13

Neprijetno, nekako zoprno je govoriti pro domo. Vendar se časni ni ogniti tega sitnega posla. Tako se tudi nam potrebno zdi, spregovoriti nekoliko besedi o našem listu.

"Zvon" je literaren list; tega vodila smo se držali do sedaj in držali se ga bodemo, dokler bo"Zvon" izhajal v tej obliki. Kako težko je pri nas izdajati čisto lepoznanski list, to smo že vedeli prej in izkušnja nas ni preučila. Živo sicer smo uverjeni še zdaj, kakor smo bili vedno, da literatura je potrebna vsakemu narodu, kateri se hoče izobraženega imenovati, tako tudi nam; enako smo uverjeni, da literarnemu delovanju je potreba središča, kjer se zbirajo in vadijo mlade moči -- ali pri nas so posebne razmere, katerih človek ne sme prezirati. Naš narod je majhen, njegove materialne moči niso obile; težko mu je torej vsestranski se izobraževati. Drugi, veliki narodi imajo vsaki vednosti in umeteljnosti, vsakemu rokodelstvu po več listov. Mi bi morali biti že zadovoljni, ako bi imeli eno glasilo znanstvu, eno literaturi ter en poučen in kratkočasen list prostemu ljudstvu. A še to nam je tako nemogoče, kakor je potrebno. Z enim samim listom ni moči vsemu zadostovati, kakor bi nekateri želel. "Zvon" vsaj si tega ne upa; omejil si je s svojo nalogo, ker dobro ve, da ničesar ne doseže, kdor preveč naenkrat doseza. S tega stališča naj bi se sodil "Zvon".

Očita se našemu listu, kakor slišimo, da je premalo praktičen. Ali gospôda moja, umeteljnost, poezija (v širjem pomenu) je sama na sebi nepraktična, ne polni ni mošnje ni želodca. Po strani jo zaničljivo gleda trgovec, borzijanec in kar je sicer praktičnega moža. S pegazom boš slabo oral, celo za navadno ježo po uglajeni cesti ni posebno pripraven, a nikakor ne smeš jemati prevelikega brašna s sabo na pot. Z velikim veseljem gleda kmet zelje, korenje in repo na njivi, a malo mu je do pisanih cvetic po travniku -- še celo neprijetne so mu, ker mu seno kaz‚.

Mi smo uverjeni, da umeteljnost ni igrača; da ima v sebi silno izobraževalno moč; da jo mora torej zvesto gojiti vsak narod, kateri se hoče med izobražene šteti. Zdi se nam, da je ta misel pri nas vse premalo razširjena. Umeteljnost se ne zaničuje; a vendar se nekako po strani gleda: kaj pa je tebe ravno treba? "Čemu ta potrata?" Tako so nevoljno mrmrali "praktični" učenci, ne samo rjavi "borzijanec" med njimi, ko je bila pobožna žena izlila dragoceno sladkodišeče mazilo ljubljenemu učeniku na svete noge. A on jih je zavrnil s sveto resnostjo!

Mnogo jih je pri nas, ki se imenujejo prijatelji poeziji, a vele ji s Horacijem: "Utile dulci!" "Glej, da kaj koristiš, da malo kaj pomagaš pri hiši". Ne more se preveč poudariti, da to stališče je čisto napačno. Poezija nima nikakršnega namena zunaj sebe; ona je gospa, ki nikomur ne služi, niti najvišjemu gospodu ne. Tista imenovana didaktična poezija, ki ima namen v prijetni obliki učiti, kako se orje in seje, kako se živina in čebele rede -- to je dandanašnji "premagano stališče". "Aut prodesse volunt, aut delectare poetae." To ne velja. Praktični Rimljan je znal vojske voditi in tlačiti ljudstva; znal je polje obdelovati in kupčevati po morju: a kaj je poezija, to mu je ostalo večno zakrito. Ni koristiti ni razveseljevati noče pravi pesnik. Kaj pa hoče cvetica na travniku z vso svojo lepoto? Kaj hoče slavec v dobravi s svojim petjem, čarobnim petjem? Baš to je svojstvo prave umeteljnosti, da ima sama v sebi namen. Kdor ne more umeti tega, njim se pač ne bomo mogli nikdar sporazumeti; to je "petitio principii".

Stavi se nam od nekod rajni "Glasnik" v zgled, katerega posnemajmo. Temu je odgovoriti, da sam lastnik njegov ni bil takih misli. Pisal nam je, in sicer večkrat, da bi rad dal svoj list v "sposobnejše roke", in on je bil prvi kriv, da smo se prijeli tega težavnega posla. Nihče ne priznava z večjim veseljem, kolike zasluge za slovensko slovstvo ima "Glasnik". A daje bil dovršen, brez pomanjkljivosti, tega, menimo, ne bo trdil njegov najiskrenejši častitelj. Vendar se nam ne zdi spodobno, obširneje govoriti o tej stvari. Kar se nam je videlo pomanjkljivo na "Glasniku", tega smo se hoteli ogibati v novem listu. Najprej "Zvon" ne prinaša prologov, ker smo uverjeni, da samo z dobrimi izvirnimi spisi se v resnici bogati slovstvo. Drugič se gleda na to, da, kar pride v "Zvon", ima, če ne dovršene, vsaj prijetno obliko. O notranji vrednosti "Zvonovih" spisov soditi, to se ve, da nam ni spodobno. Bojimo se, da z vsem listom pač ne ustrežemo nikomur; zadovoljni moramo biti, če vsak tu ter tam kaj najde, kar godi njegovemu okusu. Mnogovrstno je "Zvonovo" bralstvo, od deželnega poglavarja do železniškega čuvaja -- vsi stanovi se nahajajo v njem. Kdo bi bil tako predrzen, da bi skušal vsem ustreči!

A očitno moramo spoznati, da nas mnogokrat misel obhaja, ali bi ne bilo bolje -- ker ne moremo vsega skupaj imeti -- pustiti vso to "visoko literaturo" ter pisati samo prostemu ljudstvu, kar ga more prijetno poučevati, blažiti in povzdigovati? Ustvariti list, kateri bi se nahajal v vsaki kmetski hiši, kateri bi nosil pouk, dober svet in kratek čas pod vsako streho -- to bi bilo največje veselje naše. "Hoc erat in votis!" Srečen, komur bi bilo dano to doseči; on bi bil zares dobrotnik narodov; on bi mu v resnici koristil. Dvomno se nam zdi vse drugo prizadevanje.