1

Veliko časa, in ne mirnega časa je preteklo, kar si bral, mladi prijatelj, na drugem mestu zadnje mojih "kritičnih pisem". Ti jih imaš, kakor mi pišeš, pač še v dobrem spominu; ali se jih bodo pa tudi spominjali drugi bralci pokojnega "Glasnika", tako da smem zopet začeti, kjer sem prejenjal?

"Glasnika" ni več, naslednik njegov je "Zvon". Tukaj se mi zdi ne le najboljša priložnost, ampak tudi sveta moja dolžnost, da posvetim nekoliko srčnih besed v hvaležen spomin možu, katerega življenje, pred kratkim tako nenadoma pretrgano, bilo je vse posvečeno duševnemu, zlasti lepoznanskemu napredku slovenskega naroda.

Kakor bi ne mogle dolgo preživeti svojega najlubšega sina "Glasnika", katerega je zdrževal v najslabših časih z vso svojo močjo, šel je kmalu za njim. Bil je rajnki Janežič mož, kakršnih nam je najbolj potreba. Malo se je govorilo in pisalo o njem; niso ga slavili in kadili mu po časnikih, čitalnicah in gostilnah; niso se mu pošiljale pohvalnice in zaupnice. Na tihem, skoraj pozabljen je delal v daljnem, najbolj izpostavljenem, slovenstvu skoraj že izgubljenem mestu, ne za dobiček, ne za slavo. Zadnje dni še moral je užiti marsikatero grenko! Janežič nam je najlepši zgled čistega, marljivega in poštenega rodoljuba; posnemajmo ga vsi.

Te besede morajo zadostovati na tem mestu; "življenje terja svoje pravice", tako svet peljá... Le roi est mort, vive le roi! Zdaj pa nekoliko "pro domo". Pogovarjal se bom s tabo posihmal o raznih slovstvenih rečeh, kakor bo čas nanašal, v svoji hiši. V svoji hiši! Komu bi se prsi ne širile pri teh besedah! Tudi jaz, ne bom tajil, govorim s Horacijem: Hoc erat in votis! Posebno pa zapeljiva je človeku ta misel tukaj na Dunaju, kjer stavijo in zidajo vse vprek, kakor Izraelci, vrnivši se iz "babilonskega preseljevanja".

Pa kam sem zašel! Moja hiša je le iz papirja; veter potegne čez noč in prazno je zjutraj mesto, kjer je stala zvečer. Vendar pa, dasi je nova hiša iz tako lahkega gradiva, ni se postavljala tako lahko; to vem najbolje jaz in pa oni, ki so mi blagovoljno pomagali pri delu. Tantae molis erat!

Ali pa bode po volji onim, za katere je postavljena? Saj, da bi jo stavil zase, tega mi ne pripušča moje stanje. O prvem pogledu, tega se ne bojim, utegnila bi goditi marsikomu, le da se bo zdela morda temu ali onemu prenizka, preozka, preskromna. Ali kaj pa bo, ko jo bodo natanko ogledovali od blizu, ko se bodo ozirali od znotraj po nji? Ali se jim bo zdela prav razdeljene, umetno razmerjena? Bo li prebival v nji prijeten, gostoljuben duh, da porekó mimogredoči: Tukaj je dobro biti, tu noter stopimo, tu ostanimo?

A ne govoriva dalje v prilikah in podobah. Bil je čas, a tedaj sem bil mlajši; imel sem še več upanja, manj izkušenj -- bil je čas, ko sem želel imeti svoj list, v katerem bi delal po svoji volji, pisal po svojem prepričanju, kjer bi mogel naravnost reči brez ovinkov: To je dobro, to slabo; to je lepo, to grdo; to pa -- smešno!

Tisti čas je minil; izkusil in zvedel sem medtem marsikaj, česar bi ne želel več -- pa žal-besede mi ne bo iz ust; zdaj imam več izkušenj, a manj veselja, najmanj pa upanja. Vendar sem se poprijel dela, brez prepričanja; saj mi niste dali miru, posebno ti si me prav pridno in občutljivo izpodbadal in -- zbadal. Bodi; konec leta bova videla, kdo se je motil, ti ali jaz?

Kak glas bo imel "Zvon", to sem razložil že v "Vabilu". Tukaj pristavljam le še toliko. "Zvon" ne bo zvonček za otroke, ampak za odrastle ljudi, kakor je posebno mladina v višjih šolah; tej pa je treba kazati sčasoma svet, kakršen je, in pa zraven, kakršen bi moral biti. Kam vodi vzreja, ki prikriva mladini resnico, ki ji ne daje nikdar priložnosti, da skuša sama ločevati dobro od slabega in tako krepča svoje moralne moči, to je znano vsem pametnim ljudem. Brez spoznanja, brez prepričanja ni morale.

Kdor tega ne spoznava in pripoznava, s tem ni da bi govoril. Vem, kakih napadov se mi je nadejati in od kod. Če se bo govorilo omikano z menoj; če se bo videlo, da ima mož ravno tisti blagi namen, da ga pa misli doseči po drugi poti: tedaj bom odgovarjal; če kaj dobrega svetuje, tudi poslušal, ako mogoče. Če se mi pa pride z natolcevanjem, podtikanjem, črnjenjem; če se bo govorilo zarobljeno in neotesano z menoj: tedaj se bom pa znal vesti, kakor gre izobraženemu človeku. --

Še eno skrivno željo imam, katero mi je pa malo težko povedati naravnost. Žalosten je vsakemu pravemu rodoljubu, ki je zraven tudi ljudoljub, današnji čas pogled po naši domovini. Prepir, sovraštvo, psovanje in obrekovanje vsevprek! Na kateri strani pa je resnica? -- Na naši?, slišim vpiti na obeh straneh. Na kateri strani pa je bratovska ljubezen? Molčite? -- Pojte, sojeni ste! --

"Zvon", da govorim zopet v podobi, ne bo klical na "sicilijanske večernice" in "bartolomejske noči", tudi ne bo ognja naznanjal, ne toče odganjal; vabil bo, če ne ravno v cerkev, za to so drugi zvonovi, a vendar v neko svetišče, kjer kraljuje pokoj po trudu, mir po prepiru, ljubezen po sovraštvu; kjer se od vseh strani zbirajo, spoznavajo in navdušujejo in pač tudi radujejo sinovi ene matere, združeni v ljubezni do nje, v ljubezni do vsega človeštva. Morda privabi -- in to je tista moja skrivna želja, znani, domači "Zvonov" glas, kakor glas iz srečnih otroških let, tudi katerega, ki je pozabil svojo mater, da se vrne zopet v njeno naročje! --

Sloga imenuje se zvon,
mir naj prvi poje don!