4

FR. LEVSTIK
Vivos voco

1

Da je življenje žalostno, polno rev in trpljenja, ne vredno, da se človek preveč poteza zanj in srce svoje navezuje nanj, to je bilo že tolikokrat izrečeno z jokom in smehom, popisano s krvjo in solzami, narisano s humorjem in hudičevim oljem, da se sme pač imenovati rešeno vprašanje, dognana resnica. Ali -- vsaka reč ima dve stani; stara, navadna, a resnična beseda! Garrick, sloveči angleški igralec, se je znal neki z eno stranjo svojega obraza jokati, z drugo smejati obenem. Tako ima tudi življenje dvojen obraz; blagor mu, komur je obrnjeno vedno jasno, veselo lice, da komaj čuti, le sluti temno, žalostno. Ali takih izvoljenih je malo; svetijo se kakor redke zvezde na temnem nebu, okrog njih pa je tolikanj temnejše.

Zveličar je šel nekdaj s svojimi učenci po polju. Na potu najdejo mrtvega konja, s katerega izplašeni sfrfrajo črni obiskovalci. Ostuden pogled! Učenci se obračajo v stran ter si zatiskajo nosnice. Človekov sin pa se približa mrtvi pari, v svojem mirnem veličastvu govoreč: Glejte, lepe, svetlobele zobe! Tako se da tudi v življenju najti kaj lepega, veselega. Človek mora le znati iskati. Čebela pije med iz rastlin, kača pa strup. Srečen, kdor je ustvarjen kakor čebela. Na žerjavici ležé peli so božjo hvalo mučeniki, kakor bi ležali na cveticah. Blagor, trikrat blagor mu, kdor je zadobil od stvarnika tako moč. Njemu nima življenje nič strašnega. Po trnju hodi, in glej, rožice se mu rodevajo pod nogami!

"Žalostno je življenje, to je res; a možu ni spodobno žalovati in tožiti. Kaj bo s tem bolje? Veseli bodimo, ali pa vsaj delajmo se vesele, da povzdigujemo in podpiramo svoje brate, ki pešajo na poti. Kaj ni to dobro delo?" -- In če mu je celo stvarnik podaril pesmi dar, začne peti sebi in drugim v tolažilo pesem zdaj veselo, zdaj žalostno, vedno pa sladko; in trudni popotnik se ustavi, odloži težko breme, ki mu je gulilo pleča, ter posluša pesem, ki mu mehko boža uho in srce, ki mu zdaj privabi solzo v oko, zdaj smehljaj na usta.

Ali ni tak človek naš dobrotnik? -- Saj mora pa tudi biti sam sebe vesel -- svoje zdravosti, svoje krepkosti, dobre volj svoje. V góro gredé se veseli, kako lahko se pojde na oni strani navzdol; ko vidi padati rumeno listje z drevja, tolaži se: pomlad nam prinese zopet mlajše, bolj zeleno; pozimi mu srce ogreva misel na gorko, zeleno pomlad, ki mora priti in pride, naj še tako žvižga in tuli burja po polju!

"Kaj življenje nima res nič lepega? Glejte, nad vami jasno nebo, krog vas lepa zemlja, polna zelenja, cvetja, šumljajočih potokov in ptičjega žvrgolenja, polna življenja in gibanja."

Kak lepa zemlja, kak je nebeška!
Ko vstane iz morja zjutraj
spet sonce, rože cvetejo,
prepevajo ptice ...

In bratje, o pozemskih takih nebesih,
ki vredna so dana biti
serafom v dom in svetnikom,
ne bomo veseli?

On zna uživati božje darove in ceniti jih po pameti, kolikor je kateri vreden. Ljubezen je lepa reč,

Ljubezen je prava sapica sveta,
ki v zemljo viharno pihlja nam raj.

Ne brani se je torej pameten mož, saj čuti:

In ko bi ljubezen tu ne cvetela,
kdo pač bi na revni zemlji prebil?
Ko trtica nam bi srca ne grela,
kako bi se človek kedaj veselil?

Tako poje; ne bo se pa zato utopil v vinu in ne bo se dal ukleniti okroglolični devi v sladki jarem, da bi se igrala in norčevala z njim, poganjala ga z otroško-kričečim glasom zdaj: "lês sebi"! zdaj zopet: "od sebe"! kakor se ji ljubi. Dá si naloži mehki jarem, kadar ga veseli; kadar pa mu je dovolj, otresne ga ter gre "ponosno glavo pokonci!" svojim potem. On rabi ženske za to, za kar so najboljše, ker to jim moramo pustiti,

da one samé nam ur'jo roké,
da one samé nam gláve vedré.

On ne čepi doma za pečjo; kako bi sicer spoznal življenje?

On skusi pač si kaj po sveti,
pretehta srečo vse zemljé;
navaja ga veselje peti,
in žalost trdi mu srce.

Iz vsega, kar vidi in sliši, pije med, dela pesmi, iz žalosti in veselja, iz smešnosti in neumnosti; pije med, pravimo, a tudi nekoliko strupa, kar ga je treba za brambo; kaj nima tudi čebela strupenega orožja. Ne dražite ga torej; ostro želo ima, gorje mu, komur ga da pokusiti; srbelo in peklo ga bo in dolgo mu bo branila oteklina med ljudi. Mehke so njegove roke, ko objema prijatelja, trde pa in koščene, ko zgrabi nasprotnika, da mu udje pokajo. Preganja ga črno sovraštvo, zalázuje ga bleda zavist, ni čudo; ne morejo videti, da je večji od njih ravno za -- glavo. Zastonj, smeje se vam v lice ter pravi: Radi bi me, pa me ne boste!

Ne ubija si glave s pusto špekulacijo, z nerodovitnimi teorijami, njegova filozofija je kratka, preprosta:

Eno pak potrebno je:
skrbi zase, ljubi brata,
dvigni ga, odpri mu vrata
in sodnik naj bo srcé.

To je človek, to je mož, to -- je Levstik!

2

Iz Levstikovih pesmi diha neka veselost, zdravost, zadovoljnost, neka mladost in genialna neskrbnost, katera nas tolikanj bolj veseli na drugih, če jo pogrešamo na sebi.

V nedeljo bilo je poleti
v prijazni čas po polu dné;
na vrtu videl je sedeti
mladenič deklice lepé. --

Klobuček vzamem si s peresom,
pa mimo tenkih srnic grem;
da z ljubeznivim me očesom
pogleda vsaka, dobro vem! ...

Kdo more brati vso to pesem, da bi ga ne obšel neki vesel, mladosten duh!

Levstikova poezija je bister, zdrav studenec, ki ohlaja in poživlja popotnika, hirajočega v življenja puščavi. V svojih poezijah se nam kaže Levstik tako rekoč normalnega človeka, to ni: srednje mere človeka, kakor smo mi drugi numerus et fruges consumere nati -- to je: človeka, kakršen bi moral sploh človek biti; srce njegovo se ne zapira ničemur, kar žali in kar veseli človeka.

Vi, ktere pri knjigah obrastel je mah,
v život se viharni vrzite;
ne bodi vas radosti, solze ne strah,
iščite, vživaje trpite!

Razgrne poklic se vam solznih ljudi,
nesreča in sreča po sveti;
naj pametnik vas in neumnih uči,
kak' človek imel bi živeti!

Srce njegovo pozna up in strah, želje in hrepenenje,ne pozna pa obupa, v vsem je lepa mera; po kratkem boju se mu pomiré nasprotja, strinjaje se v lepo, blagodejno harmonijo.

V tem je Levstik najbolj podoben Goetheju. V Goethejevih pesmih nahajaš pogostoma misli, posameznosti, ki te spominjajo našega pesnika, ravno tisto mirno vrstenje misli, tisti melodični tok čutov:

Oj ribice prijazne,
kako v vodici hladni
veselo ve živite;
al ve lahko neskrbno
v potoku si igrate,
ker v hladni vodi skritih
vas sončece ne najde,
srca vam ne uname,
al meni pa unela
devica ga je lepa,
da več ga ne vgasijo
potoci vsega sveta,
in dež iz vsega neba,
in vse široko morje!

Tu nahajamo ravno tiste jasne, telesne, žive podobe, vzete naravnost iz narave, iz življenja, pa tisto čudno lastnost, ki jo Goethe sam imenuje "urkräftiges Behagen", ko je pesnik nekako sam sebe vesel in ve tudi, da so ga drugi veseli, zato se jim pa tudi daje prav na široko:

Ko se očaki sivi
za mizo vsedajo,
začnejo modrovati,
kak je nekdaj biló. ...

Pa v celi tovaršiji,
moj glas je spoštovan,
le rečem: Vino pijmo!
pijemo ga ves dan. ...

To se ve, da vsak se ne sme tako širokega delati, ne v družbi ne v pesmi; kako je n. pr. Mirza Schaffy samega sebe vesel, kako se nam vedno stavi v zgled: "Mirza pa je ves drug mož!" In vendar nikoli se ga bralec ne naveliča; prav pravi, misli si, saj je res korenjak!

Napačno pa bi bilo sklepati iz tega, da Levstik v svojih pesmih posnema Goetheja; da Levstikove pesmi niso ponarejene, da mu gredo naravnost iz srca, iz lastnega, živo čutečega srca, to se jim vidi o prvem pogledu. Njune pesmi so si podobne, ker sta si pesnika sama podobna, sorodna po duhu in vsem notranjem organizmu; žal, da ne tudi po vnanjem življenju, a tega pesnik nima v oblasti. Najboljše seme, če ne najde ugodnih tal, ne bo se razvilo, rodilo ne bo sadu toliko in takega, kakor bi moglo po svoji naravi! Da se je pa Levstik učil iz Goetheje, to je resnično in dobro; saj si je izbral pravega mojstra in ne dal mu sramote!

Oblika v poeziji ni to, kar je v življenju človeku lepa oprava; "obleka ne dela človeka", v poezija pa, kakor v umetnosti sploh, je oblika v širjem pomenu bistvena reč. Kaj ti pomaga najlepša misel, če je nam pa ne znaš predočiti v primerni, lepi podobi! Tehnika še ni umetnost, vendar pa je vsakemu umetniku neobhodno potrebna. V tem Levstik pri nas nima vrstnika. Kako živo, kako telesno plastično nam zna staviti svoje podobe, prave podobe, pred oči!

Dekle je zajemalo v vedro vodé,
v vedro kovano, vodice hladné.
Pogleda se v vodo, si vidi obraz,
začudi se svojemu licu tačas:
Lepote, ki jo na obrazu imam,
za tri gradove bele ne dam. --

Po veji skakljal je ptiček vesel,
pa deklici mladi tako je odpel:
Al kadar bo eden pravi prišel,
vso tvojo lepoto zastonj bo imel. --

Kar rekel si, ptiček, to grda je laž,
al vjeti ne morem te, perje imaš.

Ko moje peruti imela bi ti,
še dans bi zletela čez hribe, doli,
in kjer bi se tebi po všeči dobil,
čeprav siromak in revež bi bil,
pod tremi gradovi koj streho mu daš,
katere na svojem obrazu imaš.

To rekel je ptiček in zletel je z vej,
zmed vej pod nebó, pod nebom naprej.
Dekle za njim gleda in pravi takó:
In kaj, ko vendar vse res bi bilo;
ptič leta nad nami, on vidi ljudi,
vé dobro, kako se po svetu godi! --

Bralci nam ne bodo hudi, da smo jim ponatisnili celo to lepo pesem, ki nima vrstnice v slovenski literaturi; ko bi jo imeli Nemci, gotovo bi stala v vsakem berilu, kakor nekatere Goethejeve pesmi, za zgled prave dekliške naivnosti in plastične oblike; kaj nimamo slikarja, da nam jo prestavi v barve? Kar prepisovati od črte do črte! Kaj pa ta?

Dve utvi sta prileteli
v jezero pod skalni grad;
tam plavata družno po vodi,
veslata v kristalni hlad.

Jaz gledam skoz okno dve utvi,
in v meni utriplje srcé;
zamišljeno v dneve pretekle,
na lice usíplje solzé? --

Kdor nič ne čuti pri tej pesmi, komur je treba tu komentarja -- njemu ni pomoči! Kar nam poje tu pesnik, to naj nam naslika umetnik, to se ve, da pravi umetnik in imeli bomo, kar imenuje Francoz: "paysage intime", Nemec: "Stimmungslandschaft", do zdaj nimamo ne reči ne imena! Kar svetujemo tu slikarju, to je storil po svoje že skladatelj. Jenkova melodija ti bode zbudila tudi brez besedne podlage enako čutilo. Kaj je tehnika, kaj se da doseči tudi v našem jeziku, to nam je pokazal Levstik v svojem "Umetniku". Kdo bi se tu meril njim? Tu je vsaka beseda podoba, pa ta ritem! Težko se združujemo, a prostor nam ne pripušča, sicer bi ponatisnili vso to prelepo pesem! Levstiku je slovenščina voljno odprla vse svoje zaklade; takih verzov pri nas ni do daj delal nihče, a lepših tudi ne bo.

Prostor nam tudi ne pripušča, da govorimo tu o Levstikovi humoristični poeziji; v tej mu nihče pri nas ne seza do rame! Španski kralj Filip gredé nekdaj s svojim adjutantom po polju zagleda tik pota paglavca, ki se od smeha valja po travi. Ta deček je nor, pravi kralj, ali pa bere "Don Quixota"! Adjutant gre gledat; deček ni bil nor, bral je "Don Quixota"! Tako se skoraj človeku godi, ko bere Levstikove humoristične reči (seveda ni ravno treba, da bi se valjal od smeha). Sanje sanjal sem ponoči ...

... Čuj, za nama strašna kletev,
v kletvi štirje kmetje!
Bes te lopi, kak zbeživa,
kmetje pa za nama!
Dva sta hitra, dva počasna,
dva tečeta, dva ne.
Pa sta bila dva zadosti,
prvi mene zgrabi,
k tlom tovarša drugi zlekne;
in tedaj za njima
ostajalca prikrevsata.
Naložé zdaj nama
(Bog ti nama greh odpusti!)
vsak po dvanajst gorkih!

Tako trpi pesnik za nas, da se mi -- smejemo.

Kaj ni naš dobrotnik? En pošten smeh je več vreden, bolj zdrav duši in telesu kakor -- dva joka! --

In pa ti "Diguž, svetokriški kovač, ki imaš obraz in nos potlačen, ki s kladivom v babo režiš -- razkoračen", ti drgaoceni sajasti Hefajst, našel si svojega pevca, kakršnega si je želel Aleksander; pa gotovi si se poboljšal, ker te tako lepo poučuje:

Nikoli še nisi po svetu bil,
ne veš zakaj se žena spoštuje;
nikoli še niso dobro premislil,
kako sveti zakon se dopolnjuje.

Ne znaš li, da ženska je slaba stvar?
Potrpi nje sitnosti blagodušen;
mirúj, ne obrezaj se precej na njó,
ne bodi vendar tako hudomušen?

Kaj pa šele Krpan? Kdo ne pozna Levstikovega Krpana? To ti je grča! Kdor bo pisal kdaj (zdaj še ni taka sila) zgodovino slovenske proze, on se bo moral ustaviti, ko pride do Krpana, pa pogledati nazaj -- potem naprej in ločevati prozo pred Krpanom in za Krpanom. Kar je naših boljših prozaikov, vse je šlo za njim; saj je bilo pa tudi prav!

Krpan, Martin Krpan z Vrha od Sv. Trojice na Notranjskem, to ti je mož stare korenine. Ko pridere po cesti kočija, zgrabi hitro svojo kobilico s tovorom vred ter jo prestavi s ceste na stran, kakor stol, da je ne podere kočija! Pa kako se je znal vesti s cesarjem Janezom, kakor s svojim sosedom: "No, vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi."

"Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre. Saj si že slišal od velikana? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!"

"Koga bo drugega? Glavo mu bomo vzeli, pa je."

To je junaški govor! S cesarico si pa že nista bila tako na roko, posebno kar ji je bil posekal lipo na dvorišču za toporišče. Vendar pa, ko bi bila prišla k mizi, ko mu je dal cesar prinesti polič vina pa kruha in sira, v‚del bi se bil vesti tudi z njo in gotovo bi jo bil prijel za drago svileno krilo ter vprašal, po čem je vatel! -- Kako si kuje orožje v cesarski kovačnici, kako si izbira bojnega konja v cesarskem hlevu, kako se bojuje z Brdavsom, kako se odrezuje "magistru" Gregorju, kateri ga ni nič kaj mogel (od nekdaj se nam že tako godi), kako slovo jemlje od cesarja, to mora človek brati.

"Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj vest, kje se pravi na Vrhu pri Sv. Trojici. Zdravi ostanite!"

"Srečno hodi," pravi cesar, minister Gregor pa nič.

Tudi mi ne pravimo nič več. Očitalo se nam bo od neke stani, da Levstika preveč povzigujemo, da mu trosimo preveč cvetic na pot. Nič ne škodi, trosilo se mu je že toliko trnja pod noge, da se mu sme tudi enkrat nekaj cvetic, če ga to kaj veseli, kaj jih mi vreden? -- Kaj vi ne ravnate enako s svojimi? Kolikor morete v naglosti pograbiti cvetic, zelenja in plevela -- vse nanj -- tako da ni kaj videti moža!

Glavni namen teh vrstic pa je, spodbujati Slovence, naj bero Levstikove pesmi; pri nas je zdaj tako, da kdor ne hodi naravnost za Prešernom, pa nima veljave; zraven bi pa želeli tudi, da bi ta "Zvonov" glas zbudil in izklical pesnika zopet nazaj, kjer je on pravzaprav doma. Levstik je res velik filolog pred gospodom, a kaj to, to bi nam tudi kdo drug lahko opravljal; dosti dolgo je pulil slovniške korenine -- ko bi bile vsaj "sladke koreninice", pa so bile največ prav grenka jed, za to so že skrbeli naši -- mecenati! Naj se vrne zopet v naročje večno mlade poezije. Zato mu pravi "Zvon": Vivos voco!