VI

Pišeš mi, da pričakujejo tisti, katerim so mar take reči, odgovora od mene. Vendar pa, upam, ne takega, kakršen je spis v "Novicah" -- kaj takega od mene pričakovati, to bi bilo preveč! Vsak ptič ima svoje petje, ali če petja ne, vsaj svoj posebni glas, ki ga je prejel od stvarnika -- in tako vpije ali poje, kakor zna, drugače pa ne more. Tako tudi jaz svojemu gospodu nasprotniku ne bom nikdar odgovarjal v tistem glasu, v katerem me je -- ogovoril. Vsak po svoje! Da je pa gospod nasprotnik nekatere reči v mojem spisu čisto drugače zasuknil (vide: bobova slama!), nekatere pa čisto prezrl (glej: vso tiso obilo hvalo, ki jo dajem Koseskemu), to pa gre že na drugo stran; namreč med tiste reči, ki jih rajši vidim na kom drugem kakor na sebi! Tako mi je gospod nasprotnik res storil očitno krivico -- gotovo nehote --; zato sem bil pa spisal prav kratek, pohleven in gladek odgovor in poslal ga s ponižno prošnjo gospodu uredniku "Novic", naj ga natisne -- ali pa vsaj o kratkem naznani v prihodnjem listu, da sem mu poslal odgovor, katerega pa noče ali ne sme natisniti. Kako se je ta gospod vedel o ti priložnosti -- o tem pa rajši molčim; vsak človek ima svoje misli o plemenitosti! Ker me je bil gospod nasprotnik poklical, naj poskusim posloveniti en sam odstavek Byronove pesmi: Mazepa -- priložil sem bil svojemu pismu 230 prvih verzov -- poslovenjenih v štirih dneh v ta namen namreč, da pokažem, da se dá ta pesem posloveniti v ravno tisti meri; gospod urednik je vse to položil "ad acta"!

In tako naj ostane ta reč, kakor je! Za odgovor naj bere gospod nasprotnik te kritične črtice, ki jih mislim pisati o prestavi Koseskega, in naj blagovoli spustiti se z menoj vred v to sitno preiskavo, morda bo potem malo drugače sodil. Pri tem pisanju se bom zdrževal, kolikor moč, vse porednosti in norčavosti, katera je, kakor sem ravno skusil, tako malo po voljni našim možem -- naj me tu pa tam še tako prstje srbé. -- -- --

Žalostno je, da mora človek pri nas še vedno s strahom in trepetom iti na tako delo -- naj ima še tako dober namen; to je takoj "nagrda, sirov nalet, treba je satisfakcije", kakor se mora cerkev zopet posvetiti, če se je oskrunila s kakim hudodelstvom. Pa naj se vpije, kolikor se hoče, resnico je vendarle treba povedati -- če je noče noben drug, bom jo pa jaz!

Bog hotel, da bi mogle toliko dobrega reči o tem prevodu, kolikor bom moral slabega!

Prva napaka njegova je ta, da ni jasen, tu pa tam je težko umeven, ne nekaterih mestih čisto nerazumljiv. Jaz vsaj se ne sramujem povedati, da sem nekatere verze po dolgem ugibanju šele razumel z izvirnikom v roki. Kakor pa meni, mislim, da se je godilo tudi marsikateremu drugemu, le da človek ne spozna rad očitno: Tega pa tega ne umejem! in tako slepimo drug drugega!

Iz začetka že pa mi ni bilo jasno, kaj je nagnilo gospoda prevodnika, da je izvolil namesto izvirnih prostih štirinogih jambov umetno italijansko osemvrstno petonogo "stanco". Oblika sploh in tako tudi mera se pač sme premeniti, ali, da bo prememba estetično opravičena, le takrat, kadar najde prevodnik kako delo, ki ima sicer lepo vsebino, a v slabi obliki, da potemtakem prevodnik tako rekoč pomaga pesniku, ker je dal njegovemu delu lepšo obliko, ali pa tedaj, kadar je izvirno delo pisano v pesniški meri, v kateri jezik prevodnikov ne more po svoji naravi doseči lepote izvirnega jezika. To je n. pr. vodilo Schillerja, kakor pravi sam, ko je prevajal kos Vergilijeve Eneide.

Ne enega ne drugega razloga pa ne morem videti v našem prevodu. Byron je eden izmed prvih pesnikov vsega sveta in nikakor in nikjer se mu ne more očitati, ravno njemu ne, da ne bi bil popolnoma "mojster v formi" on, ki je tako lahko, tako elegantno pisal kakor malokateri drugi pesnik. Ne potrebuje torej nobene poprave in pomoči. Ko bi se bile "ottave rime" pripravne zdele Byronu za svojega Mazepo, zakaj jih pa ne bi bil izvolil? Saj, da jih zna rabiti, resne in šaljive, pokazal je dovolj v svojem Don Juanu. Da je torej pisal Mazepo v prostih jambih, ni drugega razloga kakor ta, da se mu je ravno ta mera zanj pripravna zdela -- tega se je bilo tudi držati vestnemu prelagatelju; saj ne pozabímo nikoli, da oblika v poeziji ni kakor je obleka, ki se nosi zdaj tako, zdaj tako, kakor ravno šega nanaša -- šega pa nima nikakršnih, vsaj ne pametnih zakonov. Obliko je tako rekoč zrastena z umetnim delom, tako da se ne more brez škode ločiti od njega.

Ravno tako ni mogle voditi tukaj gospoda prelagatelja drugi razlog, saj morda vendar ne bo nihče trdil, da se našemu jeziku bolj prilegajo umetne laške stance kakor pa prosti jambi.

Ne morem si torej misliti drugega, kakor da je gospod prelagatelj izvolil to mero le zato, ker so mu po volji lepoglasne "ottave rime". V tem sem jaz njegove misli, zlasti če se pišejo tako, kakor jih je pisal naš Prešeren; tako jih pa ne zna vsak. Ali to še ni dovolj razloga; tembolj, ker si je gospod prelagatelj s tem več škodil nego koristil. Res je včasi malo težko prenesti kratek angleški verz v ravno takó kratko slovensko vrsto (mogoče je pa vendar), zato bi se pač smel verz v prestavi, če ni drugače, podaljšati za eno nogo, da bi mu ne premenilo tolikanj značaja. Izvoljena mera pa je silila gospoda prelagatelja, da je moral raztrgati in razkosati povest, ki je v enem pisana (le v daljše oddelke razdeljena), to pa ni šlo vselej brez sile; in to je primoralo moža, da je moral marsikaj dostaviti iz svojega, da je bila stanca polna --; to pa, kakor vidimo, ni pomnoženje, ravno tako, kakor ne pomnoži vina v kozarcu, kdor mu prilije vodé. Tako je gospod prelagatelj, in to je velika napaka, čisto spremenil značaj izvirne pesmi. To pa gotovo ni nji na korist, česar se bo prepričal vsak, ki bere zaporedoma izvirnik in prevod! -- Govoreč o posameznih rečeh, mislim puščati na stran vse malenkosti, ravno tako tudi čisto jezikoslovne napake, katerih bi veliko našel tudi ne preoster filolog. Med malenkosti štejem tudi take reči, kakor je n. pr. takoj začetek: "Je bilo dneva po pultavski bitvi." Vsak že zdaj ve pri nas, da ni dobro začenjati -- z brezglasnimi besedami.

V 1. stanci se bere: "Razdjana vsa po ojstri bojni britvi." Če se že izvoli nelepa podoba britve, ki je pa nima Byron -- ostati se mora pri podobi; britev pa ne razdeva, ampak le reže -- njena bistvena lastnost je ostrost. Takih in še hujših napak, ki bi se ne smele najti pri nobenem pesniku, še tudi ne pri prozaiku, ki ima kolikaj korektno pisavo, bomo našli v tej predstavi še več. Če pisatelj rabi podobo, mora biti karakteristična, da nam bolje, krepkeje ne samo za um, ampak tudi za oči izrazi misel kakor navadna beseda; če nima te glavne lastnosti, tedaj je le -- fraza; drugič pa, in to je ravno tako imenitno, mora pisatelj ostati pri podobi, ki jo je izvolil, in tako jo razpeljati, da se da naslikati, da jo vidi bralec živo, jasno pred očmi -- da pa more to pisatelj, mora jo sam prej videti v duhu tako, kakor ko bi jo hotel naslikati z barvami -- potem se bo vse zlágalo in vezalo -- denique sit quidvis, simplex dumtaxat et unum. Potem ne bo prisiljeno bralčevo oko ali recimo: bralčeva domišljija nemirno in nazadnje nevoljno tavati sem ter tja kakor Noetov golobček -- ki ni vedel, kje bi si počil. -- Po tem načelu bi se moral grajati tudi znani izrek Goethejev: Prijatelj, siva vsa je teorija -- Zeleno zlato je drevo življenja! Zagovarjanje, češ da beseda zlat ni tu že več tropus, da je že popolnoma izgubila prvotni pomen, meni vsaj ne zadostuje; po moji misli je Goethe humoristično ti dve besedi kakor kak oksymoron nasproti postavil -- saj jih govori -- Mefisto! To je pa tudi edina meni znana taka napaka v pravih poetih; pri nas pa ne gre tako natanko; če pridemo kdaj do tega, pokazal bom sonet s slovenskimi črkami tiskan, v katerem je zmešanih pet ali šest različnih podob, kakor bi se človeku sanjalo; pravo sračje gnezdo -- udique conlatis membris! -- Za zdaj dovolj tega! --

Dalje še v prvi stanci:

Krepost in up v okrutni krvolitvi
nezvesta kot ostale vse močí;
topovlje, konj'ki, peštvo, druge sile
k zmagavnemu so caru prestopile.

Krepost pač nima drugega pomena kakor virtus; ta pa ni k carju pristopila, temveč le moč, potentia -- "power" ima original,

Nezvesta kot ostale vse moči, torej krepost in up in druge moči -- čudna zveza; ali pa se mora umeti morebiti: moči, ki so mu ostale -- pa to tudi ne gre -- katere so pa te druge moči? Natanko so nam naštete: topovlje, Konj'ki, peštvo -- to je že precej dovolj; vsaj bralec, ki ni po vojaško izobražen, ne bo pogrešal ničesar -- vendar pa je pristavljeno še: in druge sile -- kakor et caetera. To je tako nepoetično, da človek ne umé, kako pridejo te tako praktične reči v rahle, nežne stance. Byron ima samo tri reči, ki so bile kralju nezvesti, moč (oblast), slava in ljudstva -- to je pač dovolj; kar je več -- to je odveč, ne pa pomnoženje.

Stran druga:

Tak Moskovi sloboda je otéta

ravno svoboda tukaj ni karakteristična, ampak: zidovi, kar stoji v originalu. To opominja človeka velikega požara, ki je bil udar enemu (Napoleonu) -- vsem z neba grom.

"Do dobe zmot!" -- se ima tu misliti francoska revolucija -- ta je bila že minila -- ?

"V pokvaro večji" -- pokvara je tukaj slaba, "prekuc" pa grda beseda! Kako se beró ti verzi v originalu!

Stran tretja:

Očitanje pohlepa dik nastrán
pustijo vsi v tej noči tužni, ljuti,
das' reče vsak, kar misli, sodi, čuti.

Ti so eni tistih verzov, ki jih nisem umel brez izvirnika, ki pravi popolnoma jasno in naravnost: Le en glas se ni čul, da bi očital (kralju) slavohlepje v tej nesreči, nadlogi ("humbled hour" je prav lepo rečeno -- pa se težko prevaja), zdaj ko se resnici ni bilo bati (kraljeve) moči. Tu pa je vsaka beseda napačna -- "Očitanje pohlepa dik" -- genitiv pod genitivom! -- "pohlep dik" za "ambition" je kaj nesrečno rečeno, "očitanje na stran pustijo", kaj prozaično -- "v ti noči tužni, ljuti" -- kar je tužno (tožno) žalostno -- to ni ljuto, divje -- potem pa: das' reče vsak, kar misli, sodi, čuti. To se vendar ne more umeti drugače kakor tako: Noben nima srca, da bi kralju očital slavohlepje, ki je krivo tolike nesreče -- akoravno vsak pravi, kar misli! Kako je to? Ali le med seboj tako govore -- to bi se pa moralo povedati. Dasi reče vsak -- to pa vendar ne more stati namesto: dasi sme reči vsak! Ali se pa mora to morebiti tako umeti: Vsak govori, kar misli -- vendar mu nobeden ne očita slavohlepja -- iz tega se sklepa, da tudi nihče ne misli nič takega -- a tedaj se ne sme reči: " pustijo na stran" očitanje. Kako jasen je pa izvirnik! Nobeden ni dejal kralju žal besede -- akoravno se mu ga zdaj ni bilo treba bati (tako plemeniti so bili vsi)! In pa zadnjič: "Ker misli, sodi, čuti." Tu so spet tako nakopičene besede brez potrebe, brez gradacije, da je le napolnjen verz -- ena sama: misli, ali: čuti, bila bi veliko bolja, kakor so vse tri.

Non multa sed multum! --

Stran četrta:

Ta dirja z njim veliko milj okroga --

Ali je okroga genitiv (ali celo adverb namesto okrog)? Pa to na stran! -- Kralj ni tekal okrog kakor neumen, bežal je s svojimi tovariši v eno stran, in vedel je, kam -- (saj pravi pozneje Mazepa, da hočejo priti do Boristena). Na ravno tisti strani:

V gošavi zdaj prvotnega še loga.

Kaj je prvoten log? Morda pa vendar ne: urwald -- kar bi moralo stati tukaj -- log ni gozd (seveda ne vem, kaj Murko pravi), vsaj pri nas Slovencih ne!

O blesku ogenj daljnih ruskih črt,
kaj so pa ruske črte? Morda čete?

Stran šesta:

V napadu tem težav, nesreč in zlobe
pokorne so nadloge volji vse,
trpljenje, trud, grozivne vse gonobe
kar scer na zemlji pusto, grenko je,
vse vkloni se ti duši tako zmožni,
ko pred ob reči polki mu podložni.

Ko kralja napadejo težave, nesreče in zlobe -- tedaj so mu pokorne vse nadloge, saj so to ravno tiste nadloge -- in pa zopet tri: težave, nesreče in pa še zlobe; pa še ne dovolj -- nato so še našteti: trpljenje, trud, gonobe, pa da bi vendar le kaj pozabljenega ne bilo, pristavljen je zopet tisti et caetera: "Kar scer na zemlji pusto (sic!), grenko je. "Take eksemplifikacije so gospodu prelagatelju posebno lastne -- pa strašno nepoetične! Koliko krajše in krepkejše je rečeno vse to v izvirniku! Toda dovolj za zdaj! Dalje pisati mi brani jasno, mlado nebo nad menoj! Zapeljivo se mi prilizuje in mi boža lice mehka sapica ter mi donaša sladek duh iz cvetoče seči za menoj; v seči pa poje penica na vejici čepé poleg svojega gnezda. Zdaj pa misli in piši človek, če ti je mogoče!

V Vöslavu 16. majnika 1868.