14

Zdaj šele nam je prilika dana, izreči željo, ki nam je že dolgo težila srce.

Pri vseh izobraženih ljudstvih vidimo, kako skrbno se zbira in zvesto hrani vse, kar je v zvezi z narodovim življenjem. Narodne pesmi, pripovedke, vraže, navade, pregovore, šale, uganke, igre, vse se pobira kakor drage svetinje; največji učenjaki so posvetili vse svoje življenje takemu nabiranju in s tem si pridobili slavo in hvalo narodovo. O prvem pogledu se bo to morebiti kateremu čudno, nekako otročje zdelo. A če se stvar malo tanje pregleduje, vidi se kmalu, da ima to nabiranje veliko, in sicer dvojno veljavo. Nabrano blago nam kaže najzvestejšo podobo narodovo, njegovo življenje, mišljenje in govorjenje. A pripovedke, in zlasti pesmi, imajo še drugo vrednost, ki se je pri nas do zdaj vse premalo spoznala. Slovstvo, kakor vsa omika, mora imeti svoje korenine v narodu, da ne zvéne in se ne posuši kakor rastlina iz tujih tal presajena. V zgled nam bodita tu samo grški in latinski narod. Kako moč je imela umeteljnost, poezija pri Grkih! Vse njihovo življenje, občinsko in družinsko, bilo je z njo napojeno, polepšano, poblaženo. Rimljan je prinesel umeteljnost iz tuje dežele domov, da bi jo imel za kratek čas. Ker ni zrastla iz naroda, ni dobila nikdar tako vseobsežne moči kakor v svoji materini deželi. Pri novejših narodih je vedel zlasti Nemec postaviti svoje slovstvo na narodno podlago. Tu nam ni obširneje govoriti o tej stvari; dovolj naj bode omeniti, kako so prestvarili nemško liriko s tem, da so zajemali iz narodnega vira, zlasti Goethe, Uhland, Heine.

Ni čudo! Ljudstvo ima v vsem svojem mišljenju, v svojem čutu in govoru nekaj zdravega, dobrodejno naivnega, po čemer človek najbolj hrepeni, ko se je najdalje po izobraževanju ločil od prvotnega stanja.

Ne more se reči, da se pri nas ni nič na to stran storilo do zdaj. Nabranih imamo precej narodnih pesmi in tudi nekoliko pripovedk, a vendar je vsakemu znano, da večja polovica blaga čaka še pridnega nabiralca. Čaka še, pravimo, a dolgo ne bo čakala. Strašno hitro ginejo pri nas lepe stare pesmi iz naroda. Od dne do dne jih je manj, in če se ne podvizamo, kmalu ne bo kaj pobirati.

Naše ljudstvo ima svojstvo, ki mora z žalostjo navdajati vsakega pravega rodoljuba, da tako rado, tako lahko popusti, kar ima zares dobrega, veljavnega, ter se poprime novega, kar mu prineseš, zlasti če je tuje, naj bo slabo, prazno, puhlo, samo da je novo. Kake lepe pesmi so se razlegale pri nas še za naših dni pri vinu, na polju, na njivi, pri preji, pri teriški jami! Kako čiste, nežne, zares poetične! Spominjaš se jih, njih napevi ti don‚ po ušesih, poskušaš jih peti -- zastonj! Te pesmi, katero si tolikokrat slišal, tolikokrat sam pel, ostal ti je v spominu začetek, druge veš kako strofo iz srede, tretje konec ali posamezne besede. Pojdi domov, poprašuj! Kaj boš slišal? Doma se jim enako godi. Dejalo se ti bo: "Ta in ta stara ženica je znala več sto pesmi; a nesla jih je s sabo v grob. Zdaj se take več ne pojo. Mladi svet ima zdaj drugo nošo, druge navade, druge pesmi."

A kake pesmi! Med našo moško kmetsko mladino se širijo bolj in bolj tiste poskočnice, tiste "štirivrstnice", ki nam prihajajo po voznikih, vojakih in drugih enakih kulturonoscih iz nemških planin. Večina teh "pesni" je brez vse poetične vrednosti; mnoge, le premnoge so take, da jih človek ne more peti v izobraženem društvu. To je kuga, to je smrt vse poezije. Kar pojo dekleta, res ni nesnažno; to bi bilo že celo žalostno -- a vendar je plitvo, površno; namesto globokega, krepkega čuta širi se prazna sentimentalnost ali pusta šaljivost; a poezije boš v taki pesmi zastonj iskal. Žalostno, da je okus pri nas že tako pokvarjen, pri ljudstu in pri omikanih, da visoko cenijo stvari, katere nimajo nikake vrednosti. Pesmi, kakor: "Mila, mila lunica", "Venček na glavici", "Karkol' pod milim, milim" -- in druge te vrste, prikupile so se tudi izobraženim tako, da bi se jih mnogo pohujševalo, ako bi trdili mi, da take pesmi po besedah in po napevu samo kvarijo dobri, zdravi okus našega ljudstva.

Kam merimo s temi besedami? -- Zbirajmo, zadnji čas je, kar je še ostalo narodnega blaga; zbirajmo posebno pesmi, besede in, kolikor moči, tudi napeve! Zapisovale naj bi se pesmi, kakor se čujejo; nabrano blago naj bi se izročilo možu, sposobnemu temu težavnemu delu, kateri bi ločil zrnje od plev, popravil in prenaredil, kar je neogibno potrebno, in potem v pripravni obliki na svetlo dal. Samo ob sebi se umeje, da bi se porabile zbirke, katere že imamo. To bi bilo narodno delo, koristnejše nego vsi "naučni slovarji". Tako izbrano, očiščeno in poblaženo dalo bi se to blago v roko zopet ljudstvu, od koder je prišlo. To mu bo budilo narodno zavest in čistilo pokvarjeni okus.

A druga korist, katero bi imelo tako delo, je ta, da bi se iz njih učil mladi pesnik, kako narod čuti, kako izgovarja svoje čute. Čudeč se, bo videl, kako krepko, kako globoko ljudstvo čuti in kako lepo, naravnost, brez okolišev od srca do srca izrazuje, kar čuti. Pravo zdravilo bi bilo nekateremu pri nas tako branje. Lepo priliko bi imeli posebno slovenski dijaki, ki so ob tem času raztreseni po vseh krajih naše domovine, ker so v najožji dotiki z ljudstvom, pospeševati to delo. A kdor se čuti poklicanega, naj se oglasi, da se mu zbrano blago pošlje, da ga kritično pregleda, uredi in na svetlo da. Hvala vsakega pravega rodoljuba mu bo gotova!