11

"Rime" je imenoval Petrarka svoje pesmi in italijanski pesniki so tudi v tem radi posnemali "očeta nove lirike". Redki so v italijanski poeziji verzi brez rime. Francoz si v svojem jeziku nerimanega verza skoraj misliti ne more. On rabi rimo še v drami, kar je čisto nasprotno našemu okusu. Narod poje povsod v rimah ali vsaj v asonancah.

Nemci so bili rimi sicer nekdaj vojsko napovedali. Zastonj! Naglo si je pridobila zopet prejšnjo oblast. Zdaj kraljuje brez ugovora po vseh omikanih jezikih. To nam dovolj očitno kaže, da je rima zares imeniten del poetične oblike, ne samo ušesu prijetna igrača. Njen sled se nahaja že pri starih, zlasti pri Rimljanih, kjer je bila brez dvoma v narodni pesmi navadna. Vendar starim ni bila tako potrebna kakor nam, ker so imeli svojo umeteljno, tako mnogovrstno metriko.

Rima je pa tudi estetično upravičena, da, celo potrebna. Sila mora biti v lepi harmoniji s svobodo v vsaki umeteljnosti, tako tudi v poeziji. "Vezan" se imenuje poetični govor. Pri Grkih in Rimljanih bila je umeteljna "mera" tista potrebna vez, pri nas jo mora nadomestovati rima. Rima je verzom muzikalna vez.

Da je rima dobra, mora biti najprej čista. Čisto imenujemo rimo, v kateri se samoglasniki v besedi popolnem strinjajo s samoglasniki druge besede in tako tudi soglasniki med sabo.

Pri nas se pogosto greši zoper to pravilo . Zgledov ni treba navajati, polno jih je skoraj v vsaki pesmi. Ne sklicujmo se tu na Prešerna. Pomislimo, da si je on moral šele ustvariti poetični jezik, in čudili se bomo, da je njegova oblika še tako čista. Tudi nemški klasiki niso tako skrbno pazili na čistoto rim kakor novejši.

Zlasti je pri nas gledati, da se ne rimajo samoglasniki, ki se sicer enako pišejo, a različno izgovarjajo. "Vrême in séme, vôda in posóda, vrát in bràt" bile bi slabe rime. "Šumí in gledati, srcé in déklice" niti se celo rime ne morejo imenovati, a vendar se tako pogostoma nahajajo. Sme se pa rimati "jéz in lés, ród in plót, okróg in jók", ker se v izgovoru na koncu pri nas skoraj čisto nič ne loči trdi od mehkega soglasnika. Posebno ostri sodniki, pravi Radamanti, pa celo ne pripuščajo takih rim, n. pr. "iméla in veséla", ker e v prvi besedi izgovarjajo skoraj kakor ej in v drugi kakor je. Ravno tako jim je gnusoba rimati: "lepó in pojó", ker ima prvi o drugačen, samoglasniku u podoben glas, a drugi se glasi skoraj kakor ô. Ker se pa ta razloček v izgovoru ne dela povsod -- Gorenjec n. pr. nima celo ušesa zanj -- mislimo, da bi se smelo tu vendar malo odjenjati in taki pregreški spregledati pesniku, ako se sicer pošteno vede. Da prosimo tu milostne sodbe, imamo še drug, kakor se nam zdi, jako imeniten razlog.

Prerado namreč se zgodi, da "v mlado zagazi, kedór preskrbno ogiblje se blata". Če se preveč ogibljemo takih in enakih rim, lahko pademo v večjo napako. Ni namreč dobro, ker je enakomerno, rimati vedno samo enake besede: imena z imeni, priloge s prilogi, glagole z glagoli, a zlasti participije s participiji, kar se pri nas vse pregosto nahaja; "sedéla in péla, lepó in sladkó" itd. Kolikor se more, naj se gleda, da se v rimah mešajo besede: "hvala in bala; tuje, zdihuje; lepó in pojó" (a tu nam je že ušla rima, ki ne najde milosti pri ostrem sodniku). Kdor se more ogibati obeh napak, tak ima tem večjo zaslugo. "Omne tulit punctum."

Popolnem čistim rimam se tudi ne prištevajo tiste, v katerih se ujemata soglasnika pred samoglasnikoma, n. pr. "hudoba in grdoba, imé in samé"; vendar se jih ni ogibati povsod. Italijani in Francozi rimajo celo kar pri nas ne gre, enake besede, ki imajo razen pomen, n. pr. volto in volto, pas in pas.

Dalje naj se gleda, kolikor je moči, da rime ne padajo vedno v končnice, nega v deblo besede. Lahko je umeti, da je krepkejša rima "dôba in zlôba", nega "nebésa in telésa", ali pa "sedijo in medlijo, gorkó in svetló".

Naš jezik nima toliko debelnih rim kakor n. pr. nemški, zlasti pa smo ubožni v krepkih moških debelnih rimah, kakor: "rást in past, sád in mlád", zato se je človek zveseli, če jo kje najde.

Dalje je dobro presoditi, katera beseda se stavi za rimo. Zadnje mesto v verzu je namreč posebno imenitno, rekel bi, častno mesto.

Rimajo naj se torej, kolikor je moči, samo take besede, katere imajo poseben pomen, a ne brezglasne, zlasti partikule, kakor: "je in se". Kako važno je, katera beseda se stavi za rimo, to se vidi najbolj v komičnih ali satiričnih pesmih, kjer posebno lastno ime, za rimo postavljeno, nikoli ni brez posebne moči:

Zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njím, kdor napčen si očitar,
rekoč: le čevlje sodi naj -- Kopitar.

Ali pa:

Tvoje pisarije so ko v gnoju Job,
duh je nekaj vreden, truplo polno gob.

Posebno važno je še to, na kar se pri nas tudi premalo pazi, da rime ne bodo preveč enolične. Ne sukajmo se vedno med: "ile in ale, ije in uje"; bodimo malo pogumnejši in poskusimo časi kako novo, to se ve, da ne sme biti za lase privlečena. Posebno bi priporočali našim mladim pesnikom, naj vržejo vmes sem ter tja kako daktilično rimo: "čákala, plákala; vrískajo, blískajo".

Zadnjič naj se pazi, kolikor se da, da se tudi samoglasniki v rimah prijetno vrsté. Slabe bi bile n. pr. v sonetu rime: "ála, áva, áje, ače", ali pa celo: "ice, ije, ila, ina". Sploh je mnogo imenitneje, nego se po navadi misli, k k samoglasnik je v rimi. Kdo bi tega ne čutil, ko čita veličastne verze:

Ko brez mirú okrog divjám,
prijat'lji prašajo me: Kám?
Prašajte raj' oblak nebá,
prašajte raji val morjá,
kadàr mogočni gospodár,
dreví jih sem ter tjà vihár.
Oblak ne vé in val ne kám,
kam nese me obup, ne znám.

Da se tu vedno ponavlja temni a, to ni samo naključje, to je pesnik dobro vedel, zakaj je tako delal.

Kdor hoče vedeti, kaj so lepe rime, temu svetujemo razen italijanskih poetov posebno Bodenstedtov "Mirza Schaffy", kjer je sploh poetična oblika dovršena do najvišje stopnje.

Tu smo podali našim mladim pesnikom, ki se hočejo učiti, nekoliko "dobrih svetov"; naj store z njimi , kar se jim zdi. Prisiljeni smo pisati o teh stvareh, ki jih bo večina čitateljev z nevoljo ali celo ne brala; poslalo se nam je namreč v kratkem času mnogo pesmi, ki niso brez poetične vrednosti, vendar jih ne moremo natisniti, kakor bi jih radi, zaradi pomanjkljive oblike. Nikakor pa nečemo reči, da vsak verz mora res do zadnje pičice ves tak biti, kakor smo dejali, sicer ni nič vreden; to bi bilo smešno. Paziti se je glavnih napak in gledati tudi, da drobnih ni prepolno, sicer pa mora človeka prirojeni in izobraženi okus voditi v umeteljnosti kakor v življenju.