IV

Čudno se ti zdi, kajne -- da se ravno zdaj, v tako viharnem, tako pomenljivem času pečam z rečmi, katere, dasi lepe in koristne, vendar niso potrebne. Ko zunaj divjá srdit boj, sedim miren v tihem hramu in premišljam -- slovenske pesnike -- najnedolžnejše in najkrotkejše stvari za ovcami -- ali ni to ginljiva idila? In če kdo stopi predme z bojnimi poročili, kdo je padel, kdo je ujet, kdo v žitu leži in kdo je hrbet pokazal in na katero stran se zmaga nagiblje: zavrnem ga nejevoljno godrnjaje: Noli turbare circulos meos!

Ali dragi moj, ne misli, da ravnam tako, ker mi niso mar imenitne reči, ki se zdaj vrše; kriva mi je tega druga neprijetna prikazen -- telesna slabost! Imam namreč, hvalo Bogu, krepka pljuča, dobra jetra in zdravo drugo telesno orodje -- le želodec mi je od nekdaj že slaboten. Ko mi gre jed najbolj v slast, naj mi pravi kdo kaj ostudnega, in v tistem hipu sem odkosil; zato nisem bil za medicino in zato nisem zdaj za politiko. Zakaj za politiko, posebno dandanašnji, treba je dobrega želodca, takega, kakršnega pravijo, da ima tista velika ptica, ki jé za prigrižljaj kamenja, črepinje in staro železje -- sicer človek ne bo izhajal. Gorje pa še celo njemu, ki ima dobre oči in časi priložnost, da pogleda malo zad za "kulise" in vidi igralce, kako se šemarijo in napravljajo pred igro in zopet slačijo po igri blesteče cunje! Potem pa človeku preide vse nedolžno, otroško veselje! Meni vsaj se je tako godilo!

Ko pa tako sam miren sedim, imam časi čudne prikazni: zdaj vidim pred seboj lep vrt -- z visokim plotom zagrajen, na vrtu drevesa z zapeljivimi, žarečimi jabolki; bližata se mestu dva moža -- poznam ju ne, ker ju vidim le od zad; govorita, pa kaj, ne vem, ker sta predaleč; prvi kaže drugemu posebno lepo jabolko; ko preideta do plota, prikloni se drugi in prvi mu zleze z veliko težavo --- ker je obilega života -- na krepka rame -- z ram na plot -- utrga jabolko, vtakne ga mirno v žep ter se, kakor je videti, svojemu pomagaču lepo zahvaljuje. Ta pa se huduje in preti mu s pestjo -- zakaj -- tega seveda ne vem. V drugi prikazni vidim velik ptičji zbor; strašen krik in hrup je med njimi -- kaj hočejo -- ne vem, videti pa so strašno bojaželjni in pogumni, tako da bi se spravili kar nad samega kraljevega orla! Kar zašumi v višini nekaj in na pogumni zbor pade senca kraguljeve perutnice in zdajci -- kakor bi trenil -- razkropi se pogumna drhal!

In zdaj mi pride na misel tista zgodba, ko so bile sklenile miši zvonec privezati mačku okrog vratu, potem pa si ni nobena upala izročiti nevarnemu nasprotniku to glaseče znamenje -- nezaupnosti. In v ušesih mi zveni tista krepka Horacijeva oda, ki pravi: Iustum et tenacem propisiti virum ... si fractus illabatour orbis, Impavidum ferent ruinae.

Pa dovolj in preveč že takih političnih reči, po katerih rada glava boli; vrniva se zopet k našim mladim poetom! --

Prišla sva do poglavitnega dela svojega pogovora. Govoriti nama je zdaj o vprašanju, kako naj se poje -- ali o obliki poezije.

Sila kola lomi, pravi pregovor, pesmi pa sila ne dela; če sila že nikjer ni dobra, je pa še celo slabi pri pesmarjenju. Tu ni, da bi se človek usedel in v roke vzel, česar je treba za pisanje, ter dejal: Dolgo nisem že naredil nobene "pesmice", zdaj pa moram vendar eno "skovati" za "Glasnika", za domovino ali pa za lastno slavo -- kakor je ravno pri volji. Kar tako naredi, bo res, če ni posebno neroden, močno podobno pesmi -- pesem pa vendar ne bo. Močno, pravim, bo podobno pesmi, tako da bo mož sam mislil, da je naredil pesem, in izmed sto bralcev njegovih jih bo morda mislilo devetindevetdeset, da beró pesem, in vendar se bodo motili.

V vseh razmerah in prikaznih našega življenja se namreč nahaja staro nasprotje med resničnim, pravim, in med ponarejenim, lažnivim blagom. Kar je dobrega, lepega, poštenega, dragega in zatorej redkega na svetu, vse se ponareja, tako rekoč za delavnik, za vsakdanjo rabo. Kmečki paglavci kadé listje namesto tobaka, stare ženice po mestih pijó cikorijo namesto kave in mi vsi nosimo sleparsko "pavolo" med volno v suknjah in v srajcah med poštenim domačim platnom -- tako da ga ni več poštenja na svetu. Ko vidiš zvečer v gledišču ali pa na plesu lepo žensko telo, z gostimi črnimi, kodrastimi lasmi, lica kakor bi kri v mleko zlil, usta rdeča ko binkoštna češnja, in rasti je take kakor miloška Venera -- rad bi stvarnika hvalil v njegovih delih -- a spomniš se še o pravem času, da pri vsem tem je imel le malo opraviti stvarnik -- njena lepota je znesena od vseh strani, kakor sračje gnezdo, in ko bi se ločila laž od resnice -- bogve, kaj bi ji ostalo! Tako je svet poln laži in sleparije. Ponareja se zlato in srebro, ponarejajo se dragi kamni, ponareja se domoljubje in ponarejajo se -- pesmi! Čudno pri tem pa je to: od daleč, to seveda, je ponarejeni prstan ravno tak videti kakor zlat z dragim demantom -- od blizu pa se da le malokdo z njim slepiti, tako da bi plačal zanj več goldinarjev, kakor je v resnici vreden krajcarjev. Pri pesmih pa je to čisto drugače; ponarejeno pesem le malo, malokdo loči od prave. In tako se zgodi tolikrat, da ta in oni kupi tisoč in tisoč verzov na lepem papirju v rdečem usnju in z zlato obrezo in misli, da ima veliko pesmi, a nima morebiti le ene! In ko bi se vse pesmi, kar jih je do zdaj narejenih na svetu, znesle na en kup in bi se ločile pleve od zrnja, kako bi se čudil svet, ko bi videl, da ima tako malo dobrih pesmi, ker je mislil, da jih ima toliko!

Od kod pa izvira to? Od tod, ker pesem mora biti rojena, ne pa narejena. Rojena, to je prava beseda! Kakor v tistem naravnem procesu, ki je vir vsega življenja, ločita se tudi v stvarjenju pesmi dva glavna momenta, spočetje in pa porod. Ne enega ne drugega nima človek v svoji oblasti. Če pa se sili, stvariti pesem "invita Minerva", prišel mu bo na dan namesto čvrste, zdrave stvari, ubogi Wagnerjev homunculus, ki ne more živeti ne umreti. Ko seme pade v rodovitno zemljo, klije nekoliko časa natihoma v temni zemlji skrito, da požene kal, ki ob svojem času predere zemljo in se prikaže na dan!

Tako naj ima poet svoje rodovitne prsi odprte vsem prikaznim, ki ga obdajajo, pije naj in sreba, tako rekoč, žalost in radost, up in obup, strah in hrepenenje, ki je razlito po življenju. Česar se je navzel tako, to se mu bo, če je resničen, rodoviten poet, prijelo v prsih, jelo bo živeti in rasti in gibati se, pojilo in redilo se bo z njegovo srčno krvjo, in ob svojem času se bo prikazalo na dan v podobi, ki jo imenujemo: lirična pesem -- in ta bo kri iz njegove krvi in bo meso iz njegovega mesa. Ali da govorim naravnost, ne v podobah: ko "pomlad razklada svoja čuda" in se napravlja poet, da zapusti temno zidovje, ne bo jemal s seboj, česar je treba za pisanje, češ da bi delal zunaj, sredi cvetja, zelenja in ptičjega petja "mične spomladanske pesmice". Ne tako! Pustil bo doma, karkoli ga teži, in hodil bo ven "z lahkim srcem in lahko nogó" -- odprl bo oko in uho in vse svoje počutke in pil bo željno v srce nebeško lepoto! In kakor pridna čebela se bo vračal s težkim blagom obložen. In doma zopet v ozkem, tihem hramu, včasi že pozno, morebiti celo ob času, ko bo zunaj žvižgal ostri zimski sever ob hišnem voglu -- takrat bo začelo buditi se in rojiti mu po prsih -- zunaj bo zima -- v njem pomlad z vsem svojim zelenjem, cvetjem in ptičjim petjem! In zdaj bo delal pesmi! -- Nespametno seveda bi bilo trditi, da vsi lirični pesniki vselej ravnajo tako. Nekako tako pa, če se čisto ne motim, bodo se vendar delale najboljše pesmi. Le potem bo pesem objektivna in subjektivna, splošna in individualna, realistična in idealistična. Le tako se bosta njegova stvarjenja enako udeleževala um in srce; srce pri vživanju -- um pri skladanju. Le po tej poti bo postala pesem dovršena po misli in po obliki.

Nihče ne bo kamenja lomil in zidal ob enakem času. Gorski potok, ki se iz silne plohe rodi in naglo raste, bobni kalen po skalah ter vali s seboj kamenje in korenine in "v zeleno hití", tu pa se umiri in očisti s časom in, kakor pravi dalje pesnik:

V valovih sonce in luna migljá,
nad reko se kroži mavra z nebá;
iz vode srečuje te lastni obraz, --
sedanjost, minulost, bodoči te čas.

Glej, tu sem ti naložil dovolj prilik in podob; kadar pa utegneš, pregleduj jih in prebiraj in premišljuj -- našel boš morebiti v njih več resničnega in dobrega, kakor se ti zdi o prvem pogledu.