5

Možje, katerim je izročila in priporočila slovenska dežela svoj blagor, spomnili so se vendar enkrat -- "boje pozno, ko nikoli" -- zapuščene, zanemarjene samice: slovenske dramatike. Velika res ni odločena pomoč, saj je tudi majhna dežela, vendar je mora vesel biti vsak pošten Slovenec, kateri ne sodi samo na jeziku skrbi za pravo duševno omiko našega naroda in kateri ne stavi, kakor neki eden tistih naših prvakov, umetnosti v eno vrsto s -- krojaštvom, kateri je nasproti prepričan, da umetnost je moč, ki pelje človeka kakor Orfejeva pesem -- z rahlo, pa mogočno silo do prave omike.

Drugim umetnostim, žal, pri nas ni materialne podlage; ostaja nam poezija. Ta je človeku zvesta povsod, biva z njim v nizki koči, kakor v svetli palači. Cvet, ali bolje: vrhunec poezije pa je dramatika; saj izhaja tako rekoč iz epike in lirike, tako da bi se smela imenovati dramatika neka kemična zveza epike in lirike. Gledišče je bilo nekdaj in mora nam biti tudi zdaj neko svetišče, kamor hodi človek, da se oddahne, počije, da se poživi po duhomornem dnevnem trudu, da se povzdiguje in navdušuje za vse, kar je lepo in blago; gledišče bi moralo biti, in zakaj bi ne bilo, visoka šola, kjer se človeku kaže v resničnih, živih podobah življenje, kakšno je in kakšno bi moralo biti; kjer se nam razkriva čednost, krepost in vsi svoji lepoti, da jo moramo čislati, ljubiti, posnemati; kjer se šiba, kar je smešnega, biča, kar je napačnega, v zaničevanje, do nagega slečena, postavlja pred vse ljudstvo hudobija, grdobija, licemerstvo -- visok tribunal, prava ljudska sodnija, po kateri ni apelacije.

To je ideal, vemo; ideal se ne da doseči, bližati se mu pa moramo vendar, kolikor mogoče. Nikdar pa nam vsaj ne sme gledišče biti kraj, kamor zahaja o dolgih zimskih večerih meščan, da si preganja dolg čas s praznimi šalami in neslanimi burkami, ali pa celo, da si daje šegetati otrple počutke z razuzdanim vedenjem, z umazanim govorjenjem!

Res je ubožna naša dežela. Mora se natanko gledati, kam se obrne kak krajcar njenega premoženja. Ali kar se izda za pravo umetnost po pametnem, to ni zavrženo, četudi ne nese toliko in toliko obresti na leto; to je izdano za pravo izobraževanje, na korist narodu.

Tudi to je prav, da so se razpisala za večji del določene podpore darila najboljšim dramam in operetam. Tako se ravna povsod z manjšim ali večjim uspehom. Vendar tega veselja ne more čistega uživati, komur so znane naše domače zadeve. "Zvon" si šteje v dolžnost, resnico govoriti pri vsaki priložnosti, na vse strani. Vedno prikrivanje in polepšavanje naših slabosti, našega siromaštva -- kam nas je pripeljalo? Ne slepimo je torej, sebe in drugih, saj nam nič ne pomaga!

Ne bomo se opotikali tu ob čudno zméšeni stilizaciji prvega oznanila -- naj ne bodo to slab omen! Bolj resno pa se nam zdi to, da se je razpisalo darilo za libretto in skladbo ob enem času. Skladatelj si bo moral šele iskati moža, da mu spiše pripravno igro za njegove muzikalne misli; če ga pa ne najde, kaj potem?

Napačno in škodljivo se nam zdi to, da se je v razpisu pisalcu preveč in nepotrebno omejilo polje: "predmeta obeh iger se morata vzeti iz slovenske ali obče slovanske povestnice ali pa iz vsakdanjega slovenskega ali tudi obče slovanskega narodnega življenja" -- Najbolje torej: slovensko-zgodovinska drama! Lepa narodno-zgodovinska drama je krasna reč, ponaša se z njo vsak narod, kateri jo ima, pa koliko jih je zares lepih, pri vseh narodih? Lepa reč je le prerada tudi redka reč, težka reč. Izvrstnih narodno-zgodovinskih in sploh zgodovinskih tragedij je malo tudi pri takih narodih, ki se ponašajo s slavno zgodovino, visoko omiko, bogato literaturo in tudi materialnim blagostanjem; saj, kakor nas uči zgodovina, vseh teh reči skupaj je treba, da se na tej podlagi razvija dramatika sama, posebno pa zgodovinska. Še celo izmed Shakespearovih dram ne stoje v prvi vrsti njegove narodno-zgodovinske. Po enakem razpisu bi ta velikan med dramatičnim poeti ne bil dobil darila s svojim "Hamletom", "Othellom", "Romeom in Julijo" in "Julijem Cezarjem", kvečjemu morda še z "Learom kraljem", dasi tudi on ni pravzaprav angleško-zgodovinski.

Drobno pesmico prijetno zapeti, to še marsikateri zadene, ali dobro igro spisati, ustvariti tragedijo, katero bo gledal in poslušal človek, da si bo komaj dihati upal; katera ga bo zibala med strahom in upom, med žalostjo in veseljem; katera mu bo pretresala srce, pa vendar povzdigovala, zbujala mu "strah in milovanje ter čistila mu strasti" -- táko delo ustvariti je težavno, malokomu dano. Treba je tu globoke, vsestranske omike, srečnega zgodovinskega instinkta, da na prvi mah zadene bogato žilo čistega zlata, in zadnjič nenavadne poetične energije.

Redke lastnosti, redko združene v lepi harmoniji v enem človeku!

Kaj pa hočemo reči s tem? Hočemo li morda ostrašiti naše pesnike, da se ne loté težkega dela? -- Nikakor ne, poskušati je treba. Le to bi jim radi položili na srce, naj si ne mislijo prelahke te naloge, preden se je loté, dobro naj se pripravljajo; učiti, vaditi se je treba, študij je treba na vse strani; časa je malo, dobro se mora porabiti. To seveda, naj bo človek še tako učen, izobražen na vse strani, naj je prebral in predelal vse dramatike in estetike, zato še ne bo spisal dobre drame; imeti mora še drug dar, katerega si ne more pridobiti z največjim trudom -- biti mora umetnik, pesnik, rojen dramatik. Bog nam jih daj obilo!

Lepa je misel, ki je vodila deželni zbor pri razpisu, tudi v gledišču buditi narodno zavest. Ko bi le narodnost ne utegnila morda časi škoditi umetnosti. Umetnost mora biti prosta na vse strani, da se more razvijati po svojih lastnih postavah, drugih ne pozna. Umetnost je gospa, ne dekla; če hoče tako rekoč enkrat prostovoljno služiti kaki ideji, tem bolj, siliti pa se nikdar ne sme. Tako mislimo tudi, da bi bilo bolje, ko bi se bila razpisala darila za igre, eno žaloigro, en igrokaz sploh brez posebnih pogodb, kakor se ravna drugod. Kakor reč stoji zdaj, bati se je, da planejo skoraj vsi konkurenti nad našo ubogo slovensko zgodovino. Valvasor bo imel mnogo bralcev; če ne najdejo tam nič pripravnega, pa pojdejo iskat povsod okrog po zgodovinah slovanskih rodov. Bog daj, da tudi najdejo kaj, sebi in nam na korist in veselje! Igra mora biti iz slovanske zgodovine ali sploh slovanskega življenja. Neslovanski predmet je čisto izključen. Ali bi ne bilo bolje, ko bi se bilo na prosto voljo dalo vsakemu, kak predmet si hoče izvoliti? Saj mora sam vedeti najbolje, "kaj mu morejo rame nositi in kaj ne". Dobra, krepka, zdrava igra, če je še tako preprosta, boljša je kakor še tako ošabna, napihnjena visoka drama, če je prazna, brez krvi in mesa, brez življenja; in takih se nam je bati, kakor nas lastna izkušnja uči.

Kaj svetuje mojster Goethe?

V človeško sezi polno le življenje,
in kjer ga zgrabiš, zanimivo bo!

Pa kar je, to je; temu ni več pomagati; razpisa ni moč prenarediti. Vendar se da še nekaj popraviti. Ko bi imel "Zvon" kaj veljave pri možeh, kateri bodo sodili poslane igre (težavno delo!), svetoval bi jim, naj pri presojevanju gledajo prvič, drugič in tretjič na samo umetniško veljavo; šele tedaj, ko bi se našli dve igri enake pesniške vrednosti; naj se da prednosti tisti, ki je tudi narodno-zgodovinska. Ni ravno treba, da bi morala biti reč, misel narodna, dovolj je, če je narodna le oblika, beseda. Lep predmet v čisti narodni obliki -- to je dovolj. Omne tulit punctum.

Naj se posluša "Zvonov" glas ali ne -- storil je svojo dolžnost; zdaj poje: vivos voco! Bog daj, da mu ne bo kmalu treba peti: mortuos plango!