6

Ostanimo danes še malo pri gledišču, še marsikaj ima človek pri srcu, a ne sme vsega naravnost povedati, da ne bo zamere. Gledišču je najprej treba iger. Od kod pa dobiti pripravnih? Za zgodovinske nam manjka zgodovine, za družinske pa -- družine. Kadar človek nima kake reči sam, gre je na posodo iskat. Začeli smo igre prestavljati. To bi ne bilo napačno, ko bi se le malo bolj izbiralo. Do zdaj je pa pri nas prestavil vsak, kar mu je ravno prišlo v roko, ne glede, ali je igra sama na sebi kaj vredna ali našim razmeram primerna. In torej se je zgodilo, da ima naša mlada "Talija" do malega same smeti, tako da se človeku celo nepotrebno zdi, da bi jih pretresal, prijetno bi tako ne bilo. Posebno pa je zapeljalo marsikaterega neko rodoljubje, da so hodili po igre na Češko in na Poljsko. Ko bi bile te igre dobre, prav! A žal, da biva pri naših bratih tudi siromaštvo. Čehi in Poljaki posnemajo Angleže, Francoze in posebno Nemce, mi posnemamo pa njih. Ali bi ne bilo bolje iti do prvega vira, kjer je voda vendar čistejša, četudi ne vselej popolnem čista?

Kdor hoče torej bogatiti naše siromaško dramatično slovstvo, pa ne more nič izvirnega spisati, naj dobro premisli naprej, kaj bo prestavljal; dobro naj pregleda igro, predan jo izvoli, ali je sama na sebi dobra, po dejanju in po obliki; ali ne žali zdrave pameti, dobrega okusa, ali ima v sebi kaj krepkega jedra, da ni sama zbirka praznih, puhlih šal za otroke in kuharice? Potem naj pomisli, ali je primerna našemu gledišču, našemu občinstvu -- če je oboje, vzame naj jo in posloveni, kjer jo dobi. Truda je -- caeteris paribus -- ravno toliko treba, da se prestavi slaba igra kakor dobra. Prestavljajmo torej rajši dobre. To je sramota, recimo kar naravnost, s čim se pita venomer naše ljudstvo, ki je pač vredno boljše hrane! Bati se je, da se mu nazadnje popolnem ne pokvari prirojeni zdravi okus, tako da naposled ne bo več vedelo, kaj je dobro, kaj je slabo. Kar so drugi vrgli v smeti, to pobiramo mi z veselje , to je naša hrana v praznik! -- Gledišče bi moralo biti pola dobrega okusa, lepega vedenja; to se da doseči tudi z majhnimi pripomočki; za to ni treba velikanske palače iz rezanega kamna, za to ni treba krasnih dekoracij in blestečih "kostumov". Tudi v leseni lopi je mogoče gledalcem pretresati ali povzdigovati srca. V kakem gledišču so zagledali svet: "Hamlet", "Lear", "Macbeth", "Caesar", "Romeo in Julija"; "Othello"? Tudi ni treba ravno velikanske tragedije, tudi preprosta igra, da je le na sebi dobra, more blažiti, povzdigovati človeka. Pri nas se, žal, ne misli na to!

Prestava je vendar tuje, izposojeno blago; to pa bodi še tako lepo, ne moremo se ga prav veseliti; s prestavami se jezik gladi in vadi, slovstvo se z njimi ne bogati; narod more svojo lastnino imenovati samo, kar je zrastlo iz njegovih tal. Izvirne igre morajo torej biti naša glavna skrb; težka stvar, a nemogoča ne. V nizkih kočah, s slamo kritih, se vrše tragedije, kakor v svetlih palačah, saj človeško srce je vedno in večno enako. Samo vrzi se v življenje, opazuj, kako ljudje trpe in se vesele; bodi človek s človekom, živi, čuti sam, če imaš srce, in ne bo ti manjkalo gradiva ne oblike za žaloigre, za resne igre in vesele. Kje je ljudstvo, katero bi imelo toliko zdravega naravnega humorja kakor naše? Opazuj, poslušaj ga in komedije se ti bodo same pisale. Samo opazovanje je treba, kakor pravimo, to se ve, da tudi talenta, brez njega ni nič, poleg tega pa se mora človek učiti, vaditi. Nemogoče ni, gotovo, spisati tudi dobro igro brez Sofokleja, Aristofana, brez Calderona, Molièra in Shakespeara; ali če se čevljarji uče, pa bi se dramatiki ne! Ako si more človek pot okrajšati, zakaj bi si ga ne? Zlasti pa se ni ogniti velikana Shakespeara, kateri je začetek in konec vse dramatike.

Dobro, da nam je prostor pri kraju, sicer bi nas morda premagala skušnjava, da povemo kaj, kar nam že dolgo srce teži, in s tem razžalimo koga nehote. Samo toliko: širi in šopiri se pri nas čedalje bolj v pisanju in dejanju neka surovost, neotesanost, neka neplemenitost, da je človeka strah, kaj bo iz tega! Nekateri mislijo pri nas, kakor je videti, da surovo, robato, neotesano -- to je domače, to je narodno. Bog nas hrani take narodnosti! Kako bi se moral Slovenec tukaj veseliti vsakega časnika, ki mu pride iz domovine, zvesto ga brati od prve do zadnje vrste ter napajati se iz njega narodnega duha, kakor bi rad, kakor se sili, pa ni moči, ni moči! Ako je resnica, kakor pravi Buffon: Le style c'est l'homme, če je človek tak, kakršno je pisanje, kaj čemo misliti? Bog daj, da bi bilo skoraj drugače!