7

Med glavne svoje namene šteje "Zvon", kakor je bilo že rečeno v "Vabilu", tudi tega, da zbuja mlade moči, da bi bil ta list neko središče literarnega življenja. Z veseljem moremo reči že zdaj, da se nismo motili v svojem upanju. Preden je prišel še prvi list na dan, imeli smo že lep kup poetičnih izdelkov, poslanih nam od vseh strani, in še jih prejemljemo dan na dan. Zlasti mladina nam izkazuje mnogo zaupanja in tolažilno nam je videti, da si je vedela tudi v tem viharnem času ohraniti veselje do blage umetnosti.

Res je, da ni vse čisto zlato, kar se nam je poslalo; vendar smemo reči, da smo že do zdaj našli nekoliko lepih talentov, ki so nam bili poprej čisto neznani; samo če se ti srečno in zdravo razvijejo, potem se nam ni bati, da bi popolnem zamrlo naše literarno življenje. Ali -- in zdaj pride druga, manj vesela stran -- tudi med najboljšimi pesmami, ki jih imamo, ni skoraj nobena taka, da bi se dala natisniti, kakršna je. Naši mladi pesniki namreč -- o starih tu ne govorimo -- preveč zanemarjajo obliko, ali iz nemarnosti ali iz napačnega načela, tega ne moremo razsoditi. Veliko zaslugo bi imel, kdor bi jih mogel prepričati, da je to velika napaka. Nismo tako predrzni, da bi si kaj takega upali; vendar si štejemo v dolžnost, opominjati in svariti, dokler je čas, naše mlade prijatelje, da hodijo po napačni poti, in prositi jih, naj krenejo na drugo, dokler še ni prepozno.

Najprej ne pozabimo nikoli, da poezija je umetnost. Pri umetnosti pa je oblika bistvena, z idejo tesno zvezana stvar.

Lepa misel v lepi podobi, ideja in oblika v harmonični zvezi, to mora biti pri vsakem umotvoru, to mora biti tudi pri najmanjši lirični pesmi. Da ni pravega umotvora brez lepe ideje, to se umé ob sebi; a kjer se oblika ne strinja in zlaga v lepi harmoniji z mislijo, naj bo ta še tako lepa, tam je pomanjkljivost, tam ni čistega uživanja, tistega blagega, nekaljenega veselja, katero nam zbuja vsak resnični umotvor.

Pustimo to druge umetnosti na stran, govorimo samo o poeziji, in sicer liriki. Kakor mora slikar natanko poznati vse lastnosti barv, katere so mu pripomoček, da utelesi svoje ideje, da mu ne odreko, kadar hoče svariti luč ali senco, človeško lice ali zvezdovito nebo: tako mora pesnik v oblasti imeti jezik, edino svoje umetniško orodje, da se prileže vsaki misli, vsakemu čutu, kakor bi zrastel z njima. In kakor ne sme lepa podoba nikdar žaliti očesa, nego goditi mu, tako mora tudi pesem, zlasti lirična, vedno prijetna biti ušesu.

Da ni oblika v poeziji kakor človeku obleka, tega se prepričamo najbolje, če vzamemo lepo pesem, pa ji damo prozaično obliko. Ravno tiste misli, ravno tisti čuti, in vendar -- to ni več pesem, ni več umotvor; res je, kar pravi, a ne seza nam tako globoko v srce, ne objema nas s tisto sladko, čarobno močjo.

Res je, najprej je treba poetu misli, krepkih, globokih, visokih misli in čutov. Teh mu ne more dati najboljši nauk; dajati ali vsaj zbujati mu jih mora življenje. "Primum vivere, dein philosophari", ta znani izrek bi se smel tako prenarediti: Najprej živeti, potem peti. Učiti pa se moremo in učiti se moramo oblike. Krivo bi bilo misliti, da se veliki pesniki niso učili. Znano je, da ravno Heine, eden izmed najslavnejših lirikov nemških, kateremu nihče ne bo jemal genialnosti, ni kar tako iz rokava iztresal svojih neumrjočih pesmi: čim bolj se nam vidijo preproste, naravne, tem bolj jih je obdeloval, predeloval in pilil, več je v njih skrite umetnosti; in da nam ne kažejo dela in truda, to je ravno največja umetnost. Ravno v lirični pesmi, ki je po navadi kratka in se pregleda lahko z enim pogledom, najbolj žali izobraženi okus vsaka, tudi najmanjša napaka, katero bi človek čisto prezrl v dolgi epični pesmi ali v drami.

Ne more se tajiti, da se nahajajo napake tudi pri velikih liričnih pesnikih; in vse preradi se opiramo nanje, govoreč: Saj ima to še Goethe, Prešeren! Ali pomislimo, kjer je veliko luči, tam sme biti tudi nekoliko sence. "Verum ubi plura nitent in carmine, non ego paucis offendar macalis!. Ne posnemljimo na velikih možeh pomanjkljivosti, slabosti, ampak to, kar imajo lepega, dobrega, kar jih edino dela velike može. Smešen bi bil, kdor bi mislil, da posnema Napoleona, če hodi sključeno, drži roke na hrbtu pa gleda srepo, kakor bi hotel zemljo prebosti. In ne pozabimo dalje, da se čisti okus, da se jezik gladi -- da se nam marsikaj pomanjkljivo, neprijetno zdi, ob čemer se niso naši očaki nikakor spotikali. Kak jezik ima n. pr. naš Prešeren in kaj je dosegel z njim! Pomislimo dobro, koliko laže je delati pesmi za njim, ker je on toliko storil pred nami in za nas! Mi se torej ne moremo izgovarjati z njim; njemu se moramo samo čuditi in ne moremo se mu prečuditi, da je njegovih pesmi oblika (jezik, verzi, rime) tako lepa, gladka in blagoglasna.

Oblika je dvojna, v širšem in ožjem pomenu. O prvi, kako naj namreč utelesi ona svoje misli, kakšno podobo naj jim da, da doseže svoj namen, bomo morda govorili o drugi priliki. Najprej hočemo govoriti o obliki v ožjem pomenu; o jeziku, prozodiji, verzih in rimah. Bog daj, da ne bi zastonj!