9

Življenje je boj. Boriti se je človeku s sovražno mu naravo, z bližnjim svojim; boriti se mu je s seboj. A tudi narobe sme se reči: Boj je življenje; ne krvavi boj, kakor trdijo nekateri, ta mori življenje -- zdrav človeštvu in potreben je duševni boj, koristen tudi boj na slovstvenem polju. Stoječa, lena voda se le prerada usmradi. V nasprotovanju se misel meri z mislijo; sama zase, brez tuje pomoči mora pokazati tu svojo moč ali slabost; ima li pravico živeti in veljati ali ne. Samotrštvo je kvarno, kakor v materialnem, tako tudi v duševnem, literarnem življenju. Če ima vedno samo eden pravico prodajati svoje misli, drugi jih pa samo od njega kupujejo, zgodi se prerado, da se s časom učitelja polasti neka nemarnost, da ne gleda več, k ko je njegovo blago; da prodaja vse za dobro, kar mu pride ravno na vrsto.

Razprave o literarnih stvareh so se bile pri nas nekaj časa prepustile edinemu "Zvonu". Nekako čudno, neprijetno je bilo že njegovemu uredniku pri srcu, ne tako praznično, kakor tistemu Uhlandovemu pastirju v nedeljo dopoldne: "Na širnem polju sam stojim!" ko se ni tako dolgo časa nikdo oglasil -- vse tiho okrog in okrog! Toliko "pogovorov", a niti enega ugovora ali vsaj odgovora. Ribam pridigovati kakor sv. Anton in morda rakom žvižgati, to je morebiti poetično, gotovo pa malo vabljivo in zelo nehvaležno delo. Ko bi se mi vsaj zgodilo kakor tistemu pridigarju v puščavi: Si hi tacuissent, lapides clamabunt!

Lahko si torej vsak misli moje veselje, ko slišim praviti, da se je dunajskemu "Zvonu" oglasil v Ljubljani nemško-slovenski list. Nisem miroval, da sem ga dobil v roke! Strašna zmota! -- Upal sem, da bom slišal kaj poučljivega ali morda celo kaj veselega zvedel, kar mi je bilo do zdaj neznano, ker že tako dolgo živim daleč od domovine. Kako rad bi se dal prepričati, da moje misli o slovenski dramatiki so čisto napačne; nikogar bi ne bilo bolj veselilo nego mene, ko bi se mi bilo dokazalo, da je krepka in cvetoča. Nič tega! Vse druge stvari, in čudne! Najprej pa moram omeniti nekaj osebnega; pri nas je vse osebno! Gospod nasprotnik (naj mi dovoli, da ga imenujem tako, ker njegovo pravo ime mi je neznano), gospod nasprotnik govori v svojem spisu o nekem literarnem sodišču na Dunaju; to je pomota. Na Dunaju je več sodišč, tudi najvišje sodišče (Bog nas ga hrani!), ali literarno sodišče, in sicer slovensko literarno sodišče, meni tukaj ni znano nobeno, in jaz bi vendar moral nekoliko vedeti zanj! Potem govori zopet o "dunajskih kritikih". Kritikov je sicer na Dunaju gotovo mnogo in vsak ima svoj opravek. Kar se pa tiče "Zvona", naj mi verjame gospod nasprotnik, da ta list razglaša samo moje misli, ne ravna se po nikomur; za vse, kar je v njem, sem samo jaz sam, nikdo drug, odgovoren. Literarne pogovore pišem sam, vse od prve do zadnje besede, in sicer se ne posvetujem prej z nikomer, kaj in kako naj pišem. Misli v teh mojih pogovorih so vse moje osebne misli; komur torej niso po volji, naj se naravnost k meni obrne, naravnost mu bom odgovarjal. Po okoliših ni treba hoditi.

Gospoda nasprotnika peče, da je nemški, slovenstvu sovražen list prinesel moj spis o "slovenski dramatiki". Po pravici moram reči, da tudi meni ni bilo ljubo, ko sem to slišal. A kaj se hoče? Nekaterikrat človek ni vesel kakega pomagača, vendar ga mora trpeti. Jaz ne morem nikomur prepovedovati, da naj ne ponatiskuje mojih spisov, bodi mi to ljubo ali ne. Če posnema gospod nasprotnik iz te neprijetne dogodbe, da bi jaz sploh ne bil smel pisati tako, da se pohujšanje ne daje, moram mu to odgovoriti: Glavna stvar je v publicistiki, da je pisalec do dobrega prepričan, da je res, kar piše, in potem, da piše z dobrega namena. Teh dveh stvari sem si jaz v svesti, zato me malo ne moti, če se kdo pohujšuje. Prepričan sem namreč, da ima resnica v sebi tako moč, da nazadnje vendar koristi. To je ravno naša največja nesreča, da smo jo tako dolgo prikrivali drugim in sebi samim. Ni torej čudo, če tako dolgo prikrivana, mnogo koga v oči bode, ko nagloma zasveti. Kaj nam pomaga, ako slepimo sebe in druge? Resnica pride na dan prej ali pozneje gotovo; a boljše je, da jo pokažemo sami nego naši nasprotniki, ki nas potlej tem neusmiljene zasmehujejo, ko so odkrili naše siromaštvo. "Gnôthi sautón!" Spoznavaj samega sebe. Ta je prva zapoved, če se človek hoče boljšati, napredovati.

Rekel sem, da mi je bilo neljubo, ko sem slišal, da je nemški list svojim bralcem prinesel moj spis. To je tudi tako neki ostanek tiste naše prirojene bojazljivosti in tesnoprsnosti. Kdor ob cesti zida, ne sme se pritoževati, če mimogredoči delajo opazke o njegovem zidovanju. Vse nič nam ne pomaga, privaditi se je treba javnosti. Javnost je velika dobrota; ako časi malo rani, nosi tudi v sebi zdravilo. Če stvar dobro premislim in natanko presodim, komu in kako je vendar v resnici škodil ponatis mojega spisa? Ljudje, ki z nami vred prebivajo pod eno streho, ali ne poznajo natanko kakor mi sami našega imenja? Ali ne štejejo lahko, če hočejo -- in hočejo! -- kolikokrat na dan usta odpremo? Tam torej ni tisti spis odkril nikakršne skrivnosti; a drug svet malo mara za nas! Ravno nasproti! Jaz menim tako: če so nam ti ljudje res tako hudovoljni, kakor se kažejo, ne morejo nas zasmehovati, ako vidijo, da spoznavamo svoje siromaštvo, in da na tej podlagi hočemo delati in truditi se, da se izkopljemo iz njega in si pripomoremo s časom do višjega blagostanja. Saj kdo nam v resnici more očitati in oponašati, da se ne moremo v literaturi, posebno v dramatični, meriti z drugimi, srečnejšimi narodi? Kaj takega od nas zahtevati, bilo bi krivično, nespametno, smešno! Katera mati dete v povoju na stran postavi očetu ter poreče: Prav tako velik ni sinek kakor ti, a mnogo ne manjka. Mož ji pač odgovori: Kaj tako govoriš? Otrok je otrok! Za to starost je dovolj velik; samo glej, da ga dobro rediš, potem bomo videli. Ako bi, recimo, kdo o naši mladi dramatiki v nemškem listu pisal takole: "Es mag allerdings sein, dass die slovenische Bühnenliteratur noch nicht auf der höchsten Stufe steht; dass die Bühnenproducte nicht sammt und sonders Meisterwerke ihres Genres sind; dass sich darunter manches befindet, welches auf Classicität niemals einen Anspruch machen kann: allein welches Volk hat denn lauter classische Erzeugnisse?" -- Ko bi, pravim, kdo tako pisal, risum teneatis, amici? In če se smeha zdržé prijatelji, ali se ga tudi sovražniki? Ali se ne zakrohotajo na vse grlo, ko prečitajo to -- kako bi pač dejal, da ne rečem prehudo? -- to otročjo fanfaronado! Ali je naš nasprotnik res tako mlad ali se samo dela? Te besede namreč niso izmišljene, kakor bodo morebiti mislili naši bralci, tako res piše naš nasprotnik. Prsti človeka srbé, humoristična žila mu ne daje miru, ko bere te vrste. Vsaka beseda -- ne, skušnjava me ne premore -- saj o takih stvareh ni prijetno pisati satire, ker človeka bolj srce boli, kakor se mu ljubi smejati in smeh zbujati. Saj se bodo naši sovražniki brez tega smejali dovolj. Kdor tako piše, ta nam sramoto dela pred svetom, ta sili ljudi, da se nam smejejo. Nekaj pa moramo vendar prositi svojega nasprotnika, kar se sme zahtevati od najmlajšega človeka, k temu ni treba učenosti, samo poštenosti, namreč: če se še kdaj speča z "Zvonom", resnico naj govori ter temu listu ne podtika stvari, katerih ni v njem. To ni pošteno! Gospod nasprotnik posebno poudarja in ponavlja, da je "Zvon" imenoval vso slovensko dramatično literaturo "smeti". "Zvon piše v šestem literarnem pogovoru: In torej se je zgodilo, da ima naša mlada Talija do malega same smeti." To je malo drugače. Tu je rečeno, da je vendar še nekaj dobrega vmes.

Dalje piše gospod nasprotnik: "Ferner mag der Kritikus (to sem jaz) recht haben, wenn er sagt, dass der dramatische Verein als solcher noch lange nicht Anspruch auf Volkommenheit machen kann." Kje se v mojem spisu edina beseda govori o Dramatičnem društvu? Kje se meri nanj? Ali je mogoče, da je gospod nasprotnik bral moj spis? Proti Dramatičnemu društvu nisem jaz nikoli pisal niti govoril; zdelo se mi je vedno, in zdi se mi še zdaj prav koristno društvo, kateremu drugega ne manjka, nego materialne in duševne podpore. Kaj se more možem, ki imajo to stvar v rokah, očitati, da ne igrajo in dajejo boljših iger na dan? Podajte jim boljše izvirne igre in boljše prestave, in boljše igre bodo igrali, boljše igre izdajali. A kake igre se društvu pošiljajo, to jaz predobro vem. Jaz sem samo svetoval v svojem spisu vsem tistim, ki hočejo s prestavami bogatiti slovensko Talijo, naj si izbirajo boljše originale nego do sedaj. Ta namen je imel moj spis, ne drugega, kakor "Zvonovi" bralci dobro vedo. Mahati po Dramatičnem društvu, kateremu sem sam odbornik, tega nisem nikoli namerjal, kakor se mi podtika. Žalibog, da mi okolnosti ne pripuščajo, da bi ga mogel podpirati, kakor bi želel. Človek ne more vsega obenem! Gospod nasprotnik očita nam, "dunajski kliki" namreč, da ne pišemo nič za Dramatično društvo. Kaj delajo drugi, to meni ni in ne sme biti nič mar, zato tudi ne vem, če se kdo izmed mojih znancev na Dunaju oglasi za razpisane "premije". To je njihova skrb. A kar se mene tiče, moram se enkrat za vselej zavarovati zoper to, da se mi, kar se je že storilo enkrat, samo če zinem, stereotipno zavrne: "Kdo pa si? Kaj si pa storil do sedaj? Če ti ni po volji, dam bolje naredi!" Tak govor je tako primitiven, tako otročji, da bi se ga pač ne nadejal človek iz ust doraslega, zrelega človeka. Kdor torej piše o estetičnih stvareh, ta mora biti stavbar, kipar, slikar, skladatelj in pesnik, vse obenem, sicer nima pravice soditi najmanjšega dela! In ako bi spisal najboljšo tragedijo, zopet ne sme govoriti o najmanjši komediji. Kje, zaboga, veljajo taki zakoni? V kateri deželi se zahteva, da naj brus tudi reže? Ali ni dosti, da ostrí nože in meče? Ali ljudje, ki tako govore, res nič ne vedo, nič ne bero, ali se samo delajo neumne? Kdor hoče resno razpravo z "Zvonom", naj mu ne pride v taki žalostni podobi. Takega nasprotnika zmagati ni prijetno niti častno pred svetom! Vprašanju: kaka bodi igra, da bo dobra, ne moremo tukaj drugega odgovarjati svojemu nasprotniku, nego to: naj bere dobre estetične knjige in vzgled prve dramatične pesnike, kateri mu utegnejo biti vendar znani. "Zvonov" namen ne more biti, da bi pisal célo estetiko; a če želi ukaželjni gospod nasprotnik zvedeti najboljše knjige, obrne naj se do mene; z veseljem mu bom najpripravnejše nasvetoval.

Končno še eno opombo. Gospod nasprotnik mi svetuje, naj rajši naravnost pošiljam svoje spise po nemško pisane v Ljubljano. Jaz pišem samo za svoj list; za druge pisati nimam ni časa ni volje; ako bi pa hotel kdaj, ne bom vprašal nikogar, tudi gospoda nasprotnika ne, kam naj pošiljam svoje spise. Prepričan sem, da bi on mene ostreje zavrnil, ko bi mu prišel s takim svetom!

Častiti "Zvonovi" bralci naj nam ne bodo hudi, da jim kratimo prostor s tako pustimi stvarmi! Kaj hočemo, ker nam sreča ne da boljšega nasprotnika, s katerim bi se mogli pogovoriti tako, da bi bilo njim zanimivo in poučljivo, a niti nam ne tako neprijazno!