8

O jeziku v pesmih pač ni treba obširneje govoriti; da mora biti po slovnici pravilen kakor v prozi, to se umeje samo ob sebi. Nespametno je misliti, kar se pri nas pogosto nahaja, da se genialnemu pesniku ni treba ravnati po suhoparnih slovniških pravilih; marsikak pesnik pri nas daje svojemu pegazu oblast:

Kar koli moreš z mano skakáti,
nastáv in pasti se némaš bati.

In tako moramo marsikateremu, ko beremo njegove pesmi, pomilujoč reči:

Tvoje pisarije so ko v gnoji Job,
duh je nekaj vreden, truplo polno gob!

Res, da tak mož nam prerad odgovori, če ga skušamo poučiti:

Ne uči ti mene, ljubi moj brat!
Kdor ima razum, dam zna se vêsti,
kdor ima izvirnost, vprašal ne bo,
kaj vaša vodila mu zapovedó.

Slovnica, kakor logika, sestra njena, res je suha, dolgočasna stvar, ali potrebna kakor vsakdanji kruh. tu pa bi mi utegnil kdo dogovoriti: Pravilen jezik mora biti, dobro! Ali kaj pa je pri nas pravilno? Saj ne pišeta dva časnika, v enem časniku dva pisatelja enako; slovničar slovničarja pobija. "Kaj mi je, kaj ne verjeti?"

Res je, da naš jezik ni še utrjen; vedno se spreminja, zdaj se kaže v teh, zdaj v teh oblikah. Abecedna vojska pri nas je že daljša od tridesetletne, in kakor kaže, mogla se bo v dolgosti meriti s križevniškimi vojskami. Ravno v naših dnevih se vrši velik prevrat v jeziku. Možje namreč, ki imajo sicer za zbujanje narodnega duha pri nas veliko zaslug, imeli so več dobre volje nego moči. Jezika niso poznali; z narodom so bili samo v površni dotiki, zato niso vedeli, kako on misli in govori; neznana so jim bila druga slovanska narečja, imeli niso splošne jezikoslovske izobraženosti. Tako so dali našemu jeziku napačno, neslovensko obliko. Treba je bilo tukaj mnogo v književnem jeziku utrjenega podreti, preden se je moglo na njegovo mesto novo, boljše postaviti. Podiranje pa je trudapolno in nehvaležno delo. Ljudje, ki gledajo, majó z glavami, mrmrajo, grajajo ali pa še celo branijo, ko bi bilo treba pomagati, da se delo hitreje in bolje zvrši. Kdor se loti tega dela, treba mu je najprej dobro poznati slovenski jezik, in sicer ves slovenski jezik, ne samo kakršnega v Ljubljani ali v Kranju govore ali tudi v Metliki.

Da pa more presoditi, kaj je slovenski, kaj ne, mora korenito znati staro slovenščino in druga narečja slovanska, kar tudi samo še ne zadostuje, biti mora sploh jezikoslovno izobražen. takega moža imamo. Če hočemo, da pride kdaj naš jezik malo k pokoju, moramo, vse nič ne pomaga, iti za njim. Pisalec teh vrstic imel bi sicer osebno mnogokaj opomniti: zdelo se mu je in zdi se mu še, da mož tu pa tam malo pregloboko reže; a saj je bolje globoko nego plitvo orati; zato pojde polagoma tudi on za njim, kakor gre že večina naših pisateljev. Že ko smo ustanavljali "Zvon", bila je naša želja, da bi bil ta list mlajšim, kateri se hočejo učiti, zgled dobrega slovenskega jezika; upamo, da ta želja se nam bo spolnjevala bolj in bolj od dne do dne.