II

Ali smeš moja pisma v natis pošiljati Glasniku? Kaj ti je neki vdihnilo to čudno misel? -- Zdi se mi pač, da krivo sodiš moja obljubljena pisma in pa slovenske bralce. Pa če ti to veselje dela -- ti je šlo! Če bo kaj napačnega iz tega -- ti glej! Le bojim se, da me bo ta misel malo motila pri pisanju; zdaj ne bom smel več, kakor pravijo, v rokavih pisati, treba bo bolje pomisliti, kako se postavi ta in ona beseda, da ne bo tu ali tam kake zdražbe in zamere.

Najprej bom moral svojo reč, kakor v pridigi, lepo razdeliti in govoriti "po vrsti, kakor so hiše v Trsti". Vprašali bomo torej, ker govori,o o petju: 1. Kdo naj poje? 2. Kaj naj se poje? in 3. Kako naj se poje?

1. Kdo naj poje? -- Čudno vprašanje! Poje naj, komur je petje dano, kakor veli nemški pesnik. Ali pa še krajše: poje naj pevec, poet ali pesnik (kakor imenujemo zdaj po hrvaško take može). To pa je ravno tako, kakor bi kdo na vprašanje: Kaj je pobožnost? odgovoril: Pobožnost je, če je človek pobožen.

Kaj je pesnik, kdo je in kakšen je?

Pesniki se nahajajo pri vseh narodih preteklih in sedanjih časov; iz tega bi se dalo sklepati, da so pesniki nekako potrebne stvari!

V starih časih, ko je bilo manj in so bili še boljši, tedaj so jih močno čislali. Pri Izraelcih so bili pesniki zraven tudi preroki in sploh sveti možje; ljudstvo jih je častilo, tudi kamnalo, kadar mu niso govorili in prerokovali pogodu.

Pri Grkih, ki niso imeli drugega opravka, -- kadar se niso ruvali s Perzijani ali pa tudi za kratek čas malo med seboj -- kakor kopati se, po mestu pohajkovaje lepe podobe ogledovati, zijati in modrijane, govornike, pesnike in enake postopače poslušati in pri pojedinah zvečer ogledovati lepe plesalke -- pri tem zlahka živečem ljudstvu so imeli pesniki najlepše dni. Bili so imenitni možje. Hvaležno ljudstvo jih je častilo celo s tem, da jih je volilo za vojskovodje in poslance; s katerim uspehom, o tem seveda molči zgodovina!

Rimljan, ki si je moral z mečem v pesti pridobiti ves svet -- ni imel ne časa ne volje, da bi se bil veliko pečal s pesniki. Poslušal jih je le tu pa tam v zabavo in prebavo.

Tudi dandanašnji, ko je pesnikov kakor listja in trave, imajo pri raznih narodih različno usodo. Pri Francozih se v svojih kočijah vozarijo po mestu; pri Nemcih pa umirajo od gladu. Pri nas Slovencih se časte po čitalnicah in pivnicah, póje se in pije njim na čast, sami pa velikokrat stradajo kruha.

V starih časih so imeli pesniki, vsaj kakor si jih mislim jaz, posebno praznično obleko. Hodili so zamakneni po ulicah v dolgi beli halji do petá, z zlatom zarobljeni, lovorov venec imajoč krog glave in zlato liro pod pazduho. Dandanašnji pesniki hodijo kakor mi navadni ljudje -- profanum vulgus -- in o prvem pogledu ne boš ločil Apolonovega od Merkurjevega sina.

Le zlata lira je še ostala našim nadepolnim pesnikom. V svojih pesmih nam toliko in tolikrat pripovedujejo, kako jim je "krasna deva", slovenska modrica, boginja petja, -- vila, muza in kakor sicer še imenujejo tega nebeškega dekleta -- izročila "zlato liro", ki jo vzemó kakor na dolgu brez kake zahvale. Le eden je bil, kakor nam pravi, tako pohleven, da ni hotel zlate, ki se mu je ponujala kakor drugim, ampak hotel je enkrat pošteno javorovo za domačo rabo s tremi strunami, katere mu bodo pele vsaka svojo pesem.

Zdaj bo pa že čas kreniti na pravo, resno pot, da mi ne postaneš nejevoljen.

Kdo je torej pesnik?

Ne vem, kateri krivoverci so trdili nekdaj ali pa še trdijo, da vsak človek je sam duhovnik, ki sme pridigovati, učiti in božjo službo opravljati in tudi prerokovati, kadar ga božji duh obide. Tako se tudi pri nas zdaj misli, da je vsak pesnik, kdor le utegne. V tej misli je pa tudi nekoliko resnice. Vsak človek, zlasti pa kadar je zaljubljen, dela pesmi na tihem, po svoje. Šteje zvezde ponoči, gradove zida v obleke, sprehaja se ob potoku, trga rožice ter jih spleta v vence in kar je več takih poetičnih opravkov. Samo da vse to, kdor je pameten, dela skrivaj in pravi vsakemu, kaj počenja.Pesniki pa delajo pesmi iz teh opravil. To je razloček. Ali da resno govorim: skoraj vsak človek čuti poezijo; pri posebnih, prazničnih priložnostih dela pesmi v glavi ali srcu, dasi te pesmi niso umetno ubrane in razdeljene v strofe in verze -- nimajo ne rim ne metra, še celo besedi ne.

Pesnik ni kaka posebna, tuja prikazen -- ravno tiste čute ima, kakršne mi drugi. Le prejel je od stvarnika neko stvarilno moč, da ti čuti dobé v njem življenje in obraz -- žive in dorasle tako rekoč stopijo te podobe iz njegovega osrčja na dan in razveseljujejo nas druge, ki smo "fruges consulmere nati".

Čebela pobira prah in srče sok iz cvetu, kakor metulji in drugi enaki mrčesi; ali v nji se spremeni ta hrana v čisti, sladki, dišeči med, ki razveseljuje naša grla.

Prva in poglavitna lastnost pesnikova je torej, da čuti, in sicer živeje čuti ko drugi ljudje.

V stekleno cev, ki nam ima kazati ali meriti gorkoto, deva se živo srebro -- zakaj ravno to, vemo vsi; vsaka reč ima sicer ravno tisto lastnost, da se krči v mrazu in steza v gorkoti; ali živo srebro ima to splošno lastnost v obilnejši meri; bolj občutljivo je, kakor pravijo naravoznanci. Tak naj bo tudi pesnik.

Občutljiv mora biti za vse, karkoli zadeva človeštvo, za njegovo revo in njegovo veselje, za njegove želje in njegovo hrepenenje. Jokati mora jokajočim in veseliti se z veselim. Nobeno človeško čutilo ne sme bitu tuje njegovemu srcu. Komur ne kipi srce, ko vidi pomlad, kako iz maternozemeljskih prsi vse kalí in klije in raste; kako življenje, mladost in ljubezen prešinja vesoljno naravo; komur ne poka srce, ko sliši otroka zapuščenega ihteti in jokati se na materinem grobu -- ta naj pusti petje, in če mu je že radodarna muza podala "zlato liro", naj jo vzame in nese k zlatarju ter jo proda za gotov denar; kajti naj se kakor slab igralec še tako kremži in kislo drži -- ne bo nas spravil v jok!

Druga ravno tako imenitna lastnost pesniku pak je ta, da more in zna dati svojim čutom pripravno podobo. Ta lastnost je, kakor prva, poseben nebeški dar; kdor ga ni prejel pri svojem rojstvu -- njemu je zastonj vse prizadevanje in hrepenenje -- ostal bo večno nem.

Kdor pa ga je prejel -- bodi ga vesel in obračaj ga sebi in nam na veselje.

Da mu bo pa to popolnoma mogoče, ne sme rok križem držati in čakati, kaj pride; učiti se mora in vaditi. Nobene zmožnosti človek ne prejme dovršene pri rojstvu, vsako mora šele razvijati z mnogim trudom.

Kralj David je bil ustanovitelj preroške šole za nadepolne mladeniče. Božjega navdušenja in razodenja seveda v njih učitelji niso mogli dajati učencem svojim; učili pak so jih in vadili in pripravljali za njih visoki poklic.

Da, kdor hoče biti pravi pesnik, mora se učiti: Čudno, da je ta resnica tako malo spoznana pri nas.

Kdor hoče biti slikar, skladatelj ali drug umetnik, koliko se mora učiti, vaditi in truditi se, da le dospe do srednje stopnje, kaj pa še, če hoče priti do najvišje! Le pesniku, ki je, rekel bi, najvišji umetnik, ne bi bilo treba nikakršnega uka, nikakršne vaje? In kaj mislimo, da tisti možje, ki so skladali narodne pesmi, niso se tudi učili -- če ne v šolah -- pa po zgledih?

Jezik je pesniku tvarina in orodje; mora ga torej imeti v svoji oblasti, tako da mu nikdar ne odreče. Poznati mora njegove lastnosti in moči, njegove najbolj skrite zaklade. Saj ima človek časi misli in čutila, katerim nima najbolj izobraženi, najbogatejši jezik pripravnih imen in podob -- kako bo pa še izhajal, če še ne pozna izrekov, ki jih jezik ima.

Za čutila pa, katerim jezik nima že pripravljenih oblik, bo moral iz starih, navadnih sestavljati in stvariti si nove, kakor si slikar mora sam mešati svoje barve. To pa sme in more le po postavah, ki si jih je posnel iz jezika samega.

O tej reči, ki je silno imenitna, mislim pozneje še obširneje govoriti. Treba je pesniku dalje skušnje v življenju; kdor ni ničesar doživel in skusil, kdor ni zares trpel in se veselil -- kogar le živa domišljija stavi v ta ali oni stan človeškega življenja, ta nas ne bo ginil, naj še tako močno udarja po zlati svoji liri, kakor pravi tista lepa pesem:

David je na pljunko bil,
da je je razbil!

Poznati mora človeško življenje, človeško srce, če hoče, da najde v njegovih pesmih vsak bralec svoje misli in svoje želje, svoj strah in svoj up, svoje težave in svoje veselje.

Nad vse to pa je treba pesniku še -- zdrave pameti. Pamet je vsakemu človeku kolikor toliko potrebna, kdor se ubija po tej solzni dolini; treba je je nekoliko celo tistemu, ki tolče kamen ob cesti, pa bi je ne bilo treba pesniku? Naši pesniki pa mislijo kakor tisti slavni minister, ki je dejal: Glej, sin moj, kako malo pameti je treba, da se vlada svet! Če je že tako malo pameti treba, da se vlada veliki -- svet, je pač nič treba ne bo, da se naredi drobna pesmica. Zdi se mi, da so pesniki naši morda malo preveč zares vzeli tisti Horacijev "furor poeticus" in "amabilis insania"; ne pomislijo, da ravno Horacij je bil posebno pameten človek, morebiti bolj ko vsi tisti, ki so se sprehajali z njim po "sveti cesti", in da ravno v njegovih pesmih se nahaja morebiti več zdrave pameti, kakor bi je bilo ravno potreba. Da ima res ta in oni o pameti take misli, to ti bom , kadar pridem do tega, dokazal iz njegovih lastnih pesmi., Zato bi človek, kakor Mefisto tistemu ukaželjnemu učencu, svetoval: Najprej "colegium logicum"!

Te se mi zde v kratkem poglavitne lastnosti pesnikove. Da me pa krivo ne umeš, moram ti tukaj še enkrat opomniti, da govorim tu zmerom le o liričnih poetih. Na misel mi tu ne pride, da bi govoril o takih velikanskih prikaznih, kakršne so n. pr. Aeschylus, Dante, Calderon, Shakespeare in Goethe; ti so pesniki v najvišjem pomenu -- pesniki in preroki, po katerih se najvišje resnice nam naravnost razodevajo v najlepši podobi; v njih se strinjata poezija in filozofija, lepoto in resnica v čudovito zvezo; takih velikanov zemlja ne rodi v vsakem stoletju!

Kako pa človek ve sam, ali ima lastnosti, o katerih smo govorili? Poskusi naj -- začne naj delati pesmi, kadar čuti potrebo, in kar jih je naredil, dá jih naj v pregled pametnemu in poštenemu -- sovražniku. Zaboga pa naj jih ne dá tiskati prej; saj slaba pesem je še nedolžna, dokler ni tiskana; pregreha postane le, ko pride iz temne tiskarne na beli dan!

In ta je prva in največja pregreha naših novih pesnikov. Omika gre na široko -- umetnost je postala demokratična -- vsi smo enaki -- vsi smo duhovni! Vsi smo poetje, kar nas je sklanjalo "ribo" in "raka" v šoli. "Et nos ergo manum ferulae subduxius" ... mislijo si z Juvenalom ... "stulta est clementia, cum tot ubique Vatibus occuras, periturae parcere chartae!"