III

Da sem pustil med drugim in tretjim pismom tako nespodobno dolg presledek -- ne bom se ti opravičeval ne z resničnimi izgovori ne z izmišljenimi, kakor je navada. Saj sem ti dejal že z začetka, da ti mislim pisati o teh rečeh le, kadar bom ravno pri volji; to je pa pri meni le o velikih praznikih.

To pa je že kaj drugega, ker me opominjaš, da sem govoré o lastnostih pesnikovih pozabil in izpustil najimenitnejšo -- domišljijo. Taka je, vidiš, če se poprime človek reči, ki se jih ni učil na šolskih klopeh. In tako se je lovec ujel v svojo past; glejmo, kako se bo izmotal in izrezal!

Najbolje bo morebiti, če pravim, da domišljija se pri pesniku tako že sama ob sebi umé, da je še ni treba omenjati.

Še bolj moško in korenito pa bi bilo, ko bi se pokonci vzpel, z glavo otresnil ter dejal, da liričnemu poetu domišljije še celo treba ni; zlasti pa je nevarno priporočati jo našim mladim pesnikom, ki si tako že preveč domišljujejo!

In v resnici, dragi moj, liričnemu poetu pa moji misli ni treba druge domišljije, kakor jo ima že vsak naravno ustvarjeni človek. Saj njemu ni treba izmišljevati novih, nenavadnih predmetov in loviti jih, ne vem kod, pod nebom in pod zemljo in širnem svetu. Kadar ga obide duh, stopi naj, tako rekoč, v tiho svetišče svojega srca, saj, če je v resnici pesnik, ondi najde v zmanjšani podobi vesoljni svet; veselje in žalost, up in hrepenenje vsega človeštva. In da nam oznani, kar čuti, da se jokamo in veselimo z njim, ne bo mu treba iskati novih, lepih besed, bleščečih podob, predrznih tropov in figur; brez ovinkov, brez okolišev naj srce srcu naravnost govori kakor prijatelj prijatelju.

V tem nikakor ne moremo in ne smemo posnemati grških in latinskih pesnikov, ki se nam v vsem stavijo v zgled. Take lirike, o kakršni govorimo mi, ne nahajamo do malega pri starih pesnikih. V stari liriki živi ves drug duh kakor v novi, ki je po naravnih postavah vzrastla in razvila se iz čisto drugačnega, novega življenja. O tej stvari, ki je silno imenitna, pa do zdaj še premalo razjasnjena, govorila bova morda o priliki še obširneje.

Zdaj, ko smo odgovorili na vprašanje, kdo naj poje, govoriti nam je, kaj naj se poje.

Če tako rad kakor jaz ogleduješ podobe, gotovo se ti je že včasi čudno zdelo, zakaj slikarji, in sicer najbolj sloveči, volijo po navadi tako siromaške, suhe predmete. Tukaj vidiš borno kočo, "zvezano s trto, s kolom podprto", kakor pravi narodna pesem -- tam mršavo kravo, suho, da bi ji lahko klobuk na kolk obesil; in zopet tu raztrganega, umazanega paglavca, ki nemarno vznak ležé gloje suho kruhovo skorjo! Zakaj ni umetnik naredil rajši, ker mu je že vse v en kup, tam lepih belih hiš, z zelenimi "polkni", tukaj lepe junice, okrogle in gladke, da se muha na nji razčesne, in namesto zanemarjenega paglavca -- gizdalina, s skrbno razprečanimi lasmi, z lici kakor kri in mleko ter z drobnimi ročicami in nožicami, kakršne ogledujejo s srčnim veseljem mlade šivankarice v oknih pri mestnih krojačih!

Človek se morda s konca čudi takim predmetom, kmalu pa spozna, da ravno ti so najbolj pripravni, da nam zbude take misli in čute, kakršne je imel umetnik.

Taka je tudi v lirični poeziji. Njeni predmeti se ne cenijo po visokosti in globokosti, ne merijo se in ne tehtajo; dosti je, da jih je resnično čutilo srce in da so sploh človeški, ne kake mušice, ki rojijo iz bolne glave; dosti, da zbudé v bralčevih prsih celo vrsto misli in čutov -- takih, kakršni so navdajali pesnika.

Kaj je oljkova mladika? -- Ko jo je pa prinesel golobček v kljunu Noetu v ladjo -- ali ni bila tedaj preprosta vejica željno čakajočemu očaku nebeška prikazen, ali mu ni zbudila v boječih prsih veselega roja sladkih, tolažljivih misli in čutov? Potolažena je božja jeza --- upadajo vode, iz njih vstaja zemlja, zemlji se je povrnila rodilna moč, ki pokriva tla z veselo zelenjavo in vzbuja zopet ptičje petje; rešeno je življenje, človeštvo; rešena je vesoljna priroda! Glej, to ti je prava lirična pesem! --

Dve reči so pesniki od nekdaj posebno prepevali in kakor je videti, prepevali bodo tudi zanaprej: ljubezen in pa -- vino. Te veseli prikazni sta v neki notranji in vnanji zvezi; druga časi iz druge izhaja in po sestrno se podpirata med seboj. Če smo prej dejali, da liričen predmet bodi lahko umeven, sploh človeški, more se zares trditi, da ta dva predmeta imata staro veljavo pri vseh narodih. Zlasti pa vino, kolikor je meni znano človeštvo in njegova zgodovina, nikoli ni imelo resničnih nasprotnikov. Grki in Rimljani so nam, kakor v drugih rečeh, tako tudi v pitju posnemovanja vreden zgled. Posebno radi so pili njihovi pesniki in iz vina izvira veliko najlepših njihovih pesmi; saj se je še celo iz praznovanja Bakhovega razvila drama, ki je krona vse poezije! --

Najpridneje so jih v tem posnemali Nemci, in ni ga pač naroda, ki bi vino tako slavil in častil v pesmi in v dejanju, kakor naš mogočni sosed.

Obilo tri četrti vse lirične poezije poje -- ljubezen in ne kaže se še, kakor da bi se hotela ta stvar premeniti. Pri nas so se pesniki, dokler je bilo moči, ogibali tega polzlega predmeta, razen enega moža, ki je pa ravno zavoljo tega trpel veliko preganjanja. Ko pa so prevideli, da dolgo časa ni moči izhajati tako, so začeli počasi, strahoma lotili se tega prepovedanega sadu. In kakor kaže, pripustila se jim je ta reč vsaj molče nekoliko. Meni sicer o takih stvareh ne gre beseda, željo pa vendar smem izreči, da se naj jim dovoli ta igrača, če se sicer pošteno vedó; če ne, bodo stali na poezije polju kakor krava sredi goste visoke detelje -- s torbo pred zobmi! --

Predmet, ki je bil do sedaj pri nas posebno v čislu in katerega si je vsak naš pesnik obilo privoščil, je -- domoljubje. Prav težko mi je o tej stvari tako govoriti, a ti, mislim, ki me poznaš, ne boš me krivo sodil.

Lep, blag čut je domoljubje -- Bog daj, da bi ga ljudje bolj v srcu nosili ko na jeziku in bolj kazali ga v dejanju ko po pivnicah in čitalnicah. Lepa, blaga čednost je domoljubje -- kdo bi to tajil? A meni je ljubše v dejanju kakor pa v pesmi!

Zmernost, pohlevnost, potrpežljivost so gotovo tudi lepe čednosti, ali kdo jih bo vedno prepeval? Tako so tudi najbolj pošteni in modri možje po navadi najmanj pesniške prikazni!

Domoljubje je premalo izvirno, neposredno čutilo, preveč abstraktno, premišljeno, in vsa taka čutila, naj bodo še tako lepa in blaga, niso sama na sebi pripravna za poezijo, če jih pesnik ne zna vliti v tako podobo, da se bolj približajo človeškemu srcu.

Slovenec, Slovenka, Triglav, Sava, Slovenija, domovina -- to so gotovo prav lepe besede, ali iz njih samih se ne da še po goli kombinaciji sestaviti zdrava, živa pesem! Ali ne ravnajo tako naši pesniki? Take pesmi so le za uho, ne za srce, trenutek jih je rodil, trenutek jih pogoltne in za njimi ne bo sledu!

Kakor so nekdaj slavili Nemci Körnerja, Herwegha; dandanašnji nihče ne vpraša po njima! Pesem, čim bolj je patriotična, tem manj je poetična po navadi! --

Bog ne daj, da bi hotel s tem trditi, da se ljubezen do domovine nikakor ne da prepevati; gotovo, le ne sama na sebi, ampak v pripravni obliki, kakor nam je na primer pokazal Prešeren.

Sploh pa, kaj naj se poje -- to se ne da učiti; reči se a sme toliko: poj, česar ti srce kipi, sili se pa ne nikdar.

Predmet pa, določen, omejen mora imeti vsaka pesem, bodisi dolga ali kratka. To je ena glavnih napak naših mlajših pesnikov, kakor bomo bolj natanko videli pozneje, da njihove pesmi so le sestavljene iz samih praznih besed, brez misli, brez čuta; ali pa se izgubé v tisto neslano, nerodovitno sentimentalnost, ki se tako rada, posebno pri začetnikih prodaja za globoko čutilo. Tak bled mladenič ves božji dan drugega ne počenja, kakor da sprehajaje se ob sladko šumljajočem potoku, trga cvetice, iz njih plete vence, ki jih namaka z bridkimi solzami; ponoči šteje zvezde po nebu ali pa ogovarja bledo luno, ki ga zaspano gleda, zdihuje in stoka. Ko bi ga pa kdo vprašal, kaj mu je pravzaprav, molče položi roko na srce, obrne oko proti nebu -- in globok zdihljaj je edini odgovor njegov na usmiljeno vprašanje! --

Sentimentalnost -- zdravi Slovenec še besede nima za to čudno, neslano zmes -- in Bog daj, da bi mu je ne bilo treba nikoli, sentimentalnost je prava smrt vse poezije; kakor rja ali slana zeleno zelišče, zatre in zamori ta kužna bolezen vsako zdravo misel, vsak krepki čut. Tako ubogo pevče nima srca ne za žalost ne za veselje; dremaje se ziblje med enim in drugim, da zaspi -- in z njim milovanja vredni bralec! -- Če pa tudi najde kdaj ponevedoma kako misel, zrezlja jo na drobne kosce in jo prevleče z osladnimi polževimi slinami, tako da boš zastonj iskal pri njem grižljaja za zdravo grlo in krepek želodec. Le tu pa tam se nahaja še kateri, ki se ni potopil v ti osladni povodnji. "Adparent rari nantes iu gurgite vasto."

Kdor ima srce in razum za take stvari, kdor hoče svete dajati našim pesnikom -- vojsko, neusmiljeno vojsko mora najprej napovedati ti bolezni, žgati in rezati mora bule in gobe, ki pokrivajo zdrava telesa -- naj boli tega pa tega, naj sirota vpije in toži! -- saj ne gre tu za prid in slavo posameznih, saj slovstvo morda vendar ni kaka usmiljena naprava, kaka bratovščina, kak zavod, kjer se onemogli mladi in stari s slavo in hvalo redé ob srenjskih troških!