomoč prihiteli, ker so sinovi vaši vedno drage volje svojo kri za me prelivali in skupnega sovražnika pogumno od rodnih nam mej zavračali in ker so moje ljube Teharje prvi steber moji rodovini, odločil sem se nadariti Vas za to. Lepše prilike bi si pač ne bil mogel za to želeti, kakor je ravno današnja volitev. Dal sem toraj napisati pismo, na podlagi kterega vas zaradi vaših zaslug do moje rodovine vplemenitim – vas in ves vaš rod na vekov veke. To pismo izročam sedaj vpričo celega naroda in starešinstva vašemu županu. V grb dal sem vam od svojih treh zvezd dve, v znamenje, da ste prvi za manoj, da spoznate, da ste mi pred Bogom in svetom enakorodni in enakoredni!"

Nepopisljiva radost nastane med zbrano množico in vse je poskakovalo, se objemalo in plesalo ter grofa zaradi tolišnje nepričakovane velikodušnosti v zvezde kovalo. Janeza dvignejo fantje na širokem ščitu kvišku ter ga nosijo okoli. Vse se je gnjetlo k njemu, vse ga je pozdravljalo in mu čestitalo. Kaj pa šele sorodniki njegovi! Kar skušali so se, kedo ga bo prvi pozdravil, kedo mu prvi segel v roko. Celó stara Martinaška pririla je skozi ljudsko gnječo do Janeza. Trepetajoč obstoji pred njim in moli tresočo roko, po obrazu lijo ji pa solze radosti: "Saj veš Janez" pravi starka ihté – "pa mi ne smeš zameriti, če te še vedno tikam, ker so te danes povitežili, – saj veš, da sem te nekdaj pestovala. Kot majhnega dečka jemala sem te vedno s saboj na pašo, na perišče, v cerkev in v vás, kamorkoli sem šla, povsod si bil z manoj. Ali še veš, kakó sem ti pela mične pesnice in ti pravila lepe povesti o steklenej gori, o izdanih gospicah, o babjem somenju v Govčah, o treh bratih, ki so bili vsi trije vojaki, o Pesoglavcih in groznih Turkih, kako so hiše požigali, ljudi morili, dekleta lovili. No – in sedaj so te pa povitežili. Nikdar bi si ne bila mislila, da mi bo Bog tolišnjo srečo dal. Če dovoliš, prerokovati ti hočem srečo v novem dostojanstvu. Glej v prav tem trenutku, ko so te oklicali za načelnika, sfrfotala je velika sova iz naše lipe. Ljudski vrišč jo je bil splašil. Mene je pri tem groza stresla. Vem, da današja mladina za taka znamenja nič več ne mara, ali moja rajnica mati, Bog jim daj dobro, so se teh mračnih ptic silno bali. Kedar so imeli zlasti v gradu kaj opraviti so se vselej vrnili sovo ugledavši ali pa staro babo srečavši. Zató sem danes tudi prav dobro pazila na sovo, kam da se je obrnila, slabe imam že oči in blestelo se mi je tudi, kljubu temu pa sem vendar dobro videla, kakó je planil za njo iz sinje višave orel, ter jo je zgrabil in se ž njo nad oblake dvignil. Vidiš, to je jako dobro znamenje." Martinaški zmanjka sape, zatoraj gre globoko po njo in nadaljuje: "Ali se še kaj spominjaš Janez, kakó je bilo ..."

Martinaška ni imela več prilike stavka dovršiti, kajti fantje so Janeza zopet dvignili in dalje odnesli.

V grofovem šotoru pričelo se je velikansko gostovanje, na ktero so bili povabljeni župan, starešinstvo in novoizvoljeni načelnik. Tudi grofica Katinka prijezdila je po dovršeni volitvi iz Celja v Teharje. Spremljala jo je vsa gospoda, kolikor jo je tedaj v Celji in okolici živelo. Čvrsti mladeneč všeč ji je bil takoj na prvi pogled takó, da ga ni več iz oči spustila. Vže čez malo časa povpraša zaupno svojo dvorkinjo: "Kako ti je všeč ta prosti Teharjan?"

"Svitla grofica," odgovori jej prostodušno dvorkinja, "tako zalega korenjaka nisem še videla med Slovenci, da o naših nemških vitezih niti ne govorim ne. Ako se ne motim, je pač ta novi načelnik."

"Ravno prav," posmehlja se na to grofica zvito, "kot načelnik moral bo priti dostikrat po opravku v grad in ondi mu hočeve za kratek čas mreže staviti."

"Izvestno nama ne uide, ako ga združeni zalezujeve. Vže drugi korenjaki vjeli so se nama na limanice, pa bi se tak prostak ne?" spopolni prilizljivo dvorkinja.

Kako vse drugače, kako čistó je mislila in čutila v tem trenutku prosta Teharčanka – naša Marjetica, ki je vso volitev izza zakajene kuhinjske linice skrivaje opazovala. Pengarjevi se je zaradi grofa niso upali med ljudstvo na vas pustiti. Sijajna rudečica žarila ji je nedolžno lice in srce ji je hitreje bílo kakor sicer pod kipečimi prsi. Globoki zdihljaji dvigali so se združeni z gorečimi molitvami iz deviškega njenega srca v nebesa in temnomodre oči svetile so se ji v solzah veselja in rajske radosti.

Gostovanje v grofovem šotoru trajalo je do pozne noči ter se je polagoma med ondi zbrano gospodo in vitezi v nezmerno popijanje prelevilo. Edini, ki ni čez mero pil, bil je novi načelnik Janez. Molčé je sedel med živahno druščino in se je pogosto oziral proti Pengarjevim. Najrajši bi bil vže zdavnej neprijetno mu družbo kar molčé zapustil in k svoji Marjetici hitel, toda žal, zadržavala ga je šega, čakati na šentjanževico, ktera je konečno vendar tudi na vrsto prišla, nakar se kmalo nato cela družba dvigne na pot proti Celji. Divji krik in vik spremljala sta pijanega grofa in njegovo druhal v temno noč in nesramno govorjenje ter zbijanje surovih šal čuti je bilo mesto veselega petja in živahnega ukanja. Janez se je družbe znebil in jo k Pengarju vbral.

Ondi je našel zbrane fante, svoje tovariše, ki so ga pričakovali. Jako so bili radovedni, kaj se je v šotoru govorilo gledé na teharske zadeve. Martinaška je hotela celó vedeti, kaj so jedli, kedo jim je na mizo nosil, v kterem redu itd., Šimekov Tone je pa svoje citre obiral, da je bilo veselje. Da pri takih okoliščinah ni nihče na spanec mislil, razumljivo je samo po sebi, toda pozna ura jih je konečno vendarle zopet ločila.

Na ogleduha v svinjaku zaprtega ni živa duša mislila. Ko gospodinja pujskom hrane prinese in zatvornico odpre, plane lopov venkaj in zbeží. Hitel je na volišče, kamor je ravno došel, ko so fantje Janeza po taboru nosili. V grad povrnivši se, je grofu vse povedal, kar je pri Sv. Ani izvohal. Tudi mu je ovadil, da je novi načelnik bil kolovodja napadu pri mlinu. Le, da je bil toliko in toliko ur v svinjaku zaprt, je zamolčal. Grof pošlje vsled tega takoj drugo jutro Janezu ukaz, naj prevzame začasno stražo v Bežigradu. Tako ga je mislil najlaglje v svojo oblast dobiti.