3

S. JENKO
Mortuos plango

Ko mi je prišla prvikrat misel izdajati "Zvon", kako bi bil pač mogel misliti tedaj, da ena prvih dolžnosti novega "Zvona" bo: tožiti po enem izmed najblažjih mož, kar jih je rodila slovenska zemlja: po tako zgodaj, tako nenedoma umrlem S. Jenku! Ne: mortuos plango, jokam za mrličem -- žive kličem, vivos voco! tako, sem upal, da se bo krepko razlegal prvi glas njegov po slovenskih pokrajinah; žive kličem -- ne na boj krvavi -- na veselo delo, na krepko gibanje! In da sem se, pokoja željan, lotil težavnega dela, nagnilo me je nekoliko tudi upanje, da morda ravno "Zvona" glas vzdrami pesnika, kateri je sedel kakor Ahilej pri šotorih molčeč, križem roke držeč in -- tudi ne čisto brez grenkosti v junaškem srcu! Upal sem in smel sem upati, da bo Jenkovo ime lepšalo naš list. To upanje je šlo za drugimi! ...

Kratko Jenkovo življenje nima nič posebno znamenitega in zanimivega. Pot iz kmečke hiše v Ljubljano, od tod na Dunaj; iz mesta, polnega dušnega in telesnega življenja in gibanja zopet domov v malo mestece, v tesno, zatohlo pisarnico -- ta pot, kolikokrat že storjena, a vendar še ne uglajena, malokomu je s cveticami posuta; tudi naš Jenko je nahajal na nji več trnja kakor rož. A v krepkem telesu krepka duša; zdrav humor, ki ga ni zapustil nikdar, in pa pesem, zdaj žalostna, zdaj vesela, kakor je nanašala priložnost; vsi ti darovi božji, ki se nahajajo redko skupaj, so mu pomogli čez vse napotke in zapreke:

Gorje, kdor nima doma,
kdor ni nikjer sam svoj gospod;
naj križem svet preroma,
saj vendar tujec je povsod.

Gorje, kdor se useda
za tujo mizo žive dni;
vsak grižljaj mu preseda,
požirek vsak mu zagrení.

Gorje, kdor zatajiti
prisiljen voljo in srce,
bedakom posoditi
čas mora, glávo in roke!

Tu imamo glavni del Jenkovega življenja! To je pač čutil pred njim marsikateri mladenič, ki si je kruha služil v tuji deželi; gotovo je marsikdo že zdihoval pred njim:

Poiskal rad bi miren kot,
kjer bil bi sam in svoj gospod!

le da ni znal dati svojemu čutu tako krepke, žive podobe. Zato pa je bil Jenko pesnik.

In to je prva dobra lastnost Jenkovih pesmi; on je pel, kar je doživel, kar je čutil:

Čut se zlije mi v besede.

Jenko ni delal in koval pesmi, da bi jih pošiljal, še preden so se posušile, v "Novice" ali "Glasnik". On je pel, kadar in kar mu je velevalo srce, ni se silil s pomočjo domišljije v tuje "položaje".

"Tedaj pa je bil Jenko subjektiven pesnik" -- poreko naši kritiki, kateri imajo za vse pesnike, ki jih sodijo, dva velika predala: v enega devajo subjektivne, v drugega objektivne. -- Subjektivni nam poje lastne čute, objektivni pa tuje -- ali pa nobenih! Schiller in Prešeren sta jim subjektivna; objektivna Goethe in -- Koseski! Objektivnost pa je boljša kakor subjektivnost, ergo -- quod erat demonstrandum! Kakor bi ne bila vsa lirika subjektivna poezija, kakor bi ne delalo ravno to poeta, da čuti, kar čuti ves svet, le krepkeje, živeje, in da ima moč, dati svojim čutom živo podobo; kakor bi ne bil ravno Goethe, če ga moramo že vtakniti v predal, najbolj subjektiven med vsem pesniki!

Druga posebnost Jenkovih pesmi, s katero se nam prikuplja, je ta, da so naravne, preproste, jasne; kar čuti, to nam poveduje pesnik naravnost brez okolišev, brez posiljenih tropov in alegorij. Njegova pesem je kakor zalo kmečko dekle, lepo praznično napravljena, pa po domače, kar ji le povzdiguje lepoto; ne pa našamarjena z gosposko návlako, kar bi res zbudilo marsikateri a! in o! v prsih okrogloličnih vaških krasotic, pameten mož pa bi se ji pomilovaje smehljal.

To pa je dosegel Jenko zlasti s tem, da se je držal, kakor v vsem, tako tudi v petju, materinih tal. Pesnik se mora sicer paziti nevarnega posnemanja, naj ima še tako lep zgled pred očmi, da ne izgubi čisto svoje individualnosti in s tem prave pesniške vrednosti. Kaj drugega pa je z narodom; narod mu ni nič tujega, saj je on sam le del njegov. Narod sme posnemati pesnik vsaj v obliki, v katero zliva lastni čut.

Bolj ko loči in oddaljuje omika človeštvo od prvotnega, naravnega, nepopačenega stanja, močneje se mu zbuja hrepenenje, kliče ga in vabi nazaj naravi v naročje, kjer je njegov pravi dom.

Tako je zajemala nemška lirika in pila novo moč iz narodovega vira in s tem zadobila toliko oblast čez človeško srce. Skoraj edini francoski pesnik, kateri nam sega v srce in ki ga tudi imajo novejši kritiki francoski za svojega največjega lirika -- Béranger -- kakor preproste, kako domače, kako čisto narodne so njegove "chansons"!

Tako je tudi naš Jenko zadel srečno pravi narodni glas. Najlepše njegovih pesmi se skoraj beró kakor narodne.

To ni oblak izza goré,
to tudi ni ravnó poljé;
to misel le je žalostna
na sredi srca mojega.

Da je ljubil Jenko svoj dom, da mu je posvetil mnogo pesmi, s tem se ravno ne odlikuje od drugih naših poetov. Pomanjkanje rodoljubja se ne more očitati nobenemu. Ko bi bilo z domorodnimi pesmami pomagano naši domovini, ne čutila bi več nobene bolečine.

Ali, duo cum faciunt idem, non est idem. Jenko je bil pogledal malo po svetu; on ni bil šel kakor "Jurček na tuje", le tako daleč, dokler je mogle še videti domači zvonik. Jenko je ljubil svoj dom, kakor ga je ljubil Prešeren, Lermontov; ljubil je svoj dom, kakor ljubi sin na tujem svojo ubožno zapuščeno mater doma. In katera ljubezen je čistejša, močnejša?

Bridka žalost me prešine,
ko se spomnim domovine,
vsemu svetu nepoznane,
od nikogar spoštovane.

V tej pesmi je več ljubezni do domovine kakor v vseh naših patriotičnih poskočnicah skupaj! -- Tudi več kakor v njegovem slovečem "Naprej"? -- Tudi! In ta pesem se ti je očitala: odpusti jim, brate, saj ne vedó, kaj delajo!

Pa ker smo že pri tem, še ena druga se mu je očitala!

Naš maček je ljub'co imel.

Ta je našim Radamantom nemoralna! Ali so ljudje res neumni ali se pa le delajo? Ta pesem nemoralna! Nesrečnemu mladeniču, kateremu je zmešala prekanjena "koketa" peščico možganov, da se res napoti k Donavi ohladit si v nji srčne bolečine -- pokaži mu ta neprecenljivi "žalostni eksempel", in kaj velja? vrnil se bo. Družba, katera bi imela namen delovati zopet zaljubljene samomore, morala bi podeliti tej pesmi -- zlato svetinjo.

Kar dalje prijetno odlikuje Jenka ne samo od naših, ampak tudi od večine pesnikov vsega sveta, to je njegova zdrava, zrela filozofija. Vidi reči, kakor so; ne kakor jih vidijo ženske in zaljubljeni; neutrudne čebele mu niso ustvarjene, da jemo o božiču medene potice, in dihurji, kune in druge take kosmate živali ne, da se šopirijo gizdave meščanke z drago kožuhovino. Mar je soncu, ali sije pravičnim ali krivičnim; ali gleda žalostne ali vesele! Kaj odgovarja zaljubljenemu pesniku, ki se mu zahvaljuje, da mu je obsijalo cvetice na oknu?

Tebe, rož ni bilo,
ko mogočno z neba
zemlji sem svetilo. --

Kaj mar naši "materi" naravi obup matere na hčerinem grobu!

Mlade hčere truplo
črna zemlja krije;
poleg jame mati
bridke solze lije.

Kar okó doseže,
smeje se narava;
pomlad po grobovih
cvetje razsipava.

V joku svojo zgubo
človek Bogu toži;
slavec, drobni slavec
pa veselo kroži! ...

Težko in pravega umetnika znamenje je to, da z malimi pripomočki veliko doseže. Kako malo, a dobro izbranih in ubranih barv potrebuje naš pesnik v svojih "Obrazih" in kako žive so njegove podobe, katere se priporočajo ne v posnemo, le v pouk vsem mladim pesnikom.

Jenku ni bilo dano pogledati v črne globočine človeškega življenja, človeškega srca. Srečni Jenko! Čemu tudi? Res bi bila potem tvoja pesem marsikomu bolj zgrabila in stresla srce; a kaj mora vsak pesnik krvav pot potiti? Kdo bi ti bil povrnil prestane bolečine, kdo bi ti bil le hvalo vedel za prelite solze?

Dovolj! Jenkove pesmi ne potrebujejo razlaganja in pojasnjevanja. Namen teh vrstic je, izpodbuditi naše bralce in bralke, da jih beró! Kdor jih je že, naj jih bere še enkrat, ne bo mu žal.