V

Kar mi pišeš o slovenščini na vaši gimnaziji, to je res žalostno, da bi tako ne bilo! Slišal sem enake tožbe že zdavnaj od drugih, ki prihajajo na Dunaj, tako da sem mi je zbudila misel, ali ni to morebiti vse nalašč tako napravljeno in napeljano, da bi se le s časom naši mladini popolnoma zatrlo vse veselje do materinega jezika, vsa ljubezen do svojega naroda. In res, čuditi se je po tem, kar slišim, da imajo naši mladeniči še toliko narodnega duha, ko zapuste gimnazijo. -- O kako lepo nalogo ima slovenski učitelj na slovenski gimnaziji; koliko je tu priložnosti, ne samo poučevati učencev v materinem jeziku tako, kakor se poučavajo v kakem tujem, ampak tudi buditi in gojiti v mladih srcih ljubezen do domovine, nétiti jim sveti ogenj navdušenja za vse, kar je pravega, dobrega in lepega; učiti jih, da naj ljubijo, najprej svojo domovino tako, kakor ljubijo svojo mater, potem pa, da naj tudi spoštujejo vse narode -- da naj se uče od njih in posnemajo, kar vidijo pri njih dobrega. Ko vidijo, da ta ali oni narod je v tem ali tem tako daleč pred nami, da ga pač ne bo moč dohiteti, naj se ne usedejo kakor trmasti otroci sredi ceste, nevoščljivo gledajo za svojimi srečnimi predniki -- veselili se bodo tudi tujega napredka; saj smo si vsi bratje na svetu, ter trudili se bodo po svoji moči, če v tem ne, pa v drugem, pred svetom izkazati se -- tako bo imela njihova narodna zavest trdno podlago in njihov narodni ponos ne bo puhel in prazen.

Slovenci nimamo ne Goethejev ne Schillerjev in tudi ne drugih enakih prvakov, kakor nam trdijo naši psevdokritiki in estetiki; noben pameten človek nam ne bo očital, da jih nimamo; ne slepímo se pa tudi, da jih imamo.

Take in enake reči svojim učencem razjasnjevati ima priložnost slovenski učitelj; v besedi in dejanju bo svojim učencem jasen zgled pravega, razsvetljenega domoljubja. Razlagaje jim to, kar imenujemo po navadi slovensko slovstvo, ne bo jim pokrival iz slepega domoljubja resnice, ne bo mešal zrnja in plev, da bo le večji kup -- plašč krščanske ljubezni bo pogrinjal čez slabosti in napake svojega bližnjega, ne pa čez siromaštvo našega slovstva. Kazal jim bo revno našo preteklost, žalostno sedanjost z razlogi vred, zakaj je tako in ne drugače. Na ti podlagi pa jih bo opominjal in izpodbujal, naj napenjajo vse svoje dušne moči, da nam zacvete lepša prihodnost.

Govoré o posameznih pisateljih, ne bo dejal samo: Ta je prvi, ta je drugi, ali pa celo: Oba ta sta prva, in pa: Ta je posnemal tega, ta onega. Vsa njegova kritika ne bo obsežena v besedah: Beseda mu je gladka in "duh mu je gladek"! Vsaj o poglavitnejših pesnikih bo govoril obširneje; načrtal njihove pesmi po mislih in po obliki in pokazal njihov duh, če ga imajo kaj; hvalil bo in grajal, a vselej povedal tudi zakaj. Rekel bo svojim poslušalcem: Posnemajte to, pazite se onega!

Tako jih bo učil, v tem duhu jim bo dajal tudi svoje "naloge". Po teh nalogah ravno bo skoraj spoznal, da ta ali oni kaže posebno sposobnost, posebno veselje do tega ali onega razdela v slovstvu. Veselil se bo, ko najde tak talent. Kakor vrtnar plemenito rastlino ga bo skrbno hranil in branil. -- Rastlini je treba sonca in moče -- učiteljev prijazni obraz bo talentu sonce, dež in rosa njegovi nauki in dobri sveti.

Tako bo ravnal s talenti; vsem pa bo prijatelj, oče; k njemu se bodo zatekali zaupljivo v svojih potrebah in nadlogah; če ne k njemu, ali morebiti k njim, ki so tujci ali pa potujčeni, ki zasmehujejo njih svetinje!

Ali ni to lep stan? Blagor mu, kdor je postavljen na tako mesto; več more tu koristiti narodu kakor kjer si bodi drugje. --

Tistih uric, ki so tako skopo odmerjene slovenščini na naših gimnazija, morali bi se učenci že naprej veseliti, in ko jim pridejo, zvesto poslušati, da ne izgubé besedice. Tu bi se zbirali kakor okrog domačega ognjišča , sini ene matere in ogrevali si srca o večno govorečem ognju domoljubja. -- Zakaj ni pri nas tako? Ali ne bi bilo potem marsikaj drugače?

Posebno žalostno je, kar slišim o vaših slovenskih nalogah. Pri Grkih so se res učili otroci, kakor iz svetega pisma, vsega iz Homerja. Iliada in Odiseja sta jim bili berilo od "prvega do osmega razreda", ti slavni epopeji sta jim bili podlaga vseh vaj in nalog! Ali od Iliade in Odiseje pa do "Abúna Solimana" je, mislim, vendar malo dolga pot! S tem nočem sicer ničesar reči zoper to našo epopejo, in ko bi hotel, ne morem, ker iz nje ne poznam le ene vrstice. Vendar pa si upam dvomiti, da bi bila ta pesem edina pripravna, da bi se vedno zajemalo iz nje kakor iz neusahljivega vira. Pobožnost je res, kakor pravi sv. Pavel, koristna za vse; vendar naj bi se včasi poskušalo tudi s kako drugo pesmijo, že zato, da bi se učencem po tem tolikanj večja žeja vnela -- zopet po Abúni Solimanu. Jerebice so dobra jed, vendar pravi Francoz -- da ne gre, toujours perdrix! Tako se je ta gotovo lepa pesem popolnoma pristudila učencem; vsaj nobeden mi ne govori o nji, da bi se zraven nekako čudno ne smehljal.

Zdaj pa kaj veselega na to!

Res, nehote so se mi na smeh nabrala usta, ko sem videl, kako polagoma in strahoma, po mnogih okoliših in zagovorih začenjaš mi praviti, kako je vaš učenik govoril o priložnosti o mojem pokojnem spisu v tistem nesrečnem "Klasju", ki ga je slana vzela, preden je še dozorelo -- habent sua fata libelli! -- Slabo me poznaš, dragi moj, če misliš, da me bolé take reči; srečen človek bi bil, ko ne bi imel drugih bolečin! Meni je za resnico -- nič drugega. Če mi kdo dokaže, da to ni res, od tistega časa ne spregovorim več besedice očitno!

Ne govorim rad "pro domo", ker sem pa tako poklican, samo toliko!

Preden sem še pomočil pero za tisti spis, vedel sem že dobro, da z njim ne bom nikakor ustregel našim veljakom, prvič že zato ne, ker Prešeren jim ni nič kaj pogodu, zakaj, ne vem!

Zato ga je bil, kakor sem slišal praviti, celo eden sežgal; to je, ne Prešerna samega, ampak le pesmi njegove.

Drugič, ker revež nisem zapisan v njihovo bratovščino; gorje pa pri nas tistemu, ki se predrzne imeti o kaki stvari svojo lastno, nekolkovano misel, in jo še celo dati med svet brez višjega dovoljenja! "Nil sine nobis!" Nadejal sem se torej hude, ostre, še celo strastne kritike, a kritike, ki pojde reči do jedra, da se zve in pokaže resnica -- vsi ljudje vse vedo! Nič takega! Očitalo se mi je, da za življenjepis prvega našega pesnika nisem pregledoval nekih ribniških "perioh" -- in o drugem delu, ki je glavni mojega spisa, dejalo se mi je, da sem spisal himno namesto kritike. Čudno, saj so pri nas sicer himne prav v navadi in do tega časa se je hvala pela še vsemu, kar je bilo tiskanega s slovenskimi pismeni, bodisi v bohoričici, metelčici ali pa v gajici. Kako je to, da je hvala naenkrat prepovedana? "Duo cum faciunt idem, non est idem!" A zdi se mi tudi, da je v tistem spisu razen hvale še nekoliko drugega -- in če hvalim -- mislim, da kažem tudi zakaj!

Če je bila pa kritika našega glavnega lista le bolj negativna

kar modró zamolčí, to mojstra nam kaže pisave --

to me je pa vaš kritik popolnoma uničil na en mah, kakor bi petelinu glavo odsekal; -- in pa, o sramota, z mojim lastnim orožjem! Dejal sem siromak nepremišljeno v svojem spisu tako nekako: Na Prešernu so nam kakor na dragem prijatelju skoraj ljube še njegove napake, slabosti -- tako da si ga ne želimo drugačnega. Moj nasprotnik mi zavrne na to; Tista kritika je prava, ki hvali, kar je hvale vrednega, in graja, kar je graje vrednega. Ali nisem mrtev? Tak sem, kakor sv. Janez glavosék v pratiki! In nato mi pa založi še eno, govoreč, da sem ponižal Prešerna, ko sem ga hotel povišati! Ta je bila pa vendar odveč, ker sem bil tako že mrtev. Vendar pa, akoravno sem že mrtev, bom odgovoril nekaj na njegovo drugo; -- na prvo ni moč odgovarjati ničesar: To jest faktum!" -- Ni mi nikdar prišlo na um, da bi hotel poviševati Prešerna, ker je že dovolj visok; hotel sem le pokazati, da je res vreden naš Prešeren, da ga ljubimo in se ponašamo z njim, posebno pa vreden, in to je glavno -- da ga beremo. Če sem tako slabo dosegel ta svoj namen, tolažim se s pesnikom, ki pravi: "In magnis voluisse sat est". Če sem pa zares nehote ponižal tega svojega ljubljenca, kakor se mi očita, nič ne dé, morebiti ga bodo zdaj, tako ponižanega in približanega, umeli tudi tisti, katerim je bil prej previsok!

S svojim vprašanjem, kaj mislim o Koseskem, zlasti pa o tem, kar se je bralo iz njegovega novega dela v zadnjih "Novicah" -- spravil si me res v veliko zadrego; ne da bi ne vedel kaj reči -- saj moja sodba o tem tolikokrat in tako krivo sojenem pisalcu je že zdavnaj sklenjena. Le težko mi je naravnost izgovoriti svojo misel, ki se, žalibog! nikakor ne zlaga s tem, ker so pisali moji predniki o njem. Pred vsem drugim moram pa omeniti, da s Koseskim sem v ravno tisti zvezi kakor s Prešernom; nisem ga videl v svojem življenju; storil mi ni nikoli nič dobrega ne slabega, še celo ne ve, mislim, da je kdo mojega imena na svetu. To moram omeniti, ker se pri nas vsakemu tako radi podtikajo osebni motivi.

Žalibog, da, govoreč o Koseskem, ne bom mogel pasti v greh, ki se mi je očital pri Prešernu. Pa saj v tem se je že obilo, le preobilo grešilo nad Koseskim. Ponižali so ga tisti, ki so ga hoteli povišati; zakaj kdor preveč dokazuje, ničesar ne dokaže, in Koseski sme po pravici zdihovati: Bog me varuj mojih prijateljev, sovražnikov se bom varoval že sam!

Taki prijatelji so ga imenovali slovenskega Goetheja, eni, če se ne motim, tudi Schillerja -- zakaj? tega pač sami ne vedo. Mislim, da Koseski sam ni vedel, ali bi se jezil ali smejal takim nemarnim primeram.

Če se mora že primerjati po vsi sili, imenujmo ga rajši slovenskega Klopstocka. Kakor Klopstock na Nemškem, tako je udaril Koseski pri nas prvi na véliki zvon, da je dal mogočen glas, ki se je razlegal daleč okrog po slovenski domovini in iz spanja zbudil marsikaterega zaspanca.

Lep je zvonov glas, kdo bi tajil! "Vivas voco, mortuos plango, fulgura frango!" Budi zvon in drami ter povzdiguje srca proti nebu; ali človeško srce ima še druge potrebe in željno bo pilo potem tudi mile glasove, izvirajoče in preproste, domače piščalke, glasove zdaj žalostne, zdaj vesele, glasove, ki mu vzbujajo sladko domotožnost, kakor bi čulo mater, ki poje detetu v zibeli! --

Klopstock se je bil prikazal Nemcem kakor nova svetla zvezda na nebu; vse jo je gledalo strmé, tako da so jih nazadnje bolele oči. Zvezda ta je bila komet, šla je, kakor je prišla. Dandanašnji, kakor je znano, govore Nemci o svojem Klopstocku z velikim, spodobnim spoštovanjem -- beró ga pa ne. Bral sem celo nekdaj, da je bil razpisan Nemec lepo darilo za tistega, ki se more izkazati, da je v resnici prebral vso Klopstockovo Mesijado od konca do kraja. Do današnjega dne se ni še nihče oglasil! --

Vzbudil je bil Klopstock, kakor vsaka nenavadna prikazen v literaturi, iz začetka veliko posnemovalcev. Cela truma se jih je bila usula za njim, sčasoma pa jih je prijalo manj in manj in dandanašnji je Klopstock popolnoma zastarel; v ljudstvu pak se ni bil ukoreninil nikoli.

Z veselim strmenjem so čuli Nemci v začetku nove besede, pogumne trope in izvirne podobe, dejali so: Glejte si, nismo mislili, da se da kaj takega povedati tudi po naše. Strmeli so nad novim "bardom", ki se je vzdigoval tako krepko, tako veličastno kvišku, kvišku -- da se je skril v oblake! -- Potem pa so se razšli vsak po svojem opravku! --

A tudi s Klopstockom se ne more popolnoma primerjati Koseski. Če se le težko kdo najde, ki bi bil prebral vsega Klopstocka, nikakor se to ne more očitati našemu Koseskemu; njegova dela, kar jih je izvirnih, preberó se v času, kar ga je treba, da se jajce v mehko skuha. To je ravno! Izvirnost, menim, je morda vendarle pri pesniku glavno. Ponašati se more človek le s tem, kar je njegovega, kar je naredil sam. O izvirnosti Koseskega pa se ne bomo dolgo pričkali! A s tem nočem nikakor zametavati prestavljavcev. Prestavljavci so dobri in koristni delavci, zlasti če prestavljajo dobre reči in jih prestavljajo dobro. Te slave ne bom kratil Koseskemu, dasi tudi njegovi besedi očitajo mnogo naši filologi, to so pa sitneži, ki jim ni ustreči! Da pa se človek, ki se veliko peča s pesniki in je tako rekoč ves napojen z poezijo -- nazadnje tudi včasi malo sam oglasi, to je prav naravna prikazen; saj je znano, da so nekatere tvarine, ki se, če dolgo ležé na soncu, nazadnje tako napijó in navzemó luči, da se potem še dolgo časa svetijo v temi.

Najbolj po pravici torej bomo primerjali Koseskega nemškemu Vossu, ki si je zaslužil s svojimi predstavami lepo častitljivo mesto v nemškem slovstvu. -- Kar se pa tiče zadnjega dela Koseskega, naznanjenega v "Novicah", zdi se mi, da mu je zopet veliko škodilo prijateljstvo -- prvič z bombastičnim naznanilom, potlej pa s tem, kar je v zgled iz njega vzetega in natisnjenega v Novicah. Prestrašil sem se, ko sem bral to najnovejše delo njegove "divne muze". Res dolgo že živim v tujem nemškem mestu, zato pa vendar nisem še pozabil materinega jezika. Zvesto berem Novice, Glasnika (Danica mi žalibog ne pride pred oči!) in kar mi je moči sicer dobiti slovenskega v roke. In Slovenci na Dunaju imamo, pač smem reči, lepo navado, da se, kjerkoli se snidemo, radi pogovarjamo o ne samo o vsakdanjih, ničemurnih rečeh, ampak tudi o vsem, karkoli zanima omikanega človeka, in to vedno le v slovenskem jeziku. Tolikanj večji moj strah, ko berem in berem tiste nove verze Koseskega; premišljujem in ugibljem -- vse zastonj! Kako je to, saj sem vendar bral prve pesnike skoraj vseh evropejskih slovstev in razluščil sem že marsikateri filologičen lešnik -- tu pa je ves moj trud zastonj. Pa ne da bi dejal, da je govor tako visok, da ne morem za njim -- saj je pravi "peš govor"; ne dviguje se tu, kakor je sicer njegova navada, v oblake, prav ob tleh se plazi kakor obstreljena jerebica. Tako se pa ni govorilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju, ki ima lepo ime v slovenskem slovstvu. On mi je bil z glavo majé in čudno se smehljaje podal prvi tisti list Noviški. Z združenimi močmi po dolgem ugibanju in ukrepanju, z mnogoterimi kombinacijami, konjekturami in raznimi filologičnimi zvijačami sva nekoliko šele uganila, kaj hoče reči njegova muza; a še zdaj ne veva, ali sva pravo zadela. Naš pesnik namreč ne rabi velikokrat besed v navadnem pomenu -- in pa ima zraven neusmiljeno navado, da kakor hitro mu ni všeč kaka beseda, pa ji kar odstriže rep kakor poredni paglavec nedolžnemu martinčku, ali pa odseka ji celó glavo kakor petelinu, namesto: rahlo pravi -- rah; namesto množica -- množ in vad -- namesto navad.

Da pa je ravno jaz tako slabo umem Koseskega, to se mi zdi tolikanj čudneje, ker se druži, kakor pravi sam, bolj stare pisave. Tako tudi jaz -- si parva licet componere magnis -- še vedno po starem imenujem tistega, ki bere moje pisanje (Bog mu daj dolgo življenje in pa dolgo potrpljenje!), ljubega bralca, ko bi imel reči: čitatelj; še vedno berem stare bukve, ko drugi čitajo nove knjige; čevlje nosim namesto črevljev in zobljem češnje rajši ko črešnje. Pisal sem trdovratno do zadnjega časa: čern kert je prederl terdo perst (a gospod urednik mi ne privošči nepotrebnega e), in lepo partikulo: nego sem ravno zdaj prvič v svojem življenju pritisnil na papir.

Zdim se v tej zastarani pisavi samemu sebi kakor kak pošten star ljubljanski meščan, urar ali rokavičar v nedeljo pri sveti maši v frančiškanski cerkvi v skrbno osnaženi suknji iz rjavega sukna, z visokim, okornim zavratnikom, kratkimi tesnimi rokavi in ozkimi vleki za pestjó, s katere sta izglodala zadnjo dlako "časa zob" in pa ostra ščet! Tako se je nosil tudi rajnki nestor slovenskih slovničarjev, nepozabljivi Metelko, po katerim sem se tudi jaz učil sklanjati: žabo in ribo in raka in druge take postne jedi.

Nekaj me je pa vendar veselilo pri tem branju, namreč to, ker se videl, da Koseski sam je res, kakor sem mislil že prej, skromen in protestuje zoper slavo, ki mu jo po vsi sili nakladajo njegovi prijatelji.

Tak nam je čas kaj malega rodil,
ne da bi zá-se tú al tam slovélo,
al da od nas bi kdo se kaj učil,
veljavo le pepéla da b' imelo,
ki včasih njivi ploda mnogo dá.
In tak izid želí sledeče délo,
Bog daj, Bog daj, da bi doseglo ga!

Bog daj, Bog daj, voščimo tudi mi; skromneje se skoraj ne more govoriti.

Ne bojim se, da bi ti krivo ne sodil teh mojih besedi, saj veš, da bi nihče tako vesel ne bil kakor jaz, ko bi imeli veliko veliko takih pesnikov, za kakršnega delajo Koseskega; pa kaj nam pomaga, če se slepimo! To več škodi kakor koristi. Če bomo ravnali tako, legli bomo zvečer moško na namišljeni lovor; ko pa posije dan, zbudili se bomo na bobovi slami.

Če sem v tem pismu govoril toliko "pro domo" -- ti sam si tega kriv, saj veš, da sem miren človek in se ne prepiram rad (kar bi hotel morda posnemati kdo iz mojega imena), nikoli pa ne, kadar bi šlo le za mojo osebo! Ko bi se pa bilo kdaj udariti za resnico, za čast domovine, takrat pa se ne bom skrival v koruzo, saj, hvalo Bogu, nedostaje mi brušenega meča, ne ostrih sulic in puščic, ne bojim se boja iz oči v oči -- gorjače pa ne vihtim rad in nikdar ne bom kakor potepuh in tihotapec pobiral tiho kamenje v ruto in hajdi od zadaj po glavi!

Kar sem rekel tu o Koseskem, s tem mu nikakor ne mislim kratiti zaslužene slave; in ko bi spreobrnile pesmi njegove, ki se nam obetajo, mojo misel, tedaj bom pa jaz prvi s kadilom pritekel ter klical na vso moč iz globočine svojega osrčja: Slava!