2

Do zdaj se res kaže, kakor da bi hotela obveljati tvoja beseda. "Zvon" je našel več pomoči kakor sem je pričakoval. Lepo jih je videti, kako se vrst‚ drug za drugim k daritveni mizi ter pokladajo nanjo svoja darila: ta manjše, oni večje, po premoženju in -- dobri volji; večina ožuljene cesarske podobe, ki se jim vidi, da so res pridobljene s potnimi rokami; zdaj nepretrgana vrsta, zdaj malo presledka, da si človek nekoliko oddahne -- duhovni in posvetni možje, učenjaki in prostaki, učitelji z učenci, tu eleganten meščan, za njim prost kmet z malo okornimi nogami, a umnim, bistrim pogledom! Marsikateri stisne pobiralcu mimogrede dobrosrčno roko, marsikateri mu pomenljivo pomežikne, češ: Le moško naprej, pa ničesar se bati! Nekateri pa ga tudi pozdravi s prijazno, izpodbudljivo besedo. Kar pa najbolj razveseljuje oko in srce, ki pri nas ni ravno razvajeno s takim pogledom: med krepkimi glasnimi moškimi koraki, drobne, goste stopinjice; med resnimi možaki, kakor jasne plavice tu pa tam med pšenico, prikazujejo se -- in ne preredko -- lepe ženske podobe, gospodične in gospe, ali kar je lepše: dekleta in žen‚; vsaki zdrsne izpod umetno robljene, dišeče rutice zganjen papirček na mizo, vsaka malo, graciozno pokima z glavico, a ne pregloboko -- tu pa, če ne motim, se je celo malo nasmehljala, potem pa hitro izgine izpred oči, kakor v sanjah prijazna prikazen! Pa to bi človeka malo ne veselilo! -- saj nimamo drvenega srca!

Hvalo jim vsem, kateri so prišli, in tudi tistim, ki so obljubili priti, a jih je zadrževalo do zdaj -- slabo vreme; prepričani naj bodo, da njihovi darovi ne bodo darovani -- zastonj!

Začetek torej bi ne bil slab; toda, prijatelj, ne pozabiva modrih Solonovih besed, katerih resnico je prepozno spoznal Lidije kralj, takrat šele, ko mu je na grmadi stoječemu, že plamen lizati jel bose noge; namreč, da ne imenujmo človeka, če se mu še tako dobro godi, srečnega, preden nismo videli njegovega konca!

Tudi prvi "Zvonov" glas, kakor mi pišeš ti in mi poročajo drugi, ni bil ravno sploh neprijeten ušesom in srcem. Ali to veselje ni čisto brez grenke kaplje. Videti je, da se pričakuje veliko, ali bo pa moči ustreči vsem željam? Stvarnik nad oblaki ima gotovo mnogovrsten repertorij: dež in točo, sneg in slano, grom in strelo; ima žareče sonce na sinjem nebu, jasnem ko ribje oko, in ima umazanosive megle in oblake, ki se vlačijo zaspano in dolgočasno po nebu; pošlje, če hoče, mraz, "da kamenje poka", in vročino, "da vrana zijá" -- a vendar, kakor že pravi pregovor, ne more pogoditi vsem. Kako bi se moglo terjati kaj takega od ubogega človeka? Druge pomoči ni, kakor da napravi človek gostí, kolikor mogoče mnogovrstne, potem morda vendar sme upati, da si izbere sleherni gost kaj za svoje grlo, morebiti še celo kaj, kar ponese domov svojim otrokom -- po besedi Goethejevi: Če daješ kaj, le mnogo daj -- potem si vsak izbere kaj.

Prosim torej častite bralce in ljubeznive bralke (tudi takih nam je dal Bog več, kakor smo se jih nadejali), naj ne zahtevajo, da jim godí vse, kar se jim prinese; jako mnogovrstne goste imamo; ta ima rad sladko, oni kislo; ta je prijatelj papriki, ki je drug ne more trpeti, tako da je res križ -- vsem ustreči nemogoče; naj bo torej vsak zadovoljen, če najde le eno, ki se mu prilega, pa naj si te obilneje privošči; ko bi pa bil kdo tako izbirčen, tako razvajen, da bi mu nič ne dišalo, tega pa prosimo, naj za ljubo vzame vsaj našo dobro voljo! --

Izrekujejo se želje, naj bi prinašal "Zvon" tudi znanstvene spise; tudi tvoja je ta želja -- moja tudi. Drugega ne manjka kakor prostora. Pa naj se poveča list! -- Izborno! acu rem tetigisti, tudi od drugod sem že slišal ta glas; ali, dragi prijatelj, postava je v naravi in v življenju, da dva vatla sukna, bodisi debelo ali tanko, veljata več kakor -- eden. Če pa je po volji kupcem, govoré naj -- suknja je dovolj.

Zdaj pa še eno, ki me že dolgo grize. Od več strani mi dohaja glas, da jim je list še precej po volji, le zdi se jim malo -- premajhen; ko bi bil vsaj tolik kakor nekdanji "Glasnik!" In ti sam mi pišeš to ! Brate, ali pa tudi veš, kaj praviš? Ali si meril, preden si govoril? Glasnik je imel več podob, v eni je res nekoliko večji mimo "Zvona!, v vseh drugih pa nekoliko -- manji. Pa si primerjal črke? To mora vendar reči vsak, da Zvonova pola ima veliko več berila kakor Glasnikova. Kaj pa papir? ali si ga dobro pogledal? Poglej, kadar imaš čas, razne časnike vseh jezikov, kakor sem jih jaz, pa mi povej, kateri ima tako lep, tako drag papir! To, prosim, naj se tudi dobrovoljno pomisli; če je pa splošna volja naročnikov, da se oblika Zvonova poveča, naj se le oglasijo, kakor je bilo prej rečeno.

Pri tej priložnosti, in to bodi konec današnjega pogovora, izrekujem srčno zahvalo posebno tistim gospodom, ki so pripoznali v pismih mojo dobro voljo in me spodbudili z marsikatero dobro besedo; in vem, čujte, so tudi lepa, drobna pisemca, zanje pa dvojno hvalo!