12

Slovensko dramatično društvo, dasi slabo podpirano, pridno napreduje. V kratkem času je dalo na svetlo dvanajst zvezkov "Slovenske Talije". Zadnjih petero, ki smo jih prejeli pred nekimi dnevi, obsega dve izvirni veseli igri, eno večjo in dve manjši prestavljeni in dve opereti.

Prva izvirna igra je: "V Ljubljano jo dajmo!" Igrala se je že v Ljubljani. Došla so nam o predstavi razna poročila, ki se nikakor ne zlagajo, tako da nimamo o nji jasne podobe. Tudi o igri sami smo slišali različne sodbe; hvalili so jo nam in grajali enako veljavni možje. Toliko pa smo posneli iz teh nasprotnih glasov, da jo je zadela jako ostra kritika. Prostor nam ne pripušča obširneje razlagati svoje mnenje. Samo toliko:

Nikakor nočemo reči, da je ta igra dovršena, mnogo se da očitati njeni tehniki, ali pomislimo: njen pisatelj je mlad in ta igra je njegova prva poskušnja na tem težavnem polju. A kaj posebno poudarjamo, kar se nam zdi veliko vredno, to je; igra je izvirna, njen predmet je vzet naravnost iz življenja, in sicer iz domačega življenja. Pri tem pa ima -- in temu se po naši misli ne da ugovarjati -- dve osebi, nenavadno srečno osnovani in izvrstno izpeljani. Pavle je prototip veselega, lahkoživega vinskega bratca, a poleg zvestega, pridnega hlapca, ki ljubi svojo hišo ter se trudi za njen prid posebno, če mu njen gospodar časi malo kaj spregleda in mu ne oponaša tu pa tam kakega sladkega požirka. Vedno je dobre volje, vedno šaljiv in gostobeseden, prijazno se mu smeje življenje, a zlasti, kadar mu odseva iz polnega kozarca. In Neža -- kdo je ni že videl, priletne molitvarice, kateri je brez sadu odcvela mladost in lepota, kaj je je imela! Življenje ji je polno skušnjav, katerim se je težko ustavljati; kar je mlado in veselo, vse je pregrešno, še smejati se ni prav. Gorje, če vidi mladeniča z dekletom govoriti, saj se ve, kaj imata; tu so vsi križi doli! Hitro materi povedati, če ni že prepozno! Kdo bi se iz srca ne smejal, ko vidi, kako se Pavle šali z njo, dobro jo pozna in ve, kako se sme z njo govoriti. Križa se pred njegovim pregrešnim čeljustanjem, vendar se ji na skrivnem nasmehuje zarjavelo srce. To je natanko po življenju opazovano in zvesto realistično načrtano. Teh dveh podob bi se ne bilo sramovati najboljšemu pisatelju. Tu je življenje, tu bije prava komična žila. Tudi Gašperju in Rotiji ni kaj očitati. Mirko in Marija sta "on in ona", potrebna v komediji, brez posebnega obraza, osebi, kakršni je vsak že večkrat videl na -- odru.

Vse skupaj: "V Ljubljano jo dajmo" je igra, ki ne dela sramote naši mladi Taliji. Gospodu pisatelju svetujemo, naj zvesto, kakor do zdaj, opazuje življenje, a tudi naj pridno prebira dobre komedijepisce, in kar je posebno važno in jako potrebno, če ima priliko, in česar je treba, hodi naj pogosto v gledišče, kjer se dobre igre dobro igrajo.

Druga izvirna igra je "Roza", o kateri ne moremo tako obširno govoriti. Gospod pisatelj si je izvolil, če se ne motimo, Molièra za zgled, sijajen, klasičen, a nevaren zgled! Življenje je zdaj čisto drugače nego za Molièra. Iz Molièra se nam je učiti, posnemati ga je nevarno. To je pač tudi zapeljalo gospoda pisatelja, da je svojo igro spisal v verzih, kar ji ni na korist. Vsak stvar ima svoj čas. Vsa igra nam kaže v mislih in po obliki, da je delo visokoizobraženega, blagočutnega moža, in to je lepa hvala; ali pa imajo njene osebe dovolj moči in življenja, rekli bi, dovolj krvi v sebi, to se pokaže, kadar pride igra na oder! --

"Graščak in oskrbnik" je srednje dobra igra, brez posebnih prednosti in brez posebnih napak. Prestava je čista, da ne more biti bolj; gospod prestavljavec se je skrbno ogibal besed in konstrukcij, katere bi se smele po naši misli brez skrbi rabiti. Kam pridemo z večnim čiščenjem? Saj nam tako manjka besed.

"Klobuk" in "Svojeglavneži" sta prijetni "bluetti". "Klobuk" se je dajal "za priklado" tudi v dvornem gledišču dunajskem.

Pri opereti je godba poglavitna stvar; kdor je ni slišal, ne more soditi. Besede v "Tičniku" in "Serežanu" niso niti mrzle niti gorke, a vendar take, da se ne ustavljajo dobri glasbi. Slišimo praviti, da obe opereti jako godíta našemu občinstvu, in to je glavna stvar.

O tej priliki si ne moremo kaj, da bi še enkrat ne ponavljali sveta gospodom prestavljavcem, če se nam je tudi naš prvi svet tako zameril Dobro naj pogledajo in pregledajo igro, katero hočejo prestavljati. Po naši misli je prestave samo vredno, kar je dobro. Shakespeare je podlaga vsakemu repertoiru. Naj se nam ne odgovarja, da se ta velikan še ne more predstavljati v našem gledišču; saj upamo boljših časov, in prestavljena mora biti igra, preden se predstavlja. Hamlet, Lear, Macbeth, Othello, Julij Cezar, Romeo in Julija, teh naj se loti, kdor čuti zmožnosti v sebi in da slovenski dramatiki krepko podlago. Druge igre še lahko čakajo nekoliko časa. Schillerja imamo že precej. Goethe nam je dal Ifigenijo, toda morala bi se malo pregledati. Celo Fausta imamo, a zakopan je nekje doli na Hrvatskem; priporočali bi tudi njegovega Egmonta. Izmed novejših nemških dramatikov posebno našim rojakon na srce pokladamo Grillparzerja in G. Freytaga. Pozabiti se ne sme genialna Calderonova drama: "Življenje -- sanje". Izmed živečih Francozov so A. Dumas (sin), Emile Augier in Victorien Sardou tudi Nemcem in pač vsemu svetu v tehniki sijajen zgled. Njihovi predmeti so iz življenja; žal, da to življenje je gnilo ali pa vsaj nagnito. Zato ne svetujemo, da naj se slovenijo. Ali učiti se je veliko iz njih, ker v tehniki in dialogu nimajo vrstnika.

A društvu, katero se tako marljivo trudi, ustvariti nam narodno gledišče, želimo iz vsega srca prav obilo duševno in materialno podporo.