Part

 1 I  |          razdejati; navdajala ti ga bo zdaj žalost, zdaj radost,
 2 I  |      zdaj obup; bodi ti dano, da ga, ko te misli zadušiti čut,
 3 I  |          ona je najlepši dar, ki ga je podaril stvarnik človeku,
 4 I  |       pota, ustrežeš mu tudi, če ga svariš in mu praviš, katerih
 5 I  |      nehvaležno delo in nihče se ga noče poprijeti. ~Vpraša
 6 I  |        siromaštvo -- prikrivajmo ga še tako skrbno -- odkrije
 7 II |          tudi prerokovati, kadar ga božji duh obide. Tako se
 8 II |        poseben nebeški dar; kdor ga ni prejel pri svojem rojstvu --
 9 II |     ostal bo večno nem. ~Kdor pa ga je prejel -- bodi ga vesel
10 II |          pa ga je prejel -- bodi ga vesel in obračaj ga sebi
11 II |         bodi ga vesel in obračaj ga sebi in nam na veselje. ~
12 II |          tvarina in orodje; mora ga torej imeti v svoji oblasti,
13 III|    zemljo in širnem svetu. Kadar ga obide duh, stopi naj, tako
14 III|       tem posnemali Nemci, in ni ga pač naroda, ki bi vino tako
15 III|     domoljubje -- Bog daj, da bi ga ljudje bolj v srcu nosili
16 III|         na jeziku in bolj kazali ga v dejanju ko po pivnicah
17 III|          ogovarja bledo luno, ki ga zaspano gleda, zdihuje in
18 III|          zdihuje in stoka. Ko bi ga pa kdo vprašal, kaj mu je
19 IV |          zmaga nagiblje: zavrnem ga nejevoljno godrnjaje: Noli
20 IV |            utrga jabolko, vtakne ga mirno v žep ter se, kakor
21 IV |       domačim platnom -- tako da ga ni več poštenja na svetu.
22 IV |        odprte vsem prikaznim, ki ga obdajajo, pije naj in sreba,
23 IV |          Pustil bo doma, karkoli ga teži, in hodil bo ven "z
24 V  |         tako daleč pred nami, da ga pač ne bo moč dohiteti,
25 V  |        in pokazal njihov duh, če ga imajo kaj; hvalil bo in
26 V  |        vrtnar plemenito rastlino ga bo skrbno hranil in branil. --
27 V  |    tistem nesrečnem "Klasju", ki ga je slana vzela, preden je
28 V  |     pogodu, zakaj, ne vem! ~Zato ga je bil, kakor sem slišal
29 V  |           slabosti -- tako da si ga ne želimo drugačnega. Moj
30 V  |         ponižal Prešerna, ko sem ga hotel povišati! Ta je bila
31 V  |          vreden naš Prešeren, da ga ljubimo in se ponašamo z
32 V  |    vreden, in to je glavno -- da ga beremo. Če sem tako slabo
33 V  |       očita, nič ne dé, morebiti ga bodo zdaj, tako ponižanega
34 V  |         kakor s Prešernom; nisem ga videl v svojem življenju;
35 V  |        nad Koseskim. Ponižali so ga tisti, ki so ga hoteli povišati;
36 V  |      Ponižali so ga tisti, ki so ga hoteli povišati; zakaj kdor
37 V  |         sam! ~Taki prijatelji so ga imenovali slovenskega Goetheja,
38 V  | primerjati po vsi sili, imenujmo ga rajši slovenskega Klopstocka.
39 V  |   spodobnim spoštovanjem -- beró ga pa ne. Bral sem celo nekdaj,
40 V  |           preberó se v času, kar ga je treba, da se jajce v
41 V  |           Bog daj, da bi doseglo ga! ~Bog daj, Bog daj, voščimo
42 VI |       vsaj svoj posebni glas, ki ga je prejel od stvarnika --
43 VI |         gladek odgovor in poslal ga s ponižno prošnjo gospodu
44 VI |    gospodu uredniku "Novic", naj ga natisne -- ali pa vsaj o
45 VI |         besede -- akoravno se mu ga zdaj ni bilo treba bati (