| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Josip Stritar Kriticna pisma IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Part
1 VI | ti je mogoče! ~V Vöslavu 16. majnika 1868. ~ 2 VI | V Vöslavu 16. majnika 1868. ~ 3 II | petju: 1. Kdo naj poje? 2. Kaj naj se poje? in 3. 4 VI | priložil sem bil svojemu pismu 230 prvih verzov -- poslovenjenih 5 II | 2. Kaj naj se poje? in 3. Kako naj se poje? ~1. Kdo 6 III| neposredno čutilo, preveč abstraktno, premišljeno, in vsa taka 7 V | Iliade in Odiseje pa do "Abúna Solimana" je, mislim, vendar 8 V | večja žeja vnela -- zopet po Abúni Solimanu. Jerebice so dobra 9 VI | urednik je vse to položil "ad acta"! ~In tako naj ostane ta 10 VI | urednik je vse to položil "ad acta"! ~In tako naj ostane 11 III| v ti osladni povodnji. "Adparent rari nantes iu gurgite vasto." ~ 12 VI | okroga genitiv (ali celo adverb namesto okrog)? Pa to na 13 II | prikaznih, kakršne so n. pr. Aeschylus, Dante, Calderon, Shakespeare 14 I | je zdaj, kakor mi pišeš, ako mogoče, še slabeje. Pa o 15 II | Horacijev "furor poeticus" in "amabilis insania"; ne pomislijo, 16 VI | genitivom! -- "pohlep dik" za "ambition" je kaj nesrečno rečeno, " 17 I | storil -- risum tenetes amici? ~Ali mi ne ravnamo tako? ~ 18 VI | malo težko prenesti kratek angleški verz v ravno takó kratko 19 II | prvem pogledu ne boš ločil Apolonovega od Merkurjevega sina. Le 20 V | učil, ~veljavo le pepéla da b' imelo, ~ki včasih njivi 21 III| je še celo iz praznovanja Bakhovega razvila drama, ki je krona 22 V | naše. Strmeli so nad novim "bardom", ki se je vzdigoval tako 23 VI | bi jo hotel naslikati z barvami -- potem se bo vse zlágalo 24 II | slikar mora sam mešati svoje barve. To pa sme in more le po 25 III| vse v en kup, tam lepih belih hiš, z zelenimi "polkni", 26 V | in to je glavno -- da ga beremo. Če sem tako slabo dosegel 27 V | in Odiseja sta jim bili berilo od "prvega do osmega razreda", 28 V | kritika ne bo obsežena v besedah: Beseda mu je gladka in " 29 VI | začenjati -- z brezglasnimi besedami. ~V 1. stanci se bere: " 30 VI | tekal okrog kakor neumen, bežal je s svojimi tovariši v 31 IV | mleko zlil, usta rdeča ko binkoštna češnja, in rasti je take 32 VI | ampak le reže -- njena bistvena lastnost je ostrost. Takih 33 II | Nobeno človeško čutilo ne sme bitu tuje njegovemu srcu. Komur 34 VI | bilo dneva po pultavski bitvi." Vsak že zdaj ve pri nas, 35 III| boš me krivo sodil. ~Lep, blag čut je domoljubje -- Bog 36 V | svetinje! ~Ali ni to lep stan? Blagor mu, kdor je postavljen na 37 VI | prestavi Koseskega, in naj blagovoli spustiti se z menoj vred 38 I | umetnost, zlasti poezija, blaži in povzdiguje srce vsakemu, 39 III| prodaja za globoko čutilo. Tak bled mladenič ves božji dan drugega 40 III| po nebu ali pa ogovarja bledo luno, ki ga zaspano gleda, 41 VI | pri nas Slovencih ne! ~O blesku ogenj daljnih ruskih črt,~ 42 IV | in zopet slačijo po igri blesteče cunje! Potem pa človeku 43 III| iskati novih, lepih besed, bleščečih podob, predrznih tropov 44 IV | z dragim demantom -- od blizu pa se da le malokdo z njim 45 IV | zapeljivimi, žarečimi jabolki; bližata se mestu dva moža -- poznam 46 V | slabosti in napake svojega bližnjega, ne pa čez siromaštvo našega 47 IV | plohe rodi in naglo raste, bobni kalen po skalah ter vali 48 VI | drugače zasuknil (vide: bobova slama!), nekatere pa čisto 49 V | dan, zbudili se bomo na bobovi slami. ~Če sem v tem pismu 50 I | večja naša sramota! ~Ne bodimo malosrčni in mehkužni! Če 51 IV | sedanjost, minulost, bodoči te čas. ~Glej, tu sem ti 52 II | deva", slovenska modrica, boginja petja, -- vila, muza in 53 IV | ločila laž od resnice -- bogve, kaj bi ji ostalo! Tako 54 V | slovenskimi pismeni, bodisi v bohoričici, metelčici ali pa v gajici. 55 IV | potrebne. Ko zunaj divjá srdit boj, sedim miren v tihem hramu 56 V | sulic in puščic, ne bojim se boja iz oči v oči -- gorjače 57 IV | vem, videti pa so strašno bojaželjni in pogumni, tako da bi se 58 III| prikazen, ali mu ni zbudila v boječih prsih veselega roja sladkih, 59 VI | Razdjana vsa po ojstri bojni britvi." Če se že izvoli 60 IV | In če kdo stopi predme z bojnimi poročili, kdo je padel, 61 V | dragi moj, če misliš, da me bolé take reči; srečen človek 62 V | bil, ko ne bi imel drugih bolečin! Meni je za resnico -- nič 63 V | tako da so jih nazadnje bolele oči. Zvezda ta je bila komet, 64 III| zatre in zamori ta kužna bolezen vsako zdravo misel, vsak 65 III| mora najprej napovedati ti bolezni, žgati in rezati mora bule 66 VI | ali: čuti, bila bi veliko bolja, kakor so vse tri. ~Non 67 II | bilo manj in so bili še boljši, tedaj so jih močno čislali. 68 III| kake mušice, ki rojijo iz bolne glave; dosti, da zbudé v 69 V | prijateljstvo -- prvič z bombastičnim naznanilom, potlej pa s 70 VI | Mazepa, da hočejo priti do Boristena). Na ravno tisti strani: ~ 71 III| suhe predmete. Tukaj vidiš borno kočo, "zvezano s trto, s 72 III| premalo razjasnjena, govorila bova morda o priliki še obširneje. ~ 73 VI | Zapeljivo se mi prilizuje in mi boža lice mehka sapica ter mi 74 III| in čutov? Potolažena je božja jeza --- upadajo vode, iz 75 II | za nadepolne mladeniče. Božjega navdušenja in razodenja 76 II | sme pridigovati, učiti in božjo službo opravljati in tudi 77 V | dolgo potrpljenje!), ljubega bralca, ko bi imel reči: čitatelj; 78 II | obljubljena pisma in pa slovenske bralce. Pa če ti to veselje dela -- 79 IV | naredil pesem, in izmed sto bralcev njegovih jih bo morda mislilo 80 VI | bralčevo oko ali recimo: bralčeva domišljija nemirno in nazadnje 81 III| glave; dosti, da zbudé v bralčevih prsih celo vrsto misli in 82 VI | Potem ne bo prisiljeno bralčevo oko ali recimo: bralčeva 83 V | zlasti pa o tem, kar se je bralo iz njegovega novega dela 84 I | se boje kritike in se je branijo kakor sršenov pisatelji, 85 V | rastlino ga bo skrbno hranil in branil. -- Rastlini je treba sonca 86 V | vendar veselilo pri tem branju, namreč to, ker se videl, 87 III| usmiljena naprava, kaka bratovščina, kak zavod, kjer se onemogli 88 V | nisem zapisan v njihovo bratovščino; gorje pa pri nas tistemu, 89 VI | ni dobro začenjati -- z brezglasnimi besedami. ~V 1. stanci se 90 III| plete vence, ki jih namaka z bridkimi solzami; ponoči šteje zvezde 91 VI | ostati se mora pri podobi; britev pa ne razdeva, ampak le 92 VI | že izvoli nelepa podoba britve, ki je pa nima Byron -- 93 VI | Razdjana vsa po ojstri bojni britvi." Če se že izvoli nelepa 94 V | hvalo Bogu, nedostaje mi brušenega meča, ne ostrih sulic in 95 V | plango, fulgura frango!" Budi zvon in drami ter povzdiguje 96 V | čitatelj; še vedno berem stare bukve, ko drugi čitajo nove knjige; 97 III| bolezni, žgati in rezati mora bule in gobe, ki pokrivajo zdrava 98 VI | posloveniti en sam odstavek Byronove pesmi: Mazepa -- priložil 99 VI | ottave rime" pripravne zdele Byronu za svojega Mazepo, zakaj 100 I | namlatil ko sosed, dejal: Čakaj, bom pa vse skupaj spravil 101 III| preprosta vejica željno čakajočemu očaku nebeška prikazen, 102 II | sme rok križem držati in čakati, kaj pride; učiti se mora 103 II | n. pr. Aeschylus, Dante, Calderon, Shakespeare in Goethe; 104 VI | kakor virtus; ta pa ni k carju pristopila, temveč le moč, 105 VI | druge sile~k zmagavnemu so caru prestopile. ~Krepost pač 106 I | pridno prebiram slovenske časnike, vendar ne vem se spomniti, 107 II | narodih preteklih in sedanjih časov; iz tega bi se dalo sklepati, 108 II | gladu. Pri nas Slovencih se časte po čitalnicah in pivnicah, 109 III| ki bi vino tako slavil in častil v pesmi in v dejanju, kakor 110 V | svojimi predstavami lepo častitljivo mesto v nemškem slovstvu. -- 111 III| čitalnicah. Lepa, blaga čednost je domoljubje -- kdo bi 112 III| potrpežljivost so gotovo tudi lepe čednosti, ali kdo jih bo vedno prepeval? 113 V | začetka veliko posnemovalcev. Cela truma se jih je bila usula 114 V | martinčku, ali pa odseka ji celó glavo kakor petelinu, namesto: 115 I | slišalo. Treba je slabejših, cenejših čevljarjev in krojačev -- 116 III| poeziji. Njeni predmeti se ne cenijo po visokosti in globokosti, 117 VI | pa poje penica na vejici čepé poleg svojega gnezda. Zdaj 118 VI | satisfakcije", kakor se mora cerkev zopet posvetiti, če se je 119 V | sveti maši v frančiškanski cerkvi v skrbno osnaženi suknji 120 V | trdovratno do zadnjega časa: čern kert je prederl terdo perst ( 121 V | kakor trmasti otroci sredi ceste, nevoščljivo gledajo za 122 I | če pa ni, pa le zopet na cesto z njim med drugo kamenje! ~ 123 VI | so pa ruske črte? Morda čete? ~Stran šesta: ~V napadu 124 VI | multa sed multum! -- ~Stran četrta: ~Ta dirja z njim veliko 125 III| mogočni sosed. ~Obilo tri četrti vse lirične poezije poje -- 126 II | drugi ljudje. ~V stekleno cev, ki nam ima kazati ali meriti 127 I | Treba je slabejših, cenejših čevljarjev in krojačev -- slabih pesnikov 128 V | drugi čitajo nove knjige; čevlje nosim namesto črevljev in 129 IV | usta rdeča ko binkoštna češnja, in rasti je take kakor 130 V | namesto črevljev in zobljem češnje rajši ko črešnje. Pisal 131 II | occuras, periturae parcere chartae!" ~ 132 IV | stare ženice po mestih pijó cikorijo namesto kave in mi vsi nosimo 133 III| vpraša po njima! Pesem, čim bolj je patriotična, tem 134 IV | godrnjaje: Noli turbare circulos meos! ~Ali dragi moj, ne 135 II | boljši, tedaj so jih močno čislali. Pri Izraelcih so bili pesniki 136 III| sedaj pri nas posebno v čislu in katerega si je vsak naš 137 I | skušnje, koliko pravega, čistega veselja zajema človek iz 138 II | nji se spremeni ta hrana v čisti, sladki, dišeči med, ki 139 V | berem stare bukve, ko drugi čitajo nove knjige; čevlje nosim 140 V | bralca, ko bi imel reči: čitatelj; še vedno berem stare bukve, 141 II | Juvenalom ... "stulta est clementia, cum tot ubique Vatibus 142 III| podobo, da se bolj približajo človeškemu srcu. ~Slovenec, Slovenka, 143 III| up in hrepenenje vsega človeštva. In da nam oznani, kar čuti, 144 II | učencu, svetoval: Najprej "colegium logicum"! ~Te se mi zde 145 V | tudi jaz -- si parva licet componere magnis -- še vedno po starem 146 VI | sračje gnezdo -- udique conlatis membris! -- Za zdaj dovolj 147 II | nas druge, ki smo "fruges consulmere nati". ~Čebela pobira prah 148 IV | za prigrižljaj kamenja, črepinje in staro železje -- sicer 149 V | knjige; čevlje nosim namesto črevljev in zobljem češnje rajši 150 V | zobljem češnje rajši ko črešnje. Pisal sem trdovratno do 151 VI | bom sonet s slovenskimi črkami tiskan, v katerem je zmešanih 152 I | pri nas le pisati, to je, črke delati, on je slovenski 153 IV | lepo žensko telo, z gostimi črnimi, kodrastimi lasmi, lica 154 VI | blesku ogenj daljnih ruskih črt,~kaj so pa ruske črte? Morda 155 VI | ruskih črt,~kaj so pa ruske črte? Morda čete? ~Stran šesta: ~ 156 VI | gospod nasprotnik te kritične črtice, ki jih mislim pisati o 157 IV | ko "pomlad razklada svoja čuda" in se napravlja poet, da 158 III| Človek se morda s konca čudi takim predmetom, kmalu pa 159 IV | pleve od zrnja, kako bi se čudil svet, ko bi videl, da ima 160 V | svojega naroda. In res, čuditi se je po tem, kar slišim, 161 VI | krepost in up in druge moči -- čudna zveza; ali pa se mora umeti 162 IV | sam miren sedim, imam časi čudne prikazni: zdaj vidim pred 163 V | Koseskega, to se mi zdi tolikanj čudneje, ker se druži, kakor pravi 164 I | kaj hujšega ne pride! ~Ni čudo, resnica oči kolje; in tako 165 II | filozofija, lepoto in resnica v čudovito zvezo; takih velikanov zemlja 166 VI | naravnost: Le en glas se ni čul, da bi očital (kralju) slavohlepje 167 V | Z veselim strmenjem so čuli Nemci v začetku nove besede, 168 V | sladko domotožnost, kakor bi čulo mater, ki poje detetu v 169 IV | slačijo po igri blesteče cunje! Potem pa človeku preide 170 III| besed, brez misli, brez čuta; ali pa se izgubé v tisto 171 I | moči, ko bo treba, vsakemu čutilu dati pripravno lepo podobo, 172 II | more in zna dati svojim čutom pripravno podobo. Ta lastnost 173 III| šumljajočem potoku, trga cvetice, iz njih plete vence, ki 174 IV | da bi delal zunaj, sredi cvetja, zelenja in ptičjega petja " 175 IV | z vsem svojim zelenjem, cvetjem in ptičjim petjem! In zdaj 176 VI | mi donaša sladek duh iz cvetoče seči za menoj; v seči pa 177 II | pobira prah in srče sok iz cvetu, kakor metulji in drugi 178 IV | prišel mu bo na dan namesto čvrste, zdrave stvari, ubogi Wagnerjev 179 V | učil, v tem duhu jim bo dajal tudi svoje "naloge". Po 180 VI | tiso obilo hvalo, ki jo dajem Koseskemu), to pa gre že 181 VI | Slovencih ne! ~O blesku ogenj daljnih ruskih črt,~kaj so pa ruske 182 I | človeku, da mu lepša in daljša življenje! Vadi se in uri, 183 VI | ki je v enem pisana (le v daljše oddelke razdeljena), to 184 II | sedanjih časov; iz tega bi se dalo sklepati, da so pesniki 185 V | Mesijado od konca do kraja. Do današnjega dne se ni še nihče oglasil! -- ~ 186 V | berem Novice, Glasnika (Danica mi žalibog ne pride pred 187 II | kakršne so n. pr. Aeschylus, Dante, Calderon, Shakespeare in 188 V | bil razpisan Nemec lepo darilo za tistega, ki se more izkazati, 189 I | mogel prodati, da bi imel za davke, in o veliko noči ne bo 190 V | je glavni mojega spisa, dejalo se mi je, da sem spisal 191 II | imenujejo tega nebeškega dekleta -- izročila "zlato liro", 192 IV | ne motim, bodo se vendar delale najboljše pesmi. Le potem 193 V | Prestavljavci so dobri in koristni delavci, zlasti če prestavljajo 194 IV | ponareja, tako rekoč za delavnik, za vsakdanjo rabo. Kmečki 195 IV | stvarnika hvalil v njegovih delih -- a spomniš se še o pravem 196 V | In tak izid želí sledeče délo, ~Bog daj, Bog daj, da bi 197 VI | rekoč zrastena z umetnim delom, tako da se ne more brez 198 IV | videti kakor zlat z dragim demantom -- od blizu pa se da le 199 II | široko -- umetnost je postala demokratična -- vsi smo enaki -- vsi 200 II | zlatarju ter jo proda za gotov denar; kajti naj se kakor slab 201 VI | vse zlágalo in vezalo -- denique sit quidvis, simplex dumtaxat 202 III| krava sredi goste visoke detelje -- s torbo pred zobmi! -- ~ 203 V | kakor bi čulo mater, ki poje detetu v zibeli! -- ~Klopstock 204 IV | njegovih jih bo morda mislilo devetindevetdeset, da beró pesem, in vendar 205 V | obraz bo talentu sonce, dež in rosa njegovi nauki in 206 I | se potrebnejših reči; saj dežela potrebuje delavcev, umnih, 207 I | je steber in podpora naši deželi; o pesnikih se kaj takega 208 I | na ribniškem ženitovanju. Difficile est satiram nom scribere. 209 VI | multum! -- ~Stran četrta: ~Ta dirja z njim veliko milj okroga -- ~ 210 IV | niso potrebne. Ko zunaj divjá srdit boj, sedim miren v 211 VI | žalostno -- to ni ljuto, divje -- potem pa: das' reče vsak, 212 V | najnovejše delo njegove "divne muze". Res dolgo že živim 213 II | ta hrana v čisti, sladki, dišeči med, ki razveseljuje naša 214 V | katere sta izglodala zadnjo dlako "časa zob" in pa ostra ščet! 215 V | do kraja. Do današnjega dne se ni še nihče oglasil! -- ~ 216 VI | poslovenjenih v štirih dneh v ta namen namreč, da pokažem, 217 VI | takoj začetek: "Je bilo dneva po pultavski bitvi." Vsak 218 II | so imeli pesniki najlepše dni. Bili so imenitni možje. 219 VI | vsem z neba grom. ~"Do dobe zmot!" -- se ima tu misliti 220 II | stvarilno moč, da ti čuti dobé v njem življenje in obraz -- 221 VI | delo -- naj ima še tako dober namen; to je takoj "nagrda, 222 V | in kar mi je moči sicer dobiti slovenskega v roke. In Slovenci 223 IV | videl, da ima tako malo dobrih pesmi, ker je mislil, da 224 V | nami, da ga pač ne bo moč dohiteti, naj se ne usedejo kakor 225 II | kadar pridem do tega, dokazal iz njegovih lastnih pesmi., 226 I | dokazovati -- temu so zastonj vsi dokazi! Če je pa nočemo, pa pustimo 227 I | komur bi se moralo to še dokazovati -- temu so zastonj vsi dokazi! 228 I | moč! Ali nima je. Pravi, dokazuj pevčetu še tako jasno, da 229 III| tretjim pismom tako nespodobno dolg presledek -- ne bom se ti 230 II | so zamakneni po ulicah v dolgi beli halji do petá, z zlatom 231 II | liro", ki jo vzemó kakor na dolgu brez kake zahvale. Le eden 232 II | kdor se ubija po tej solzni dolini; treba je je nekoliko celo 233 III| ne nikdar. ~Predmet pa, določen, omejen mora imeti vsaka 234 V | izvirajoče in preproste, domače piščalke, glasove zdaj žalostne, 235 V | bi se zbirali kakor okrog domačega ognjišča , sini ene matere 236 IV | in v srajcah med poštenim domačim platnom -- tako da ga ni 237 II | enkrat pošteno javorovo za domačo rabo s tremi strunami, katere 238 III| izpustil najimenitnejšo -- domišljijo. Taka je, vidiš, če se poprime 239 III| pesnikom, ki si tako že preveč domišljujejo! ~In v resnici, dragi moj, 240 V | glasove, ki mu vzbujajo sladko domotožnost, kakor bi čulo mater, ki 241 III| Triglav, Sava, Slovenija, domovina -- to so gotovo prav lepe 242 V | daleč okrog po slovenski domovini in iz spanja zbudil marsikaterega 243 VI | pokazal je dovolj v svojem Don Juanu. Da je torej pisal 244 VI | lice mehka sapica ter mi donaša sladek duh iz cvetoče seči 245 II | življenje in obraz -- žive in dorasle tako rekoč stopijo te podobe 246 VI | ne more po svoji naravi doseči lepote izvirnega jezika. 247 V | beremo. Če sem tako slabo dosegel ta svoj namen, tolažim se 248 V | Bog daj, Bog daj, da bi doseglo ga! ~Bog daj, Bog daj, voščimo 249 II | vaditi in truditi se, da le dospe do srednje stopnje, kaj 250 VI | moža, da je moral marsikaj dostaviti iz svojega, da je bila stanca 251 III| smem izreči, da se naj jim dovoli ta igrača, če se sicer pošteno 252 V | dati med svet brez višjega dovoljenja! "Nil sine nobis!" Nadejal 253 IV | tej poti bo postala pesem dovršena po misli in po obliki. ~ 254 II | zmožnosti človek ne prejme dovršene pri rojstvu, vsako mora 255 V | slana vzela, preden je še dozorelo -- habent sua fata libelli! -- 256 II | življenju; kdor ni ničesar doživel in skusil, kdor ni zares 257 I | pojdem pa k zlatarju; če je drag kamen, tolikanj bolje -- 258 IV | dobrega, lepega, poštenega, dragega in zatorej redkega na svetu, 259 V | Prešernu so nam kakor na dragem prijatelju skoraj ljube 260 I | kaj, kar se mi podobno zdi dragemu kamnu -- ali bi bilo to 261 IV | tak videti kakor zlat z dragim demantom -- od blizu pa 262 III| praznovanja Bakhovega razvila drama, ki je krona vse poezije! -- ~ 263 V | fulgura frango!" Budi zvon in drami ter povzdiguje srca proti 264 III| za žalost ne za veselje; dremaje se ziblje med enim in drugim, 265 IV | plotom zagrajen, na vrtu drevesa z zapeljivimi, žarečimi 266 VI | teorija -- Zeleno zlato je drevo življenja! Zagovarjanje, 267 II | treba ne bo, da se naredi drobna pesmica. Zdi se mi, da so 268 III| kako misel, zrezlja jo na drobne kosce in jo prevleče z osladnimi 269 III| kakor kri in mleko ter z drobnimi ročicami in nožicami, kakršne 270 V | narodu kakor kjer si bodi drugje. -- ~Tistih uric, ki so 271 I | ta naravna prikazen tudi drugod; ali da se ji ustavljajo 272 I | političnem, moralnem in družinskem življenju se nam pridiguje 273 II | še tako kremži in kislo drži -- ne bo nas spravil v jok! ~ 274 V | mladeniči še toliko narodnega duha, ko zapuste gimnazijo. -- 275 II | vsi smo enaki -- vsi smo duhovni! Vsi smo poetje, kar nas 276 II | trdijo, da vsak človek je sam duhovnik, ki sme pridigovati, učiti 277 I | njeno svetišče vrivajo krivi duhovniki in preroki, ki se šopirijo 278 VI | denique sit quidvis, simplex dumtaxat et unum. Potem ne bo prisiljeno 279 V | drugih, ki prihajajo na Dunaj, tako da sem mi je zbudila 280 V | slovenskega v roke. In Slovenci na Dunaju imamo, pač smem reči, lepo 281 V | hvala naenkrat prepovedana? "Duo cum faciunt idem, non est 282 I | ter si ne oskruni in umaže duše in telesa! ~Nekdaj vsaj 283 VI | grenko je, ~vse vkloni se ti duši tako zmožni, ~ko pred ob 284 V | naj napenjajo vse svoje dušne moči, da nam zacvete lepša 285 I | pisanje, ki ne druži teh dveh lastnosti, ni vredno tega 286 V | je pravi "peš govor"; ne dviguje se tu, kakor je sicer njegova 287 V | vrstice. Vendar pa si upam dvomiti, da bi bila ta pesem edina 288 V | ne privošči nepotrebnega e), in lepo partikulo: nego 289 III| in globok zdihljaj je edini odgovor njegov na usmiljeno 290 VI | sic!), grenko je. "Take eksemplifikacije so gospodu prelagatelju 291 VI | ki je tako lahko, tako elegantno pisal kakor malokateri drugi 292 IV | kamenja lomil in zidal ob enakem času. Gorski potok, ki se 293 V | Schillerjev in tudi ne drugih enakih prvakov, kakor nam trdijo 294 IV | bosta njegova stvarjenja enako udeleževala um in srce; 295 VI | prevajal kos Vergilijeve Eneide. ~Ne enega ne drugega razloga 296 VI | razkosati povest, ki je v enem pisana (le v daljše oddelke 297 VI | velikega požara, ki je bil udar enemu (Napoleonu) -- vsem z neba 298 III| veselje; dremaje se ziblje med enim in drugim, da zaspi -- in 299 V | osmega razreda", ti slavni epopeji sta jim bili podlaga vseh 300 V | ničesar reči zoper to našo epopejo, in ko bi hotel, ne morem, 301 II | in "raka" v šoli. "Et nos ergo manum ferulae subduxius" ... 302 VI | premeniti, ali, da bo prememba estetično opravičena, le takrat, kadar 303 V | trdijo naši psevdokritiki in estetiki; noben pameten človek nam 304 V | prve pesnike skoraj vseh evropejskih slovstev in razluščil sem 305 V | naenkrat prepovedana? "Duo cum faciunt idem, non est idem!" A zdi 306 V | odgovarjati ničesar: To jest faktum!" -- Ni mi nikdar prišlo 307 V | še dozorelo -- habent sua fata libelli! -- Slabo me poznaš, 308 IV | illabatour orbis, Impavidum ferent ruinae. ~Pa dovolj in preveč 309 II | šoli. "Et nos ergo manum ferulae subduxius" ... mislijo si 310 III| podob, predrznih tropov in figur; brez ovinkov, brez okolišev 311 VI | veliko našel tudi ne preoster filolog. Med malenkosti štejem tudi 312 V | besedi očitajo mnogo naši filologi, to so pa sitneži, ki jim 313 V | razluščil sem že marsikateri filologičen lešnik -- tu pa je ves moj 314 V | konjekturami in raznimi filologičnimi zvijačami sva nekoliko šele 315 II | se strinjata poezija in filozofija, lepoto in resnica v čudovito 316 VI | bil popolnoma "mojster v formi" on, ki je tako lahko, tako 317 IV | tenacem propisiti virum ... si fractus illabatour orbis, Impavidum 318 V | nedeljo pri sveti maši v frančiškanski cerkvi v skrbno osnaženi 319 VI | zmot!" -- se ima tu misliti francoska revolucija -- ta je bila 320 V | dobra jed, vendar pravi Francoz -- da ne gre, toujours perdrix! 321 II | narodih različno usodo. Pri Francozih se v svojih kočijah vozarijo 322 V | mortuos plango, fulgura frango!" Budi zvon in drami ter 323 VI | lastnosti, tedaj je le -- fraza; drugič pa, in to je ravno 324 II | razveseljujejo nas druge, ki smo "fruges consulmere nati". ~Čebela 325 V | Vivas voco, mortuos plango, fulgura frango!" Budi zvon in drami 326 II | zares vzeli tisti Horacijev "furor poeticus" in "amabilis insania"; 327 V | bohoričici, metelčici ali pa v gajici. Kako je to, da je hvala 328 VI | pohlepa dik" -- genitiv pod genitivom! -- "pohlep dik" za "ambition" 329 IV | jelo bo živeti in rasti in gibati se, pojilo in redilo se 330 V | odmerjene slovenščini na naših gimnazija, morali bi se učenci že 331 V | narodnega duha, ko zapuste gimnazijo. -- O kako lepo nalogo ima 332 II | življenja, ta nas ne bo ginil, naj še tako močno udarja 333 IV | stvari za ovcami -- ali ni to ginljiva idila? In če kdo stopi predme 334 I | večjo sitnost, kakor če mi z ginljivim zaupanjem izroči svoje mlade 335 III| zanemarjenega paglavca -- gizdalina, s skrbno razprečanimi lasmi, 336 V | v besedah: Beseda mu je gladka in "duh mu je gladek"! Vsaj 337 III| lepe junice, okrogle in gladke, da se muha na nji razčesne, 338 II | pri Nemcih pa umirajo od gladu. Pri nas Slovencih se časte 339 IV | nevarnemu nasprotniku to glaseče znamenje -- nezaupnosti. 340 II | pisma v natis pošiljati Glasniku? Kaj ti je neki vdihnilo 341 VI | nikdar odgovarjal v tistem glasu, v katerem me je -- ogovoril. 342 IV | političnih reči, po katerih rada glava boli; vrniva se zopet k 343 VI | navadna beseda; če nima te glavne lastnosti, tedaj je le -- 344 V | je bila pa kritika našega glavnega lista le bolj negativna ~ 345 V | in o drugem delu, ki je glavni mojega spisa, dejalo se 346 V | Tak sem, kakor sv. Janez glavosék v pratiki! In nato mi pa 347 III| bledo luno, ki ga zaspano gleda, zdihuje in stoka. Ko bi 348 V | sredi ceste, nevoščljivo gledajo za svojimi srečnimi predniki -- 349 V | zvezda na nebu; vse jo je gledalo strmé, tako da so jih nazadnje 350 IV | svetu. Ko vidiš zvečer v gledišču ali pa na plesu lepo žensko 351 III| lovec ujel v svojo past; glejmo, kako se bo izmotal in izrezal! ~ 352 V | izvirne podobe, dejali so: Glejte si, nismo mislili, da se 353 V | ter klical na vso moč iz globočine svojega osrčja: Slava! ~ 354 III| obrne oko proti nebu -- in globok zdihljaj je edini odgovor 355 III| pri začetnikih prodaja za globoko čutilo. Tak bled mladenič 356 III| ne cenijo po visokosti in globokosti, ne merijo se in ne tehtajo; 357 III| paglavca, ki nemarno vznak ležé gloje suho kruhovo skorjo! Zakaj 358 VI | vejici čepé poleg svojega gnezda. Zdaj pa misli in piši človek, 359 III| žgati in rezati mora bule in gobe, ki pokrivajo zdrava telesa -- 360 IV | nagiblje: zavrnem ga nejevoljno godrnjaje: Noli turbare circulos meos! ~ 361 V | ga imenovali slovenskega Goetheja, eni, če se ne motim, tudi 362 V | tujem, ampak tudi buditi in gojiti v mladih srcih ljubezen 363 IV | tako da bi plačal zanj več goldinarjev, kakor je v resnici vreden 364 III| njih samih se ne da še po goli kombinaciji sestaviti zdrava, 365 V | se boja iz oči v oči -- gorjače pa ne vihtim rad in nikdar 366 II | krči v mrazu in steza v gorkoti; ali živo srebro ima to 367 II | nam ima kazati ali meriti gorkoto, deva se živo srebro -- 368 IV | in zidal ob enakem času. Gorski potok, ki se iz silne plohe 369 III| polju kakor krava sredi goste visoke detelje -- s torbo 370 IV | plesu lepo žensko telo, z gostimi črnimi, kodrastimi lasmi, 371 II | zlatarju ter jo proda za gotov denar; kajti naj se kakor 372 V | ogrevali si srca o večno govorečem ognju domoljubja. -- Zakaj 373 III| še premalo razjasnjena, govorila bova morda o priliki še 374 V | jerebica. Tako se pa ni govorilo samo meni, ampak tudi mojemu 375 III| Take lirike, o kakršni govorimo mi, ne nahajamo do malega 376 IV | ker ju vidim le od zad; govorita, pa kaj, ne vem, ker sta 377 I | zadušilo in zatrlo! ~To govorjenje pa se meni zdi ravno tako, 378 II | ogledovati, zijati in modrijane, govornike, pesnike in enake postopače 379 VI | moralo stati tukaj -- log ni gozd (seveda ne vem, kaj Murko 380 VI | Na ravno tisti strani: ~V gošavi zdaj prvotnega še loga. ~ 381 VI | besede brez potrebe, brez gradacije, da je le napolnjen verz -- 382 II | svoje. Šteje zvezde ponoči, gradove zida v obleke, sprehaja 383 V | imajo kaj; hvalil bo in grajal, a vselej povedal tudi zakaj. 384 I | se bilo kdaj v njih kaj grajalo ali le ostreje sodilo. Potemtakem 385 V | vrednega, in graja, kar je graje vrednega. Ali nisem mrtev? 386 I | žitnico -- zrno in pleve, grašico in ljuljko, ali pa še celo 387 VI | tukaj slaba, "prekuc" pa grda beseda! Kako se beró ti 388 I | ki je tu pa tam, dejal bi gredoč, nam o tej reči vrgel kako 389 V | Koseskem, ne bom mogel pasti v greh, ki se mi je očital pri 390 V | je že obilo, le preobilo grešilo nad Koseskim. Ponižali so 391 III| boš zastonj iskal pri njem grižljaja za zdravo grlo in krepek 392 III| resničnih nasprotnikov. Grki in Rimljani so nam, kakor 393 II | med, ki razveseljuje naša grla. ~Prva in poglavitna lastnost 394 III| njem grižljaja za zdravo grlo in krepek želodec. Le tu 395 II | in jokati se na materinem grobu -- ta naj pusti petje, in 396 VI | Napoleonu) -- vsem z neba grom. ~"Do dobe zmot!" -- se 397 VI | volji vse, ~trpljenje, trud, grozivne vse gonobe~kar scer na zemlji 398 I | druge take so jim sorodne, grozne besede! ~Da se boje kritike 399 III| moremo in ne smemo posnemati grških in latinskih pesnikov, ki 400 III| Adparent rari nantes iu gurgite vasto." ~Kdor ima srce in 401 V | preden je še dozorelo -- habent sua fata libelli! -- Slabo 402 V | pobiral tiho kamenje v ruto in hajdi od zadaj po glavi! ~Kar 403 II | zamakneni po ulicah v dolgi beli halji do petá, z zlatom zarobljeni, 404 III| slavili Nemci Körnerja, Herwegha; dandanašnji nihče ne vpraša 405 V | Čudno, saj so pri nas sicer himne prav v navadi in do tega 406 V | se mi je, da sem spisal himno namesto kritike. Čudno, 407 IV | kaj ostudnega, in v tistem hipu sem odkosil; zato nisem 408 I | njega se krepi in oživlja hirajočo dušo, da mu je moči prenašati 409 IV | in korenine in "v zeleno hití", tu pa se umiri in očisti 410 III| en kup, tam lepih belih hiš, z zelenimi "polkni", tukaj 411 II | govoriti "po vrsti, kakor so hiše v Trsti". Vprašali bomo 412 IV | žvižgal ostri zimski sever ob hišnem voglu -- takrat bo začelo 413 II | pazduho. Dandanašnji pesniki hodijo kakor mi navadni ljudje -- 414 IV | doma, karkoli ga teži, in hodil bo ven "z lahkim srcem in 415 II | posebno praznično obleko. Hodili so zamakneni po ulicah v 416 V | svetega pisma, vsega iz Homerja. Iliada in Odiseja sta jim 417 IV | stvari, ubogi Wagnerjev homunculus, ki ne more živeti ne umreti. 418 II | ne pomislijo, da ravno Horacij je bil posebno pameten človek, 419 II | preveč zares vzeli tisti Horacijev "furor poeticus" in "amabilis 420 IV | ušesih mi zveni tista krepka Horacijeva oda, ki pravi: Iustum et 421 III| kaže se še, kakor da bi se hotela ta stvar premeniti. Pri 422 V | Ponižali so ga tisti, ki so ga hoteli povišati; zakaj kdor preveč 423 I | našega naroda, to mi ni hotelo nikoli in noče mi tudi zdaj 424 VI | nesreči, nadlogi ("humbled hour" je prav lepo rečeno -- 425 II | ali v nji se spremeni ta hrana v čisti, sladki, dišeči 426 IV | kdo v žitu leži in kdo je hrbet pokazal in na katero stran 427 IV | ptičji zbor; strašen krik in hrup je med njimi -- kaj hočejo -- 428 II | kakor imenujemo zdaj po hrvaško take može). To pa je ravno 429 V | nobis!" Nadejal sem se torej hude, ostre, še celo strastne 430 VI | se je oskrunila s kakim hudodelstvom. Pa naj se vpije, kolikor 431 IV | lepo zahvaljuje. Ta pa se huduje in preti mu s pestjo -- 432 I | mora umakniti, da še kaj hujšega ne pride! ~Ni čudo, resnica 433 VI | je ostrost. Takih in še hujših napak, ki bi se ne smele 434 VI | v tej nesreči, nadlogi ("humbled hour" je prav lepo rečeno -- 435 VI | po moji misli je Goethe humoristično ti dve besedi kakor kak 436 I | in še dandanašnji sem mu hvaležen za to! ~Pa kaj, saj je zdaj, 437 II | Bili so imenitni možje. Hvaležno ljudstvo jih je častilo 438 V | Tista kritika je prava, ki hvali, kar je hvale vrednega, 439 V | nekoliko drugega -- in če hvalim -- mislim, da kažem tudi 440 I | presojo. Graja človek nerad, hvaliti pa navadno ni moči! ~Pri 441 I | I ~Da si se tudi ti poprijel 442 IV | individualna, realistična in idealistična. Le tako se bosta njegova 443 IV | ovcami -- ali ni to ginljiva idila? In če kdo stopi predme 444 III| da se naj jim dovoli ta igrača, če se sicer pošteno vedó; 445 I | pa nočemo, pa pustimo to igračo in šemarijo ter lotimo se 446 IV | zad za "kulise" in vidi igralce, kako se šemarijo in napravljajo 447 II | kajti naj se kakor slab igralec še tako kremži in kislo 448 IV | igro in zopet slačijo po igri blesteče cunje! Potem pa 449 IV | šemarijo in napravljajo pred igro in zopet slačijo po igri 450 II | sliši otroka zapuščenega ihteti in jokati se na materinem 451 II | II Ali smeš moja pisma v natis 452 III| III ~Da sem pustil med drugim 453 V | pisma, vsega iz Homerja. Iliada in Odiseja sta jim bili 454 V | vseh vaj in nalog! Ali od Iliade in Odiseje pa do "Abúna 455 IV | propisiti virum ... si fractus illabatour orbis, Impavidum ferent 456 II | zarobljeni, lovorov venec imajoč krog glave in zlato liro 457 III| trditi, da ta dva predmeta imata staro veljavo pri vseh narodih. 458 II | najbogatejši jezik pripravnih imen in podob -- kako bo pa še 459 IV | ravnam tako, ker mi niso mar imenitne reči, ki se zdaj vrše; kriva 460 II | pesniki najlepše dni. Bili so imenitni možje. Hvaležno ljudstvo 461 VI | pa, in to je ravno tako imenitno, mora pisatelj ostati pri 462 V | Taki prijatelji so ga imenovali slovenskega Goetheja, eni, 463 II | muza in kakor sicer še imenujejo tega nebeškega dekleta -- 464 V | magnis -- še vedno po starem imenujem tistega, ki bere moje pisanje ( 465 V | primerjati po vsi sili, imenujmo ga rajši slovenskega Klopstocka. 466 IV | fractus illabatour orbis, Impavidum ferent ruinae. ~Pa dovolj 467 IV | subjektivna, splošna in individualna, realistična in idealistična. 468 II | furor poeticus" in "amabilis insania"; ne pomislijo, da ravno 469 IV | se sili, stvariti pesem "invita Minerva", prišel mu bo na 470 I | pesnikov; pisal ti bom "sine ira et studio", zdaj z resno, 471 III| slinami, tako da boš zastonj iskal pri njem grižljaja za zdravo 472 III| veselimo z njim, ne bo mu treba iskati novih, lepih besed, bleščečih 473 VI | štirinogih jambov umetno italijansko osemvrstno petonogo "stanco". 474 VI | vedno s strahom in trepetom iti na tako delo -- naj ima 475 III| povodnji. "Adparent rari nantes iu gurgite vasto." ~Kdor ima 476 IV | Horacijeva oda, ki pravi: Iustum et tenacem propisiti virum ... 477 IV | IV ~Čudno se ti zdi, kajne -- 478 V | za pestjó, s katere sta izglodala zadnjo dlako "časa zob" 479 III| opravičeval ne z resničnimi izgovori ne z izmišljenimi, kakor 480 V | Le težko mi je naravnost izgovoriti svojo misel, ki se, žalibog! 481 VI | tropus, da je že popolnoma izgubila prvotni pomen, meni vsaj 482 III| zvezi; druga časi iz druge izhaja in po sestrno se podpirata 483 III| prevideli, da dolgo časa ni moči izhajati tako, so začeli počasi, 484 V | ploda mnogo dá. ~In tak izid želí sledeče délo, ~Bog 485 I | ko te misli zadušiti čut, izliješ v pesem -- in ozdravljen 486 III| resničnimi izgovori ne z izmišljenimi, kakor je navada. Saj sem 487 III| človek. Saj njemu ni treba izmišljevati novih, nenavadnih predmetov 488 III| past; glejmo, kako se bo izmotal in izrezal! ~Najbolje bo 489 VI | bralec, ki ni po vojaško izobražen, ne bo pogrešal ničesar -- 490 I | srečnejši mimo vsakega drugega izobraženega naroda; nimajo le enega 491 II | čutila, katerim nima najbolj izobraženi, najbogatejši jezik pripravnih 492 I | umakniti se v vežo ali pa celo izpod strehe med nesveto drhal! ~ 493 V | podlagi pa jih bo opominjal in izpodbujal, naj napenjajo vse svoje 494 I | slišijo to strašno ime, izpreleti jih že kurja polt! Kritika, 495 III| lastnostih pesnikovih pozabil in izpustil najimenitnejšo -- domišljijo. 496 II | so jih močno čislali. Pri Izraelcih so bili pesniki zraven tudi 497 VI | za um, ampak tudi za oči izrazi misel kakor navadna beseda; 498 III| beseda, željo pa vendar smem izreči, da se naj jim dovoli ta 499 VI | moral grajati tudi znani izrek Goethejev: Prijatelj, siva 500 II | izhajal, če še ne pozna izrekov, ki jih jezik ima. ~Za čutila