10

Lirična pesem je ustvarjena, da se poje; ta je njena lastnost. In če ne najde napeva, bodi taka, da se sama poje, kakor govorimo. Zato mora biti verz lepoglasen. Kako so stari Grki in Rimljani gledali na lepoto svojih verzov! V laškem jeziku je težko delati grdoglasne. Večjo preglavico imajo že Francozi s svojim jezikom. Zatorej tako zelo cenijo lepe verze. Nemški jezik ni posebno lepoglasen, tem teže se delajo v njem lepi verzi, tem bolj se čisla tisti, kdor ga zna ukrotiti, ubrati, da prijetno poje.

V našem jeziku se da lepo peti, gladke verze je moči delati, a tudi zelo okorne in robate. Treba je pesniku nekoliko muzikalnega sluha. Meni se zdi, da se pri nas vse premalo gleda na lepoglasje. Lep, gladek verz res ni še vse, a mnogo! Brez lepega verza ni zares popolnem lepe pesmi. Bodi misel tem lepša, kaj pomaga, ko se človek spotika v čitanju, kakor bi se pobijal po slabem potu! Svetovati bi bilo pri nas vsakemu pesniku, naj se seznani malo z italijansko poezijo -- saj nimamo daleč na Laško! Tu je visoka šola lepoglasja, tu se ga je učil nemški Goethe, tu se ga je napil naš Prešeren! Kaki so Goethejevi verzi, če jih primerjamo s Schillerjevimi! In kdo si more misliti, da bi bili Prešernovi verzi taki, ako bi ne bil imel za učitelja Petrarke? Velika sreča vsi naši poeziji, da se je naš prvi pesnik, stvarnik našega pesniškega jezika, obrnil naravnost k prvemu, čistemu viru jezikovne lepote! Zakaj ga ne posnemljemo bolje?

Da je verz lepoglasen, ne sme biti trd. To je prvo. Trdost izvira največ iz nakopičenih soglasnikov. Samoglasnik je duša besedi; brez njega je beseda suha veja, mrtva stvar. Lepoglasen je jezik, v katerem se samoglasniki prijetno, v pravi razmeri vrsté s soglasniki, kar vidimo najlepše v italijanščini. Pri nas se je v novejših časih nekaka vojska napovedala soglasnikom. Če pojde tako dalje, dobodemo skoraj dovolj trd jezik. "Zvon" ne spada med tiste, ki izpahujejejo, kjer morejo, samoglasnik iz besede; rajši ga pritakne, kjer ga zahteva lepoglasje in ga ne brani jezikoslovstvo; uverjen je namreč, da imamo dolžnost v knjigah lepšati, blažiti ljudski govor, a ne narobe! --

Kaj dalje ovira lepoglasje, to najbolje pokažejo zgledi. Kako se vam n. pr. glasi ta verz:

Nezveste si sreče nič več ne želim?

Tudi takih se je ogibati, kolikor moči:

Kar bil poprej nesrečno sem že zgubil,
sem s strastjo večo zdaj na nji spet ljubil.

Prvi teh verzov ima še drugo napako, o kateri nam je tu govoriti. Namreč, da je verz lepoglasen, mora tudi prav merjen biti. Dolg zlog naj se ne stavi za kratkega in narobe. "Že" ima tu močnejši naglas, nego "sem". Če hočem torej iz teh dveh besed narediti trohej, moram jih postaviti narobe: že sem.

Zopet to pravilo se pri nas pogosto greši. Tu govorimo samo o "natisnjenih" poetih. Kako n. pr. je merjeno to:

Čuj, kaj se zglaša? kliče te rog?

Kdo bi tu prve tri besede čital daktilično: "čuj, kaj se"? Posebno se mora paziti v daktiličnih merah, da se ne rabijo dolgi zlogi za kratke,, zlasti drugi zlog, ki mora biti zares kratek, n. pr. v verzu:

Kar vaš mi govor skerbno veleva.

Tu so prve tri besede slab daktil; bolje bi stalo: kar mi vaš govor itd.

Že celo nemogoče je, meriti tako, kar se vendar čita:

Sercá celi rane skeleče.

Tu je beseda: "celi" pošten trohej, a rabljena za pirihij! Časi je samo treba malo prestaviti besede in vse je bolje.

List za listom ná nji rumení se, pada,
ga odnaša mermrajoči glas.

"Ná nji" je slab trohej. Zakaj se ni pisalo:

List na nji za listom rumení se, pada,
mermrajoči ga odnaša glas?

Zakaj smo prestavili besede v drugem verzu, to je lahko umeti. Ni namreč dobro začenjati pri nas verzov z brezglasnimi besedami.

Naš jezik si je ohranil lastnost velike cene, namreč, da sme besede, zlasti v poetičnem govoru, nekako svobodno staviti. Koliko je vredna taka prostost, čutijo najbolj francoski pesniki, ker je imajo tako malo. To se ve, da so tej svobodi tudi svoje meje. Malo preveč je vendar besede staviti tako:

K tebi v tihem mraku, ki hiti.

Med napake in grehe zoper lepoto spada še neka čudna spaka, ki pogostoma straši po naših pesmih, in zato smo se je nekako privadili. Ta grdoba, do katere imam, ne tajim, neko posebno, morebiti premočno antipatijo, je -- apostrof! Da ga ne morem trpeti, to je čisto naravno, ker sem prijatelj samoglasnikom, a on s‚da baš na njihovo mesto. Vsak polglasnik, ki je sam na mestu polnega samoglasnika, mora se mu umakniti, kadar ga je volja.

In tako jih je vse polno po pesmih, kakor "rozin" v dobri potici. Slaba primera, prevelika čast temu neprijetnemu gostu! Rajši bi ga primerjal s sitno muho, ki človeka nadleguje med čitanjem in se ne da odgnati. Muh ne strelja pameten človek. Tudi apostrofom ne bomo napovedovali smrtne vojske. Samo to: posebna lepota, to nam pač vsak pritegne, apostrofi niso, a smrtni greh tudi ne. Ogibljimo se jih torej, kjer in dokler se jih moremo; a če vidimo, da v svoji slabosti greši naš bližnji, ne kamnajmo ga; poleg vsega tega utegne biti pošten človek.

Da se dadé pesmi pisati čisto brez tega pripomočka, temu imamo sijajni zgled, kakršnega nima nobena nova literatura! Ta nova prikazen je zagledala lani na Dunaju beli dan. Šestinosemdeset pesmi, a niti enega apostrofa! Čudno so gledali ljudje, ko so prišle te "pesmi" na svetlobo. Niso vedeli, kaj bi z njimi začeli, v kateri predal bi jih vtaknili! Kaj je hotel pisalec? Eni so dejali, da nima ideala, drugi, da je karikiral Heineja ali Prešerna(!), tretji se je oglasil: to je poetična igrača; četrti: prazne fraze! Nikdo ni prišel pravemu namenu na sled. Moj prijatelj, ki je bil uganko med svet poslal, on se je smejal. "Zvonovi" čitatelji mi bodo morebiti hvalo vedeli, če jim podam ključ do te skrivnosti. Prepirali smo se nekdaj o naši poeziji. Nekdo trdi, da je pri naših poetih že skoraj več apostrofov nego samoglasnikov, drug zavrne, da se jih ni mogoče ogibati. Nato udari moj prijatelj Boris Miran ob mizo ter izreče, da se dadé cele knjige pesmi spisati brez apostrofa. Ko so dejali vsi, da to ni še nikoli bilo niti ne bo, zaveže se, da hoče sam to storiti. Kakor je govoril, tako je storil. V kratkem času je bila knjiga gotova. Imenovati jih je hotel: "pesmi brez apostrofa", in postaviti jim na čelo Juvenalov heksameter: "si natura negat, facit indignatio versus". Čitatelj se uči iz te zgodbe dveh stvari: prvič, kako čudno se časi pesmi delajo, drugič, da se pesmi dadé pisati -- brez apostrofa!